Zanima me, če se še kakšna ženska tako počuti, je še kateri žal, da je rodila, da se je odločila za otroka. Mogoče tudi kakšen oče lahko reče kaj na to temo!?

Nikoli nisem bila prepričana, če si želim postati mama. Potem sem spoznala njega, ki je celo življenje sanjal, da bo imel otroke. Pregovoril me je. Res je bil dober v tem, da te je prepričal, tudi v najbolj nemogoče odločitve. In tako sva dobila otroka. Nosečnost je bila naporna, on je sprejel novo službo in večino časa sem bila sama. Ko se je rodil otrok, mi je obljubil, da bo vse drugače, da bo v službi naredil vse, da bo čim več z nama. Po nekaj neprespanih nočeh v prvih dneh, se je odločil, da sprejme službo v tujini. In tako sem sama ostala z dojenčkom, ki je jokal dan in noč, ki ni hotel jesti, ki je imel nore krče. Tako zelo sem bila izgubljena in utrujena, da kakšen dan sploh ne vem kako sem šla čez dan. Nisem imela časa jesti, osebna higiena je bila na minimumu, neprespana, prestrašena, živčna, sem se spopadala z vsakim dnem posebej. Ko danes gledam nazaj sem verjetno imela poporodno depresijo. Njega razen za Božič ni bilo nikoli več k nama. Nakazuje nama denar in to je vse kar imava od njega.

Otrok je šel v vrtec, sami problemi! Jaz sem ostala doma na dolgotrajni bolniški, izgorela.  V vrtcu so mi predlagali, da bi ga imela doma ali mu našla varuško, tako naporen je bil. Motil je celo skupino. Vse njegovo zgodnje otroštvo je bilo zame kot življenje v megli.

Sedaj hodi v šolo. Še vedno je naporen za znoret, jaz pa sem še vedno sama za vse. Imam ga rada, a samo zato ker je moj otrok. Cel čas razmišljam samo kako bi ga naprtila tudi njegovemu očetu, da še on občuti vse te starševske radosti, navsezadnje si je on želel otroka, z njim pa do danes ni preživel vsega skupaj niti en mesec življenja.

Imam tri otroke, ločena, sama z njimi, pa nisem izgorela.Zato ne razumem, da enega otroka ne moreš spraviti do kruha.Nič pa ne poveš, zakaj je tvoj otrok motil celo skupino.Je tako nevzgojen ali je avtist?

Verjetno ima otrok kakšno (morda blago avtistično) motnjo, da je tako zahteven. Če bi bil normalen, bi se do šole že umiril. Tega je žal čedalje več. Čim prej mu zrihtaj psihologa, da ne bo prepozno. Ko bo enkrat v puberteti, ne bo hotel več sodelovati in potem se bodo šele začeli pravi problemi. Medtem pa tudi sama lahko veliko narediš. Obstajajo tudi razne igre, aktivnosti za hioeraktivne otroke. Zmotno je, da je treba take otroke zdivjati, da so potem utrujeni in da dajo mir. Obratno, treba jih je umirjati in se iti z njimi igre, ki jim razvijajo fokus. Mirna, nežna glasba, igre pri katerih je potrebno razmišljanje, koncentracija, sodelovanje… Naredi prijetno vzdušje pri igri, recimo na tleh pogrni dekico, daj nežno glasbo in razpostavita karte za igro  Spomin. Naj se ti fantek usede v naročje in počasi igrajta.  Ko se naveliča, ga spodbudi, da bosta nehala, samo da naj najde vsak od vaju še en par. Potem pa res nehajta in pohvalita en drugega. Postopoma podaljšujta čas igre. Še je podobnih iger, na primer šah, če je fantek zelo inteligenten. Najdi še kaj na netu.

Ne se osredotočat toliko nase in na to, kako si zapuščena. To fantek čuti in je lahko tudi zato tako naporen. Zdaj je kar je, moža ne boš spremenila, je pač sebičen. Posveti se otroku in seveda tudi sebi, a ne na način žrtve. Postani močna ženska, ki zmoreš poskrbeti zase in za fantka na najboljši način. Denar, ki ga dobiš od moža, pa vloži tudi za dobrega psihologa, pa privoščita si z otrokom kaj veselega. Recimo dan v toplicah, kino, drsanje…

Psihični problemi, verjetno zato noče imeti opravka s tabo. To se prenaša na otroka. Žalostno, zelo.

Nasedla si kretenu in z njim imela otroka. Naj ima on otroka, ti pa samo za vikende in loči se.

vse svoje probleme pa najbrž skrivaš pred vsemi, otrok pa živi v takem nedostojnem okolju in ima že sedaj posledice neprimerne vzgoje. Niso vse ženske sposobne biti matere, res škoda, da ga nisi takoj dala v posvojitev. A staršev pa nimaš, da bi vsaj oni nudili neko osnovno ljubezen otroku?

Zakaj pa ne gresta živet k njemu v tujino? Očitno ne slabo zasluži. Sicer sem tudi jaz sem pomislila na motnjo pri otroku (ADHD, avtizem)

prebral samo do tam, da je avtorico tip nagovarjal da bi imela otroka…, to si moški ne sme dovolit..

moški, ki ima žensko in ona sama ne pokaže željo, da bi imela otroka z njim, tud v teoriji ne bi smel spustiti njegovo seme v njo.., preprosto,  ker  ta otrok ne bo imel ljubeče matere…., ženska, more bit v tipa zaljubljena takrat, ko jo oplodi..

Verjamem, da ti je težko in da si v stiski. Ampak – svoje težave, svojo živčnost, svojo tesnobo prenašaš na otroka. Tega se sicer ne zavedaš, ampak tako je. Tudi sama sem bila pri prvem otroku popolnoma znervirana in danes vem, da je bila zato tudi dojenčica tako strašno jokava, zahtevna in ni spala ponoči. Pri naslednjih dveh sem se umirila, pripravila sem se na vse, vedela sem, kaj me čaka.

Poskusi se umiriti, kljub vsemu bodi srečna, da imaš otroka. Koliko žensk se muči z operacijami, z umetnimi oploditvami, da bi imele otroka. Kljub vsemu poskusi angažirati tudi tvojega partnerja, oz. moža, da se bo bolj posvetil otroku. Otroci čutijo naše razpoloženje, otroci čutijo, da smo živčni, znervirani, nesrečni.

Želim ti vse dobro.

Tole se mi zdi čist za lase privlečena zgodbica, če pa ni, se pa strinjam zgoraj z eno …. zakaj otroka nisi dala posvojit takoj? Zdaj raste v nezdravem okolju in posledice so vidne v njegovi napornosti. Če bo ostalo samo pri tem, boš lahko vesela. Puberteta lahko prinese marsikaj …

Jaz ti pa verjamem avtorica da je otrok živel v dobrem okolju. Mene je partner prepričal da sva šla še v drugega otroka. On je odšel otrok pa od nekdaj karakterno zelo težak. Zelo žaljiv in len kljub temu da sem jaz do njega prijazna. Zna pa ločiti kdaj se lahko tako obnaša in to ni posledica bolezni ampak preprosto karakterja.

Meni se zdi, da nisi nenormalna ali pretiravaš.

Biti starš je izjemno težko. Drži, je vredno in super in vse, še vedno pa je izjemno težko. Če ni še podpore okolja, vsak človek “poči”.

Najdi si svoje veselje in način, kako napolniš sebe, kajti iz prazne posode ne moreš natakati v druge.

Po moje si veliko mam misli enako kot ti, samo ne upajo naglas povedat.

Tega je zal ogromno. Še zlasti, ko so otroci večji in hudo problematični. A o tem se ne spodobi govoriti. Stiske staršev so strašne in pometene pod preprogo. A kup je pod njo vedno večji.

Te razumem popolnoma ni lahko biti ženska z otrokom je vzgoja otrok kar težka otroci so kot vrečka presenečenja nikoli ne veš kaj  dobiš sploh potem v puberteti.

Vsak otrok je zase. Imam dva, kot noč in dan. Hči je dosti bolj naporna, imela je depresijo, k sreči se je potem pobrala. Mi ne živimo življenja otrok, mi smo dolžni otroke samo podpirati . Jaz sem včasih tudi tako razmišljala, sploh ko je bilo zelo hudo ( depresija, samopoškodbe, asocialnost…), ampak danes sem hvaležna za oba, da ju imam .

Najprej stori nekaj dobrega zase, poskrbi za lastno dobro počutje, potem bo tudi skrb za otroka lažja. Če ne zmoreš sama, si poišči dobrega terapevta. Je že tako, da otrok čuti naše nezadovoljstvo, slabo voljo, četudi mu to prikrivamo. Ko boš resnično sprejela samo sebe, bo to zaznal tudi otrok in tedaj boš lažje sprejela tudi njega in začela uživati v vajinih skupnih trenutkih. V podporo so ti lahko tudi mamice, ki živijo v podobni situaciji; skupine najdeš na FB. Vse dobro

Ja in otroci ratajo naporni in problematični kar sami od sebe? Okolje v katerem živijo pri tem nima nič ane …. samo fantaziranje in opravičevnje lastne nesposobnosti….

Otrok rabi večinoma samo občutek sprejetosti in varnosti, pa meje in zgled doma, vse ostalo je en velik larifari.

Zelo razumem oni del, ko komaj shajaš iz dneva v dan, podnevi ni časa zase, ponoči ne spiš oz. ti otrok stalno prekinja spanec… Js sm prekinjeno spala tko 2 leti, in potem sem rabila vsaj leto dni, da sem mela občutek da sem se normalno naspala…

Sem se naučila kasneje, da je ful pomambno da si vzamem cajt zase (sploh ker sem bila do 4.leta z otrokom doma).

Obžalovanje da imaš otroka s tem partnerjem razumem na nek način, sploh ker je otrok za okolico problematičen. Samo je vedno na naš starših da se vprašamo ali in s katerim svojim delovanjem (misli, čustva) vplivamo na otroka. V opisanem primeru, si mislim da otrok nekje globoko v sebi čuti to tvojo “krizo” kot mama, kot občutek nesprejetosti in lahko da zato tako obnašanje, ker večina “problematičnih” otrok le išče ljubezen, pozornost, stik s starši, ki je od a ne dobijo – starši smo vse prevečkrat psihično odsotni. V vsakem primeru je ključno, da začnete čutiti sebe, svoje potrebe, želje, in hkrati biti sočutni do otroka, da to ne dela zanalašč (čeprav se dostikrat zdi na prvi pogled) in ste z otrokom tu in zdaj (tista pričakovanja in vse neprijetna čustva zaradi neuspele zveze, pa si najdete nek način kako to predelat, spustit).

Preberite kako knjigo od Shefali Tsabary, ali kako s praktični nasveti kot je Mirnejše, lažje, srečnejše starševstvo… Ali kaj podobnega, kjer učijo o pomembnosti čustev, sočutja in praktični nasveti… Prvo kot prvo, je vedno da se vprašamo sebe kaj imamo mi lekcije ali kaj rabimo v delovanju izboljšat, ko je otrok problematičen.

Možno sicer da je tudi kaka oblika avtizma, kot so že pisali.

Kar se tiče partnerja, mi je žal da je tako 💗 zdi se mi, da ima redko kdo zvezo, sploh ko je otrok mali, da bi bilo vse BP. Tudi če sta si partnerja zelo podporna, so izzivi…

Ta vrtinec negativnih misli je težko prekiniti, vendar se da 💪 sem imela obdobje par let, ko je bil otrok mali (sedaj bo kmalu 6),ko sem vsak dan imela neke negativne – obremenjujoče misli (mi je kdo šel na živce, sploh partner, ker sva bila oba doma veliko; skrbi za otroka, strahovi, občutki krivde, sram, obsojanje drugih, itd.). In tudi ko sem se zavedala da imam te misli, pa da ni dobro da se v njih “pacam”, kar nisem mogla nehat… In potem začaran krog, občutki krivde, da ne zmorem bit boljša,itd.

Da ti bo lažje, probaj biti pozorna le na male drobtinice dobrega v celi situaciji, npr. da dobivaš denar (lahko bi te pustil, in ne dajal niti ficka, realnost mnogih mam, žal); da ga ni zraven da bi se kregala 😅.

Ali imaš podporo kakih kolegic, staršev? To je fajn da imaš.

Kaj ne znaš zaropotati? V redu, leni smo vsi kdaj, ampak do mere! Žaljivk pa jaz ne bi prenašala! Sem že pri hčeri   , ki je tudi karakterno včasih težka, naredila kakšno šok terapijo…štela do 10 in zelo ropotala.Nikoli nisem povzdignila glasu, ko je pa treba in ko gre zares- takrat je pa menda treba pokazati kje so v hiši meje! In učinkuje in je učinkovalo!

Avtorica ne sodeluje in ne odgovarja, zato predvidevam, da je fejk tema.Kar pa opisuje, pa imam občutek, da ne sodeluje z otrokom, ga ne podpira, samo vije roke in čaka, kaj bo.Sicer je pa vse skupaj malo čudno- kajti moteč otrok bi v šoli že zdavnaj dobil odločbo, oba z mamo vred pa vabilo k specialistom: psihologu, pediatru, pa še kam…

Otroci so naše ogledalo 😁

Živjo,

tvoj otrok se bo umiril, ko se boš ti umirila. Sprejmi situacijo, ne ukvarjaj se več z zamero do očeta (ni vreden) in se prični posvečati sebi in otroku. Ko boš sprejela situacijo, boš začela tudi odkrivati prijetnosti materinstva, otrok se bo pa čudežno normaliziral. Spremeni sebe in spremenila boš svet. Zrasti nad situacijo in problem. Oče si tega otroka ni zaslužil, kakor si ni zaslužil tebe, zato se z njim ne ukvarjaj  več. Lp, Natalija

Mamice pa takoj v luft, mogoče je avtist, pa avtističen je, pa mogoče ima revček avtistično motnjo. Aha… Bi vam jaz dal avtizem. Pogruntavščina sodobnega časa, ko ste nesposobne mulce krotit, so si pa izmislili full dobro strokovno besedo avtizem a ne?

Razumem stisko, mi je pa ob tem zapisu neizmerno hudo za otroka, ki je normalno naporen ob mami, ki je izgorela in ob odsotnem ocetu.

Revez, da je tako sam na tem svetu. Kaj pa sirsa druzina? Lahko kako priskocijo na pomoc?