OBUPALA SEM ŽE NAD HČERKO … toda ….
Nekaj zadnjih let, nekje od hčerinega 10 ali 11 leta je bil zame lasten dom pekel na zemlji. Tudi sama sem močno pripomogla k temu, ko morda v hčerko nisem dovolj verjela in sem bila prestroga mama in se mi je vse maščevalo, tudi oče je bil včasih prestrog in to je terjalo svoje. Nisva se znala pravilno spopasti, zato sva bila z njo stroga in trda, kar pa ni obrodilo sadov in to sem videla šele, ko je bilo že prepozno. V šoli ji ni šlo dobro, držala se je bolj zase, bila brez prijateljev in potem so prišli v 7. razredu prvi cigareti in prvi fantje, izostajala je in se zadevala s travo, komajda je naredila in zmogla osnovno šolo pa se ji je v prvem letniku vse to le še poslabšalo … prešla je na trde droge, heroin in ekstazi, doma je bila le redko in še takrat zaprta v sobi, jedla je malo in hujšala, ob ljubezenskih razočaranjih se je začela samopoškodovati nekoč sem poklicala rešilca, ko se je porezala preveč in je močno krvavela … bila je tri mesece v bolnišnici, ko je prišla ven je spet zapadla v te stvari …
Jokala sem vsak dan, takšne je nisem mogla več gledati, bila sem še vedno brez moči, saj sem kot mama popolnoma odpovedala in se bala za njeno življenje, morala bi biti bolj skrbna ko je bil še čas pa nisem bila, zaspala sem vsak dan v solzah ali se hčerka ponoči vrne ali ne, kakšna bo, bo spet zadrogirana, včasih so jo pripeljali policisti in kriminalistka mi je polagala na srce naj ji pomagamo, pa smo ji pa ji iskali pomoč in nikamor prišli … pred kakim letom pa je zanosila s takratnim fantom, ki jo je zapustil in se odločila za splav. Nisem vedela niti da je noseča in niti za splav, izvedela sem ko so me poklicali iz bolnišnice, ko je tja prišla nekako odsotna zaradi drog … splav je naredila in takrat mi je tudi zdravnik povedal, da če bo šlo tako dalje, da jo bomo izgubili :/
Verjela sem in videla, da propada, kako bi sploh šlo tako dalje, a kaj ko sem izčrpala vse možnosti, jo peljala do vseh psihiatrov pa ni nikjer vztrajala, šestnajstletnica s svojo družbo, za katero sem bila vesoljec in vse drugo samo človek in mama ne … toda takrat enkrat ko sem se zjokala prijateljici pa mi je ta predlagala nekoga, nekega fanta hčerkinih let, sicer tri leta starejšega in njenega stila, se pravi vsega v črnini in smrtnih glavah pa sem jo odločno zavrnila da hčerki ne bom spet škodovala s slabimi vplivi, da ježe tako skoraj izgubila življenje, pa mi je rekla naj poskusim in da je vredno … požrla sem slino in tega fanta dodala na fbju, obenem sem se križala ob živalih, ki jih ima doma (kače, pajki) in ob njegovi umetnosti, pa ga nekoč kliknem in vprašam če se lahko z njim dobim, čeprav je bilo čudno, lahko bi bil po letih moj sin … dobila sva se na kavi, prej bi ga dala povsod drugje po izgledu kot pa z mano za mizo lokala, a potem me je presenetil … zelo uredu, pameten, razgledan, inteligenten, poln zamisli, življenja in načrtov, popolno nasprotje hčerke in ko ga vprašam če bi lahko pomagal moji hčerki, da bi njega ker je >>kul
Super in super da si delila svojo izkušnjo z nami. Se strinjam, mladi rabijo v življenju mentorja – in v večini primerov starši to niso in ne morejo biti, tudi če bi hoteli. Svet je postal čuden in nor in živeti kolikor toliko uspešno življenje je težko. Marsikdo zabrede. Soditi ljudi po izgledu je pa največja napaka, ki jo počne marsikdo.
Lp
Sem motoristka,v zasebnem zivljenju skoraj vedno oblecena kombinacija crno-bele.Po poklicu mag zdr nege.Ko sem v uniformi sem Bog, v civilu luzer….ne mislim se spreminjati,oblaciti tako kot zelijo drugi,dovolj sem stara,da odlocam sama kaj bom jedla, kako bom spala in kako se bom oblacila.
Se pa drzim tega reka”ko clovek prihaja v naso hiso ga ocenimo po oblačilih,ko odhaja po njegovih dejanjih”.
ne vem zakaj se s tabo tokrat celo strinjam …
avtorica, a mi lahko razložiš v čem je finta, da napišeš tako kričeč naslov, ki se bere, kot da ti bo zdaj zdaj ven fliknalo podstrešje, potem pa napišeš sicer lepo in ganljivo zgodbo, kjer lahko vidimo, da pomoči ne rabiš(te) več?!
pa kot drugo – v zgornjem postu lepo napišeš, da fanta z imenom ne boš izpostavila, potem pa napišeš njegov priimek? a to ni izpostavljanje z imenom? … oprosti, ampak si vredna svojega denarja …
Super, da je tako. Samo bodi realna. Hčerka ima v sebi neke primankljaje, neke luknje prizadetosti, občutka neljubljenosti ipd., zato jo lahko vsaka težka stvar vrže s tira. Ok, da je tako kot je, vendar ne vem, če lahko druga oseba reši življenje druge. To mora narediti sama. Vključite jo še kam, kjer bo pridobila na samozavesti, kjer bo dobila občutek, da je sprejeta in predvsem, kjer jo bodo naučili, da se spopada s težavami na konstruktivne načine. Sicer pa – srečni konci so in upajmo na najboljše.
mene pa izjemno spominja na tisto zgodbico, ko je sosedov potetoviran fant rešil življenje njeni hčerki, in jo z razpadajočo kripo hitro odpeljal v bolnišnico, nauk zgodbe je bil pa identičen – “ne sodi ljudi po izgledu, lahko da bo črnolasi, dolgolasi, potetoviran tip kdaj tvoji hčeri rešil življenje” :))
