Moram reči, da smo precej odprta družina. Vedno smo sprejemali obiske odprtih rok in nasmejanih obrazov s pozitivno energijo. Ker smo imeli dolgo časa edinca, smo vabili na smučanje, kopanje itd. … tudi druge otroke.

No, in sedaj sem ugotovila da sem ljudi kar malce razvadila. Pokličejo po telefonu in rečejo, da se bodo oglasili. Vedno manjkrat pa se zgodi, da pokličejo in rečejo oglasite se. In ko sem dolgoletni prijateljici dvakrat rekla, da se ne more oglasiti (ker imamo druge obveznosti) mi je butnla slušalko in z menoj prekinila 30-letno prijateljstvo. Druga prijateljica vedno pozvoni in bi se kar oglasila. Tudi njo sem že trikrat zavrnila. PRvič sem odhajala frizerju, drugič sem imela svet šole in tretjič sva se s sinom odpravljala v nakup pancarjev. Tudi ta prijateljica je takega kova, da se vedno ona oglasi, sama pa nikoli ne povabi.

In jaz sem sklenila, da imama takih prijateljev poln KUFR. Moja vrata ne bodo več tako na široko odprta. Konec koncev tudi nimam toliko časa, da bi kofetkala kakor paše drugim. In sem se odločila, da bom s tem končala.

Zanima me če imate tudi vi prijatelje, ki pokličejo in rečejo. Se bomo oglasili in ne oglastie se. In zakaj se folk sam vabi. Jim je težko skuhati kavo in računajo koliko bi splilči in pojedli na njihov račun. Jaz ne vem.

Ja že pred časom sem naredila “čistko” prijateljev. Stem mislim, da ne vabim prijateljev kateri ne vrnejo vabila. Bilo jih je kar nekaj ki so poklicali in ali se direkt najavili ali pa so se toliko časa muzali da sem jim mogla rečt da se naj oglasijo.
Zdaj vso to energijo katero sem prej porabila za pripravo, streženje in kasnejo pospravljanjem porabim za družino. Skupaj se odpravimo na kakšen izlet in se imamo fino.
Če pomislim za nazaj sem bila prava tepka. Najlažje in najcenejše se je nekomu povabiti na obisk.

Hvala lepa za take prijatelje, ko se namrdnejo, če pač ne morejo priti na obisk, ko se jim “sprdne”!
Čisto pravilno razmišljaš!

Meni je pa kul, če pridejo prijatelji k nam na obisk. Sem glih zadnjič z mojim debatirala na to temo in sem ugotovila, da se (razen pri nekaterih) drugje počutim pod nekakšnim drobnogledom in sem ful manj sproščena.

Na splošno me pa baše čas (nekateri bi rekli slaba organizacija) in mi zmanjkuje časa za kateregakoli prijatelja … kar je ŠKODA… Sicer pa tudi tebe po svoje razumem… Si tip človeka, ki se drugje dobro počuti in te moti, da nihče ne povabi (ker se jim po večini ne da pripravljati)..

No, pri meni je ravno obratno… Itak nikoli nismo zadovoljni :)))))

Sloncek

Te popolnoma razumem. Jaz sem že davno tega zreducirala obiskovanje na minimum, nerada hodim na obiske in jih tudi kaj dosti ne vabim. Obiskujemo se samo v ožjem sorodstvu. – S tem ni rečeno, da ne maram ljudi in da nimam prijateljev. Vsak teden najmanj dvakrat gremo skupaj na kavo v lokal, vsak plača svoj zapitek, pogosto si tudi telefoniramo. Tudi rojstne dneve praznujemo skupaj – v lokalu. Na dopuste hodimo vsak zase. Si pa obvezno pošiljamo pozdrave od koderkoli.
Tako imamo vsi čas zase in za prijatelje in nikoli ne pride do konfliktov.Če pa se zgodi, da kdorkoli od prijateljev rabi pomoč v kakršnemkoli primeru, smo zmenjeni, da jo drug drugemu nudimo. Meni se zdi grozno, da bi nekdo razpolagal z mojim časom, kadar bi se njemu zljubilo. – Mislim, da si se zelo pravilno odločila.
LP

Kora, dobro si se odločila!

Pomagala si tudi meni, da sem začela tudi sama o tem razmišljati, kajti tudi sama se ubadam s takimi težavami.

Ne bom rekel, da je vase ravnanje napacno, je pa ravno za 180 stopinj obratno od nasega.

Mi z veseljem sprejmemo obiske. Jaz osebno sem preprican, da se otroci prijetneje igrajo v svoji sobi, cetudi za zaprtimi vrati, si tam ustvarijo svoj koticek, na plano privlecejo milijon in eno igraco (sicer vcasih zgleda, kot da bi cez sobo potegnil tsunami, pa vendar, to menda ni nobena tragedija mar ne, vsaj v otroski sobi ne), si ustvarijo svoje domisljijske koticke, se v mislih vozijo z letali, potujejo skozi prostrane puscave, so vesoljci in potapljaci naenkrat. Dvomim, da si vse to lahko privoscijo v od cigaretnega dima zasmrajenem lokalu, ob pogledu na vaske pijancke, slonece na sanku. Saj vem, da jih ne vozite v vsako vasko beznico, pa vendar menim, da je prva opcija boljsa.

Vsekakor ne trdim, da mi ne gremo nikoli v noben lokal. Debelo bi se zlagal. Ce pa ze gremo, pa nikoli, nikoli in zares nikoli ne placa vsak svojega zapitka. Ne predstavljam si stosa, da za mizo sedi 6 odraslih ljudi, pa 5 otrok recimo, in da starsi kot kaksni piscanci po svoji denarnici zbirajo kovancke po 20 tolarjev, da bo placal vsak svojo kavo. Ne, ne in ne. Pri nas vedno placuje nekdo. Kdorkoli pac. In noben ne steje, ali je morda placal nekdo 7x, nekdo pa 5x. Tudi ce gremo na kosilo v 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} placa nekdo. In ce potegnem crto pod 50 zadnjih kosil, tezko recem, da jih je kdo placal 27, nekdo pa 23. Tezka je verjetnost, da so delezi porazdeljeni tocno na 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} :), morda pa le.

In praznovanje rojstnih dnevov v lokalu? Spet ne. Seveda, ce obstaja druga opcija. Ne bom dal roke v ogenj, da sam tega nikoli ne naredim. Se vedno pa sem mnenja, da si vsaj otroci, najvecje zurke lahko pripravijo doma. Seveda le pod pogojem, da za njihovim hrbtom ne stoji ves cas kaksna mama z viledo in bognedaj metlo v roki. Taksne tudi tukaj na forumu so, v to ze bezen pogled lahko preprica.

Pri nas torej ni nihce nezazeljen. In ce sem posten, priznam iz srca, da tudi drugje taksnega obcutka se nisem dobil. Ocitno se gibljemo v razlicnih sferah.

Lep dan zelim,

Ocka

Jaz se strinjam z očkom, da če gremo s prijatelji na pijačo, potem plačajo alo eni ali drugi. No pri hrani moram priznati, da se kdaj zgodi, da plača vsak zase, vendar pijača vedno pade samo na enega. Tudi obiskov smo veseli, sicer ne zdaj, da bi nekdo cele popoldneve visel pri nas. Ampak tko normalno. Presenetile ste me, ko ste rekle, da nekdo pride na obisk, da bi se zastonj najedel. Mislim, halo. Upam, da moji prijatelji ne razmišljajo tako. In še nikoli mi ni prišlo na misel, da bi jaz pomislila na to,ko me je katera prijateljica poklicala, če smo doma, da so blizu in, da pridejo na kafe.

Tudi nam se zgodi, da ob racunu 25 jurckov, ruknemo vsak 10 jurjev gor, ne glede na to, da je nekdo v celem popoldnevu jedel samo bolognese, drug pa v startu jelenov carpaccio na rukoli, pa potem moreno peceno v soli, pa se kaksno sladico za povrh. Ce nam 5 jurckov ostane, pac ne gremo se domov 🙂

Ampak, da bi nekdo iskal kovancke za svojo spagete, ne to pa ne 🙂

Ocka

Vprašanje ni bilo kaj in koliko kdo plača, pač pa da se nekateri lahko sami povabijo 5 x zapored na obisk, sami pa te ne povabijo. Ko gremo v lokal tudi mi plačamo celoten zapitek in ne vsak svojega.
Mene moti to, da mi nekdo nepovabljen in nenapovedan “uleti”, ko imam jaz drugačne plane. Sploh pa imam dva otroka 12 let in 2 leti, ko ima vsak svoje potrebe in želje. Ko smo imeli samo sina in je bil še mlajši ni bilo problema. Sedaj pa je marsikaj drugače. Imamo non stop košarkaške tekme, judo turnirje, ortodonte, škrlatinke, viroze, roditeljske sestanek, svet šole, delavnice v vrtcu, ……. itd. Torej dovolj imam dela s svojo familijo in poln kufr folka ki se sam vabi. Glede na to da je dandanes življenski tempo hiter in je vsak dan kup obveznosti, sem se odločila da bom dala prioriteto svojim otrokom in svoji družine. Raje odpeljem malčico na Rožnik, kakor pa da debatiram o politični sceni, raje se pogovarjam s svojim najstnikom o dogajanju v razredu, kakor pa s prijateljico kakšno taščo ima.

Tako.

Jaz imam pa ravno obratno situacijo. Osebno veliko raje vidim, da pridejo k nam, kot pa da grem jaz na obisk. Sploh ne vem zakaj, ampak nekako mi je bolj fino doma. Imamo pa več sort prijateljev – eni so taki, kjer si obiske izmenjujemo, eni so taki, da še čisto nikoli niso bili pri nas, ampak vedno mi pri njih – ti se očitno še težje spravijo od doma kot jaz, tako da se nazadnje jaz “uklonim” in gremo k njim, eni pa so taki, da jaz še nikoli nisem bila pri njih in oni vedno hodijo k nam.

Hec pa je, da še nikoli nisem razmišljala o tem, da me kdo noče povabiti ker se mu ne ljubi streči ali ker bi se hotel zastonj najesti. Mislim, da je bolj finta v tem, da se nekateri lažje, drugi pa težje spravijo od doma in da se nekateri boljše, drugi pa slabše počutijo na obiskih oziroma doma.

Kar se tiče obiskov, ki se najavijo tik pred zdajci pa je razlika, ali pridejo prijatelji na družinski obisk, ali pride kakšna prijateljica sama (ali z otrokom) na kavo in čvek in kaj od mene takrat pričakuje. Očitno imam srečo, da naši prijatelji na nedogovorjenih obiskih od nas ne pričakujejo, da nam bo vse padlo iz rok in da bomo celo popoldne sedeli zraven njih. Še nikdar mi tudi nihče ni zameril, če sem mu rekla – sorry, ta hip ne morem, ker imam druge obveznosti. Če sem doma in pride kakšna prijateljica naokoli, pa se itak ne pustim kaj dosti motiti – še vesela sem, če imam družbo in lahko čvekam zraven, ko likam, kuham, obešam cunje, počnem karkoli (no, ravno wc-jev ne pucam), če pride z otrokom se otroka itak zaigrata, midve pa lahko čvekava. Se tudi zgodi, da recimo pride cela družina, moška potem kaj šraufata ali se gresta moške debate v delavnici, mulčki se igrajo, midve pa skuhava kavo in resnično zraven ob pogovoru še kaj počnem. Če je ravno čas za kosilo ali večerjo, pa še za njih spotoma skuham, drugače pa pač dobijo samo pijačo in tisto, kar se slučajno najde v omari ali hladilniku.

Joj, sem se spomnila na eno samsko prijateljico (zdaj je v tujini), ki je običajno prišla v soboto zjutraj na kavo (kadar je bil moj mož cel dan odsoten), na koncu pa je šla z mano na trg, pa v trgovino, pa počakala, da sem uspavala otroka, skuhala kosilo, zlikala, skratka domov je šla po večerji, vmes pa mi še kaj pomagala narediti. Ampak meni je čisto zares čisto pasalo imeti družbo in jo kar pogrešam, saj.

Ne vem, mi smo očitno bolj na easy in neobremenjujočo varianto naštimani. Drugo je seveda, če se povabimo na večerjo, kosilo ali praznovanje – ampak govora najbrž ni o tem.

Ce tega, kar si povedala in tocno v takem tonu nisi sposobna povedat svojim prijateljem, potem si zadrta, pritlehna ali pa hinavska. In ocitno jim nisi, sicer ne bi nikoli vec pozvonili, tako pa nekateri se vedno hodijo.

Torej. Ko pozvoni naslednjic odpri in povej takole:

“Dovolj imam dela s svojo familijo in poln kufr folka ki se sam vabi. Glede na to da je dandanes življenski tempo hiter in je vsak dan kup obveznosti, sem se odločila da bom dala prioriteto svojim otrokom in svoji družine. Raje odpeljem malčico na Rožnik, kakor pa s tabo debatiram o politični sceni, raje se pogovarjam s svojim najstnikom o dogajanju v razredu, kakor pa s tabo o tem kakšno taščo imaš. Poberi se in ne prikaži se več.”

Če se tale še kdaj pokaže na tvoji vratih, potem sem odločno na tvoji strani. Dokler pa boš hlinila gostoljubnost, razmišljala pa tako kakor si pokazala nam, dotlej žal ne.

Ocka

Kora, če so ti prijatelji res prijatelji, potem ste najbrž čisto radi skupaj in jim najbrž tudi ni težko reči – ej, ravno gremo na Rožnik, a greste zraven? Pa pojdite skupaj na Rožnik in se pogovarjajte o problemih mlajših pubertetnikov. Saj ni treba biti skupaj s prijatelji samo doma.

Priznam, da ji nisem rekla poln kufrt te imam. Pač pa sem ji rekla – sorry ne morem te povabiti naprej ker ravnokar odhajam na svet šole. Drugič sem ji rekla, da odhajam frizerju.
Se slišimo.

Sigurno ji ne bom rekla poberi se, ker imam dovolj opravka s svojo družino.
To se mi zdi malce pregroba komunikacija. Pač, je ne bom klicala, najbrž pa je že dojela, da jaz ki delam 9 ur in imam dva otroka nimam toliko časa kot ona ki ima že praktično odraslega sina in dela 4 ure.

V bistvu sem se pa tudi jaz spremenila. Vedno bolj mi odgovarja, da grem npr. na Šmarno goro sama, kot pa da gre z menoj še prijateljica. Če grem sama imam svoj tempo in razmišljam svoje stvari…………..

Mogoče mi je pa že ascendent iz vodnarja progresiral v ribi.

Si mi pa dala temo za razmišljat.

Odslej se bom pri prijatlih vedno najavila 14 dni prej in nikoli več ne uletim kam mimogrede.Jaz sicer vedno vprašam,če imajo čas,da jih obiščem,ker grem pač mimo.Do sedaj mi še nihče ni rekel,razen ene prijateljice (sem rekla fino pa drugič, al pa se ti kaj oglasi ) in ni bilo zamere.Se mi pa pojavi vprašanje koliko od teh ,ki nikoli ne rečejo,da nimajo časa potem za mojim hrbtom govori takele stvari kot jih ti pišeš na forumu.Bom ob priliki povprašala.

Pa tudi jedla najbrž več nikjer ne bom…..

debata je nekam zašla, očitno…..

Kora, jaz te kar razumem, ne glede na zadnjih nekaj zgrešenih postov, ki so bolj provokacija kot kar koli druga.

po mojem je vsak v svoji družbi naletel tudi na kolege, prijatelje ali znance, s katerimi smo se obiskovali, ampak ko si pogledal nazaj, si ugotovil, da pa so eni in isti vedno pri tebi, ti pa pri njih ne. In edina pravilna odločitev je takšna, da ugodiš sami sebi-ker če ne boš sama delala tako kot ti paše, od drugih tega ne moreš pričakovati.

Tudi mi imamo eno družino, ki bi vedno hodila na obiske, ampak povabila pa nas ni nikoli. Null problemo, dobimo se zunaj (npr. v parku, na tenisu…). Ampak z možem sva opazila, da jih kar naenkrat tudi ostali naši kolegi več ne vabijo k sebi kot prej. Očitno so vsi ugotovili, da bi se eni pač šlepali 🙂

Moj nasvet je, da se druži s tistimi, s katerimi se razumeš in ki ti prijateljstvo vračajo na tak način, kot ga ti izkazuješ njim. Ostalih pa se raje izogibaj, včasih je res najboljše povedati kar po pravici. Ko se ti nekdo najavi, s prijaznim glasom povej, da si utrujena, ker imaš že par dni zaporedoma obiske pri vas doma, strežeš, čistiš in da enostavno več ne sfolgaš. Da pa se lahko vidite kje zunaj ali pa pridete vi k njim na obisk. Mislim, da bi tak argument moral vsakemu zadostovati in to brez zamere 🙂

LP

bzz, hvala

JA, mislim da sem se prav odločila. Več časa bom namenjala otrokom, tistim ki bi se pa samo šlepali pa bom pač vljudno povedala, da nimam niti volje niti energije za obiske. Lahko pa me pokličejo kakšen drug dan, pa gremo na kakšen sprehod.
LP

Še enkrat se oglašam, da ti povem, da si se prav odločila. Eno samo življenje ima človek in omejen čas bivanja na tem svetu in po možnosti naj z njim v največji meri razpolaga sam. Vsekakor je tvoj čas v prvi vrsti namenjen tvojim otrokom in tistim, ki jih imaš rada. Pa prijateljem, ki te ne omejujejo in ti pustijo globoko dihati.
LP

No očka, zagotovo se gibljeva vsak v drugačni sferi, svojim letom primerno. Jaz in moja družba imamo odrasle otroke in jih ne vodimo (in jih nikoli nismo) na naša srečanja in to zagotovo ne v “vaški” bife” kot praviš. Obstajajo lokali, kjer se pije čaj, kava in bi nas zakajen prostor in alkoholni hlapi zelo motili.
O plačevanju smo se zmenili že zdavnaj in nam se obnese, imamo dober občutek, da nihče ni izkoriščan, prav se nam tako zdi. To ni nobena sramota, obratno. Za rojstnodnevna praznovanja je pa normalno, da časti slavljenec, kajne? Da praznujemo zunaj smo se zmenili, ko smo ugotovili, da doma gospodinja nima od takega praznovanja čisto nič drugega, kot to, da je na smrt utrujena od kuhe, pripravljanja in na koncu se MORA še zabavati. Tako pa se vsi prijetno in spočiti zabavamo in vedno radi pridemo skupaj. LP

Kora, jaz imam takih na pretek,samo da jaz pripravim odgovor preden dvignem slušalko, ker se nebi rada skregala, drugače vsi hodijo k meni, mi lepo zakadijo hišo,da živet ne moreš notri, popijejo, pojejo kar pripravim, redko kdo pa pokliče k sebi domov in sem jih tako sita,da jih včasih videt ne morem, jebeš take prijatelje.