Navadno z veseljem preberem tvoje mnenje, tokrat pa si me razočarala. (Sem mnenja, da pač ne spada k tej temi). Kaj čmo, nihče ni popoln, morda naslednjič.

Ne bodi kristjanofob. majda pač ima rada jezusa vedno in povsod zato tako tudi svetuje po najboljših močeh.

Obrni setem na CSD , sicer pa bi vam mogli ze v bolnici povedat kdo v vasem kraju opravlja pomoc na domudomu. Ta je do 4 ure dnevno, vse dni in lahko tudi veckrat dnevno. Srecno

Pred dvemi leti je bil oce 14 v bolnisnici zaradi minigitisa in pljucnice in bil nepokreten in zadet od vseh pomirjeval, ki jih je dobival in zraven v sobi tudi vsi drugi starejsi, cisto nepokretni in zadeti. Ze v bolnisnici so rekli, da gre direktno v dom, ampak smo se uprli in ga vzeli domov in doma je bil se dva dni zadet in ni mogel oci odpreti od vseh zdravil, ki so mu jih filali v bolnisnici. Bil je totalni shujsan in z rano na riti. Z domaco nego se je popravil in danes hodi s hojico, ki smo jo dobli na napotnico in za pomoc imamo pa tudi vozicek, ampak on rajsi hodi. Vmes je imel se enkrat hudo vnetje mehurja in je bil na istem oddelki in so ga najprej celega pregledali, ce ima kaksno rano in, ce je zanemarjen in takrat mu pa niso vec dajali pomiril, ker smo se uprli in tudi hitro so ga dali domov, da ne bi dobil se kaksne viroze. Skratka z domaco kvalitetno hrano in z nego se je oce popravil in tudi na noge smo ga sami postavili.

No, bolnišnica pa res ne odloča o tem, kdo bo šel direktno v dom, poleg tega običajno niti prostora ni, tudi za tiste ne, ki bi res nujno potrebovali posteljo v domu. Tako da se vam ni bilo treba nič upirati – vlogo mora itak podpisati starostnik lastnoročno.
Ne vem, katera bolnišnica je bila to, da daje pomirjevala, sploh ljudem s pljučnico. Lahko napišeš, katera? Moj oče je bil zaradi pljučnice v bolnici in tam jih silijo, da vsaj sedijo, če pa so toliko pri močeh, da lahko naredijo kak korak, se pa sestre potrudijo in hodijo z njimi! Še takrat, ko bi moral ležat in mirovat zaradi strdka, pa jih ni ubogal, mu niso dajali pomirjeval.
Tale tvoja zgodba je rahlo kr neki.

Dejstvo je eno. Bolj smo stari, slabši smo. Tudi z njim bo tako. Lahko se bo trenutno popravil, potem pa bo šlo zopet dol. Tako bo z vsemi. Tudi nami.
Nedolgo nazaj smo mi imeli takšen primer. Najprej z enim in potem še z drugim.
Kaj naj rečem? Hudo je bilo. Zelo. Pri enem nepokretnost, demenca, slabo zdravje, na koncu dom starostnikov s ceno okoli 1.300 €…drugi je “znal” hitreje umreti.
Težko za vse. Dobili ga boste domov.
[/quote]

Znal hitreje umreti?? Predvidevam, da ni govora o TVOJIH starših, kaj???

Znal hitreje umreti?? Predvidevam, da ni govora o TVOJIH starših, kaj???
[/quote]

Daj nehaj no, pisala je rahlo ironično … a vedno vse v lajfu jemlješ tako dobesedno in tragično? In seveda govori o svojih starših, samo je pač realna. Ti očitno še nisi imela te sreče, da bi skrbela za starše ali morala financirati njihovo oskrbo. Jurja na mesec je zalogaj, ki kakšno družino lahko pahne v hudo revščino, CSD nič ne vpraša, samo pobere. Meni so starši sicer nekaj darovali še za časa življenja, pa sem nato zaradi njihove oskrbe nepremičnino morala prodati in še ni bilo dovolj, čez nekaj let sem morala plačevati iz lastnega žepa. Konkretno je šlo za dediščino 60 tisočakov, kar je zadostovalo za nekaj let domske oskrbe za enega. Moji pač “niso znali” hitro umreti. Tako je bilo, samo povem, da se ne boš vtaknila, da se mi gre samo za denar.
Aja, zakaj nisem jaz skrbela zanju? Za dva človeka? Eden dementen, eden nepokreten? Ne vem, mogoče zato, ker nisem superwoman?
Stopi že vendar na realna tla.