tole topljenje je evolucijsko pogojeno do mladičev nasploh, ne samo dojenčkov. zato se ljudje topimo tudi ob pogledu na živalske mladiče… zato imajo mladiči (človeški in živalski) velike učke, da te pogledajo in pritegnejo pogled… toje eno samo izkoriščanje… 😛

ob pogledu na luštnega tipa od kolegice pa se verjetno ne boš topila, ampak zmehčala. na ustreznem mestu. tudi evolucijsko pogojeno.

V vrtcu in OŠ so tako fantje kot dekleta večinoma vsi precej navdušeni nad dojenčki, tudi tujimi.
Kasneje se nekateri ‘ohladijo’, ne glede na spol. Predvsem moške pač družba precej čudno gleda, če se (preveč) stopijo nad tujimi dojenčki.

A je to vprašanje, kaj večina ljudi čuti ob pogledu na dojenčka ali kaj naredi ob tem? Še vedno mislim, da je neko osnovno čustvo naklonjenosti in simpatije dokaj pogosto, kakšnega hudega vsiljevanja tujim otrokom pa v reali ne vidim pogosto. Če pa je, pa verjetno izvira iz nekih drugih razlogov.

ne morem reči, da se ravno stopi. Mu je nerodno. samo mene skrivaj rukne in mi tu pa tam kakšnega cukra pokaže. sem vesela, da je tak.

V vrtcu in OŠ so tako fantje kot dekleta večinoma vsi precej navdušeni nad dojenčki, tudi tujimi.
Kasneje se nekateri ‘ohladijo’, ne glede na spol. Predvsem moške pač družba precej čudno gleda, če se (preveč) stopijo nad tujimi dojenčki.
[/quote]

V vrtcu in OŠ? Kaj pa vem, jaz nisem bila. Spomnim pa se, da so bile ostale deklice večinoma čisto nore nad lutkami dojenčkov v velikosti pravih dojenčkov. Fantje pa ne.

Priznam, da sem taka. Če vidim majhne mucke ali kužke, bi jih takoj vzela v naročje in crkljala. Ker so mi tako luštni, da se kar stopim.
Ob dojenčkih, pa naj bodo tuji ali od kakšnih sorodnikov, nimam takih občutkov. Sicer ne sovražim dojenčkov, ne morem pa ravno reči, da so mi luštni in da v meni vzbudijo kakšna posebna čustva.
Gotovo je nekaj narobe z mano.

Obožujem otroke, majhne, velike, dojenčke, najstnike, brez starostne omejitve, meni so otroci zakon.
Ravno zjutraj sem se lepo sklepetala z mojo vrtčevsko sosedico, mala je fantastična in meni je že cel dan kar nekako lepo po takem luštnem jutranjem klepetu.

Če katera prinese v službo pokazat otročka, odvisno v kakšnih odnosih sva, če sva si bolj blizu, ga seveda pogledam, poklepetam s sodelavko, včasih pocrkljam otročka, včasih ne, odvisno od časa in razpooženja, tako mene kot dojenčka. Če si s sodelavko nisva blizu, da sva bolj na nivoju bežnega znanstva, jo pozdravim, pogledam otročka in to je to. Kaj naj rinem v otroka osebe, ki jo komaj poznam po imenu, še priimka ne vem?

Se mi zgodi, da recimo stojim kje v vrsti in je kak otroček res simpatičen. Sevda ga pogledam, kdo ga pa ne? Mislim, da ob enem dojenčku veseljaku samo zoprneži ostanejo hladnokrvni. Ne rinem pa v te otroke, saj sploh ne poznam staršev, kako naj potem dvignem dojenčka iz vozička, halooo????
Včasih je kak otroček večji, klepetulja, pa malo poklepetam z njimi, če že tako nanese, mi je jasno, da je otrokom blazno dolgočasno stati v vrsti, meni tudi in tako vsaj malo animiram čas meni in njim.

Moje mnenje je, da v otroke ni treba drezat, a pogledat in nasmejat se otročku ni nobeno drezanje in kdor ob dojenčkih ostaja hladnokrven in odbojen, je je.ba od človeka.
Občutek do otrok je nekaj prirojen, nekaj privzgojen, predvsem po starših, moja starša sta imela oba rada otroke, tudi oče, ne samo mama.
Otroci so naši zanamci, nadaljevanje vrste, a najšibkejši člen družbe, kdor nima čuta do otrok, ni človek.

Priznam, da sem taka. Če vidim majhne mucke ali kužke, bi jih takoj vzela v naročje in crkljala. Ker so mi tako luštni, da se kar stopim.
Ob dojenčkih, pa naj bodo tuji ali od kakšnih sorodnikov, nimam takih občutkov. Sicer ne sovražim dojenčkov, ne morem pa ravno reči, da so mi luštni in da v meni vzbudijo kakšna posebna čustva.
Gotovo je nekaj narobe z mano.
[/quote]

Čeprav ti mačji in pasji mladički, ki so tako lušktani v bistvu niso več dojenčki. Ampak kot bi pri ljudeh gledali male otroke par let stare :).

Jaz se stopim ob dojenčih, že od majhnega je tako. Ne vem od kod mi to, najverjetneje je prirojeno. Mama in sestri niso take.
Imam 4 svoje, ampak še vedno tiščim glavo v voziček ali pa se prislinim zraven kakšnega dojenčka. Velikokrat mi mame kar same dajo otročka v naročje- take, ki me poznajo. No, kakšnega neznanega dojenčka sem tudi že pocrkljala, ampak nikoli nisem težila, da mi ga “posodijo”. So me kar same vprašale, če ga želim podržat. Tako lepo dišijo in tako lepi so. Ravnokar sem imela 40 in morda me še drži kak materinski nagon 🙂

Zanimivo. Ker si bila taka, ko še nisi bila mama in ker tvoja mama in sestra nista taki. Se pravi, da je pri tebi prirojeno :).

seveda je prirojeno, genetsko ali evolucijsko, kot je nekdo napisal, in to iz čisto preprostega razloga – da se jih ne zapusti, oziroma je za to manjša verjetnost.

Ja, pomaham, se nasmehnem, pomežiknem, kaj pokomentiram, ampak šlatat tega otroka pa ne grem.
Ker če grem po tej logiki, se je nevarno nasmehniti človeku, saj je nasmeh očitno dovolj, da se me nekdo lahko začne dotikati… 😮

To se mi redno dogaja. Ampak to ne pomeni, da se jih začnem dotikat. Dam na ignore in je mir.
Tujih dojenčkov se sploh ne dotika.

Pri psih je pa tako: če padeš na foro božanja, bo pes slilil vate za božanje ves čas. Če 1x pobožaš si ga naj**** 🙂

A se naj že miljontič (?) oglasim? Poargumentiram? Mah, ne bom.

Zato, ker sem že prišla do zaključka: manj se ukvarjam z mnenji na tem forumu, naj o njih berem ali jih (še slabše) komentiram, več pozitivnega vidim v tistem, kar doživljam. Z večjim veseljem sledim občutkom, ki jih nosim v sebi. Zakaj bi jih morala dokazovati drugim, da bi utemeljila njihovo resničnost?

Pomeni, da ni razloga, da bi se mi, samodejno, korak za korakom, zasejal dvom v iskrenost soljudi – ki jih (vendarle) želim razumeti.

A očitno je bilo treba iti skozi vse faze.

Evo mene, se tudi stopim ob dojenčkih in malih otrocih in odkar se zavedam sem takšna. Posebno ljubezen in naklonjenost čutim do malih bitij in sem do njih zaščitniška, seveda pa v nikogar ne rinem ali jih celo jemljem na roke, kar tako. Meni so vsi otroci ljubki , medtem, ko moja sestra večkrat reče, da ona ima samo naše domače otroke rada, drugih ne mara.

Nismo vsi isti, mislim pa, da velika večina, sploh ženska ima to milino v sebi. Pred časom sem z enoletnim vnukom sedela na klopi v mestnem središču, ker je hčera šla nekaj iskat v trgovino in nisem mogla verjet, koliko ljudi se mu je nasmihalo ali celo ogovorilo, tudi pomahali. Kar toplo mi je bilo pri srcu, ko vidiš, da veliko ljudi premore v sebi še tisto empatijo do majhnega nedolžnega bitja.

To so definitivno prirojeni obcutki,zato pa pravimo,da nekatere zenske nimajo materinskega cuta,enostavno se ne odzovejo tako custveno ,kot tiste ,ki se kar stopijo. Vecina potem svojega otroka vzljubi in ga ima rada.

Mene ne ganejo ne “naši” in ne od vseh drugih. Če ni moj me ne briga sploh. Pasji mladički….o bog pomagaj….te bi pa vse mečkala 🙂 Dojenčke je pač še en človek na svetu in nič drugega. Zakaj se moški ne stopijo ob dojenčkih? Ker jih ne ganejo? Ker se zavedajo tega kar sem zgoraj napisala?

Privzgojeno.

Jaz sem trenutno v letih ko si želim svojega otroka, mi pa na kraj pameti ne pade tuje otroke v naročje vlačit. Izjema bi bil npr. nečak ali pa otrok naj naj najboljše prijateljice. Ker gre tu za druge odnose.

Niti malo me pa ne zanimajo tuji otroci, od sodelavk, sosed ali pa kar tam od ene z ulice. Niti jih ne bi hotela vlačit po rokah. Tudi ko bom sama imela otroka, tega ne bom vsiljevala drugim niti ne bom dovolila dotikov nekih tujcev, ki jih sploh ne poznam. Niti ne vem zakaj bi ga sodelavkam dajala v naročje, mi ni jasno.

Sploh mi pa ni jasno, zakaj se po eni strani otroke daje vsem v roke, po drugi se jih pa potem uči, naj se tujcem ne zaupa. WTF?

Enako kot imam ful rada živali in tudi svoje imam doma. Pa vseeno ne božam tujih psov, ne skačem v njih. itd. Pač lahko koga opaziš na daleč, si rečeš da je luškan, in je to to. Enako kot ne bi skakala po neznancu v trgovini, samo zato ker ima dobro rit ali pa simpatičen obraz.

A ni to zanimivo.
Ker ene par žensk poznam, ki se stopijo ob dojenčkih, imajo celo svoje otroke, pa niso materinske sploh! V bistvu so ali hladne v osebnih odnosih ali pa totalno nezrele, nekje na stopnji 15 letne punčke, ki sebe postavlja v center vesolja. In to posledično stresajo na svoje otroke, ker se vse dogaja njim “mamam”, nič pa otrokom, če veš kaj hočem povedat? Večne žrtve.

To, ali se ženska stopi ko vidi tujega otroka ali ne, v bistvu nima nobene veze s tem ali je empatična ali ne. Gre se bolj za to, ali je čustveno dovolj inteligentna in zrela, da ve kje so meje in kako se obnašat. Eni ljudje imajo manj filtra in to potem vidiš ne samo v odnosu do nekih random dojenčkov, ampak v odnosu do vsega nasploh (npr. stokanje po FBju o osebnih stvareh, skakanje k hitrim domnevam o stvareh, itd.)

Meni se velikokrat to zgodi, ko smo npr. v dvigalu ali pa v trgovini v vrsti. Se dojenček v vozičku obrne k meni, me gleda in se mi smeji. Ok, se mu nasmehnem nazaj, potem je pa to to. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ga zdaj dregala, ogovarjala, njega ali njegovo mati / očeta. Ne vidim razloga zato… dojenčki so pač radovedni, pa naj so.

Kot sem pisala par postov višje… vse to je privzgojeno. Ljudje itak najdejo 1001 izgovor zakaj se lahko obnašajo kot tesla in ja, skakanje v druge otroke je točno to. Človek, ki lahko kontrolira impulze (če jih slučajno ima), pa pač ne bo skakal v nekega otroka nepovabljeno. Oz. jaz konkretno bi tudi zavrnila kakršnokoli vsiljevanje otrok meni.

Obožujem dojenčke, majcene otročke in majhne kužke. Verjetno je to prirojeno večini žensk, ne pa vsem. Ena hčerka je čisto nora na dojenčke, druga je bolj zadržana, druga je tudi sicer tak tip otroka, ki se ne crklja veliko, je estetska in ima rada svoj mir. Jaz sem že od nekdaj oboževala dojenčke in kužke. že kot mala deklica sem pridno skrbela za svojo plastično punčko, kasneje pa za hišnega ljubljenčka.. Ljudje smo si različni, na srečo.

Meni se velikokrat to zgodi, ko smo npr. v dvigalu ali pa v trgovini v vrsti. Se dojenček v vozičku obrne k meni, me gleda in se mi smeji. Ok, se mu nasmehnem nazaj, potem je pa to to. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ga zdaj dregala, ogovarjala, njega ali njegovo mati / očeta. Ne vidim razloga zato… dojenčki so pač radovedni, pa naj so.

[/quote]

Saj govorim isto. Verjetno pa eni ne ločite med tem, da človek čuti instinktivno naklonjenost do malega bitja in med tem, da se začne vsiljevati. Tam, kjer se vsiljujejo, pa je kulturno pogojeno, ja.