o psih, ljudeh in enakovrednosti
Plosk, plosk, plosk! Zelo lepo napisano. Če smatram svojega psa za družinskega člana, to še ne pomeni, da delam z njim kot s človekom.
Niti pomisliti ne morem, ko nekateri ljudje delajo s psi kot “s psi”, to pomeni da jih imajo na njivah, kjer celo življenje preživijo sami, lastnika vidijo, ko pride obdelovat njivo, po možnosti ga še brcne, ker laja od veselja, nimajo sveže vode, ne vejo, kaj pomeni iti na sprehod.
Tudi psu, ki je večino življenja zaprt v boksu, se ne godi dobro. Pes je socialno bitje, kot človek. Potrebuje družbo. Tudi če človeka izoliramo od malega, bo kot odrasel imel travme in se ne bo obnašal normalno.
Enkrat sem videla sosedovega psa na dvorišču, ki je bil vklenjen na 1,5 m dolgo verigo in je bil na soncu. Veriga je bila prekratka, da bi se lahko umaknil v senco. Seveda me je stisnilo pri srcu in sem šla k sosedu. Medtem sem še videla, da sploh ni imel vode. Ko sem sosedu rekla na lep način, da bi pes moral imeti senco, je rekel, da kaj mu manjka. Sploh ni dojel, kar sem mu hotela povedati. Bolj kot sem mu razlaga, kaj je narobe, manj je razumel. Kreten neumen, zanj je pes potrošno blago.
Ne, “problem” je v tem, da ti in še nekatere podobno misleče mislite in obtožujete tiste, ki jim je pes družinski član, da ne ločijo med psom in človekom, da sovražijo sebe in vse ljudi, da primerjajo otroka in psa, da imajo raje psa kot otroka, da je nabolje, da še same lajajo, da jedo skupaj s psom itd. Zakaj ste tako hudobne in žaljive? Zakaj vas tako zelo moti, če nekdo s psom lepše ravna kot večina? A vas to kaj boli ali žali, da vedno delate tak cirkus iz tega?
Če pa kdo pomisli, da s psom slabo ravnate, je pa to izključno zaradi tega, ker ste tako sovražno nastrojene. In potem se človek res vpraša – če je nekdo takšen do ljudi, kakšen je potem šele do živali.