Jaz najem, kredit, otroke v vrtec, poleti v kolonije.
Brat ostal doma, otroke cuvata stara starsa.
Oce je apeliral name, da oporoke ne bo pisal, da pa pricakuje, da se bom odpovedala vsemu v prid brata.

A bi upostevali ocetovo zeljo? In, ce ne, bi to povedali vnaprej?

Če bo skrbel za starša na stara leta, vsekakor. Ampak vnaprej, na suho pa nikoli ne.

Takega očeta ne bi niti pogledala nikoli več. Naj kar brat skrbi zanj, ko bo rabil pomoč. Mene ne bi videli več.

Vsak naj naredi, kar sam hoče. Če hoče oče vse zapustiti sinu, naj sam napiše oporoko ali s sinom pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Zakaj bi se ti nečemu odpovedovala na očetovo željo? Ne rečem, če oče ne bi imel možnosti narediti sam tako kot si želi. Ampak da bi šel v grob s čisto vestjo, obenem pa bi tebi naprtil nekaj, kar si on želi… pri meni to ne pride v poštev. Če je tako prepričan v svoj prav, naj za tem tudi stoji in naj naredi, kot se njemu zdi prav. Očitno mu manjka samozavesti, kar pa ni tvoja stvar, ampak njegova.

Jaz njegove želje ne bi upoštevala, povedala bi mu pa tako: “Naredila bom tako, kot se bo meni zdelo takrat najbolj prav.” Pa naj si misli kar hoče. Itak pa ni nikjer seznama, kdo bo pred kom umrl, tako da je še pod velikim vprašajem, kdo se bo moral med čim odločati.

Jaz bi se v naprej ničemur ne odpovedovala. Reci tako, da naj živi še mnogo let in da se boš odločala ko bo čas za to. Torej po njegovi smrti. Ne zapri si nobenih vrat, ker ne veš v kakšni situaciji boš, ko bo oče umrl.

oče je kar nekaj let pred smrtjo omenil, kako se naj bi delilo po smrti,
vendar sta brat (ostal v hiši z materjo) in mati pred zapuščinsko razpravo
zahtevala, da se odpovem dedovanju v korist bratu. V besu sem to tudi
naredila, vendar mi je danes žal, ker se danes sama z otrokom borim
za vsak evro in preživetje, Odnosi so skrhani in na meji minimuma.
Še najbolj pa boli krivica,

To je njegova volja o njegovem premoženju. Mogoče pa ni? Mogoče pa ga ima brat toliko pod kontrolo?
Res pa je, da če bo brat skrbel za starša. in to lepo skrbel- bi se jaz na tvojem mestu odpovedala.

je to zraslo na bratovem zelniku. Kaj pa mama? Ni lastnica ničesar? Dokler do dedovanja ne pride ne moreš vedet koliko bo dedičev. Odločiš se takrat, ko je situacija jasna in nič prej.

Ko bo naslednje leto davek na nepremičnine boš še hvaležna, da ti ne bo treba plačevat za nekaj, kar ne koristiš in od česar nimaš nič.

Kar tako, na suho in pod prisilo, se jaz ne odpovem ničemur.
Če se te želi rešiti, naj napiše oporoko, takšno, ki bo zdržala tudi odpoved nujnega deleža. Ali pa naj še za časa življenja, vse proda tvojemu bratu, pa naj imajo.
Lahko pa proda vse skupaj in uživa svoja preostala leta.

Danes je situacija, kot si jo opisala. Lahko se zgodi marsikaj, kar si niti v sanjah ne predstavljaš. Lahko se sedaj odpoveš vsemu, čez pol leta boš ti skrbela za starše??? Možno? Ja, pa še kako. ne delaj se mučenika in dobrotnika.
Dokler sta starša živa, je premoženje njuno. Ko jih ne bo več, se odločiš po svoji vesti. Še vedno lahko bratu na zapuščinski razpravi daš vse, če se ti bo zdelo, da je tako prav. Kalkulacije delati danes ti odsvetujem.
Midva z bratom sva se ob smrti mame odpovedala premoženju po njej v korist očeta. Danes gre njen denar za ženske, ki si jih je našel najin ostareli oče. Nisva več pomembna midva z bratom, niti vnuki. Še danes ne potrebujem tega denarja, boli pa. Sploh ker je mama iz nič ustvarila premoženje, ki ga oče kot pubertetnik zapravlja…
Vso srečo in obdrži pamet!

Vkolikor je očetova želja,da se odpoveš dediščini v prid bratu lahko to željo tudi izpolniš.Po lastni ali po očetovi želji.Ne pozabite pa,kadar gre za to,da se odpoveduješ dediščini,morate vedeti tudi,da se s tem odpovedujete vsaki skrbi za starše in obveznosti do staršev. Velikokrat se na to pozablja,da ko nekdo podpiše,da se odpoveduje,to pomeni da se odpoveduje vsega in vsemu.S tem podpišeš tudi ,da nimaš več dolžnosti,skrbi,obveznosti do staršev. In ker tega starši ne vedo,se je že dostikrat zgodilo,da so zaradi tega ostali zanemarjeni ,znašli so se v situaciji ko nihče od tistih,ki so dediščino pobrali ni skbel za njih tudi na cesto so jih vrgli.

Več kot žalostno je imeti otroka, ki za starše skrbi samo pod pogojem, da od njih nekaj dobi.

Več kot žalostno je imeti otroka, ki za starše skrbi samo pod pogojem, da od njih nekaj dobi.[/quote]
žalostno je tudi od otroka zahtevati,da se vsemu odpove v korist maminemu sinčku/dragi hčerkici

Kolikor vem, se dediščini ne moreš odpovedati vnaprej, temveč le na zapuščinski razpravi. Torej bi bila tvoja odpoved dediščini le beseda, dana očetu. Ki jo potem, ko dejansko pride do dedovanja, držiš ali pa tudi ne.

Odpovedala se ne bi, nujni delež ti pa pripada in bi ga tudi hotela.

Problem največkrat nastane kadar ženska oz. mama umre prej.
Pri nas smo se kljub podobni situaciji dogovorili glede premoženja po njegovi (očetovi) smrti – enostavno smo zagnali vik in krik, ker ena tuja ženska ne bo dedovala to kar sta v 50 letih ustvarila z mamo. Je pa še vedno zelooo neprijetno gledati ostarelega očeta, kako se vlači z drugimi ženskami. Da bi pa takole zapravljal njuj denar kot tvoj oče, pa da bi totalno zanemaril svoje otroke in vnuke, bi me pa uničilo.

Problem največkrat nastane kadar ženska oz. mama umre prej.
Pri nas smo se kljub podobni situaciji dogovorili glede premoženja po njegovi (očetovi) smrti – enostavno smo zagnali vik in krik, ker ena tuja ženska ne bo dedovala to kar sta v 50 letih ustvarila z mamo. Je pa še vedno zelooo neprijetno gledati ostarelega očeta, kako se vlači z drugimi ženskami. Da bi pa takole zapravljal njuj denar kot tvoj oče, pa da bi totalno zanemaril svoje otroke in vnuke, bi me pa uničilo.[/quote]

kako zanimivo. oče je konec koncev 50 let soustvarjal svoje premoženje. mladi pa se od 13. leta vlačijo po teh hišah s tujimi ženskami ali moškimi, si jih navlečejo v mansarde, svoje otroke puščajo pri starših, da se vlačijo okoli………….
za miren spanec svetujem, da se ne obremenjuješ s tem, kar so drugi ustvarili, pa četudi so to starši, ampak začneš ustvarjati sam. Ko boš star npr. 60 ali 70 let, se pa spomni, koga boš vprašal, s kom se lahko po svoji hiši vlačiš.

meni se zdi za zelo zanimivo opažanje, da je večini staršev en otrok čisto dovolj. z enim navežejo stik, skrbijo za njega, medtem ko so jim drugi slej ko prej odveč.

Citiram:
“Vkolikor je očetova želja,da se odpoveš dediščini v prid bratu lahko to željo tudi izpolniš.Po lastni ali po očetovi želji.Ne pozabite pa,kadar gre za to,da se odpoveduješ dediščini,morate vedeti tudi,da se s tem odpovedujete vsaki skrbi za starše in obveznosti do staršev. Velikokrat se na to pozablja,da ko nekdo podpiše,da se odpoveduje,to pomeni da se odpoveduje vsega in vsemu.S tem podpišeš tudi ,da nimaš več dolžnosti,skrbi,obveznosti do staršev. In ker tega starši ne vedo,se je že dostikrat zgodilo,da so zaradi tega ostali zanemarjeni ,znašli so se v situaciji ko nihče od tistih,ki so dediščino pobrali ni skbel za njih tudi na cesto so jih vrgli. “

Napisano ne drži. Dediščina ni povezana s skrbjo za starše. torej če bi se že vnaprej odpovedala dediščini, si vseeno kot njihov otrok dolžna skrbeti za starše, če hudo zbolijo, to bi si delila z bratom, vsak pol.

Kaj bi jaz naredila v taki situaciji – če oče ne misli pisat oporoke, potem se bo dedovalo po zakonu, to pomeni, da boš dedovala tudi ti. V bistvu samo pritiska na tvojo vest, da bi se ti prostovoljno odpovedala. to se ti pa ni treba, sploh ne vem, če se pravno da že vnaprej odpovedati. Najboljši odgovor je ta, ki je že zgoraj napisan, da mu rečeš, da sedaj ne veš (ker tudi ne moreš vedeti), da ko pa pride čas, se boš odločila po svoji vesti.

Problem največkrat nastane kadar ženska oz. mama umre prej.
Pri nas smo se kljub podobni situaciji dogovorili glede premoženja po njegovi (očetovi) smrti – enostavno smo zagnali vik in krik, ker ena tuja ženska ne bo dedovala to kar sta v 50 letih ustvarila z mamo. Je pa še vedno zelooo neprijetno gledati ostarelega očeta, kako se vlači z drugimi ženskami. Da bi pa takole zapravljal njuj denar kot tvoj oče, pa da bi totalno zanemaril svoje otroke in vnuke, bi me pa uničilo.[/quote]

kako zanimivo. oče je konec koncev 50 let soustvarjal svoje premoženje. mladi pa se od 13. leta vlačijo po teh hišah s tujimi ženskami ali moškimi, si jih navlečejo v mansarde, svoje otroke puščajo pri starših, da se vlačijo okoli………….
za miren spanec svetujem, da se ne obremenjuješ s tem, kar so drugi ustvarili, pa četudi so to starši, ampak začneš ustvarjati sam. Ko boš star npr. 60 ali 70 let, se pa spomni, koga boš vprašal, s kom se lahko po svoji hiši vlačiš.[/quote]

je že res, daje tudi oče soustvarjal to premoženje…in ima pravico s tem početi karkoli pač želi…samo a ne sprevidiš,d a v opisanem primeru ne gre za golo premoženje, ampak za spoštovanje matere in njenega truda, odrekovanja in dela za časa njenega življenja…otroka sta se dedovanemu deležu po materi odpovedala v korist očeta in ta zdaj tudi s tem, kar je njuna mati s trdim delom in odrekanjem ustvarila zdaj lahkomiselno ravna in na lepe oči “podarja” tujkam…magari bi potem raje privoščil lastnim otrokom a ne? ne to ni – sprejel je vse in zdaj na tak način zanemarja tudi neko spoštovanje do lastne pokojne žene….vsekakor je meni tudi normalno,d a se otrokom to ne zdi niti slučajno spoštljivo.

za otroke je ženska, na katero se je oče po smrti mame navezal tujka, pritepenka, ki nima kaj hodit po hiši. Za očeta pa je nova oseba, s katero si je recimo ustvaril novo življenje. pri svojih letih je namreč očitno še povsem živ in želi v polnosti živeti. Tudi partner, ki ga otroci privlečejo domov, je za starše nič drugega kot tujec, ki uživa odrekanje drugih ljudi. Če se enkrat dediščini odpoveš, se ji odpovej v resnici, ne s hudobijo v srcu. Če se ji v resnici ne želiš odpovedati, se pa ne odpoveš. Imaš do tega vso pravico. Odpovedati se na videz, ker si v resnici pokopal že tudi še živečega starša in v misliš razpolagaš s potencialno dediščino, pa ni preveč lepo.

Narobe veš, mi smo to formalno urejali ravno pred kratkim pri notarju, povsem sporazumno med starši in dvema otrokoma.
Seveda je povezano s skrbjo za starše; otrok, ki se odpove, ni dolžen skrbeti za starše, mi smo hkrati sklenili pogodbo o doživljenjskem preživljanju med tistim, ki bo dedoval in starši.

Mi tule premalo vemo o vaši situaciji in zakaj se je oče tako odločil. Jaz osebno mislim, da tudi pri nas doma ne bom nič dobila ali mnogo manj od brata, in sem v podobni situaciji, kot ti. Če bi meni oče prijavil kaj takega, tudi vem, kaj bi mu povedala. Da mi pripada polovica, čeprav sem šla od doma in če mi ne da, krade lastni vnukinji.

vse lepo in prav – samo preberi še enkrat post od @stevi…
…ni govora o družici, ki si jo je oče našel kot udovec, ampak o ženskah – in ne pozabi – precej pomenljivo – tudi o tem,d a mu lastna otroka nista več pomembna…
ker če bi bila ena družica – kot resna partnerka, da starš kot udovec ni sam na starost – se meni to zdi precej lepo…
in ja ostalo se mi pa ne…pa ne zaradi dediščine – prej zaradi tudi čustev do očeta…menjavanje žensk pač ni nekaj kar bi nekdo privoščil svojemu očetu, ki v svojih čustvih verjetno ne vidi,d a ga te samo materialno izkoriščajo…precej drugače pa je ena partnerka, ki ga spoštuje in je z njim zaradi njega in ne zaradi njegovega denarja… in tudi spoštovanje do pokojne žene pri tem ostane – si mislim,d a bi bila vsaka prav vesela,d a njen udoveli partner nebi preživljal nadaljnjih dni sam…temveč z nekom, ki ga ima iskreno rad – ne pa z večimi, ki si ga podajajo zaradi denarja
če se ti to zdi hudobija v srcu – takšno razmišljanje…ne vem no…jaz ne vidim nič slabega…prej bi očetu privoščila dobro in iskrene ljubeče odnose, kot jih verjamem tudi družina pogreša, ker se je le-ta oddlaljil od njih…