Otrok v skupni postelji ni ovira, dokler je ta postelja res skupnaza vse.

Nabavi še eno posteljo, daj jo zraven zakonske, da lahko komot vsi trije spite in naj se mož pod nujno vrne v spalnico!

Ustvarila si družino: midva z otrokom na eni strani in mož na drugi, dve ločeni enoti in to je recept za propad.
Če ste družina, ste družina vsi skupaj in da bi družina delovala, morajo imeti vsi njeni člani občutek pripadnosti, ti si pa moža izločila in četudi je bil pripaden družini, ga je zdaj minilo.

Druga stvar je gradnja, sodelujta enakovredno oba, glede gradnje pravijo, da lahko zbliža partnerja ali pa ju loči….

lej ne boš prva, ki se boš ločila, ko bo hiša narejena.
Eni si enostavno naložite preveč.

Zanimivo, koliko je parov, ki jih ne veže nič drugega kot le komformizen, izpolnjevanje dolžnosti do lastne podobe, ki je namenjena le okolici in ne njim samim, podobi, ki ne predstavlja njunih, ampak vsiljene želje.
Mlad odraščajoč človek pričakujoče stopa na pot zrelosti, a s tem začne tekmo življenjskih etap, ki jih mora čimprej obkljukati, v približno tem kronološkem redu:

– izguba devištva
– vozniški izpit
– matura
– faks
– resna zveza
– diploma
– služba
– avto
– stanovanje / hiša
– otroci
– …

In pri doseganju etapnih zmag prihaja do krvavih padcev, zlomov, razočaranj, goljufij, prevar, neuspehov… in v presingu, da obkljukamo čimveč etap, smo često pripravljeni sklepati kompromise, kupčije s hudičem, ki jih pozneje drago plačujejmo – vse za zunanji videz.
Zelo pogost kompromis je ta, da si izberemo partnerja, ki nam v bistvu, v duši ne ustreza, nam ni blizu, ki nam ni podoben, s katerim ne delimo strasti in nazorov, s katerim se nimamo kaj pogovarjati. Se pa prilega v okvir zunanje podobe (ima dobro službo, je perspektiven, čeden, iz solidne družine, član PGD, itd, … ;))
V začetnem obdobju nas hormoni še držijo nad tlemi, ko se prvi seksualni rush unese, gre še nekaj časa po inerciji, nato prvo praznino in prva samoizpraševanja odrine otrok, ki je obenem tudi priročen alibi, da se nam zaradi pomanjkanja časa ni treba ukvarjati drug z drugim, a po drugi strani tudi opravičilo za neizogibnost prve zakonske krize. In od tu naprej, v kolikor ni partnerskega veziva, ljubezni, intimnosti, razumevanja, gre le navzdol.
Za dobro partnerstvo je nujno treba imeti iste ali vsaj podobne, če ne že skupne interese, podoben temperament, podoben libido, podobno empatijo, podoben nazor, govoriti isti jezik…

Zame je dober par tisti, ki komaj čaka, da družba odide, da otroci zaspijo, da sta končno sama, da se bosta lahko pogovarjala dolgo v noč, ali v tišini prepletla telesa.
Vse ostalo je blef.

Teorerik s prakso, ki je pravo nasprotje..

Ker varanje pa je znak zrelosti. Sram te bodi. S tisto obcasnico lahko tudi zavedno odide potem.
Mislim res da ste eni taki nezreli osebki da tekmujete v pozornosti z nebogljenim otrokom je nepojemljivo.
[/quote]

in kje je problem, če odide? Mar ne piše kako je naveličana te veze in da ostaja samo zaradi lastnih koristi, ki jih zavija v “otrokove potrebe”, po tihem pa se v delež pri hiši, če morda čaka da bo zgrajena in ga potem več ne?

in kje je problem, če odide? Mar ne piše kako je naveličana te veze in da ostaja samo zaradi lastnih koristi, ki jih zavija v “otrokove potrebe”, po tihem pa se v delež pri hiši, če morda čaka da bo zgrajena in ga potem več ne?
[/quote]

ja ena varianta je, da počaka, da je hiša narejena in odplačana, si bosta potem lažje delila.
Druga varianta je, da nehata gradit in kupita raje že zgrajeno hišo od para, ki se je po zaključeni gradnji ločil.

Pa še teorije (ki so vsaka zase sicer dobre in zanimive) so takšne, kot da jih pod istim nickom pišejo 3 različne osebe.

Se ne strinjam s tem zapisom (v celoti). Nič ni narobe, če otrok spi zraven staršev, dokler to ne načne odnosa partnerjev. Če je staršema prioriteta njun odnos, to da otrok spi zraven, ne bo vplivalo na njun odnos. Seveda pa ni prav, če eden od staršev (ponavadi mama) to počne zato, da se izogne možu. Ampak v tem primeru tudi, če daš otroka spat v svojo sobo, to ne bo rešilo samo po sebi njunega odnosa. Za odnos si morata prizadevati oba in si morata želeti bližine drug drugega, drugače si pa itak poiščeta druge motnje. Kot recimo avtorica,ki že sprašuje kako bi se zamotila, da ne bi o tem razmišljala. Bi prav rad slišal ta njun pogovor.
Če se odtujiš, se pač moraš spet zbližat. To se lahko zgodi, ko so zraven otroci ali pa če jih sploh še nimata. Zato pravim, da ni pomembno, kje spi otrok.