ocene pri ŠV v 7/9
Jaz svoja otroka že od malega usmerjam k športu – oba imata status športnika in trenirata v klubih 6x tedensko. Sin nima problemov pri ŠV, hči pa velike in komaj spaca skupaj dvojko (bradlja, koza, skok v daljino….)Je pač nadarjena za nekaj drugega. Učitelj ne upošteva, da redno hodi na telovadbo (v 7/9 marsikatera punca šprica), da ima vedno s sabo opremo, da se trudi in da konec koncev športu nameni skoraj ves svoj prosti čas.
Se popolnoma strinjam s kukulele…
Vsakega otroka je potrebno obravnavati posebej glede na motorične sposobnosti, telesne značilnosti, voljo do dela, privzgojene vrednote in navade…. Sama pa vedno pogosteje opažam, da so ocene in posledično uspeh ambicije staršev, ki želijo imeti popolne otroke in jim omogočiti ne vem kaj vse. Nehote pritiskajo na svoje otroke (in prosjačijo učitelje za ocene) in jih že v 4. razredu zafrustrirajo do onemoglosti…
Tudi sama sem prof.ŠV (2.triadi) zato na zadevo gledam s strokovnega stališča. Poznam že omenjene kriterije, ki naj bi bili narejeni na osnovi slovenskega povprečja rezultatov določene generacije. Ampak ne verjamem, da se teh kriterijev kdo drži.
Da dobi cvek, ker ne zadane koša mi je sicer malo nerazumljivo (sama učencem omogočim več poskusov), ampak vsak učitelj ima svoje kriterije…
Sicer pa mislim, da se je uspeh devetletkarjev, odkar imamo vzgojne predmete številčno ocenjene, izboljšal!!!
pri takih temah tudi jaz dobim ošpice….
pri nas imata tako sin, kot tudi hči status športnika, pa imamo največje probleme ravno pri telovadbi! Hči ima treninge 3 x na dan, sin pa smuča in vsak, ki pozna treninge smučanja, ve, da smučarija ni vse – zraven igrajo tudi nogomet, tečejo, skratka – cel kup drugih reči. Sin ima pa telovadbo komaj 2!!! Poleti je 2 meseca skupaj na morju, ves čas v vodi, skače na glavo od četrtega leta, potopi se 6 metrov – pri telovadbi je dobil pa dvojko, ker baje ni dovolj stegnil prstov na rokah! Potem je dobil še eno dvojko pri “kolesu”, ker spet ni dovolj stegnil nog. To, da stoji v stoji, da naredi stojo ob steni in se še trikrat dvigne z rokami – to seveda ni važno, ker tega pa gospa ni ocenjevala….
Brez veze. Sem že rekla, da bom šla en lep ljubi dan v šolo, pa da vidim tisto učiteljico, kako od začetka hodnika do konca dela kolesa….Brez veze, vse skupaj.
Še večje sranje je pa to, da so v primeru nagajivosti, se pravi kazni, brez športne vzgoje – jim dajo raje matematiko 🙁
Še ena z ošpicami pri taki temi.
Tudi pri nas namesto športne vzgoje matematika. Potem pride ocnjevanje. pa ne znajo metat žoge, pa ne podajat, pa ne prevala (vmes vadili 2x) dobijo navodilo naj doma vadijo na posteljah, Plavalni tečaj, ki bi ga morali imeti že v jeseni, so preložili na mesec junij (hvala bogu, da je naša že 3x obbiskovala plavalni tečaj v času počitnic). vse bolj se mi dozdeva, da pri športni vzgoji samo preverjajo, kaj so se doma naučili, učijo pa se bore malo. tudi tekmovanje za Zmajčka zahteva kar veliko, tako, da šport ni samo veselje do gibanja, rekreacija, druženje itd, ampak je včasih tudi nočna mora otrok. Za mojo že…..Čeprav jo spodbujamo.
O, jaz pa verjamem. Očitno je edini rezultat, ki ga mora učenec doseči, zadetek. Trud tu ne velja in volja ter veselje do ŠV.
pa še to. Naša šola je poznana po priviligiranih otrocih. Kakšnim doboro zapisanim pri profesorjih se ni treba bog ve kako truditi in dobra ocena pade sama od sebe.
Sama sem hodila na isto šolo in dobro vem, kako to zgleda. Očitno se od tistih časov naprej ni nič spremenilo.