odnosi s tastom in taščo
Evo točno to. Tudi jaz poznam eno tako, pri kateri moraš resnično pretehtati vsako besedo, ker se ti naenkrat zgodi, da ima nos do tal, ti pa sploh ne veš kaj si takega rekel. Resnično. Posledica je, da se je vsi izogibajo in da se nikoli ne šalijo, ko so slučajno zraven nje. Enkrat je nekdo v njeni družbi omenil, da bi pa tista in tista (neka slučajna mimoidoča) lahko shujšala par kil (bila je res grozno debela), ta kolegica pa užaljena do konca. Nihče ni vedel, kaj je bilo narobe, ženska je normalne postave. Kasneje se je izkazalo, da jo je globoko prizadela opazka o predebeli ženski, bila je prepričana, da je sodelavec apeliral nanjo, ko je izrekel opazko, ker ona zadnji mesec hujša. Tega itak nihče ni vedel, sploh pa ni bilo namenjeno njej.
Eni so res taki in res je verjetno kriva nizka samozavest.
Ok, očitno razpravljaš o meni, očitno si prepričana, da sem “primerek”…ufff…nesamozavesten primerek, očitno sem jaz tukaj psihopat, ki bi se morala zagovarjati zato, ker ne razumem tako zelo duhovitih štosov svojega šegavega prijaznega hudomušnega bivšega tasta. Svašta! O njem se mi ne da razpravljat in razlagat, kakšen je (svoji ženi reče, naj bo tiho, ker je itak samo neumna ženska, a je to tudi šegavo?), zna se seveda tudi pohecat, tisti dogodek sem navedla kot primer, kako se nekomu lahko zdi neka izjava štosna, tistemu, ki mu je namenjena, in ki dobro ve, v kakšnem tonu je bila izrečena in kako je bila mišljena, pa niti malo. Ampak očitno tu nihče ne zna prebrati napisanega in potem komentirati. Ena je na primer nekaj filozofirala o tem, da sem bila ob tastovi izjavi prizadeta zato, ker sem bila jezna na svakinjo, bla bla. Meni pa je prišlo na misel tole: kaj pa, če je tast bil zanalašč zajedljiv in nesramen do mene zato, ker sem bila drugačna od njegove hčerke, ki je prišla samo takrat, ko je kaj rabila? In ja, jaz sem se na njegovo izjavo nasmehnila, bolelo me je pa vseeno. In ja, kadar je rekel kaj duhovitega, sem se smejala. To pač ni bilo smešno.
Mogoče je izgledalo kot da mislim tebe, ampak v mislih sem pravzaprav imela eno mojo znanko, ki ji ne sme nihče nič reči, ne v hecu ne zares, ker je takoj ogenj v strehi. Tudi taki obstajajo, pa če jih poznaš ali ne. In je z njimi zelo naporno. Dotična gospa je žena našega prijatelja in se pač družimo zaradi tega prijatelja, seveda je zraven tudi ona. Vsako besedo (tudi če ni namenjena njej) secira do onemoglosti, nekaj takega kot pravi frca. Prišlo je tako daleč, da nekaj prijateljev sploh ne pride zraven, če je tam tudi ona, ker se je nemogoče zabavat. Nobenega štosa ne razume in vse vzame grozno osebno. Ob njej je treba biti resen 100 na uro in govoriti samo o vremenu, ker vse ostalo je že naperjeno proti njej. Če nekdo reče, da bo šel poleti v Grčijo, se že obregne, da zakaj sploh o tem govori in če zato, ker ve, da si nekateri tega ne morejo privoščiti (mimogrede: oni hodijo na vikend, ki so jim ga podarili starši, živijo v hiši, ki so jo zgradili starši in oni niso prispevali niti ficka, veliko da na frizerja, nove obleke, kozmetičarko, pedikerja, maserja, nov avto, potem seveda zmanjka za dopust v tujino – in zdaj se mi zato ne bi smeli pogovarjati o dopustu)
Razumeš, kaj hočem reči, so tudi taki ljudje, ki vsako besedo vzamejo za slabo in za žalitev. Nisem s tem mislila tebe.
Motikica, oprosti, če sem te nehote prizadela, to ni bil moj namen. Govorim pač iz izkušenj iz okolja, ki sem se ga morala privaditi zaradi moža. ‘Zdrav kmečki humor’ zna biti zelo robat in ima številne podtone, tudi kritiko, omalovaževanje itd. Če vračaš milo za drago, ampak s smehom in da nisi ravno nesramen, postavljaš okolici meje. Hitro začutijo, do kam smejo. Zmagaš takrat, ko npr. tasta tako v smehu nazaj zabiješ, da se mu smejijo vsi njegovi – češ, zdaj si pa slišal svoje. Če imaš srečo in človek to razume in sprejme, se odnosi kar hitro ‘pošlihtajo’ brez hude krvi in zamere. Jaz sem to srečo imela, ti pa je očitno nisi. Moj post je bil bolj razmišljanje, ne pa da bi tebi solila pamet. Lep sončen dan vsem skupaj.
Ej, motikica, se ti ne zdi da s svojo užaljenostjo dokazuješ ravno to, za kar želiš dokazati da ne počenjaš?
Zdaj se ti vsi po vrsti opravičujejo, da te niso mislili užaliti. Si pač vzela njihove besede kot žalitev. Očitno je, da je pri tebi treba biti previden z besedami.:)) Že v virtuali, kaj šele v resničnem življenju.:)
Ne, se mi ne zdi:)
Zdi se mi pa, da sem dokazala, kar sem imela namen dokazati. Da lahko tukaj nekaj napišem in potem pač ljudje to razumejo čisto drugače, kot se je res zgodilo in pametujejo po svoje in trdijo svoje v nedogled. Hotela sem povedati, da razumem tisto, ki je prizadeta zaradi tastovih (večnih in ne samo tu in tam) pripomb.
Moj oče je že več kot 30 let pod rušo, tako da…ne vem…ne znam odgovoriti na to vprašanje. Zdaj se mi zdi, da bi prenesla, karkoli bi rekel, samo da bi bil živ…
Drugače pa, si nisem in si ne ženem ravno TE izjave tako h srcu, kot se morda zdi. Izbrala sem ravno TO izjavo zato, ker se mi zdi taka, da pokaže, kako se nekomu lahko nekaj zdi šegavo, hudomušno, štosno, nekoga drugega pa lahko zbode, kar se je nanašalo na žensko, ki je potožila zaradi nesramnih izjav svojega tasta, bila je pa napadena, da je fina, mestan gospa, itd.
No, kaj bi pa meni rekle? Sem ravno obratno od fine, sem prijela za gnojen vile, motiko, kar je bilo treba, pa vseno nisem bila dovolj dobra.
Mogoče so nekateri res preveč občutljivi, ampak človek z vsaj malo empatije bo to opazil in jim prizanesel s svojim duhovičenjem. So pa ljudje, ki se s prav posebnim užitkom spravijo na takšne in neizmerno uživajo, ko vidijo, da jih prizadene. Jaz v takem primeru pomislim na to, da tak duhovitež na nek način zdravi svoje komplekse, kakršnikoli so že, saj se mu zdi, da je s tem, ko je nekoga ponižal, sam sebe povzdignil. Moj nasvet – preslišati, kolikor se le da, predvsem pa ne pokazati, da si užaljen, ker ga to le podžge. O konfrontaciji s takim težakom pa tole: ne prepiraj se z bedakom, naključni opazovalci ne bodo opazili razlike.
joj, joj kam vas zapeljejo debate.
tle gor vas je preveč takih, ki iz celega konteksta ven vržete en delček (ponavadi tak, s katerim se absolutno ne strinjate), potem pa ga zgrizete, popljuvate, mu popolnoma spremenite prvotni pomen…
če en omeni izobrazbo, je to škandal (še več, to kar naenkrat pomeni, da sovraži in zaničuje kmete). tako posploševanje in sklepanje na osnovi ene izjave znotraj celega konteksta največ pove o vas samih!
tast mi gre res na jetra! ker je skoz tečen. ker je 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svojega časa zajedliv. svoje stanovanje imam spedenano OK, sem gospodinja, ne pa na njegovo besedičenje, ki sam riti ne premakne, samo TV zija. sam je tudi študiran in ni kmet, mimogrede.
on bi da mu drugi pedenajo od sadovnjaka do vinograda, hvale pa bi sam pobiral… sama sebi grem na jetra, ker mi tak lolek najeda! to je bila poanta!
sicer pa je bil zadnjič na obisku in je bil ignoriran, samo nujno smo odgovarjala. pa je spet blesavo gledal… kaj me briga! kar daješ, to žanješ!
žal mi je, da rribica razmišlja tako kot je napisala.
glej, to je isto, če veš, da en ne je mesa, potem pa mu vztrajno (z nasmeškom na ustih) ponuja zrezke. to kaže ne na hec, ampak na nespoštovanje odločitve sočloveka, zajebavanje, posebej če se ima zafrkant za pametno osebo, razgledano bla bla!
No, in česa pa ti ne maraš, on pa te vztrajno s tem zajebava? Praviš, da ti gospodinjenje ni tuje in da ti biti gospodinja in kmet ni izpod časti in to opravljaš. Kako to, da te potem s tem, da ti reče, da boš zdaj pa gospodinja, tako vrže s tira? Kakšne zveze ima to s ponujanjem mesa vegetarijancu? Razen če imajo zgoraj prav in ti je gospodinjenje res nekaj, česar ne prenašaš?