AHahaha od kje pa tebi to? Ka za tebe ni normalno da zenske ne zelimo nepotrebne obveznosti in imamo raje sebe in svojo svobodo? Ni sans da se bom z nekim parazitom ukvarjala v zivljenju. Veliko bolj se mi splaca ulagati v dobro starost.

Je pač drugačna kakor ti, si ne predstavljam, da bi bil svet poln kretenov, kakor si sam.

Vas je že tako preveč!

Imaš prav, prav nobenega pametnega razloga ni, da bi imel otroka. Ampak ljudje nismo racionalna bitja, ženejo nas nagoni, ki jih za nazaj racionaliziramo. Nagon po ohranjanju vrste je zelo močan in razširjen, a eni ga pač nimajo. Tudi nagon po kopičenju (materialnih dobrin, aktivnosti, moči…) ni prav nič smiselen, a tudi zelo močan. Zelo malo ljudi se uspe otresti vseh nagonov in živeti izključno racionalno. Tako življenje niti ni ravno srečno.

Ni večje radosti kot je dogodek ob rojstvu otroka. Človek ima v genih in podzavesti zapisano dolžnost in skrb za potomce.

Otroci so se rojevali tudi v vojnah in težjih časih. Največ novorojenih smo imeli v obdobju 1970-80.

Žal so egoizem potrošniške družbe in večvektorska neoliberalna indoktrinacija o ne-imetju otrok, producirali osebnostno motene ljudi, ki imajo odpor do potomstva. Seveda jih lastna zabloda pripelje v brezno nevrotičnosti, depresije, osamljenosti, nakupu kužkov in socialno osiromašenega življenja.

Ženske brez otrok mislijo, da bodo kompenzirale ne-materinstvo s kofetkanjem, potovanji, všečki, fejsbukanjem, tetoviranjem, barvanjem las v vijolično, vgrajevanjem rink v nos, političnim udejstvovanjem, inštitutiziranjem… ampak veselje kmalu mine v bedi na srednja in stara leta, če jih sploh dočakajo.

Celo mladost sem mislila, da je kariera najpomembnejša in se gnala za postavljenimi cilji. Nato sem ugotovila, da mi to ne prinaša zadovoljstva in se, čeprav nisem materinski tip ženske odločila za otroka. Sem bila zelo lepa nosečnica, nosečnost je potekala brez težav. Zdaj lahko rečem, da je rojstvo otroka verjetno najlepši dogodek v mojem življenju in življenju mojega partnerja. Občutek neizmerne sreče in krona partnerskega odnosa. Tudi sedaj, čeprav mi je kakšen dan težko in naporno ne bi zamenjala za življenje pred tem. Otrok te vsak dan preseneča, vidiš kako napreduje, se  uči.

Sama pomisel da rodiš kanon futer sprevrženemu židovskemu Volu Zelenskemu von Homić & Co., ubije še tako močan nagon pri razumnem in ljubečem človeku.

dobro napisano

Tu sploh nima veze, kdo je kreten in kdo ne. Narava je dala enake nagone kretenu in tistemu, ki ni kreten. Želja po ohranitvi vrste je eden najbolj osnovnih nagonov. Če ga ni, ni vse ok. Pa če se ti na glavo postaviš. Nikjer ne pravim, da je taka oseba slaba oseba. Lahko je prav super. Ampak ima en faler. Avtorica sprašuje, od kod želja po otrocih in jaz sem ji odgovorila z golimi dejstvi iz biologije.

Ja, sam za to lahko greš za učiteljico, ne rabiš otroka.

Za Ttttt

“Ženske brez otrok mislijo, da bodo kompenzirale ne-materinstvo s kofetkanjem, potovanji, všečki, fejsbukanjem, tetoviranjem, barvanjem las v vijolično, vgrajevanjem rink v nos, političnim udejstvovanjem, inštitutiziranjem… ampak veselje kmalu mine v bedi na srednja in stara leta, če jih sploh dočakajo.”

Nič od tega nimam in ne počnem, pa nimam otrok.

1.Brez nagona ne bi bilo nadaljevanja vrste.

2.Otrok, ki ke rasel v topli družini, si tako družino želi imeti tudi sam.

3.Pogosteje imajo več otrok tisti, ki so rasli v družini z več otroki. So pa vedno izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Pa a vi ste obsedeni s tem, da morajo biti vsi enaki vam. Pač ženska ne vid potrebe po tem, da ima froce in posledično jih pač nebo imela pa kaj potem. Ljudi je dovolj na planetu in nobene potrebe ni, da jih je še več. Enako kot enim do fuka, drugi bi pa vsake 15 min. Pač razlike so.

In tudi jaz se povsem strinjam s tem, da so otroc povsem odvečna priskledniška roba.

vedno je bilo tako, da so eni imeli otroke, drugi pa ne. Ampak je bilo nekako splošno sprejeto, da so otroci nujni za nadaljevanje družbe in vrste. Običajno so tiste brez otrok pomagali tistim, ki so imeli otroke, saj so se zavedali, da življenje mora iti naprej. Danes pa objavljajo take teme. Le kje je začelo iti narobe?

Jaz sem si vedno želel imeti otroke in normalno žensko, zdaj si tega ne želim več. To je bila pa edini želji moji. Denar ni vse, čeprav dobim 19500 na leto in zapravim 7000. Nimam avta, nikoli ga kupil sebi. Kot je trenutno, mi paše zelo.

Ravno otroci so vlaganje za starost. Brez njih ne bo penzije, niti prihodnosti…

Saj, če ti ne ustreza imeti otrok, jih ne imet. Samo ne glej pač na druge kot da so čudni ker imajo otroke. Naše načine življenja (jaz svojega in ti svojega) si lahko privoščimo zato, ker imamo otroke. Ne da bi tle kaj očital kdo komu ampak tko je v svetu.

Res bi bilo neumno da si prisiljena da imaš otroka, na katerega boš gledala kot na parazita. Otrok v takem okolju ne bo odrasel v neko relativno normalno osebo.

Parazit se bolj zdi da je v tvoji glavi. Nekaj te je v življenju razočaralo ali podobne izkušnje, da nočeš imeti otrok.

Oba z možem sva odrasla v toplih in ljubečih družinah in sva že takoj na začetku veze vedela, da bova imela tudi midva otroke. Skupaj sva bila cca 10 let, preden sva dobila otroka in v tem času doživela bolj ali manj vse, kar se v dvoje da. Od uživanja, do potovanj, tudi stresa pri iskanju in menjavi služb, urejanju doma, odrekanje za skupne cilje… Vzpone in padce, kot vsak par.

Za otroka sva se odločila, ker sva si ga oba želela. Zdaj zakaj točno si želiš otroka, ti težko odgovorim, nekako pač čutiš, da je čas za korak naprej, da želiš ljubezen deliti še z nekom, da si želiš skupaj s partnerjem it skozi to izkušnjo. Otrok je po mojem mnenju največ, kar lahko partnerja podarita en drugemu. Tudi, če se kateremu od naju recimo kaj zgodi, tudi, če bova šla kdaj narazen ali karkoli, mu bom vedno hvaležna, ker mi je omogočil postati mama in on meni, da je oče. Mogoče je to ta nagon, o katerem se govori, ampak to se izraža kot ena taka želja, ki jo je težko racionalno razložit.

Res je otrok velika obveznost, tudi finančno breme, če gledaš skozi denar. Ampak, ko sprašuješ, kaj imaš od njega? Predvsem ogromno ljubezni, ki je prav posebne vrste in jo lahko doživiš samo ob otroku, tudi veliko smeha, zabave, povezanosti, topline, druženja in čudovitih spominov. Tudi s partnerjem postaneš drugače povezan, čeprav velja nek stereotip, kako je konec življenja, konec seksa (hmmmm, kako to, da imajo eni tudi po 6, 7, 8 in več otrok??), konec svobode… to v pravem partnerstvu ne drži. Seveda se spremenijo prioritete in se drugače razporedi čas, ampak še vedno lahko počneš, kar imaš rad, si vzameš čas zase… Lahko je zelo enostavno in svoboda je v tem, da delaš, kar ti je všeč, da si zadovoljen s svojim življenjem, da se ne obremenjuješ in primerjaš z drugimi, zdaj, če to pomeni, da si brez otrok, spiš do kosila, hodiš žurat in si s takim življenjem zadovoljen, je pač to tvoja svoboda. Jaz se ne počutim nič manj svobodne, ker je moja svoboda v drugih stvareh. Res je, na koncu gre po svoje, ampak v življenju nič ni večno in bistvo je, da otroci odrastejo in zaživijo svoje življenje. Starši nismo lastniki otrok, otroci nam niso nič dolžni, največja sreča mora biti, ko vidiš, da ti je uspelo, da je tvoj otrok preskrbljen, da je srečen, da zna poskrbeti zase…

Vsekakor pa je otrok tudi zrelostni izpit in po mojem mnenju nekako nisi zares odrasel, dokler tega ne doživiš. Lahko si odgovoren, na svojem, imaš službo, finance, prijatelje, urejeno življenje, ni da ni… Ampak prav zares odrasteš, ko dobiš otroka. Takrat postaneš odgovoren za nekoga, ki se rodi povsem odvisen od tebe. Odgovoren si za njegovo življenje, zdravje, vzgojo… Prisiljen si spremeniti svoje vzorce, predelati svoje težave, razčistiti sam s seboj, če hočeš biti dober starš. Ob novorojenčku se moraš naučiti zares dati prednost nekomu pred sabo, ker so njegove potrebe pred tvojimi. Otrok te prisili, da malo upočasniš, da postaneš bolj potrpežljiv, da obvladuješ svoja čustva in še in še… Zato je skrajno pomembno in pametno, da ga nimaš, če si ga zares ne želiš, da ga nimaš z napačnim partnerjem, da ga nimaš iz kakršnihkoli napačnih razlogov (vpliv okolice, strah pred osamljenostjo, neodgovorni spolni odnosi…). Kot vidimo, ima veliko ljudi otroke iz napačnih razlogov, posledično so jim otroci odveč, so naporni, so nevzgojeni, taki starši so večno nezadovoljni, utrujeni, vse jim je težko, če se le da, otroka porinejo kam v varstvo… Videno pre-mnogokrat. Zato pamet v glavo.

imet otroka je zelo posebno doživetje. Ko gledaš otročka, ki ti je podoben, je tako majhen, ranljiv, te potrebuje in si želiš mu vse omogočiti, ga varovat, naučiti, da ne bo delal preveč napak, mu želiš res iz srca dobro, ta stik z otrokom ti razcveti čustva. Hvala bogu, da odraste, da to doživiš in da gre po svoje, tako si opravil res eno ogromno delo za dušo, ki je več vredno kot če si zaslužil 5 mio evrov. Drugi dosežki se mi zdi postanejo brezvezni. Jaz sem veliko dosegel do otroka, ampak to ljubezen ki jo čutim do malčka je nenadomestljiva. Jaz sem ga dobil na pozna leta in se mi zdi da ga zato, še toliko bolj cenim.

Madona kakšna primerjava. Potem tudi ni treba imeti veliko denarja na bančnem računu, da bi bil bogat. Je dovolj, da delaš kot blagajničarka za minimalca na blagajni in vsak dan tipaš denar.

Za Xcos

Saj ji samo odgovarjamo na vprašanje, ki ga je sama postavila. Kaj kurac se ti vtikaš?