Saj pravim, še hujše stvari morajo početi ljudje, ki se znajdejo v stiski. 50-60 EUR je za nekoga manj kot za rit obrisat očitno, za človeka brez dohodkov ali pa s kakšnimi rubežniki za vratom pa denar, ki ga preprosto nima. Polne riti, nimam kaj.

Kot lastnica labradorke se vedno zgrozim, ko vidim koliko primerkov te pasme oddajajo. Potem jim pa mi poskušamo iskati nove domove. Nekateri lastniki grejo celo tako daleč, da spustijo psa na potep, potem pa upajo, da se ne bo nikoli več vrnil. Groza.

In selitev v nov dom ni za psa noben hud šok. Sploh labradorci so zelo navezani na človeka in jim je najhujša bolečina, če morajo biti ločeni od ljubljenega človeka, ne pa ker bi jim manjkal košček vrta. Poznam ogromno labradorcev, ki živijo v stanovanju, pa jim nič ne manjka – celo nasprotno, so prav srečni kužki.

Tako da se strinjam z vsemi, da selitev pač ni pravi razlog za oddajo. In v takih primerih se mi zdi od lastnikov zelo nefer, da se skušajo psa na tak način znebiti. In če vam povem, zakaj se labradorci v glavnem oddajajo: zato ker ljudje v knjigi preberejo, da so to zelo pridni in učljivi psi, ki imajo radi otroke. Spregledajo pa, da je to lovska pasma, da so zelo energični, da potrebujejo dnevno fizično in umsko zaposlitev …. In ravno zato jim psi potem zrasejo čez glavo – in hop že je tu rešitev: dajmo oddat psa, ker je z njim nekaj narobe. Ampak ni nič narobe s psom, pač pa z lastnikom, ki misli, da se pes že rodi vzgojen.

Še to sem pozabila: če je psička rodovniška, morate o nameri njene oddaje nujno obvestiti vzreditelja (vsaj ponavadi je tak dogovor med vzrediteljem in lastnikom). Vzreditelj vam bo tudi pomagal najti novega lastnika.
Me pa tudi zanima iz katere psarne oz od katerega vzreditelja je psička, ker je potem lažje iskati nove lastnike.

Ma daj ne bluzi s polnimi ritmi. Me zanima, kaj tebi pomeni 30 evrov na mesec. Kar malo si izračunaj, koliko daš za svojo dušico….
In kaj si jih kar določila, da so v stiski? Jih poznaš?

Če bi bila jaz v finančni stiski in bi zaradi tega težko vzdrževala psa, bi prosila za pomoč v pasji hrani, ki bi jo – ko bi so opomogla – vrnila. Si ne predstavljam, da bi oddala družinskega člana. Raje si jaz manj privoščim. Tako da ne verjamem, da tvoja teorija drži.

Poznam kar nekaj veterinarjev, ki uspavajo mlade in zdrave pse (in muce seveda tudi). Enemu sem to omenila, pa je samo žalostno zmajal z glavo in dejal, da če se lastnik hoče psa znebiti, se ga bo znebil na tak ali drugačen način, zato ga raje s težkim srcem uspava. Moj nekdanji sosed je peljal svojega 5 mesečnega NO – ja na evtanazijo. Pa je prasec mislil, da bo le plačal in odšel, ker zraven seveda ni nameraval biti. Pa mu je vet strogo ukazal, da ne gre nikamor, da bo bil zraven psa. In je moral biti. Je pa imel hudič potem slabo vest in se je celo razjokal …

yann, v dno duše te je lahko sram, da se psa znebiš z izgovorom, da v novem domu ni dvorišča. Pes je navezan na svoje ljudi, ne na dvorišče. Za sprehode si pa očitno prelena.

Se podpišem. Tudi jaz vem, da bi nekako že prehranila psa, pa če bi bila še v tako hudi krizi.

Tle ste vse totalno udarjene. Pa kaj vas briga!?!?!?!?!? Oglas je bil, da yann psicko odda. Kaj vas briga zakaj, tudi, ce ne zato, kar je navedeno, in ne cvekajte in ne nakladajte, ce ne poznate okoliscin. Ce ste vsepovsod tako zatezene in vtikate v vsako svtar svoj nos, mi je popolnoma jasno, da je vas dom samo se virtualni svet in tale forum, ki se je od samega zacetka popolnoma izrodil in nic cudnega ni, da prvih forumasic sploh ni vec.

Ce niste del resitve, ne bodite del problema!

Torej, katera izmed vas, ki imate resitev in moznosti za vse, bo sprejela brezdomsko psicko?

Stara moja, če bi dan na dan poslušala take bedne izgovore, ne moreš biti več tiho. In ja, ravno zaradi takih iščemo vedno nove in nove rešitve – kajpak v dobro živalic!

Rešitev so že povedale (psičko naj obdrži), možnosti, da bi pomagale in rešile vse živali, pa žal ni, ker je takšnih brezvestnih lastnikov kot je yann ogromno.
Jaz sem že pred leti sprejela k sebi 2 brezdoma kužka in 3 muce in ob vseh selitvah so šle z nami. Ne moreš verjet, kajne?
(Pa nimamo polne riti, smo na pufu :))

Jaz imam doma dva psa, ki sem ju vzela, potem ko sta se ju lastnika naveličala. Prvi je velike pasme, ima 50 kg. Starša sta ga kupila 5-letni hčerki, ker je bil lep, ko je bil majhen, kot ena kepica. Seveda pes je zrasel in so se ga naveličali. Drugi pes je srednje rasti in sem ga vzela iz zavetišča, enaka zgodba. Lastnik se ga je po šestih letih preprosto naveličal.

Mene bi bilo sram, da bi bila takšna lastnica. Imaš žival pri sebi, se navežeš nanjo, je pravi član družine, potem pa bum, se jo naveličaš in oddaš.

Pes ni človek, ampak žival.
Zatorej ne more biti družinski član.

Pes je del družine, torej je družinski član. Ti si pa očitno preveč bjonda, da bi to razumela 🙂

Evo, kdo je tu udarjen:

– Ali bi kdo enega ali pa koga pozna, ki bi resno skrbel za enega izmed teh psičkov (na sliki so psički stari komaj kakšen teden)?
Obvestite me v teku enega tedna ali pa na mail, ker jih bo lastnik dal drugače uspavat…

– Oddamo 12 let starega psa zaradi selitve…

– Dobrim ljudem podarim psičko pitbullko, zelo lepo. Ker se selimo, jo moram nažalost oddati…

– Labradorka, stara 2 leti išče nove prijazne lastnike, ki imajo radi naravo. Je živahna, zdrava psička, ki zaradi pomanjkanja prostora išče nov dom…

– Oddajam psičko… je mešanka, manjše rasti, zelo živahna. Stara je 3 mesece, vajena je bivanja v stanovanju. Obožuje otroke in družbo nasploh. Oddajam jo zaradi pomankanja časa…

– ZARADI NENAPOVEDANE IN NENADNE SELITVE IZ HIŠE V 1. SOBNO STANOVANJE,
PODARIMO PSA…

– SOCIALIZIRAN STAR DVE LETI,LUBITELJ OTROK,PRIDEN IN IGRIV.
NUJNO!!!!!!

– Sva črno-bela psička in rjavo-bel psiček, stara sva poldrugo leto. Sva mešančka srednje rasti, zelo igriva in prijazna, imava rada otroke. Zaradi pomanjkanja časa najinih lastnikov iščeva nove lastnike…

Bi rada še kakšnega???
Ob vsakodnevnem branju takšnih in podobnih zgodbic nimam prav nobenega usmiljenja več do takšnih ljudi!
Škoda je le ubogih živali…

bjonda, ti bom napisala zelo lepo.

Po mojih izkušnjah so ravno tisti ljudje, ki zelo strogo vlečejo ločnice med človekom in živaljo in ki imajo ljudj za neko absolutno posvečeno vrečredno vrsto, slabši od vsake živali in ponavadi tudi pravi gnoj od človeka. Ki se jim ne smilijo ne živali ne soljudje, ampak so pripravljeni iti čez trupla, tako živalska kot človeška, da bi dosegli svoje.

Naš pes, ki smo ga imeli 11 let, je bil pravi družinski član z vsemi pravicami, ki smo jih imeli mi. Če smo šli na počitnice in ni bilo preveč stresno zanj, smo ga vzeli s sabo. Če tega nismo mogli narediti, nismo šli na počitnice, ali smo se tako organizirali, da je kdo ostal z njim (imam 3 polnoletne otroke).

Ko je poginil, smo bili tako žalostni, da ne moreš verjeti. In ti povem po pravici, da je bil naš pes v mnogih pogledih veliko boljši kot marsikateri drug sorodnik.

civetta napisal:

> In ti povem po pravici, da je bil naš pes v mnogih pogledih veliko
> boljši kot marsikateri drug sorodnik.

Res je. Človek te mnogokrat razočara, žival nikoli. Poznam kar nekaj primerov, ko je žena žalovala za psom, za možem pa ne (in obratno). Pa so se ljudje (kot je bjonda) zgražali, pa s prstom kazali za njo … Tisti, ki so pa poznali njenega moža, so jo pa razumeli.
In ko bo umrl naš pes, bomo tudi mi za njim jokali in žalovali, za večino sorodnikov pa prav nič. Za mnenje nekih bjond nam pa dol visi 🙂

No, mi imamo psa, pa ni družinski član. Družina smo jaz, mož in najini trije otroci. Pes je samo pes.

Aja, preden se boste začele usajati. Ga imamo radi, lepo skrbimo zanj, če bi poginil, bi nam bilo žal, ampak bi šli hitro naprej. Smrti otroka ne pozabiš nikoli, te pretrese in zaznamuje za vedno. Pomislite na to, preden opletate s floskulami, da je žival družinski član. Zame nobeno bitje s tako kratko življenjsko dobo ne more biti družinski član. Je trenutno del družine, to pa je tudi vse. Družina smo ljudje.

Ma, še vedno mi ne da miru. Razumem tiste, ki še nimate otrok, da so psi del vas, da jih na nek način obravnavate kot svoje otroke. Ne razumem pa tistih, ki imate svoje otroke, da imate tak odnos do psa. Otrok je moja družina, ker je devet mesecev rasel v meni, ker sem ga rodila, ker je del mene. Sva eno. Pes je prišel nekje vmes in tudi odšel bo slejkoprej. Ampak očitno sem edina, ki zna gledati na to brez patetike.

In to ti ne da misliti?

Niti ne. Hvalabogu ne jemljem foruma za kredibilen vir, ker je vse eno samo pretiravanje. Talk is cheap.

Se pravi si cheap tudi ti, glede na to, da se imaš za nekaj več od živali (sploh zato, ker po tvoje dalj časa živiš od enega navadnega psa!). Patetika….

Če ve enačite pse z otroki, če so za vas vsi družinski člani, če ste vsi enako vredni, hja, ne vem, če je problem ravno v meni. Valjda, da sem jaz več vredna kot pes. Predstavljaj si, da pes zboli in ogroža zdravje tvojega otroka. Koga boš dala od hiše? Ne govori, prosim, da človek ni več od psa. Tudi v primeru naravne ujme, če bi izbirala med njima, najbrž ne bi bilo dileme? Ali pač, če sta otrok in pes enakovredna?
Ali pa te vprašam drugače: Boš tvegala življenje, da bi rešila psa, čeprav ob tem obstaja nevarnost, da tvoj otrok ostane brez mame? Ma daj!
Saj pravim, samo nakladate, ob tem pa sploh ne pomislite, kaj govorite.