obiski pri mami/očetu v bolnici
Najbolj obsojajo ponavadi tisti, ki v taki situaciji še niso bili, tu pa so najbolj pametni.
Me zanima koliko tistih, ki obsojate, je obiskovale starše v bolnišnici prav vsak dan? Ampak res VSAK DAN?! In koliko med temi je samskih mamic? Pa sploh ni važno, ali gre za 5-letnika, ali za 15-letnika. Prav je, da je vsaki mami na prvem mestu njegov otrok.
Hči je najbrž zaradi babičine bolezni že itak prizadeta, vsakodnevna mamina odsotnost pa ji pri tem prav nič ne koristi. Rabi mamo, da bo laže premagala svoje bojazni in strahove. In nikar ne govorite, da se 15-letnica zaradi obiskov pri bolni babici utrjuje. Noben otrok ne rabi takega “utrjevanja”. Seveda je prav, da obiskuje babico, nikakor pa ji ni treba tja vsak dan, saj 15-letnik rabi prosti čas, prijatelje…in mamo!
In čisto brez slabega občutka gresta lahko kak dan pohajat po trgovinah, v kino, na tortico ali kamorkoli. Sploh če sta bili prejšnji dan pri bolni mami/babici in bosta naslednji dan spet.
Nobena mama ne bi smela pričakovati in še manj zahtevati od svojih otrok, da jo bodo vsi vsak dan obiskovali. Vsaka mama mora ratumeti, da imajo otroci svoje življenje, ki se v primeru bolezni seveda precej spremeni, ne sme pa se postavit na glavo, sploh če je zraven še otrok/vnuk, pa čeprav ima ta “že” 15 let. Oz.ravno zato ne!
Poleg staršev imam tudi najstnico, pa moža in službo in svoje življenje.
Če bi šla mama v bolnico, prav gotovo ne bi bila vsak dan pri njej na obisku.
Zaradi tega ne bi imela slabe vesti, ker menda ja vsak razume, da smo ljudje vsak dan obremenjeni z več različnimi stvarmi.
Zaradi tega, ker namesto 7x tednesko prihajala v bolnišnico recimo 3x tedensko, najbrž nimam mame nič manj rada kot ve, ki prisegate na dnevne obiske.
Bi ji pa poskusila bivanje v bolnišnici olajšati, prinesla bi ji radio na slušalke, čtivo, križanke, pletenje, morda prenosni televizor – karkoli, da bi ji hitreje minil čas.
Moj dolgi, utrujeni obraz, ki bi ga gledala vsak dan – jaz pa bi komaj čakala, da pridem domov, se počim pod tuš in se spočijem po napornem delovniku – ji najbrž ne bi pomagal k hitremu okrevanju.
Bila sem v podobni situaciji – moja mama je bila v bolnišnici pet tednov, od tega en teden na intenzivnem oddelku, ko se ni vedelo, ali bo ali ne bo preživela. in ja, čisto vsak dan sem bila pri njej. Pa ne zato, ker bi mama to pričakovala, ampak ker sem sama hotela tako. Ker mi mama toliko pomeni in ker so jo moji obiski gor držali. Vsak dan po službi tja, z njo sem ostala, dokler so bili obiski dovoljeni (do 19h), potem domov in dneva je bilo skoraj konec. Res pa, da takrat še nisem imela otrok.
Pravzaprav se mi vsakodnevno obiskovanje mame v bolnici ne bi izšlo edino v primeru, če bi imela res majhne otroke (tako kot ju imam sedaj, stara eno in pet let). tvoja hči je stara 15 let in jasno, da te tudi ona potrebuje, ampak – doma si že ob 18h, dneva takrat še ni konec, saj imata še mnogo časa za klepet, dokler ne gre hči spat. potem imata vikend, cele dopoldneve za pohajkovanje po trgovinah in karkoli drugega. 15-letni otrok lahko že zelo dobro razume nastalo situacijo…in do 18h komot počaka vsak dan sama (pa gre kakšen dan na obisk k babici), dela naloge, se uči, saj kakšnega prijatelja ima tudi a ne? z mamo lahko preživi veliko časa od 18h dalje, pa vse vikende, kot sem napisala…
sama veš, kakšen je vajin odnos z mamo. tudi jaz sem prepričana, da ti mama ne bo zamerila, če ne boš mogla prit kakšen dan, ker boš imela druge obveznosti, ja vedno pač ne znese, sploh če bo v bolnici dlje časa. ampak izgovori, da potem ne moreš biti s hčerjo ali da se ne moreta pogovarjati in pohajkovati po trgovinah, so malo prazni – ker je dovolj časa. seveda, če obiskov v bolnici ne čutiš zgolj kot neko “prisilno” obvezo.
Ko so bili v bolnišnici v kraju, kjer živimo – vsak dan. Ni me tako izčrpavalo, kot tebe (vsaj fizično ne). Res pa je, da pri nas niso tako kompliciraji glede časa obiska – tako da ni bilo treba takoj po službi tja, ampak sem običajno šla najprej domov in nato v bolnišnico.
Dan ima 24 ur – če si jih 8 v službi, 8 spiš, jih še vedno 8 ostane – in od teh osmih mi kakšno urico ni bilo težko delati družbo staršem. Tudi zato, ker se zavedam, da ima tudi dan v bolnišnici 24 ur – in da so se vsak dan znova veselili mojega obiska – ki jim je skrajšal dan in olajšal trpljenje.
Na MONu niso vse samo super-mame, ampak tudi super-hčerke.
Blagor vam, ker vam vse to znese.
Seveda ste poleg tega najbrž tudi super-žene.
Ally, tvoji računici nekaj manjka, edino če se zbujaš že kar v službi in je tudi bolnica v isti stavbi.
Ali pa mogoče ne živiš v Ljubljani in ne veš, koliko časa od tistih osmih ur se porabi na cestah, zlasti v širšem centru, kamor spada tudi KC.
Ne, moji računici nič ne manjka – ima 8 ur “prostega časa”. Časa, ki ga namenim TUDI za prevoz v službo. 8 ur službe in približno toliko spanja (ter pripadajoč “ostanek”) je po moje kar računica skoraj vsakega tukaj od nas, mar ne?
Pa še to: bolnišnice niso samo v LJ. Izrecno sem napisala: “…ko so bili v bolnišnici v kraju, kjer živimo…”
Sicer pa bi bilo morda primerneje, kot da sodiš ostale, da z nami deliš svojo izkušnjo. Počasi se bom tudi jaz naveličala, da je treba tukaj vse 10x dokazovati….
Živi in pusti živeti.
Naredi kompromis, ki bo ustrezal vsem. Če gresta skupaj s hčero 3 x tedensko na obisk, bi šla sama še 1 x sama, brez nje, pa če je možno, angažairaš še kako drugo žlahto in to je to. Bolezen je sicer posebno stanje, vendar ji vseeno ne moremo povsem podredit svojega življenja. Še sreča, da se še kdo zaveda, da tudi 15-letnik še kako hudo rabi starše!!! Drugače kot 15-mesečnik, a jih vseeno RABI!
Svojih staršev k sreči še nisem imela v bolnici, zato pa oba otroka in staro mamo, za katero sem zadnjih 6 tednov njenega življenja pomagala skrbet. Odkle rje bila po bolnica, smo se zorganizirali tako, da je imela vsak dan koga na obiksu, ne pa vsak dan vseh. Na vrsto smo prišli prbl. 2 x tedensko.
Se kar strinjam z Ulo. Najbolj me je pa zbodlo to, da se preračunava in sprašuje, kako pogosto obiskovat svojo mamo v bolnici. In da 15-letna vnukinja ne bi trpela. Jezus kristus. Če bi bila moja mama v bolnici, mi na kraj pameti ne bi prišlo, da bi take bedarije tu gor spraševala. Itak da bi šla k njej kadarkoli bi bilo mogoče, pa ne zaradi dolžnosti, ampak zaradi tega, ker jo imam rada. Moj 20-letni sin me ziher ne bi spraševal, mami, jaz bi pa raje tačas šel s tabo po trgovinah…………Ima pač malo več človečnosti in ljubezni do babi privzgojene.
Točno to. Se mi pa tudi vedno bolj zdi, da bi ona sama rada izkoristila vsako bilko, da ji ne bi bilo treba iti vsak dan k mami. Za božjo voljo, pač naj ne gre k mami vsak dan, naj gre 3x na teden. Ampak naj ne išče butastih razlogov, zakaj tega ne more početi (kao zaradi hčere) in sami sebi prizna, da se ji ne ljubi, da ne utegne, da bi raje kot viseti v bolnici hodila s hčero po trgovinah ali karkoli drugega. Ne pa zato, ker jo hči “rabi”. Še enkrat vprašam, kaj pa če bi imeli majhnega otroka ali če bi morali njenega brata/sestro petkrat na teden voziti popoldan h kakšnemu športu, vadbi ali če bi ta drugi otrok bil otrok s posebnimi potrebami in bi se morala z njim ogromno ukvarjati…. In bi 15-letnica ravno tako morala doma pač čakat mamo, da pride nazaj. Ali če bi (bog ne daj) mati pač delala popoldanski šiht vsak dan ali če bi enostavno službo končala vsak dan ob 17. uri, domov pa prišla ob 18. Menite, da takih ni? A bi hči preživela? A bi v tem primeru ženska tukaj spraševala, ali naj službo pusti, ker ni zadosti s 15-letno hčerko. Ali naj odda drugega otroka, s katerim je veliko dela, v posvojitev, da se bo lahko posvečala hčeri? Lepo vas prosim! Saj sploh ne gre za hčerko. Ženska bi rada potrditev, da ji ni treba prihajati vsak dan k mami in moralno odvezo, očitno. No, lahko ti potrdimo: ni ti treba mame obiskovati vsak dan. Zadovoljna? Zadosti empatije?
Moja izkušnja? Takole ti bom napisala: ne dolgo tega sem imela tudi jaz očeta v bolnici. Stanujem v Podutiku, službo imam za Bežigradom, od službe do KC, kjer je oče ležal je normalne vožnje 10 minut, če prišetjem še parkiranje in pešačenje do KC, mi bi to vzelo 20 minut, da pridem do tja. Ker pa sklepam, da nisi iz LJ, ti bom povedala, kako to izgleda. Ko sem ob 16ih končala službo, sem se že takoj znašla v prometnem zamašku. Do KC sem v povprečju vozila 45 minut (ali celo več!), potem pa iskanje parkplaca itd… pri očetu pred 17h nisem bila nikoli! Po obisku pa pot od KC do Podutika – nadaljnja ena ura. Torej za tiste pol urice, ko sem bil pri očetu (daljši čas mu je bil obisk prenaporen), sem vsaj dve uri (raje več!) sedela v avtu. Prosti čas, a ne?!
Nisem ga obiskovala vsak dan – sva se pa s sestro zmenili, da ga vsak dan obišče ena. Če kak dan obe nisva mogli, pa tudi ni bilo konec sveta.
O tem, da 15-letnik rabi mamo pa ne mislim več zgubljati besed.
Pa še to – tudi ko je bolezen v družini, rabi vsak član družine kak “odklop”. In če tak odklop rabi med tednom, si ga ima vso pravico vzeti, pa čeprav na račun spuščenega obiska. Pa sploh ni važno, ali je to odklop v obliki sprehoda v naravi, ali v obliki pohajanja po trgovinah.
Tudi ko imamo bolne starše, moram v prvi vrsti misliti nase, pa če se sliši to še tako egoistično. Utrujeni, slabe volje, izgoreli, bolni…pač ne bomo v podporo staršem.
Točno to. Se mi pa tudi vedno bolj zdi, da bi ona sama rada izkoristila vsako bilko, da ji ne bi bilo treba iti vsak dan k mami. Za božjo voljo, pač naj ne gre k mami vsak dan, naj gre 3x na teden. Ampak naj ne išče butastih razlogov, zakaj tega ne more početi (kao zaradi hčere) in sami sebi prizna, da se ji ne ljubi, da ne utegne, da bi raje kot viseti v bolnici hodila s hčero po trgovinah ali karkoli drugega. Ne pa zato, ker jo hči “rabi”. Še enkrat vprašam, kaj pa če bi imeli majhnega otroka ali če bi morali njenega brata/sestro petkrat na teden voziti popoldan h kakšnemu športu, vadbi ali če bi ta drugi otrok bil otrok s posebnimi potrebami in bi se morala z njim ogromno ukvarjati…. In bi 15-letnica ravno tako morala doma pač čakat mamo, da pride nazaj. Ali če bi (bog ne daj) mati pač delala popoldanski šiht vsak dan ali če bi enostavno službo končala vsak dan ob 17. uri, domov pa prišla ob 18. Menite, da takih ni? A bi hči preživela? A bi v tem primeru ženska tukaj spraševala, ali naj službo pusti, ker ni zadosti s 15-letno hčerko. Ali naj odda drugega otroka, s katerim je veliko dela, v posvojitev, da se bo lahko posvečala hčeri? Lepo vas prosim! Saj sploh ne gre za hčerko. Ženska bi rada potrditev, da ji ni treba prihajati vsak dan k mami in moralno odvezo, očitno. No, lahko ti potrdimo: ni ti treba mame obiskovati vsak dan. Zadovoljna? Zadosti empatije?[/quote]
Če če če… Brez veze nabijati neke teoretične situacije, ker bi v tem primeru najbrž iskala popolnoma drugačno rešitev.
Tebi je pač sprejemljivo, če so najstniki cel dan sami doma, verjamem, da marsikateremu otroku to celo zelo ustreza, ker v miru počne traparije, nekateri otroci si pa vseeno želijo družbe staršev. Tale najstnica si je želi in ji očitno ni lagodno, da je cel dan sama doma.
S hčerko se zmenita takole: naj te počaka pred službo in gresta skupaj v miru nekam na kosilo ali magari samo na kavo. Tako bosta skupaj, imeli čas za pogovor, ti pa ne boš padla v najhujšo gnečo na cesti. Potem skočita k mami (hči lahko recimo obisk kdaj izpusti in gre sama po trgovinah ali se zmeni s prijateljicami ali pa se s trolo odpelje domov). In potem domov. Mogoče boš eno uro kasneje doma, ampak občutek bo pa verjetno drugačen.
Ne vem, kje delaš – mogoče je pa boljša opcija, da greš do KC peš ali s kolesom (enkrat si ga pripelješ do službe in ga puščaš tam) in nato nazaj k avtu.
A ne, kako fajn je gledat stvari črno-bele, ula– Sploh če sekaš na pamet! 15-letnica, ki gre vsak teden 3x k babici na obisk, je pa res en razvajen pamž, brez občutka za vse okoli sebe, poosebljen egoist, ki vidi samo sebe. A ne da? Grozzza! In potem si še drzne pričakovat, da bo kak dan vseeno še mati malo z njo Še hujša groza, ti povem!!
Ko je moja babica umirala, kar se je vleklo slabo leto, najhuje pa je bilo zadnje 4 mes, sem imela sama 22 let in že davno sem živela na svojem. Glede na to, da je imela babica 3 hčere, od katerih se je eni vse življenje bolj ali manj fučkalo zanjo, je breme padlo na mlajšo teto in mojo mamo, z družinama, seveda. Sama sem imela avto in izpit, sestrična nič od tega, tako da nas je bilo 5 za vse obiske, spremstva in kasneje nego doma. NA Golniku je bila slabe 3 mes, vsak dan je šel nekdo na obisk, danes iz naše družine eden, jutri iz tetine, spet iz naše itd. Omo, kot sem ji pravila, sem imela zelo rada, ampak po dveh mesecih tega tempa smo se napočez vsi samo še kregali, ker je trpelo vse, razen omine nege in obiskovanja. Ja, simpl se sliši, greš za eno urco na obisk, 8 ur imap na razolago – drek jih imaš. Da sem se iz Lj ali pa z Jesenic pricingala na Golnik, je vzelo v najboljšem slučaju uro do uro in 15, da sem se pricingala nazaj, nadaljno uro, uro ali pač po želji sem bila pri njej – tisti dan je bil s tem zaključen. Enako je veljalo za vse ostale. Moja mati je imela takrat še v službi hude probleme, tako da je na koncu hudo zbolela še sama, ker je prav tako menila, da mora za svojo mater VSE žrtvovat. Z očetom sva morala hudo nastopit, da smo po prihodu domov za vsaj 2 x tedensko najeli negovalko, ki je ob mami prespala čez noč, da smo se vsaj 2 x na teden vsi naspali. Pri 22-tih mame kot take davno nisme več rabila, mi pa ni bilo prav, da njo pobira bolj, kot je pobiralo omo.
Da 15-letnica opazi, da je mami preobremenjena in si jo želi še malo zase, ji jaz samo zaploskam. Očitno je ta, za vas brezčutna mati, vzgojila najstnico, ki premore nekaj, česar ve ne: empatijo. Ženska ne sprašuje, če lahko mater pusti gagnit v bolnici brez obiskov, brez stikov, brez bližine, ampak pove, da vsakodnevnega ritma ne zmore. In ste se ene spet izkazale, kot vedno.
Kot že rečeno: mamo obiskuj, kolikor lahko, vključi žlahto (kje je mamin mož, partner, prijatelj? imaš sorojence? Jih ima mama?), sosede, prijateljice – saj ni nujno, da samo ti hodiš k njej! Vmes jo pokliči, ji pošlji kartico – tudi to se da. Upam, da bo mama le razumela, da z njo sočutvuješ, želiš biti ob njej, da pa ne moreš svojega življenja povsem podrediti njej. Če ne – hja, bo pa morala. Mislim, da hči zelo dobro razume, da te mama potrebuje, vseeno pa te potrebuje tudi sama in bodi vesela, da je tako. Večine staršev najstniki ne šmirglajo 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, taki ti tudi tukaj perejo možgane. Presliši!! Konec koncev tudi zase rabiš svojih 5 min in jih vkomponiraj v ta ritem. V tolažbo ti je, da ne bo večno tako, teh par mesecev, kolikor bo, pa najdi način, da boste živele vse 3 – tvoja mati, ti in hči.
Oh, ja… Sama stanujem bistveno dlje iz Lj (140 km), kot ti – in ne boš verjela, poznam razmere v LJ, saj sem prav tako že imela očeta v LJ bolnišnici (pa tudi službeno potujem tja nekajkrat na mesec). Ne, takrat ga nisem zmogla obiskovati vsak dan, smo pa, podobno kot ti, organizirali, da je bil vsak dan nekdo pri njem. V svojem prvem postu, za katerega si mi napisala, da v “računici nekaj manjka” sem izrecno napisala (da še 1x ponovim): “Ko so bili v bolnišnici v kraju, kjer živimo – vsak dan.”
O tem jaz nisem nič pisala, zato boš to morala nasloviti na koga drugega.
Tudi tej trditvi nisem nikjer nasprotovala. Povedala sem zgolj in samo svojo izkušnjo.
Živi in pusti živeti.
Punce imate spet slab dan vas mož ponoči ni nič pocrkljal da se tako spravljate na druge in čebljate neumnosti. Če nimate izkušenj s tem ne solite pameti s teorijo. Ni lahko vsak dan hoditi v bolnico, biti moćen pred bolnikom, leteti domov postoriti vse kar je potrebno in drug dan spet v službo. Ne gre samo za fizično kondicijo ampak tudi za psihično. Zato ti svetujem, da pokličeš na pomoč sorodnike, prijatelje da si malo razporedite obiske in da tebe malo razbremenijo.
Ve ta pametne pa se ne inačte s svojimi situacijami ker tudi ena ni podobna drugi in vsak reagira po svojih močeh. Ne primerjate pa situacije ko so sarši na smrtni postelji(takrat jih ve obiskujete vsak dan in ste samo z njimi in oh in sploh) kje ste bile pa preje ste jih prej tudi tako pogosto obiskovale in bile z njimi na vezi. Ne na koncu, da si olajšate vest, da ste bile zadnje trenutke z njimi. Pa na grob tudi nesete največjo ikabano za 1. November drgač vas pa ni…..skratka še bi se našlo.
No, je pa razlika, ali je starš na smrtni postelji ali pa samo bolan in naj bi se stanje izboljšalo. Potem je treba malo kondicije prišparat tudi za domačo nego, se vam ne zdi? To se mi zdi pomembneje kot vsakodnevno obiskovanje v bolnišnici. Jaz bi raje poskrbela, da bi bilo mami tam prijetno – v okviru možnega, seveda. To sem pa prepričana, da že počne.
Primerjati to s tem, kako ste obiskovale starše, ko so jim bili zadnji dnevi šteti, je milo rečeno bolno.
Pozdravljene,
naj vam posredujem še svojo izkušnjo. Moja mama je bila v bolnici samo 7 dni. Smo pa štirje otroc, vsi so starejši od mene. Hodila sem v službo, ki je bila od bolnošnice oddaljena 15 minut vožnje, ko ni prometne konice. Ko sem končala s službo, sem se vsedla v avto in kot vestna hči, ki ima svojo mamo zelo rada, odpeljala proti bolnici. Vozila sem se tolk časa, da bi peš prišla hitreje. Doma pa malo dete z očetom. Ko sem prišla tja, sem se morala kar se da dolgo zadržati. Domov sem hodila zelo pozno. No in enkrat sem rekla, da me ne bo zaradi drugih opravkov. In mi le to še danes meče pod nos! Ostali otroci je niso toliko obiskovali. In njej so medicinske sestre rekle, kako je boga, ker nima nič obiskov. Domov sem hodila tako utrujena in s slabo vestjo do otroka, moja mama pa še vedno ni bila zadovoljna. Pa sem ji rekla, da tako nikoli več. Če bo še kdaj v bolnici, jo bom obiskala z vso naklonjenostjo in ljubeznijo, vsak dan pa me tam ne bo videla, ker svojega življenja in življenja najbližjih ne bom več podrejala njeni hospitalizaciji zaradi rutinskega posega in se ne bo svet zrušil, če bo k kak dan sama ali pa naj pokliče k sebi tudi druge otroke. Najstarejša ji je celo rekla, da se ji ne splača, ker nima kje parkirat (pa ne hodi v službo, vsi otroci pa so šli od doma).
No tako. Nekateri starši tako niso nikoli zadovoljni, pa če se še tako trudi, da bi ugodil njihovim zahtevam. Jamrali bodo, če se daš zanje iz kože ali pa če nič ne storiš. Obe sestri in brat so kot kaže to že spoznali, samo jaz še ne.