Ne vem, ali sem jaz tako starokopitno vzgojena ali pa je moja kolegica razvajena.

Obe sva rodili lani, prvi otrok. Sama sem bila ves čas mnenja, da je otrok najin in da se bova midva potrudila, da zvozimo in se navadimo na novo življenje. Ko sem rodila, nama je mama nekajkrat skuhala kosilo in to je bilo to.

Kolegica se še sedaj, 6 mesecih, ni navadila na novo življenje. Ima varuško, ki pride k njej na dom cca 2 krat na teden. Takrat gresta onadva na kosilo, kavico, na smučanje, sprehod, tek, fitnes. Poleg tega pa še njena mama pride vsak teden k njej (on je službeno odsoten) je pri njej 3 dni, ji kuha, pospravlja in pazi otroka, ko ona spi ali se udeleži že prej omenjenih dejavnosti.

Saj pravim, ne vem, ali sem jaz čudna, ampak meni je to mimo. Pa se ne povzdigujem, da sem ful oh in sploh sposobna mama, ampak moje mnenje je, da če imaš otroka, se moraš temu prilagoditi in sprejeti nov način življenja. drugače sploh ne vem, zakaj bi imela otroka,

Bravo si prava mama, ne razvajenka, ki ji vse skrbi in delo z dojenčkom težko pade. Vse še bo prišlo zabava, izleti, šport….., ampak sedaj je treba vzpostavit ljubezen in družinski ritem z otrokom.

Verjamem, da je lahko starševstvo šok in sprememba in pomoč prav pride, ampak prav za to, da se mama in oče ukvarjata z otrokom, povezujeta z njim, ki rabi to bližino in varnost, tisti, ki pride pa pomagat pa al recimo prinese kosilo, poseda, cunje zloži itd. Recimo ..

Pomoč ni za to da se otroka čuva in rihta,vda lahko starša okoli luftata… V tem času ne… Mogoče kasneje čez par let za kakšen večer, da gresta skupaj na večerjo, ko je otrok že krepko večji… Pri majhnem otroku pa pač ne … To je moje mnenje

Občasna pomoč prav pride, zakaj pa ne. Eno je občasna pomoč, drugo pa so skrajnosti. Ko imaš tako majhnega otroka pač odpade smučanje, izleti, ipd., dojenčku se je treba posvetiti v celoti.

Če mama občasno skuha in odpelje dojenčka na sprehod, se mi ne zdi nič problematičnega. Zelo je odvisno tudi, kakšnega dojenčka imaš. Nekateri zelo lepo spijo ponoči in so čez dan umirjeni, eni so pa taki, da ne spijo ne podnevi, ne ponoči.

ampak moje mnenje je, da če imaš otroka, se moraš temu prilagoditi in sprejeti nov način življenja

In sta se prilagodila. Plačata varuško zato da lahko par urc počneta še kaj kot par. Ona je očitno čez teden sama tako da ji mama pomaga, v kar verjetno ni prisiljena. Od kje ti ideja da je tvoj način prilagoditve in način življenja edini pravi? Zate je. Za njo očitno ni. Njeno življenje. Ne tvoje. Od kje ti ideja da si ti odkrila pravilni način življenja za vse novopečene mamice? Si mal narcisioidne sorte a?

Midva sva zaposlila gospo malo pred rojstvom. Je skrbela za celotno gospodinjstvo in okolico hiše, nabavo, opravke….jaz sem skrbela samo za sina. Ko sem šla nazaj v službo je postala varuška za 4h dnevno (otrok ne bo šel v vrtec do tretjega leta), delam skrajšan čas, ostale 4h še vedno skrbi za hišo. Edino kar ne dela je kuhanje. Sem grozna mama a ne? Ti si ful boljša

Imava skoraj 6-letnico in sva že od začetka nekako šla v to z mislijo, da smo zdaj mi trije jedrna družina, babice, dedki in ostalo sorodstvo pa razširjena družina. Za naju je to pomenilo (in še vedno pomeni), da vse, kar se tiče odgovornosti za otroka, vzgoje otroka, skrbi za otroka in tako dalje, je najina odgovornost in najina naloga, ker sva pač midva starša, zato sva tudi brez nekih hujših problemov hendlala gospodinjstvo, dojenčka in vse, kar spada zraven. Na razširjeno družino sva se in se še vedno seveda včasih obrneva po pomoč – predvsem v obliki kakšnega nasveta, ideje (ker pri majhnih otrocih včasih enostavno več nisi dovolj “pameten”), tu in tam tudi varstva, če ne gre drugače. Sicer pa dedki in babice preživljajo čas z vnukinjo predvsem na svojo željo in iniciativo, zdaj, ko je že večja, gre tudi na počitnice, skupaj se odpravijo na kakšen izlet in podobno. Kadar je pri starih starših veljajo njihova pravila, to sem jim povedala že, ko je bila dojenček – dokler ni nekih zdravstvenih omejitev za karkoli in je z njo vse ok, se jaz ne mislim vmešavat v njihov odnos in diktirat kaj ja in kaj ne. Če so naju z možem uspeli gor spravit, bodo tudi eno vnukinjo znali razvajat.

Od prvega dne je najino načelo, da ne stremiva biti “popolna” starša, ampak predvsem prisotna, ljubeča, dostopna, dosledna, dober zgled, ko je treba stroga, da se trudiva prepoznavat in priznavat svoje napake in jih popravljat, ne ponavljat…

Veliko novodobnih staršev “zmore” samo tisti del starševstva, ki je “fajn”. Pri vsem ostalem pa se hitro zatakne, ker je naporno.

Se pač ni povezala z otrokom, je bolj kot ljubljenček, ki ga je potrebno oskrbeti za kar ima pomoč in po tej plati je oskrbljen. Ona je sebi pač glavna. Vsega je. Težko ji ne bo v življ., kako bo pa otrok ob dveh egoistih se bo videlo pač čez desetletja.

Ja, če ne puca sama in ne kuha sama in gre za par ur na teden stran od otroka to pomeni da se ni navezala nanj. Tako se povezuješ ja, da sam vse narediš in imaš čim manj časa za otroka in si zmatran kot konj. Sploh če imaš možnost da nisi zmatranj kot konj. Dobre mame izberejo to da so zjebane 24/7, tudi če jim ni treba ja. In takšni se imate za krasne starše? Groza da se razmnožujete. Zlobe gnusne. Vse svoje frustracije na druge mečete. Res bo lepo vašim otrokom pri vas. Če ne bodo točno tako kot vi mislite da je prav živeli….no, ne bodo več ljubezen vašega življenja a ne?

Kaj pa, ce babicam pase, da pridejo pomagat?

Moj necak in njegova izbranka imata dva otroka in sta oba nacrtno navajala na stare starse in strice in tete od rojstva naprej, ker sta zelela, da imajo otroci poleg osnovne druzine tudi bogate odnose z razsirjeno druzino in seveda so bili tudi vsi ostali tega veseli.

Meni je bedasto, da se zdaj en par zapre, ko dobi otroka in odreze vse, ker je kao samostojen in za otroke se mi zdi tudi veliko bolje, da imajo pristne odnose tudi z razsirjeno druzino.

Ves kaj, sem bila kot ti. Vse sama, mama je bila 100km stran, tasce ni bilo vec. Cez manj kot dve leti sem dobila se enega otroka. Ce bi lahko, ko bi lahko, bi si najbolj zelela pomoci, vsaj kdaj, da bi se odklopila, v miru sla na wc in pod tus. Brez slabe vesti zaspala. Kaj bi dala! Ker sem zaradi nespanja sedaj cisto psihicno drugacna!! Kaj bi dala za to kar ima tvoja frendica! Vsaj za skuhano kosilo! Otrok je 5x na dan, pa ne samo iz dojk! Moz je pomagal ko je lahko.
Nikoli ni zenska sama skrbela za otroka. Nikoli v zgodovini. Saj ves, da so sodelovale vcasih cele vasi….

Ne da si slaba mati ampak razvajena avša.

Žalostno je, da je to sploh dilema. Logično je, da se za novorojenčka poskrbi, da sta starša v prvi vrsti in prva človeka v njegovem življenju, da naj bi se brez prisile odločila za naraščaj. Življenje pa se vsekakor spremeni, kot pri vsaki življenjski prelomnici. Tvoja frendica je en navaden otrok, ki ima otroka. In teh odraslih otrok se ne manjka.

Jaz imam starše že pokojne, tast in tašča pa nista niti enkrat previla otroka, kaj šele kaj več.  Na njuno željo sta bila kakšen dan, dva v letu pri njih, a tam nekje od 4-tega leta dalje. Ostalo sva furala z možem vse sama. Še sva živa, otroka pa uredu.

Bolje ne bi mogla napisati.

Prav tega manjka v tem sodobnem starševstvu. Odraščanja z več generacijami, ki imajo veliko vlogo pri otrokovem odraščanju.

Da bi bil človek razvajen ti mora nekdo rit odnašat – zastojn. Jaz plačam pomoč. Ker jo lahko. Ker dovolj zaslužim. Mož tudi. Noben od naju ni razvajen. Razvajenčki si tega ne morejo privoščit. Sumim da si bila ti bolj razvajena kot jaz. Zagotovo greš kdaj k mami ali tašči na kosilo. Ti počuva otroke zastojn. No meni ne. Ker nimam več staršev, njegovi so pa na drugem koncu sveta. In za informacijo, če bi bili vsi tako nerazvajeni kot ti superman mama, ki menda vse sama, še kravo gojiš in molzeš, da ja ne boš kje pakiranga mleka kupila in bila razvajena….bi živeli v pradavnini :). Pa ta moja gospa bi bila brez zaslužka. Me pa resno firbec. Tvoj mož sam postavil hišo? Sam popravlja avto? Sam popravlja štrom, vodovod, aparate ipd.? Ne a ne? In ti je čisto normalno to. Da plačate da nekdo “moška” dela naredi. Ko pa si nekdo drzne plačati nekomu da “ženska” dela naredi….postane pa razvajena avša. Tvoj mož jasno ni razvajen avšek Ti pa ne zafrustrirana zjahana ženička, ki misli da ji bo kdo spomenik postavil zato ker  je sekret drgnila in golaž kuhala medtem ko ji je otrok iz joška visel. Ampak ej, avša razvajena pa nisi. Sam a ti eno skrivnost povem? Je kar fajn bit avša razvajena Priporočam. Odžene tečnobo stran

Jesssss to je to.

Malo berem komentarje… Se popolnoma strinjam, da ni nič narobe s tem, da ima mama pomoč, pa naj bo to iz strani babic in dedkov (če tudi sami tako želijo) ali plačana pomoč. Do točke, ko jo ta pomoč dejansko dela boljšo mamo – ker se ima možnost malo spočit, naredit kaj zase, izkoristit čas samo za partnerja…, z namenom, da bo posledično bolj spočita, boljše volje, bolj energična in se bo lahko bolj kvalitetno posvetila tudi otroku. To je lahko izjemno koristno za vso družino.

Ko smo enkrat na točki, kjer je mami pomoč v bistvu pobeg od otroka, tu pa je zadeva malo drugačna. Na žalost je takšnih vse več. Dobi dojenčka, po prihodu iz porodnišnice po hitrem postopku izve kruto resnico, da njeno življenje ne bo, kot tisto, kar je videla na instagramu, otrok postane breme, namesto modni dodatek in taki otroci potem pristanejo v večnem vikend varstvu pri babici, med tednom pa odhajajo zadnji iz vrtca in imajo po možnosti še kakšno popoldansko aktivnost, da doma bolj kot ne samo večerjajo in spijo. No, to pa so “razvajene avše”, kot je nekdo rekel…

Poznam tako mamico. Žalosrta zgodba. Od poroda njena mama živi pri mladi družini, da “prevzame otroka in gospodinjstvo”, mlada mati  se ukvarja s svojimi delovnimi projekti, mladi oče pa beži v šport.

Škoda za otroka, kolateralno škodo.

Otrok bo pac bolj navezan na babico ali na varusko. Moja mama je delala od jutra do noci. Zjutraj navsezgodaj me je peljala v vrtece, potem je nisem videla do naslednjega jutra, cesar se pravzaprav sploh ne spomnim. Za vse ostalo je poskrbel oce, kar pa se dobro spomnim. Zame bo do smrti on moja prava mama. Z mamo si nikoli nisva bili tako blizu kot z ocetom, a blizine z njo tudi nikoli nisem pogresala. Danes sta oba pokojna. Pogosto se spomnim na oceta, na mamo malokdaj. Torej teorija, da bo otrok brez mame trpel, ne drzi.  Bistvo je, da ima nekoga, ki ga ima rad in zanj lepo skrbi, zato zveni malo komicno, ce ne ze kar svetohlinsko, zatrjevati, da je samo mama edina posvecena, da skrbi za otroka. Tudi ve same govorite eno, prakticirate nekaj povsem drugega. Ce bi dejansko stale za svojimi besedami, bi ob rojstvu prvega otroka ostale doma in skrbele zanj, a je denar le bolj pomemben kot otrok, mar ne. Tako pa greste v sluzbo, za vasega otroka pa vecji del dneva krbi varsuska v vrtcu (njihovi formalni nazivi pri tem niso pomembni). Zato ni fer, da kritizirate mamo, o kateri pise OP.

Vprašam se, zakaj si ženske, prezaposlene s svojim življenjem, sploh omislijo otroka, če zanj nimajo časa ali/in interesa. Za fotko na FB in Ig?

Pa se kdaj vprašaš zakaj si otroka omislijo takšni moški? Ne a ne?

Toliko gnojnice na eno mamo, ki ji pride njena mama skuhat pa malo pospravit da se naspi, medtem ko je oče v službi in ni z otrokom, ona je, ker si vzame par ur za to da je z svojim partnerjem. Ostali čas je z otrokom. Za razliko od moža. Ki si poleg tega da je odsoten čez dan zaradi službe, verjetno ima še kakšen šport in pivce zvečer….vzame čas da je samo s svojo ženo. Nobene besede o njemu. Kako otrok ne bo navezan na človeka ki ga v najboljšem primeru vidi par ur dnevno in vikende. Ogromno besed za žensko katero otrok gleda cele dneve, cel teden, razen par ur na teden ne. Fascinantno.