Obžalovanje splava
?!?
[/quote]
A nima že rojeni otrok prednosti pred tvojimi lastnimi potrebami in željami v smislu najprej otrok, potem vse ostalo, vsaj tako stališče zagovarjaš, ko praviš, da je splav potrebno obžalovati v smislu, da je obvezno potrebno potem obžalovanje?
Zapustil si živečega otroka in dal prednost sebi in svojim potrebam in to celo še 3x?
1.) Ne. Stars naj bi si prizadeval zato, da otroka neredi samostojnega, ne odvisnega od sebe. In skrbeti za drugega vkljucuje tudi predpostavko skrbi za sebe vsaj do te mere, da je sploh mozno skrbeti zanj.
2.) Obzalovanje je potrebno v smislu tega, da je nekdo storil nekaj, da je bil prisiljen odlociti se za smrt. Neprimerljivo (meni osebno celo patolosko, ce uporabim ta izraz) primerjati vdajanje strastem na skodo zvljenja drugega (kar vse okoli splava v vecini primerov je) z mojim primerom.
3.) Otroka nisem zapustil v smislu, da bi bil zapuscen. Od otroka sem se locil, da bi mogel taistemu se naprej zagotavljati kolikor toliksno blagostanje. Pri tem sem poskrbel, da je bilo za otroka v primarnem smislu vendarle poskrbljeno.
Hecni ste mi s tem nacinom razmisljanja. In ce smo ze na tem, je ravno to tisto, kar obzalujem… da mora otrok (danes odrasla zenska) ziveti v druzbi taksnih vrednot, kot jih izpricujete tukaj.
Korektno napisano. Jaz govorim o zadevi “v paketu”. Saj tudi v jeziku obzalujemo posledice svojih dejanj.
[/quote]
Gotovo, da vsaka zenska, ki gre na splav, obzaluje, da se je pustila prepricati, da bo pazil, da ni preverila ce je kondom pocil, da je pozabila tabletko…. karkoli je ze bilo. Upam si trditi, da nobena ne gre na splav z mislijo “je bilo pa tko lusno brez kondoma seksat, da mi ni zal, ceprav moram zdaj delat splav” Ampak to je cisto nekaj drugega, kot ce obzaluje sam splav in si zeli, da bi otroka obdrzala. Menda vidis razliko? Ce je ne, potem ti res ni pomoci.
1.) Ne. Stars naj bi si prizadeval zato, da otroka neredi samostojnega, ne odvisnega od sebe. In skrbeti za drugega vkljucuje tudi predpostavko skrbi za sebe vsaj do te mere, da je sploh mozno skrbeti zanj.
2.) Obzalovanje je potrebno v smislu tega, da je nekdo storil nekaj, da je bil prisiljen odlociti se za smrt. Neprimerljivo (meni osebno celo patolosko, ce uporabim ta izraz) primerjati vdajanje strastem na skodo zvljenja drugega (kar vse okoli splava v vecini primerov je) z mojim primerom.
3.) Otroka nisem zapustil v smislu, da bi bil zapuscen. Od otroka sem se locil, da bi mogel taistemu se naprej zagotavljati kolikor toliksno blagostanje. Pri tem sem poskrbel, da je bilo za otroka v primarnem smislu vendarle poskrbljeno.
Hecni ste mi s tem nacinom razmisljanja. In ce smo ze na tem, je ravno to tisto, kar obzalujem… da mora otrok (danes odrasla zenska) ziveti v druzbi taksnih vrednot, kot jih izpricujete tukaj.
[/quote]
Punco si zapustil ko te je najbolj potrebovala v najstništvu in glede na sedanji vajin odnos, ona tvoje ločitve ni sprejela, tako kot ti tu pišeš in si naštepal novo familijo zgolj iz dolgega časa ali ker nisi vedel kam s časom?
Razumem, kaj pravis, zato sem tudi napisal, da je korektno zapisano. Zdaj se sprasujem, ali je mozno to dvoje sploh lociti. V smislu, cemu se sploh neprijetno pocutim?
Ce ne bi prislo do zanositve, se verjetno ne bi prav nic kaj dosti sekiralaza nasteto. Neprijetna je kvecjemu (ne pa nujno – da ne bo spet kdo zagrabil) zanositev in posledice, ki iz tega izhajajo. Neprijetno je, da se mora odlocati med materinstvom in splavom.
Fazit: ce se naslonim na tvoje besede, s katerimi se v velikem delu strinjam, obzaluje torej, da se je morala izbirati med materinstvom in splavom. Ne, da je obcevala tako ali drugace. Obzaluje, da se je znasla v situaciji, kjer je morala izbirati med – zanjo, v tistem trenutku – dvema neprijetnima moznostima. Obzaluje neprijetnost zaradi zavedanja, da ta neprijetnost – ne glede na odlocitev – vpliva na drugega (sicer se nerojenega).
Tvoj drugi primer je seveda tudi mozen. Ko npr. druzba pritisne na posameznico, naj splavi, sama pa bi raje otroka obdrzala. To se danes (iskreno upam) redkeje dogaja, ni pa izkljuceno.
O drugih pisem tako malo, kot je mogoce. Se pa lahko v celoti strinjam, da je bilo njej zaradi tega tudi tezko. Vendar ne zaradi tega, ker bi jaz temu vzrokoval.
Razumem, kaj pravis, zato sem tudi napisal, da je korektno zapisano. Zdaj se sprasujem, ali je mozno to dvoje sploh lociti. V smislu, cemu se sploh neprijetno pocutim?
Ce ne bi prislo do zanositve, se verjetno ne bi prav nic kaj dosti sekiralaza nasteto. Neprijetna je kvecjemu (ne pa nujno – da ne bo spet kdo zagrabil) zanositev in posledice, ki iz tega izhajajo. Neprijetno je, da se mora odlocati med materinstvom in splavom.
Fazit: ce se naslonim na tvoje besede, s katerimi se v velikem delu strinjam, obzaluje torej, da se je morala izbirati med materinstvom in splavom. Ne, da je obcevala tako ali drugace. Obzaluje, da se je znasla v situaciji, kjer je morala izbirati med – zanjo, v tistem trenutku – dvema neprijetnima moznostima. Obzaluje neprijetnost zaradi zavedanja, da ta neprijetnost – ne glede na odlocitev – vpliva na drugega (sicer se nerojenega).
Tvoj drugi primer je seveda tudi mozen. Ko npr. druzba pritisne na posameznico, naj splavi, sama pa bi raje otroka obdrzala. To se danes (iskreno upam) redkeje dogaja, ni pa izkljuceno.
[/quote]
No, vidim da se skoraj strinjava :-). Ce povzamem bistvo: obzaluje, da se je morala odlociti med splavom in otrokom, ne pa tudi svoje odlocitve za splav. Vsaj vecina ocitno. Mislim, da je vecina tvoje stalisce razumela kot drugo varianto : da bi zenska morala obzalovati odlocitev za splav. Zato ves gnev. Kot vidis ne gre za isto stvar.
No, vidim da se skoraj strinjava :-). Ce povzamem bistvo: obzaluje, da se je morala odlociti med splavom in otrokom, ne pa tudi svoje odlocitve za splav. Vsaj vecina ocitno. Mislim, da je vecina tvoje stalisce razumela kot drugo varianto : da bi zenska morala obzalovati odlocitev za splav. Zato ves gnev. Kot vidis ne gre za isto stvar.
[/quote]
Uf, ne bom zdaj o tem, kaj so drugi razumeli… :-)))
Vsaka mentalno zdrava zenska bo splav (in to, kar je do njega pripeljalo) obzalovala. Zivljenje nas preseneti s stevilnimi lekcijami, na katere pa vcasih nismo pripravljeni. Bistvenega pomena je, da si zenska tudi odpusti (kar ni enako potlacitvi). Sprejeti taksno odlocitev ni vedno lahko in vsaka je to storila v dobri veri, da je tako bolje.
[/quote]
Ne pristajam pa na to, da bi jim dal jaz povod za razumevanje, ki ga navajas. Celo se mi je ze v uvodnem prispevku zdelo vredno poudariti, da gre za “paket okoliscin” in ne splav sam po sebi.
Uf, ne bom zdaj o tem, kaj so drugi razumeli… :-)))
Ne pristajam pa na to, da bi jim dal jaz povod za razumevanje, ki ga navajas. Celo se mi je ze v uvodnem prispevku zdelo vredno poudariti, da gre za “paket okoliscin” in ne splav sam po sebi.
[/quote]
Seveda je vse povezano (seks, zanositev, splav/otrok), ni pa isto. Lahko obzalujes vsako posebaj neodvisno od drugega Najbolj nazoren primer bi bil pri zenski, ki je posiljena. Posilstvo obzaluje, vendar otroka obdrzi in je vesela, da ga ima. (Ne obzaluje odlocitve za obdrzati otroka). Ali pa naredi splav in tega prav tako ne obzaluje. (Obzaluje pa zanositev). V obeh primerih je seveda mozno tudi obzalovanje – da ji je zal, da je ali ni naredila splava. V glavnem, ni vse isti šmorn.
Racionalna odlocitev za splav?!? Ajd,… ne ga srat. Odlocitev za splav je praviloma pogojena s strahom glede negotove prihodnosti. S strahom, ne razumom. Strah je custvo… Razumska odlocitev za prekinitev zivljenja zarodka bi dejansko bila patoloska. Taksnih ljudi, ki se razumsko odlocajo za splav, si res ne zelim za sosede. Tebi pa… kakor ti ljubo. 😉
[/quote]
Če je kdo patološki, si to ti.
In večina odločitev za splav je razumskih, pa če se ti na glavo postaviš.
benti, sm pogledal kaj je naštepano na 15 straneh v enem dobrem dnevu, hehe…, paa, kaj reči, jst mislim pa…,
da tukej v tej temi tipi nimamo kaj za iskat, hehe. So mi pa zanimivi tipi, ki jim počijo kondomi in nehote naredijo otroke. Sam sem kljub kondomu curo vedno ven potegnil preden mi je prišlo. Kdo tukej buče prodaja, pa še ta fora o počenih kondomih, tipi al ženske, hehe..
Razumljivo, da malinovci nenačrtovano oplodijo dekle je edino tam nekje pri 14/15 do nekje 20 tega leta, za tiste, ki kasnej začenjo s spolnim življenjem z drugim spolom, (ker takrat sperma buta mladeniču non stop ven, zato malinovc rabi starejšo dekle, da ga že v startu ene trikrat sprazni na suho, preden konkretno pride med njene noge), ker sta res oba še neizkušena v sexu.
Nekako verjamem, da pri takšnih temah želimo vsi sodelujoči zadeve zapeljati v smer izzivanja lastnih prepričanj in na ta način razširiti svoj pogled na tvarino. Priznam, da me (vedno znova) preseneti tako odklonilen odnos kolegov na forumu do neke kakovostne debate. Vsaj zame je ta tema, kot je zastavljena v izhodišču, izredno zanimiva. V končni fazi sem oče štirim dekletom in takšnole izpraševanje, kot sem si ga privoščil v tej temi, je zame na ravni samoizpraševanja (in prevrednotenja) samoumevno.
Iz istega namena/vzroka tudi odgovarjam na pogosto sicer tudi povsem bedaste navedbe posameznih sodelujočih. Po eni strani, da prevrednotim svoja prepričanja, po drugi pa, da s svojim zgledom pokažem, kako pomembno je to početje. Kajti, kot sem zastavil v tej temi, velja za vse nas, tudi zame: mentalno zdrav človek se zaveda napak in zmot in stremi k temu, da jih sanira, odpravi in/ali prepreči. Za kaj takega pa je dobro preseči lastne okvirje.
Smo svobodna bitja, imamo vso svobodo delati kar hočemo, ampak naša dejanja imajo posledice. Nikogar ne obsojam, človek se znajde v stiski, njegov um razmišlja na določen način, zaradi nekih vzrokov…vsak se lahko znajde v tem…. samo vedeti je pa treba, da je splav umor in nič manj kot to. Umor lastnega otroka. Nobenega filozofiranja. In kot umor ima tudi hude posledice….prej ko slej pridejo na plano.
Kot pripravnica vozila ženske na splave, veliko vsak dan …. in jih potem videla naslednji dan…. občutek v teh sobah je bil grozljiv in srhljiv.
Zavedamo se, da je obžalovanje splava pogosta življenjska situacija, ki je v družbi potisnjena na rob in z njo tudi trpljenje žensk (in tudi moških), ki so sprejeli odločitev zanjo.
Če si se znašla/znašel v takšni situaciji in se čutiš predvsem sam/-a s svojimi bolečimi spomini, se lahko anonimno obrneš na [email protected].
Vemo, da je splav dejanje vsakega dne in da je ta izkušnja lahko tudi zelo travmatična. Če si želiš opore, smo ti na voljo vsak dan v letu, zato te vabimo, da se osvobodiš svojih stisk. Nudimo varno okolje brez zaupanja in obsodbe.
Jaz ne vem če je res da nič ne obžalujete. Kolegica je naredila splav, čeprav je imela v redu zakon, službo, stanovanje. Ni se ji dalo ukvarjati z plenicami.
Enkrat gre k vedeževalki , par let po splavu, ji reče da ima 2 otroka, ona znori da ima enega. Ji slogarca reče da ima 2, čeprav je enega splavila. Skratka , taka reakcija kaže na to da ni ravnodusna , čeprav sama pravi da je pozabila. A ni. Jo čist iz tira spravi.