odgovor mini

draga mina!
Ker se do seda ni nihče odzval na tvoje vprašanje sem se opogumila in ti bom poskušala opisati svoje občutke.Ne vem sicer kakšno vrsto zasvojenosti imaš ti,bulimijo,anoreksijo ali kompulzivno prenajedanje?torej sama sem se od 12.leta soočala z bolimijo,pa anoreksijo.Po devetih letih sem priznala svoje težave in se odločila za zdravljenje.Zdravila sem se na oddelku motenj hranjenja na zaloški.Tam sem bila tri mesece in ti trije meseci so bili zame pravi pekel.Soočiti sem se morala z vsemi svojimi strahovi,negativnimi občutki,s preteklostjo nasploh.Najhuje pa je bilo to,da sem po devetih letih prenehala bruhat hrano,ki sem jo zaužila.Imela sem dobesedno abstinenčno krizo.tresla sem se,potila,..Po odpustu iz bolnišnice,kjer so mi terapevti zelo pomagali,nadaljujem zdravljenje že tretje leto.Redno obiskujem psihiatrinjo.prvo leto pa sem še obiskovala skupino.
Zasvojenost s hrano je bila na začetku samo pripomoček za hujšanje.Kasneje pa sem s tem reševala težave.V tem utapljala svojo žalost,..
Vedno sem si govorila da bom to počela samo dokler ne shujšam,pa sem se samo slepila,dokler nisem spoznala,da sem propadla.

Kar se tiče tega da moraš biti nekomu pomemdna je dokaz,da bežiš pred samo sabo.Najbolj pomembna moraš biti ti.Šele nato te bodo drugi začeli spoštovat.Sprijaznit se s svojo boleznijo in se začet zdravit.Ko boš začela sprejemat tudi negativna čustva,ne da bi se zato prenažirala,se bo tvoje življenje uredilo.Res pa je da ne moreš preprečit človeku da te zapusti.Kjer je bil ta je še dosti drugih.Moškemu ne smeš pokazat kako močmo ga imaš rada,ker potem to začne izkoriščat.To ti govorim iz lastnih izkušanj.Nabavi si eno žival in začni za njo skrbt.Jaz imam psa in zelo pomaga.Vedno je ob meni in je moj najboljši prijatelj.Če bi se rada pogovarjala o tem kaj doživljaš mi piši.