Tisti ki ste že imeli kdaj starše v bolnici – kako pogosto ste jih obiskovali?

Moja mama je v bolnici zaenkrat dobra dva tedna in v tem času sem bila pri njej vsak dan, razen enkrat, pa še takrat sem imela neodložljiv opravek. Sem iz Lj, mama leži v KC, iz službe šibam do nje, domov se sredi največje gužve vozim skoraj celo uro in ura je šest, ko sem končno doma.
Doma ne naredim nič, ker sem uničena, kar je najhuje pa, da me doma čaka moja 15-letnica, ki je sicer res že dovolj stara, da je sama doma, a nekako se mi zdi, da se takle tempo ne bo več izšel.
Živiva sami in seveda gre tudi ona prb.vsak drugi dan na obisk k babici, ampak nimava pa več časa zase, da bi malo poklepetali, šli skupaj na sprehod, pohajat po trgovinah…
Zadnjič me je vprašala, če imam sploh še kaj časa zase in meni je zasvetila alarm lučka, da me opozarja, da zaradi mamine bolezni zanjo nimam več dovolj časa.

Mama bo v bolnici verjetno še kar dolgo, tako da vem, da takole ne bo več šlo in da bom morala obiske pri mami – kaj vem, 3x na teden? – spustiti in se malo bolj posvetiti hčeri.
Ob tem pa imam seveda slabo vest, ker mama mogoče tisti dan ne bo imela obiska… in tako se vrtim v začaranem krogu. :((

Hvala za vaša mnenja.

menim, da bi bili obiski 3 x tedensko več kot dovolj. Če je mama zelo bolana, ji prav verjetno tudi ne paše da jo gnjaviš vsak dan, če pa ni tako hudo, pa ima itak tam kakšno družbo in bo razumela zadevo. Pazi da jo popolnoma ne razvadiš ker bo kasneje težje …

Saj to je, mislim da sem jo že razvadila, in da bo težko razumela, da zdaj pa kar na lepem pridem samo vsak drug dan.
Hudo mi je, a res ne vem, če bo šlo drugače.

Ima mama še kašnega sorodnika ali znanca, prijateljico?.Probajte se z njimi zmenit,kdaj bo kdo šel na obisk in to tudi mami povej.Da pač jutri ne moreš zaradi tega in tega,nekdo pač bo.Moj predlog.LP.

Obstajajo mobiteli ali ostali telefoni ki približajo sorodnike bolnikom. Konec koncev že malo pozabljene razglednice.

Tisto da bo mama v bolnišnici kar dolgo mi pa nekako ne gre. Ležalna doba naj bi bila 7 dni, ostalo naj bi opravila patronaža na terenu.

Tako da razen res kritičnih stanj v bolnišnici nisi. Če pa bi bilo z mojo mamo tako, bi bila ob njej skupaj s hčerko čimvečkrat.

In ne iskat izgovorov da ne obiščeš mame ker ne utegneš. Gladko si dopovej da je mati v dobri oskrbi (kako bi bilo šele doma).

Mati pa mora tudi razumeti da imaš svoje življenje

Kaj pa če bi šli na obisk skupaj s hčerko? Pa imaš 2 muhi na 1 mah.

Saj sem omenila, da gre hči z mano prb.3x na teden, prav vsak dan je pa res ne morem vlečt v bolnico, čeprav ima babi zelo rada in je nanjo zelo navezana, a se mi zdi je niti ne smem vsakodnevno bremeniti z bolnico. Mora početi še kaj drugega.
In mislim, da si hči želi z mano početi še kaj drugega.

Zakaj tako dolgo v bolnici? Ja, dobro vprašanje. Zato ker čaka na operacijo. Ko pride na vrsto, pa sledi še okrevanje po operaciji, glede na izvide pa potem žal tudi premestitev na drug oddelek.

Spet ena provokacija! Pa kdo leži na kliničnem centru “dobra dva tedna” in bo še kar nekaj časa tam? A je imela presaditev srca, ali kaj?

In kaj je nekaj tednov v primerjavi z meseci in leti? Če se par tednov posvečaš po par ur na dan materi, tvoja 15-letna hči tudi ne bo umrla. Sploh pa 15-letniki komaj čakajo ,da se jim starci spokajo od doma. Kakšno posvečanje!? Provociraj na bolj pameten način.

ula, ti imaš pa slab dan, kaj?

Upam, da nimaš otrok, vsaj najstnikov ne. Če jih imaš, so itak razpuščeni, si upam ugibati, ker drugačni biti ne morejo ob tvojem razmišljanju.

Pa najbrž še nikoli nisi imela nikogar v bolnici, ker mogoče bi sicer vedela, da včasih je zdravljenje bolj dolgotrajno tudi če ti ravno ne presadijo srca.

Sem ležala en mesec v bolnici, tako da ula, si z lune padla?

Provociras!

Koliko starsev ima male otroke in zares potrebne starsevske roke, pa nimajo starsev v bolnici, pa so doma ob sestih zvecer!

Dopuscam moznost da pretiravas ali pa se ne znas organizirat.

Jaz bi na tvojem mestu izkoristila cas, ki ga imam, za mamo. Ze tako je bolna, dolgo v bolnici, vsak dan starejsa…

Res je; sama sem bila skoraj 4 tedne v bolnici, pa nisem čakala na “presaditev srca”; bila sem na preizkavah. Moje cimre , strarejše gospe, so bile več kot dva tedna not in čakale na operacijo ali pač na kaj druga.
Sem videla pri cimrah, da so imele vsak koga drugega na obisku; jaz včasih nobenga, pa kaj…… Nimajo vsi vsak dan časa; četudi je človek, ki je doma in ne v bolnici, nima vsak dan obiska določene osebe. Ali pač?
Je pa odvisno vse od tega, kako nekdo, ki je bolnici, razume, da pač vsak dan ne moreš k njemu.

Ne, hvala za vprašanje, ampak moj dan je super.

Upaj si raje ugibati, da so tvoji nesposobni in nesamostojni. Ker ja, imam najstnika, eden Zoisov štipendist, oba zelo odgovorna, eden študent, drugi odličen gimnazijec, predvsem pa samostojna in odgovorna in oba razumeta, zakaj veliko svojega časa preživim v domu upokojnencev. Če tvoja tega ne razume, in ne ve, zakaj moraš par tednov čas posvečati še komu drugemu razen njej, potem je skrajni čas, da jo tega naučiš.

Načeloma več kot dva tedna v bolnici zadržujejo zelo malo ljudi. Če poveš, kaj je narobe s tvojo mamo, bo lažje debatirati na to temo. Veliko večino ljudi namreč dajo v domačo oskrbo hitro po operaciji ali kakšni bolezni. Pri predvidevanju si pa zelo zanič, resnično. Sem imela v bolnici očeta po možganski kapi – zelo huda oblika – v domači oskrbi je bil po dveh tednih. Mama je bila v bolnici po operaciji kolka, domov je prišla v 10 dneh. Babica je bila v bolnici zaradi raka, domov so jo poslali po 6 dneh. Rutinskih operacij niti ne štejem. Še kaj?

Ja, ula, zanima me, kaj ima Zoisova štipendija pri vsem tem? Razen da se hvališ. Zakaj jo pa nima še drugi otrok, če si tako superiorna mama?

No, pa da ti še jaz povem:
oče je bil zaradi operacije karcinoma v bolnici tri tedne in pol, kasneje je bil še večkrat hospitaliziran zaradi terapij – nikoli manj kot dva ali tri tedne.
babica je bila po možganski kapi v bolnici več tednov – če so tvojega očeta odpustili po dveh tednih, najbrž ni imel “zelo hude oblike”, kot pišeš ti.

O mamini diagnozi pa na forumu pač ne bom razpravljala, zato da boš ti strokovno ugotavljala, kako dolgo bo ležala v bolnici. Po moje to njeni zdarvniki vejo bolje kot ti, kaj?

Vsem ostalim hvala za mnenje, mon pa ostaja mon zaradi agresivnežev kot si ti, ula. Če imaš danes dober dan, kakšna si šele sicer? 🙂

prakso sem opravljala 3 mes na hematološkem odd v kc.na oddelku je ves ta čas in še naprej ležala gospa v eni sobi,drugi gospod nekaj sob naprej.imela sta levkemijo.težko sta bolehala in nista mogla umreti.ja včasih mes dni v kc ni nč.

mamo bi obiskovala kadar bi mogla.pridejo dnevi,ko si že vstal z levo nogo,ko si utrujen ali imaš kakšen opravek in vsega tega fizično in psihično ne zmoreš.

tvoja hči gre s tabo 3x.ta čas pri mami bi kar najbolje izkoristila,da bi v pogovoru sodelovale vse,da se ne bi čutila katera prikrajšana.mami je treba pojasniti,da jo boš hodila obiskovati,ko boš lahko.

ker sta s hčero sami je pomoje res navezana nate,kljub temu,da je stara 15 let.nikjer ne piše,da taki otroci ne potrebujejo družbe,niso vsi enaki.probajta,ko prideš iz bolnice skupaj povečerjati in se takrat pogovarjati,da ne bo imela občutka,da jo zapostavljaš.

drži se

Pravim samo, da svoji razvajeni že 15-letni frklji poveš, da se pač uro na dan par tednov ukvarjaš s svojo mamo. Če tega ne more prenesti in te pri petnajstih letih zahteva zase ter ne more razumeti, da te sedaj tvoja mama rabi kakšno urico na dan, si pri vzgoji veliko zamudila. Samo to sem ti hotela povedati.

Kaj pa otroci, ki gredo v dijaške domove pri 15. letih? Vidijo starše samo med vikendi. In jih ni tako malo. Ti imaš pa slabo vest, ker eno uro dnevno preživiš pri bolni materi. Ma daj no! A je hčera edinka in navajena tvoje stalne pozornosti, ali kaj? Kaj pa če bi imeli dojenčka in bi se morala bistveno dlje časa posvečati dojenčku kot se zdaj mami? A 15-letnica ne bi preživela?

Ko je bil naš oče v bolnici, smo se dogovorili, da gre vsak en popoldne (smo pa trije otroci). In trudi s sorodniki smo bili na vezi tako da nas ni prišlo preveč na enkrat tisti dan. Brez slabe vesti lahko tudi kakšen dan si vzameš zase. Mama ima sigurno kakšno prijateljico ali sorodnico pa naj ona takrat vskoči, pa tudi tvoja hči lahko gre sama. Ker po mojem se tudi mama ne počutim najbolje če vsak dan pri njej visiš in ji vzbujaš slabo vest. Sicer pa pogovorita se mami razloži zakaj te jutri ne bo in bo že razumela. Čimprejšnje ukrevanje. lp

Mene je pa malo zbodlo tisto “je ne morem vsak dan bremeniti z bolnico”. Kdaj pa misliš tvojo najstnico naučiti, da je v življenju tudi kaj resnega (n.pr. bolezen) in da s tem, da svoj čas posveti nekomu, ki jo potrebuje, nič ne izgubi. Saj vse skupaj traja šele 14 dni.Imaš krasno priliko, da tvoji deklici pokažeš, kako se je treba spoprijeti z neprijetnimi stvarmi v življenju, ki vsakega kdaj doletijo. Vsekakor ne tako, da jo zavijaš v vato. Iz težkih trenutkov se mlad človek lahko nauči kaj koristnega za življenje, bolj kot iz lepih.

Sem prepričana, da če boš imela kakšne resne opravke, da bo mama razumela, če te kdaj ne bo na obisk. Verjamem pa, da bo bolj težko razumela, da je tebi in tvoji punci več do pohajkovanja po trgovinah in do “časa zase”, kot pa do nje.

Mogoče je res povprečna ležalna doba v KC teden ali dva, kljub temu pa ogromno bolnikov tam preživi precej dalj časa.

Teta je na nevrološki kliniki najprej ležala tri tedne zaradi preiskav (za vsako stvar se pač čaka…), nato so se odločili za operacijo – dobre dva tedna je v bolnici čakala nanjo, po operaciji je še dober teden ležala na oddelku, nato so jo preselili na onkološko kliniko. Tam je ležala še tri tedne. Če seštejem – slabih 10 tednov, pa najbrž ni tako redek primer.

Moj oče je bil na dermatološki 2x po 3 mesece – pa ni imel nic posebnega.

Ula ne boš verjela ampak jaz sem bila v KC 3 mesece. Niso vsi tam sam 1t. Raje se ne oglašaj če ne veš kaj govoriš. Očitno še nikoli nisi bila v KC, pa ne veš kakšne oddelke imajo. Eni so po prometni nesreči zelo dolgo tam.

Ula, oprosti, ampak ti si katastrofa od človeka. Spravljat se na žensko, ki je že tako na tleh, ki ima bolno mamo in odraščajočega otroka. Težka situacija za vse, potem pa še tvoji noži, ki švigajo po zraku. Prav težko ti v življenju še ni bilo, da nimaš nobene empatije do človeka. In če je nimaš ti, je tudi tvoji otroci ne morejo imeti. In potem so drugi razvajeni. Ojojojoj!

Starška, drži se!

Glede na to, je tvoja hčerka precej v skrbeh ZATE in ne zase…

nisi dobila ravno dosti odgovorov ampak le trkanje na vest in polena pod noge. Svetujem, da se odločiš po svoje vsekakor pa ne bodi žrtev svojih staršev (ki znajo biti včasih pravi tirani). Tudi ti si samo mama in tvoj otrok te v teh letih zelo potrebuje. Bodi pravična in vsaki posveti enako časa.

vsej zadevi najbolj trpiš ti, ne mama in ne hči. Sama sem to podoživljala več let. Moja mama je zbolela za rakom. Vsako leto je bila operirana vsaj dvakrat( vse skupaj se je vleklo pet let), tako da je v bolnici preživela po 14 dni, nazadnje pa je bila tam 3 mesece in na koncu je tam tudi umrla.Nisem iz Ljubljane, pa sem jo obiskovala vsak drugi dan, čeprav je ona temu nasprotovala češ,da imam doma dosti dela.Če te srce vleče k mami, potem pojdi, da se kasneje ne boš kaj očitala. Vem, da imaš mamo zelo rada, saj drugače je ne bi obiskovala tako pogosto.Ne vem kako hudo je bolana tvoja mama, a izkoristi vsaj kakšno minuto in bodi ob njej, ni potrebo da si 2 uri na obisku, pojdi jo pozdravit, jo objemi, pa bo obema lažje.Kar se pa tvoje hčere tiče, mislim, da si ji lahko vzgled.Kakršni smo mi do svojih staršev, takšni bodo naši otroci do nas.Ni potrebno, da jo siliš s seboj v bolnico, naj gre takrat, ko si želi.Organizacija je važna. vse se da skombinirati, šoping, zabava, sprehod in obisk v bolnico.
Želim ti, da mama čimprej okreva. Verjemi, vse bo še ok.