Odločitve

@svezelocen
Opsa, vidim, da sem zapackala citat. Moj odgovor je spodaj. Bi bila vesela, če bi še kaj napisal, morda mail?

In zakaj bi potemtakem sploh šel dec v vezo. Dec vlaga v vezo, baba si pa požvižguje in razmišlja, kolk je njej dolgcajt. Jaz mislim, da si moža itak že zdavnaj tudi prevarala, samo tega ne boš povedala. Pa sej tak je, vsaka je že skor skurbana ali pa samo išče šanso, da se bo skurbala, potem pa idi v vezo s tako. Da si bo po 20 letih zakona požvižgavala, kako njej ni nikoli dovolj..

… že napisal nekajkrat, če se pa registriraš pa itak lahko debatirava preko prvatnih sporočil.

Problem je, ker so vlaganja v zvezo različna, moška in ženska in različno tudi razumljena.
Če smo partnerji fer eden do drugega in se pogovarjamo, potem do takih težav niti ne pride…
Če si pa tiho in trpiš in čakaš, da bo partner opazil, da ti nekaj ni, potem pa je tako lahko tudi do smrti.
…ali danes bolj pogosto – do ločitve.

Spoštovani Spider, žal je pri naju dveh ravno obratno. Gospod ga skakljajo okoli, jaz pa ne. On je tisti, ki si po 20 letih zakona požvižgava, kako bi bil malo spet fantek. Po eni strani mi piha na dušo, kako me ima rad in oh in ah, po drugi strani pa … Ma ni da bi govoril.
In potem vi meni, da se mi žvižga.
Če bi se mi, bi bilo veliko lažje. Ker se mi ne, vztrajam in me boli duša in srce, ko gre in pravi, da je še vedno doma, da ga lahko tudi ne bi bilo.

Sem se registrirala. ☺ Prej resna, zdaj pa serious.

Spoštovani Spider, žal je pri naju dveh ravno obratno. Gospod ga skakljajo okoli, jaz pa ne. On je tisti, ki si po 20 letih zakona požvižgava, kako bi bil malo spet fantek. Po eni strani mi piha na dušo, kako me ima rad in oh in ah, po drugi strani pa … Ma ni da bi govoril.
In potem vi meni, da se mi žvižga.
Če bi se mi, bi bilo veliko lažje. Ker se mi ne, vztrajam in me boli duša in srce, ko gre in pravi, da je še vedno doma, da ga lahko tudi ne bi bilo.[/quote]

Hehe, kako simpatično. :)))

Simpatično?!
Sarkazem, ane?
Kajti tole ni niti najmanj simpatično. Zgolj boleče za osebo, ki je na drugi strani takega odnosa.

Bolece je ravno toliko kot dovolis. Ko bos zacela sama sebe spostovat, bo morda tudi tvoj skakalec al zvizgalec ugotovil, kaj ima doma. Zdaj pa nehaj se smiliti sama sebi in zacni delati v tej smeri.

Pa saj si zgoraj dobila odgovor. Še Senza je dopisala zraven. Da do takih situacij sploh ne pride med ljudmi, ki se imajo radi in je njihov odnos vzajemen. Ker v takšnem razmerju bo vsakdo gledal najprej na počutje tistega drugega in ne toliko nase. Ne vem, kako naj ti drugače razložim. Ta zadeva funkcionira, ali pa ne. Kakor hitro se začne preštevati, kdo je komu kolikokrat … potem nekaj ne štima. Mislim … parterja imata “dolžnost” da drug drugemu ustrežeta in hkrati “obveznost”, da drug drugemu ne predlagata nič kaj takšnega, kar bi pri tistem drugem povzročilo nelagodje. Eh, ne gre mi danes. Daj naj to Senza razloži. Njej gre to bolje od rok :))))[/quote]

Vse skupaj se začne s predpostavko, da ti s tem, ko vstopiš v zvezo, nihče ne jemlje svobode – jaz z nekom delim svojo, on z menoj deli svojo – brez strahu, da bi s tem izgubili nekaj svojega, osebnega, kar nas ključno definira. Ravno v tej (skupni) svobodi imamo možnost, da ohranimo svojo identiteto, da nas partnerjev svet ne pogoltne tako globoko, da bi izgubili sebe, s tem pa izgubili tudi manevrski prostor za lastno samoaktualizacijo. In ljudje, ki te imajo res radi, bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da ti bodo samoaktualizacijo tudi omogočili, hkrati pa boš tudi sam/a storil/a vse, da jim boš omogočil/a njihovo. In nekje na sredini pridemo do preseka, kjer ni več preštevanja, merjenja, občutka prikrajšanosti in neupoštevanosti.

Upam, da ne bom zvenela preveč grobo, ampak … koliko boleče pa mora biti, da boš kaj spremenila?

In zakaj ti ne skakljaš z njim ali pa sama, če in ni za to, da bi z njim?

Mnja, ja, oprosti. Meni se je zdelo simpatično, tebi najbrž ne.
Zdaj, če želiš, ti lahko napišem cele romane, samo mislim, da je za nasvete prepozno.
Po moje lahko ti temu tvojemu malemu fantku predlagaš le, da se gresta igrat dohtarje.
Namestiš lepo tista dohtarska vrata, ki imajo z zunanje strani bunko. In mu ne odpreš več, tudi če pred vrati joče, moleduje, krvavi iz aorte…

Glava ve, srce noče. Okoliščine vse skupaj otežujejo do te mere, da tudi glava ne ve, ali je bolje zatajiti svojo srečo za (nekaj??) časa, ali spokati sebe in deco in papa.

Naveličal se je vajinega odnosa, zato s svojo navidezno brezbrižnostjo kaže kako mu je vseeno.
Želi si vsaj kakšne popestritve, če že kaj drugega ne.

Hja, ni nujno, da se je naveličal. Saj pa še vedno pride domov. Lahko tudi ne bi, ane?:))
Samo v partnerski zvezi je pač tako, da morata imeti oba enako velik interes, da zvezo obdržita. Zdaj lahko je to ljubezen ali pa kaj drugega (če vam je že beseda ljubezen zoprna). In ker resna kaže večji interes, druga stran to izkorišča. Me ne bi čudilo, če bi jutri zahteval od nje naj po trepalnicah skače. Skratka, jaz bi poskusila s tisto bunko. Sej kaj pa lahko izgubi?

No, odgovora nisem dobil, nisem pa tudi našel v čem je dejanski problem. Kaj konkretno je mišljeno s tistim skakanjem: skakanje po tujih posteljah ali navzkrižje interesov, kjer on kaže še precej energije, interesa, dinamičnosti kljub letom, medtem ko bi ona raje čepela doma, gledala španske nadaljevanke in kuharske oddaje ter pletla štumfe, od njega pa pričakovala, da bo tudi le sedel zraven in volno držal?

Pacienta.

Ne gledam španskih nadaljevank, plesti sicer znam, ampak štumfe raje kupim, ker manj ožulijo 🙂
Torej ne gre za navzkrižje interesov ali dolgočasje.

Kaj lahko izgubim – veliko. Moji otroci pa družino in občutek varnosti.

Ne gre za navzkrižje interesov? Po navadi se ravno pri tem zapleta. Zakaj torej gre? Pa menda ja ne za to, da mu bolj ali manj edina namenjena funkcija poteka. Mislim – otroci so že skoraj odrasli in to.

Ne, zgleda, da je meni potekel rok uporabe – sem že malo obnucana po par porodih, malo utrujena, tako da ni več tistih metuljčkov??? Čeprav so še pred kratkim po njegovih besedah bili.

Izsiliti ljubezni ne moreš, to veš.
Zdaj al se nehaš sekirat in poskušaš živeti, tako da si čas in življenje zapolniš po svoje v krogu familije ali pa gresta narazen. Umiranje na obroke je tole, če mene vprašaš, ampak potrudila si se, če ni haska, kaj moreš?

Hočeš reči lažen občutek varnosti, ker tole, da en trpi, meni nekako ni happy family.

Kaj pa spoštovanje do matere tvojih otrok, tvoje dolgoletne življenjske sopotnice? A to pa nič ne šteje?
Večina teh prevarantov čez kako leto ali dve ugotovi, da jih to, kar so iskali pri “ta novi” v resnici ni zadovoljilo in morda se šele takrat zavejo kaj so imeli prej, ponavadi prepozno.
Marsikdo sreča kako osebo nasporotnega spola v življenju, ki te strese in zavrti, ampak če veš kaj so prioritete in da tvoj dom ni tistih par zidov, potem ni težav z odločitvami kako naprej.
Ne razumem tudi kako lahko tak človek ohrani svojo osebnostno integriteto.

Kaj pa spoštovanje do matere tvojih otrok, tvoje dolgoletne življenjske sopotnice? A to pa nič ne šteje?
Večina teh prevarantov čez kako leto ali dve ugotovi, da jih to, kar so iskali pri “ta novi” v resnici ni zadovoljilo in morda se šele takrat zavejo kaj so imeli prej, ponavadi prepozno.
Marsikdo sreča kako osebo nasporotnega spola v življenju, ki te strese in zavrti, ampak če veš kaj so prioritete in da tvoj dom ni tistih par zidov, potem ni težav z odločitvami kako naprej.
Ne razumem tudi kako lahko tak človek ohrani svojo osebnostno integriteto.[/quote]

Hja, včasih ne smeš bit tko samoumevna cunja, da preveč gledaš na druge in pozabiš nase, čeprav Margot pravi, da se tko dela. Tale tipson si očitno lahko privošči skakanje sem in tja, saj nekih hudih posledic ne čuti, a ne? zakaj neki bi potem karkoli spoštoval? Noben zakon ali partnerstvo ne bo laufalo, če se zanj ne bosta trudila oba. Tule pa…pogovor in potem dalje. Pa ni nobena tragedija, če sama, včasih imajo otroci več od ločenih staršev, ki so sami zase zadovoljni kot pa neko navidezno srečo, sploh če čez leta ugotovijo, kako je vse skupaj sploh bilo.