Odgovor o dodani vrednosti in vsem drugim spodkopavačem JS
Idi.otom je pač treba na dolgo in široko, pa še takrat ne dojamejo.
In verjetno je tale sestavek za marsikoga najdaljše čtivo, ki ga je v življenju prebral.
[/quote]
Jep miles… other people’s money je bil objekt poželenja v bivši Yugi in je še vedno za vse v DU/JU ki ne vedo kaj pomeni biti na trgu in resnično delati.
Jep miles… other people’s money je bil objekt poželenja v bivši Yugi in je še vedno za vse v DU/JU ki ne vedo kaj pomeni biti na trgu in resnično delati.
[/quote]
A ti pa veš? Kaj pa je ta vaš trg zaen grozen bav bav? Kaj pa vam delajo tako groznega na tem trgu? Če vam je trg tako pošasten, čudno, da ste tako proti socializmu. V njem bi vam bilo lepše. Ne bi tako trpeli.
Dodana vrednost je v ekonomiji definirana kot razlika med prihodki in pa neposrednimi stroški zapslenega. Ker je javno šolstvo organizirano kot javna storitev, ki je plačana posredno je nemogoče govoriti o kakšni dodani vrednosti.
Mislim, da bi morali najpres osnovne pojme razjasniti! Resnično upam, da ne učite kakšno eksaktno vedo(npr. Matematike/Fizike/Kemije.
Hahahaha, mater si brihten! Po tvoji napiflani ekonomistični pameti bo najbolje, da vsi javni delavci začnejo zaračunavat posebne dodatke za dodano vrednost, ki bo pomenila razliko od neposrednih stroškov zaposlenega, ki jih pokriva proračun, potem bo pa vse v redu, hahahaha. Bodo ustvarili dodano vrednost. Kaka teleta se delajo pametna, pa to je neverjetno.
Hahahaha, mater si brihten! Po tvoji napiflani ekonomistični pameti bo najbolje, da vsi javni delavci začnejo zaračunavat posebne dodatke za dodano vrednost, ki bo pomenila razliko od neposrednih stroškov zaposlenega, ki jih pokriva proračun, potem bo pa vse v redu, hahahaha. Bodo ustvarili dodano vrednost. Kaka teleta se delajo pametna, pa to je neverjetno.
[/quote]
Glede na to, da nisva skupaj krav pasla, bo bolje, da ostane najina debata na določeni ravni.
Kako mislite, da bo nekdo jemal vaše argumente resno, če imate že težave s osnovnimi pojmi. Dodana vrednost je točno določen ekonomsko definiran pojem. Tudi v fiziki npr. poznamo gravitacijo in ne poznam nikogar, ki bi jo skušal utemeljiti s znanji, ki pritičejo npr. socialni delavki.
Zelo se mi zdi smešno kako poenostavno si nekateri predstavjate naravo, družbo in medsebojne iteracije. Svet ni črno-bel, niste nobene žrtve in predvsem vam ni nihče ničesar dolžan.
Ps:
Delal sem vrsto let v JS. Glede na plačo sem bil verjetno v zgornih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mogoče celo v 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Glede na to, da nisva skupaj krav pasla, bo bolje, da ostane najina debata na določeni ravni.
Kako mislite, da bo nekdo jemal vaše argumente resno, če imate že težave s osnovnimi pojmi. Dodana vrednost je točno določen ekonomsko definiran pojem. Tudi v fiziki npr. poznamo gravitacijo in ne poznam nikogar, ki bi jo skušal utemeljiti s znanji, ki pritičejo npr. socialni delavki.
[/quote]
Če mešate ekonomijo s fiziko, potem vam očitno ni nič jasno. V fiziki ni keynesianske teorije gravitacije, ki bi se prerekala s klasično, neoklasično, monetaristično ali marksistično. In dodana vrednost je samo računovodsko definiran pojem. Tega napiflanci edinega poznate, nikdar pa niste pomislili, da je še kaj onkraj tega, sploh, da se da ta zadrega primitivno (po vaših zmožnostih dojemanja) razrešiti tako, da se vam uvedejo še dodatna neposredna plačila za javne storitve, pa se bo to potem štelo v tisto vašo dodano vrednost.
Glede na to, da nisva skupaj krav pasla, bo bolje, da ostane najina debata na določeni ravni.
Kako mislite, da bo nekdo jemal vaše argumente resno, če imate že težave s osnovnimi pojmi. Dodana vrednost je točno določen ekonomsko definiran pojem. Tudi v fiziki npr. poznamo gravitacijo in ne poznam nikogar, ki bi jo skušal utemeljiti s znanji, ki pritičejo npr. socialni delavki.
[/quote]
Kopirano v celoti iz: http://buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=5699
Dodana vrednost iz novega zornega kota (zakon dodane vrednosti) / Živko Bergant
[ v košarico | več iz oddelka | vse knjige te založbe | vse knjige tega avtorja ]
dobavni rok (1 – 3 dni)
Nova knjiga dr. Živka Berganta je nepričakovan dokaz povezanosti med dvema disciplinama, računovodsko in ekonomsko, ki zlasti v akademskem, deloma pa tudi v poslovnem svetu, živita druga ob drugi. Že sam naslov knjige je izzivalen in napoveduje nevsakdanje branje. Pojem dodane vrednosti je danes široko razprostranjen, deloma pa je tudi osvobojen svoje izvornega pomena. Knjiga mu je vdahnila novo življenje, kar napoveduje drugi del naslova, ki govori o novem zornem kotu, in ga umestila kar v osrčje zanimanja, saj ga iz sveta računovodstva prenaša v sveto ekonomije in drugih družboslovnih in humanističnih ved.
Čeprav je izvor pojma star toliko kot je stara klasična politična ekonomija je v nekem trenutku prišlo do razcepa med makroekonomskim in mikroekonomskim gledanjem sveta. Če ga je makroekonomija ohranila predvsem zahvaljujoč statističnem ocenjevanju bruto domačega proizvoda, ki pa je spet rezultat spoznanj, ki so sledili Veliki gospodarski krizi iz tridesetih let preteklega stoletja, da je treba poudariti pomen celotnega narodnogospodarskega povpraševanja, ki ga BDP predstavlja, pa je mikroekonomija podlegla in se razvijala zgolj v smeri poudarjanja ene sestavine dodane vrednosti, to je dobička, in je zožila pogled na svet na pogled tiste družbene skupine, ki si dobiček prilašča, to je na pogled lastnikov (finančnega) kapitala, katerega pojavna oblika je tudi mantra finančne teorije, ki jo izraža pojmovna zveza vrednost za delničarje.
Po drugi svetovni vojni so bile generacije ekonomistov poučevane o tem, da mora vsaka družba odgovoriti na tri vprašanja, namreč kaj, kako in za koga proizvajati? Malo manj poudarka v poučevanju je bilo namenjenega temu, da odgovori na vprašanja potekajo preko odločitev združb, ki na vprašanje “kaj? (in tudi koliko?)” odgovarjajo z odločitve o proizvodih in storitvah s katerimi vstopajo na trg, na vprašanje “kako (in tudi v kakšnem času?” odgovarjajo z odločitvami o sestavi proizvodnih dejavnikov oziroma prvin poslovnih procesov, to je z odločitvami o lokaciji, naložbah, , zaposlovanju, financiranju in podobno, in na vprašanje “za koga?” odgovarjajo z odločitvami o segmentiranju trga. Vse te odločitve jih pripelje v širok prostor tveganj, v katerega se zlivajo tudi posledice eksternalij, ki jih prelijejo v okolje ali pa jih vanje zlijejo drugi iz okolja. Skratka, prihaja do interakcije, do prepletanja med vsako posamično združbo z drugimi in z vsemi okolji s katerimi je vsaka združba povezana. To prepletenost pa nam zelo nazorno ponuja že sama bilanca stanja! Malo manj pa jo ponazarja izkaz poslovnega izida, ki se osredotoča le na celotni oziroma čisto na koncu na čisti dobiček.
Dodatno sliko povezanosti in prepletenosti ter tudi vključenosti v združbo in ustvarjanje njenih poslovnih izidov, pa ponuja dodana vrednost, ki, kot nam nazorno pokaže avtor, iz računovodske kategorije prerašča v družbeno kategorijo, saj nas pelje do neposredne prepoznave deležnikov in njihovega prispevka k izidu poslovanja vsake združbe, preko tega pa tudi na razširjeni pogled na združbo, ki presega mejo lastniškega interesa in presojanja kategorij zgolj iz lastniškega zornega kota. To je avtor dosegel z izvirno opredelitvijo zakona ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti, ki kot pravi “velja v vsakem organizacijskem sistemu, kjer je trajnostni razvoj skupni cilj udeležencev”. Z vidika ustvarjanja dodane vrednosti zakon definira dodano vrednost kot “čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lastno sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema”. Z vidika usmerjanja dodane vrednosti pa poudarja, da “nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja”.
Na podlagi tega zakona avtor v celoti razvije pogled na dodano vrednost z novega zornega kota, ki omogoča opredelitev dolgoročnega smotra gospodarjenja, vključno s socialnim in etičnim vidikom, reafirmacijo znanja v družbi, potrebnega za ustvarjanje in usmerjanje dodane vrednosti, za upravljanje in poslovodenje z vidika dodane vrednosti. Pri slednjem avtor razvije model poslovodenja na podlagi dodane rednosti, ki je usmerjen v trajnostni razvoj družbe. V okviru načrtovanja poslovanja izpelje še novo kategorijo presežne dodane vrednosti, s katero zagotovi spoštovanje načela ekonomske oportunitetnosti, in proces njene delitve med deležnike, ki pripelje do izkaza presežne dodane vrednosti, v katerem ni več mesta za dobiček. Kategorija presežne dodane vrednosti nadalje vpliva na finančno politiko združbe in na politiko ravnanja z zaposlenci oziroma z intelektualnim premoženjem.
Avtor nadalje posebej obravnava posebnosti informacijskega sistema, oblikovanje informacij in podaja zamisel celovitega poročanja v zvezi z dodano vrednostjo ter analiziranje dodane vrednosti in presežne dodane vrednosti.
V zaključnih poglavjih knjige avtor najprej povzame temeljne ugotovitve in novosti v zvezi z dodano vrednostjo in jih nadgradi z razmišljanjem o socialno-filozofskih sporočilih teoretičnih ter praktičnih korakih za družbene spremembe, ki bi izhajale iz razumevanja dodane vrednosti iz novega zornega kota. Nastala bi lahko nova družbena ureditev, avtor jo imenuje “socializem s človeškim obrazom” oziroma “neosocializem”, ki bi združeval ekonomsko demokracijo in družbeno odgovornost v najširšem pomenu s ciljem zagotavljanja trajnostnega razvoja.
Prof. ddr. Neven Borak
Recenzija
Knjiga dr. Živka Berganta »Dodana vrednost iz novega zornega kota« bi morala vzbuditi radovednost vsakemu ekonomistu, ki je pripravljen bolj poglobljeno in tudi kritično presojati družbeno dogajanje tako pri nas kot v svetu nasploh. Sam sem ne le eden teh in takih ekonomistov, ampak mi je področje, ki ga avtor obravnava, zelo blizu praktično od začetka moje strokovne in kasneje znanstvene poti.
Že kot pripravnik za samostojnega analitika v podjetju z blizu 3.000 zaposlenci sem se namreč začel ukvarjati s sistemom nagrajevanja, torej z enim od sestavnih delov razporejene dodane vrednosti, ki smo jo v času pred spremembo družbeno-ekonomskega sistema dojemali predvsem kot dohodek. Problemi v zvezi z njegovo delitvijo so me tako prevzeli, da sem se aktivno vključil v urejanje problematike terciarne in kvartarne delitve dohodka najprej na ravni dejavnosti gradbeništva, kasneje pa vseh gospodarskih in družbenih dejavnosti v Sloveniji. Pot me je zato logično pripeljala do zaposlitve na Gospodarski zbornici Slovenije, v okviru katere sem bil zadolžen za področje »ustvarjanja in delitve dohodka«. Od tu je bil potreben le še povsem logičen korak k pisanju in kasneje obrambi doktorske disertacije s podobno tematiko.
Predstavitev tega dela moje življenjske poti se mi pri tem pisanju zdi koristna zato, ker bi bralcu rad povedal, da mi branje in ocena te knjige nista bila zgolj neko rutinsko opravilo, ampak prepotrebno dodatno urejanje nekaterih razmišljanj o vsebinah, s katerimi sem se v življenju že do sedaj podrobno ukvarjal. Ta »potreba« je tako izrazita, da mi je bilo sodelovanje z avtorjem ob tematiki ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti pravzaprav kar usojeno.
Dasi je v knjigi »uradni« poudarek na informacijah, povezanih s kategorijo dodane vrednosti, je razumljivo, da se obravnava te kategorije ni mogla izogniti širšim družbenim vidikom, ki jih ob prevladujoči zazrtosti v pridobivanje dobička kot ciljne kategorije kapitalističnega družbenega sistema povzroča že samo omenjanje dodane vrednosti kot vzporedne ciljne kategorije še ne(po)imenovanega sistema trajnostnega ohranjanja našega planeta in njegovega nadzorovanega izkoriščanja.
V sprehodu skozi poglavja knjige od same opredelitve kategorije dodane vrednosti prek pomenskih vidikov izkaza te kategorije, njene ekonomike, družbenega vidika njenega izpostavljanja, organizacijskih funkcij upravljanja in ravnateljevanja do socialno filozofskega pogleda, ki ga poraja dodana vrednost kot skupni cilj vseh njenih ustvarjalcev, se bralec zato sooči s številnimi izzivi in seveda odgovori avtorja na večino le-teh. Na nekatera vprašanja avtor namreč ni mogel podati dokončnih odgovorov, saj posegajo v samo bistvo človekovega bivanja na edinem planetu, na katerem smo danes sposobni živeti. V določenih primerih je bralec ob številnih navedkih velikega števila slovenskih (to želim posebej pohvaliti!) in tujih avtorjev prisiljen, da se sam zamisli in skuša najti odgovore, ki segajo dlje od prevladujoče doktrine usmerjenosti k dobičku. Od ustrezne uporabe znanja in njegovega razvoja, kot zapiše avtor v uvodnem poglavju, so namreč odvisne smeri razvoja družbe.
Če se bo bralec na nekaterih mestih soočil z navidezno nepopolno opredelitvijo kakega pojma, naj ga potolažim, da ga popolnejša »čaka« nekaj strani knjige naprej. So pa popolne opredelitve ekonomskih kategorij, ki jih še kako pogrešam pri slovenskih ekonomistih, politikih in novinarjih, pomembne, saj je za ustrezen učinek razprav nujno, da pod določenim izrazom vsi sodelujoči razumejo enako opredeljen pojem. Naj to ponazorim z iskanjem podobnosti ali razlike med dodano vrednostjo in dohodkom, kar avtor predstavi na straneh 16 in 17. Na strani 18 avtor opozori na to, da je računovodstvo v preteklosti dajalo temeljni poudarek vprašanju, kako naj merimo dohodek. Pove, da obravnava dodane vrednosti odgovarja na drugače zastavljeno vprašanje, in sicer, čigav dohodek merimo.
Od tu se avtor potrpežljivo dokoplje do splošnega zakona ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti, ki velja v vsaki združbi kot organizacijskem sistemu, v katerem je trajnostni razvoj skupni cilj vseh udeležencev (str. 99), še zlasti pa deležnikov (z)družbe. Poudari (str. 100), da nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganj v delitvi dodane vrednosti (glede na njihov prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja. Deleži v dodani vrednosti ne morejo biti neodvisni od ekonomskih zakonitosti družbenega razvoja (str. 161).
Delitev dodane vrednosti na »dohodke iz kapitala in dohodke iz dela« se ob tem zakonu pokaže kot »umetna«, saj je njen skupni imenovalec (minulo in tekoče) delo, le v skupnem ustvarjalnem naporu pa je omogočeno iskanje ustreznih rešitev (str. 107). Zato zvrst lastnine ni več najpomembnejša, saj pomeni lastnina le eno od oblik prispevka k ravnanju s tveganji, s katerimi se srečujemo v vsakem delovanju. Znanje je skupni imenovalec vseh vrst dela, ki je edini izvor ustvarjene (in ne pridobljene!) dodane vrednosti. Svojo vlogo ima pri tem seveda tudi t. i. krivulja učenja, ki smo ji priča na vseh področjih, pa čeprav se zdi, da se učenju o odnosih in razmerjih v družbi nekateri najbolj odgovorni namenoma izogibajo.
Zato ne preseneča, da avtor ob izpostavljanju pomena informacij navaja (str. 131) Pikettyja, ki je zapisal, da je ekonomska demokracija brez prave računovodske in finančne preglednosti nemogoča. In še: brez resnične pravice do poseganja v odločitve preglednost ne zaleže kaj dosti. Ekonomska demokracija je odraz družbeno odgovornega upravljanja. Vse to zahteva (str. 145) globoke spremembe v organizacijski kulturi, vrednotah, procesih odločanja in obnašanju vseh v družbi.
Bralca kaže posebej opozoriti na ponujeni pojem »presežne dodane vrednosti«, katere izhodišče je enakopravnost deležnikov, ne samo pri udeležbi v tej kategoriji, temveč zlasti v pogledu enakopravnega sodelovanja vseh njenih ustvarjalcev (str. 174). V predstavljenem izkazu presežne dodane vrednosti je razvidno, da z vidika družbene odgovornosti, še manj pa z vidika trajnostnega razvoja planeta in nas vseh kot njegovih uporabnikov, dobiček ni več temeljna informacija o poslovanju (str. 176).
V ekonomski demokraciji so prav kazalci in kazalniki, ki vključujejo dodano vrednost, pomembno orodje za merjenje poslovnih dosežkov (str. 217). Dodana vrednost je namreč novoustvarjena vrednost, ki ne zmanjšuje vrednosti premoženja oziroma blaginje, čeprav jo v celoti porabimo (potrošimo) (str. 225). Prav z nepravično razporejeno presežno dodano vrednostjo lahko pojasnimo številne anomalije v svetu (str. 227).
Ob vseh teh ugotovitvah glede pomena (presežne) dodane vrednosti mora nadaljnja razprava o potrebnih spremembah v vedenju vseh ljudi, zlasti pa ustvarjalcev in usmerjevalcev dodane vrednosti, potekati ob čim manjši obremenitvi s preteklimi dogmami. Brez take razprave (str. 229) ne bo spremembe v miselnosti ljudi, ki je danes tudi pri najbolj vplivnih ujeta v navidezno nepremostljive ovire.
Avtor nas na nujnost take razprave utemeljeno usmerja in usposablja s številnimi znanstveno in strokovno podprtimi razmišljanji. Iz njih se lahko vsak, ki mu je do družbe, v katerih se bodo vsi za delo sposobni prizadevali prispevati k splošnemu blagru in ne iskali bližnjic k svoji višji življenjski ravni v izkoriščanju drugih, pouči o vzdržnih razmerjih sodelovanja v ustvarjanju dodane vrednosti in utemeljenih pričakovanjih glede deležev v njej: svojih dohodkih. Zato knjigo priporočam v branje vsakomur, ki mu je iskanje takih bližnjic tuje, še zlasti pa tistim, ki usposabljajo družboslovce za življenje v družbi XXI. stoletja.
Prof. dr. Miran Mihelčič
Dodana vrednost šolstva je v tem, da notri dobimo slabo socializirano bitje brez znanj, ki jih zahteva današnji svet, ven pa pride (lahko tudi že) odrasla oseba, ki zmore kaj ustvariti sama.
[/quote]
Dobivate iz kje? Amazonskega gozda? Bojim se, da tudi pojma socializacija ne razumete popolnoma.
Kakorkoli, to žal še ne pomeni ustvarjati dodano vrednost.
Dodano vrednost lahko ustvarjajo samo privatne šole, ki tržijo svoje storitve. Potem, ko odšteje stroške plače dobite dodano vrednost. Vse ostalo so žal samo blodnje
Najprej si mi dal misliti. Verjetno, če si ekonomist, imaš prav. Ker pač ne premoreš niti kančka domišljije, ker je to za vaš poklic slaba lastnost. Razumem, da se ne moreš vživeti v razmišljanje ene osebe, ki je zaposlena v javnem sektorju na položaju, kjer predvsem nudi “servis” in je prizadeta, tako kot so mame na porodniškem dopustu, ker se njihovega dela nikjer ne vidi. Po možnosti takle mladi očka kot si ti, ne prizna dodane vrednosti za družino, kaj šele družbo, tega, da je mama doma z dojenčkom, ker to pač ni dodana vrednost, o kateri se je sam učil tista 4 leta na faksu.
Se pravi dodana vrednost v teh poklicih ne obstaja. Kako pa bi potem ti rekel temu, kar ti avtorica dopoveduje. Dobiček? Kje!?! Dobiček je pa tudi nekaj drugega, kajne!
Pa recimo temu KORIST!
Ali boš zdaj lažje zaspal?
No, z drugim postom si me pa odbil in (metaforično) ubil. Ampak ti ne bom razlagala, ker ti očitno manjka res velik delež sposobnosti za razumevanje in poglabljanje v druge. Zagotovo kvalitetna lastnost za ekonomista. Če bi vsi tako razmišljali kot ti, pa se ti ne bi več zdelo smešno, verjemi. Ker bi bil na svetu sam. Nikomur nič dolžan!
Kopirano v celoti iz: http://buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=5699
Dodana vrednost iz novega zornega kota (zakon dodane vrednosti) / Živko Bergant
[ v košarico | več iz oddelka | vse knjige te založbe | vse knjige tega avtorja ]
dobavni rok (1 – 3 dni)
Nova knjiga dr. Živka Berganta je nepričakovan dokaz povezanosti med dvema disciplinama, računovodsko in ekonomsko, ki zlasti v akademskem, deloma pa tudi v poslovnem svetu, živita druga ob drugi. Že sam naslov knjige je izzivalen in napoveduje nevsakdanje branje. Pojem dodane vrednosti je danes široko razprostranjen, deloma pa je tudi osvobojen svoje izvornega pomena. Knjiga mu je vdahnila novo življenje, kar napoveduje drugi del naslova, ki govori o novem zornem kotu, in ga umestila kar v osrčje zanimanja, saj ga iz sveta računovodstva prenaša v sveto ekonomije in drugih družboslovnih in humanističnih ved.
Čeprav je izvor pojma star toliko kot je stara klasična politična ekonomija je v nekem trenutku prišlo do razcepa med makroekonomskim in mikroekonomskim gledanjem sveta. Če ga je makroekonomija ohranila predvsem zahvaljujoč statističnem ocenjevanju bruto domačega proizvoda, ki pa je spet rezultat spoznanj, ki so sledili Veliki gospodarski krizi iz tridesetih let preteklega stoletja, da je treba poudariti pomen celotnega narodnogospodarskega povpraševanja, ki ga BDP predstavlja, pa je mikroekonomija podlegla in se razvijala zgolj v smeri poudarjanja ene sestavine dodane vrednosti, to je dobička, in je zožila pogled na svet na pogled tiste družbene skupine, ki si dobiček prilašča, to je na pogled lastnikov (finančnega) kapitala, katerega pojavna oblika je tudi mantra finančne teorije, ki jo izraža pojmovna zveza vrednost za delničarje.
Po drugi svetovni vojni so bile generacije ekonomistov poučevane o tem, da mora vsaka družba odgovoriti na tri vprašanja, namreč kaj, kako in za koga proizvajati? Malo manj poudarka v poučevanju je bilo namenjenega temu, da odgovori na vprašanja potekajo preko odločitev združb, ki na vprašanje “kaj? (in tudi koliko?)” odgovarjajo z odločitve o proizvodih in storitvah s katerimi vstopajo na trg, na vprašanje “kako (in tudi v kakšnem času?” odgovarjajo z odločitvami o sestavi proizvodnih dejavnikov oziroma prvin poslovnih procesov, to je z odločitvami o lokaciji, naložbah, , zaposlovanju, financiranju in podobno, in na vprašanje “za koga?” odgovarjajo z odločitvami o segmentiranju trga. Vse te odločitve jih pripelje v širok prostor tveganj, v katerega se zlivajo tudi posledice eksternalij, ki jih prelijejo v okolje ali pa jih vanje zlijejo drugi iz okolja. Skratka, prihaja do interakcije, do prepletanja med vsako posamično združbo z drugimi in z vsemi okolji s katerimi je vsaka združba povezana. To prepletenost pa nam zelo nazorno ponuja že sama bilanca stanja! Malo manj pa jo ponazarja izkaz poslovnega izida, ki se osredotoča le na celotni oziroma čisto na koncu na čisti dobiček.
Dodatno sliko povezanosti in prepletenosti ter tudi vključenosti v združbo in ustvarjanje njenih poslovnih izidov, pa ponuja dodana vrednost, ki, kot nam nazorno pokaže avtor, iz računovodske kategorije prerašča v družbeno kategorijo, saj nas pelje do neposredne prepoznave deležnikov in njihovega prispevka k izidu poslovanja vsake združbe, preko tega pa tudi na razširjeni pogled na združbo, ki presega mejo lastniškega interesa in presojanja kategorij zgolj iz lastniškega zornega kota. To je avtor dosegel z izvirno opredelitvijo zakona ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti, ki kot pravi “velja v vsakem organizacijskem sistemu, kjer je trajnostni razvoj skupni cilj udeležencev”. Z vidika ustvarjanja dodane vrednosti zakon definira dodano vrednost kot “čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lastno sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema”. Z vidika usmerjanja dodane vrednosti pa poudarja, da “nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja”.
Na podlagi tega zakona avtor v celoti razvije pogled na dodano vrednost z novega zornega kota, ki omogoča opredelitev dolgoročnega smotra gospodarjenja, vključno s socialnim in etičnim vidikom, reafirmacijo znanja v družbi, potrebnega za ustvarjanje in usmerjanje dodane vrednosti, za upravljanje in poslovodenje z vidika dodane vrednosti. Pri slednjem avtor razvije model poslovodenja na podlagi dodane rednosti, ki je usmerjen v trajnostni razvoj družbe. V okviru načrtovanja poslovanja izpelje še novo kategorijo presežne dodane vrednosti, s katero zagotovi spoštovanje načela ekonomske oportunitetnosti, in proces njene delitve med deležnike, ki pripelje do izkaza presežne dodane vrednosti, v katerem ni več mesta za dobiček. Kategorija presežne dodane vrednosti nadalje vpliva na finančno politiko združbe in na politiko ravnanja z zaposlenci oziroma z intelektualnim premoženjem.
Avtor nadalje posebej obravnava posebnosti informacijskega sistema, oblikovanje informacij in podaja zamisel celovitega poročanja v zvezi z dodano vrednostjo ter analiziranje dodane vrednosti in presežne dodane vrednosti.
V zaključnih poglavjih knjige avtor najprej povzame temeljne ugotovitve in novosti v zvezi z dodano vrednostjo in jih nadgradi z razmišljanjem o socialno-filozofskih sporočilih teoretičnih ter praktičnih korakih za družbene spremembe, ki bi izhajale iz razumevanja dodane vrednosti iz novega zornega kota. Nastala bi lahko nova družbena ureditev, avtor jo imenuje “socializem s človeškim obrazom” oziroma “neosocializem”, ki bi združeval ekonomsko demokracijo in družbeno odgovornost v najširšem pomenu s ciljem zagotavljanja trajnostnega razvoja.
Prof. ddr. Neven Borak
Recenzija
Knjiga dr. Živka Berganta »Dodana vrednost iz novega zornega kota« bi morala vzbuditi radovednost vsakemu ekonomistu, ki je pripravljen bolj poglobljeno in tudi kritično presojati družbeno dogajanje tako pri nas kot v svetu nasploh. Sam sem ne le eden teh in takih ekonomistov, ampak mi je področje, ki ga avtor obravnava, zelo blizu praktično od začetka moje strokovne in kasneje znanstvene poti.
Že kot pripravnik za samostojnega analitika v podjetju z blizu 3.000 zaposlenci sem se namreč začel ukvarjati s sistemom nagrajevanja, torej z enim od sestavnih delov razporejene dodane vrednosti, ki smo jo v času pred spremembo družbeno-ekonomskega sistema dojemali predvsem kot dohodek. Problemi v zvezi z njegovo delitvijo so me tako prevzeli, da sem se aktivno vključil v urejanje problematike terciarne in kvartarne delitve dohodka najprej na ravni dejavnosti gradbeništva, kasneje pa vseh gospodarskih in družbenih dejavnosti v Sloveniji. Pot me je zato logično pripeljala do zaposlitve na Gospodarski zbornici Slovenije, v okviru katere sem bil zadolžen za področje »ustvarjanja in delitve dohodka«. Od tu je bil potreben le še povsem logičen korak k pisanju in kasneje obrambi doktorske disertacije s podobno tematiko.
Predstavitev tega dela moje življenjske poti se mi pri tem pisanju zdi koristna zato, ker bi bralcu rad povedal, da mi branje in ocena te knjige nista bila zgolj neko rutinsko opravilo, ampak prepotrebno dodatno urejanje nekaterih razmišljanj o vsebinah, s katerimi sem se v življenju že do sedaj podrobno ukvarjal. Ta »potreba« je tako izrazita, da mi je bilo sodelovanje z avtorjem ob tematiki ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti pravzaprav kar usojeno.
Dasi je v knjigi »uradni« poudarek na informacijah, povezanih s kategorijo dodane vrednosti, je razumljivo, da se obravnava te kategorije ni mogla izogniti širšim družbenim vidikom, ki jih ob prevladujoči zazrtosti v pridobivanje dobička kot ciljne kategorije kapitalističnega družbenega sistema povzroča že samo omenjanje dodane vrednosti kot vzporedne ciljne kategorije še ne(po)imenovanega sistema trajnostnega ohranjanja našega planeta in njegovega nadzorovanega izkoriščanja.
V sprehodu skozi poglavja knjige od same opredelitve kategorije dodane vrednosti prek pomenskih vidikov izkaza te kategorije, njene ekonomike, družbenega vidika njenega izpostavljanja, organizacijskih funkcij upravljanja in ravnateljevanja do socialno filozofskega pogleda, ki ga poraja dodana vrednost kot skupni cilj vseh njenih ustvarjalcev, se bralec zato sooči s številnimi izzivi in seveda odgovori avtorja na večino le-teh. Na nekatera vprašanja avtor namreč ni mogel podati dokončnih odgovorov, saj posegajo v samo bistvo človekovega bivanja na edinem planetu, na katerem smo danes sposobni živeti. V določenih primerih je bralec ob številnih navedkih velikega števila slovenskih (to želim posebej pohvaliti!) in tujih avtorjev prisiljen, da se sam zamisli in skuša najti odgovore, ki segajo dlje od prevladujoče doktrine usmerjenosti k dobičku. Od ustrezne uporabe znanja in njegovega razvoja, kot zapiše avtor v uvodnem poglavju, so namreč odvisne smeri razvoja družbe.
Če se bo bralec na nekaterih mestih soočil z navidezno nepopolno opredelitvijo kakega pojma, naj ga potolažim, da ga popolnejša »čaka« nekaj strani knjige naprej. So pa popolne opredelitve ekonomskih kategorij, ki jih še kako pogrešam pri slovenskih ekonomistih, politikih in novinarjih, pomembne, saj je za ustrezen učinek razprav nujno, da pod določenim izrazom vsi sodelujoči razumejo enako opredeljen pojem. Naj to ponazorim z iskanjem podobnosti ali razlike med dodano vrednostjo in dohodkom, kar avtor predstavi na straneh 16 in 17. Na strani 18 avtor opozori na to, da je računovodstvo v preteklosti dajalo temeljni poudarek vprašanju, kako naj merimo dohodek. Pove, da obravnava dodane vrednosti odgovarja na drugače zastavljeno vprašanje, in sicer, čigav dohodek merimo.
Od tu se avtor potrpežljivo dokoplje do splošnega zakona ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti, ki velja v vsaki združbi kot organizacijskem sistemu, v katerem je trajnostni razvoj skupni cilj vseh udeležencev (str. 99), še zlasti pa deležnikov (z)družbe. Poudari (str. 100), da nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganj v delitvi dodane vrednosti (glede na njihov prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja. Deleži v dodani vrednosti ne morejo biti neodvisni od ekonomskih zakonitosti družbenega razvoja (str. 161).
Delitev dodane vrednosti na »dohodke iz kapitala in dohodke iz dela« se ob tem zakonu pokaže kot »umetna«, saj je njen skupni imenovalec (minulo in tekoče) delo, le v skupnem ustvarjalnem naporu pa je omogočeno iskanje ustreznih rešitev (str. 107). Zato zvrst lastnine ni več najpomembnejša, saj pomeni lastnina le eno od oblik prispevka k ravnanju s tveganji, s katerimi se srečujemo v vsakem delovanju. Znanje je skupni imenovalec vseh vrst dela, ki je edini izvor ustvarjene (in ne pridobljene!) dodane vrednosti. Svojo vlogo ima pri tem seveda tudi t. i. krivulja učenja, ki smo ji priča na vseh področjih, pa čeprav se zdi, da se učenju o odnosih in razmerjih v družbi nekateri najbolj odgovorni namenoma izogibajo.
Zato ne preseneča, da avtor ob izpostavljanju pomena informacij navaja (str. 131) Pikettyja, ki je zapisal, da je ekonomska demokracija brez prave računovodske in finančne preglednosti nemogoča. In še: brez resnične pravice do poseganja v odločitve preglednost ne zaleže kaj dosti. Ekonomska demokracija je odraz družbeno odgovornega upravljanja. Vse to zahteva (str. 145) globoke spremembe v organizacijski kulturi, vrednotah, procesih odločanja in obnašanju vseh v družbi.
Bralca kaže posebej opozoriti na ponujeni pojem »presežne dodane vrednosti«, katere izhodišče je enakopravnost deležnikov, ne samo pri udeležbi v tej kategoriji, temveč zlasti v pogledu enakopravnega sodelovanja vseh njenih ustvarjalcev (str. 174). V predstavljenem izkazu presežne dodane vrednosti je razvidno, da z vidika družbene odgovornosti, še manj pa z vidika trajnostnega razvoja planeta in nas vseh kot njegovih uporabnikov, dobiček ni več temeljna informacija o poslovanju (str. 176).
V ekonomski demokraciji so prav kazalci in kazalniki, ki vključujejo dodano vrednost, pomembno orodje za merjenje poslovnih dosežkov (str. 217). Dodana vrednost je namreč novoustvarjena vrednost, ki ne zmanjšuje vrednosti premoženja oziroma blaginje, čeprav jo v celoti porabimo (potrošimo) (str. 225). Prav z nepravično razporejeno presežno dodano vrednostjo lahko pojasnimo številne anomalije v svetu (str. 227).
Ob vseh teh ugotovitvah glede pomena (presežne) dodane vrednosti mora nadaljnja razprava o potrebnih spremembah v vedenju vseh ljudi, zlasti pa ustvarjalcev in usmerjevalcev dodane vrednosti, potekati ob čim manjši obremenitvi s preteklimi dogmami. Brez take razprave (str. 229) ne bo spremembe v miselnosti ljudi, ki je danes tudi pri najbolj vplivnih ujeta v navidezno nepremostljive ovire.
Avtor nas na nujnost take razprave utemeljeno usmerja in usposablja s številnimi znanstveno in strokovno podprtimi razmišljanji. Iz njih se lahko vsak, ki mu je do družbe, v katerih se bodo vsi za delo sposobni prizadevali prispevati k splošnemu blagru in ne iskali bližnjic k svoji višji življenjski ravni v izkoriščanju drugih, pouči o vzdržnih razmerjih sodelovanja v ustvarjanju dodane vrednosti in utemeljenih pričakovanjih glede deležev v njej: svojih dohodkih. Zato knjigo priporočam v branje vsakomur, ki mu je iskanje takih bližnjic tuje, še zlasti pa tistim, ki usposabljajo družboslovce za življenje v družbi XXI. stoletja.
Prof. dr. Miran Mihelčič
[/quote]
Nisem prepričan, da ste popolnoma razumeli, kaj ste prilepili. Knjiga govori o razmerju med pozitivni eksternalijami(ki jih seveda šolstvo proizvaja) in udeleženci v procesu. Mešate hruške in jabolke.
Predlagam, da si preberete klasično definijo, ki jo uporabljajo na vsaki normalni univerzi(tudi npr. Harwardu)
an amount added to the value of a product or service, equal to the difference between its cost and the amount received when it is sold. Wages, taxes, etc. are deducted from the added value to give the profit.
See also VAT
Najprej si mi dal misliti. Verjetno, če si ekonomist, imaš prav. Ker pač ne premoreš niti kančka domišljije, ker je to za vaš poklic slaba lastnost. Razumem, da se ne moreš vživeti v razmišljanje ene osebe, ki je zaposlena v javnem sektorju na položaju, kjer predvsem nudi “servis” in je prizadeta, tako kot so mame na porodniškem dopustu, ker se njihovega dela nikjer ne vidi. Po možnosti takle mladi očka kot si ti, ne prizna dodane vrednosti za družino, kaj šele družbo, tega, da je mama doma z dojenčkom, ker to pač ni dodana vrednost, o kateri se je sam učil tista 4 leta na faksu.
Se pravi dodana vrednost v teh poklicih ne obstaja. Kako pa bi potem ti rekel temu, kar ti avtorica dopoveduje. Dobiček? Kje!?! Dobiček je pa tudi nekaj drugega, kajne!
Pa recimo temu KORIST!
Ali boš zdaj lažje zaspal?
No, z drugim postom si me pa odbil in (metaforično) ubil. Ampak ti ne bom razlagala, ker ti očitno manjka res velik delež sposobnosti za razumevanje in poglabljanje v druge. Zagotovo kvalitetna lastnost za ekonomista. Če bi vsi tako razmišljali kot ti, pa se ti ne bi več zdelo smešno, verjemi. Ker bi bil na svetu sam. Nikomur nič dolžan!
[/quote]
Ustvarjalnost ni ničesar drugega kakor iskanje novih poti za doseganje cilja. Očitanje drugim neustvarjalnost ne zmanjša vaše zmote. Prej dokazuje vašo intelektualno lenobo…
Mati seveda ustvarja dodane vrednosti per-se če skrbi za svojega dojenčka. Seveda pa to ne pomeni, da ne ustvarja koristnega dela in ustvarja pozitivne družbene eksternalije. Oziroma se popravim, če bi tepretično s svojo patologijo pripomogla k nadtanku psihopata, ki bi postal množični morilec, bi bile eksernalije močno negativne. Seveda je to robni primer.
Hočem reči. Nehajte s takšno lahkoto opletati s pojmi, ki jih očitno ne poznate.