odprimo vrata…
Sva bila včeraj z malim na sprehodu čez mesto.
Sine: “Mama, gjeva Jezuoska gledat?” (torej v cerkev)
Mama: “Lahko, samo če je maša, ne bova mogla not.”
Prideva do cerkve, maša. Stopiva čez glavni vhod in se ustaviva pred steklenimi nihajnimi vrati ter opazujeva mašo. Molijo, potem ena gospa bere berilo:”bla, bla, bla…odprimo vrata Gospodu…, bla, bla,…”
Sine: “Mama, odpjimo vjata, je jekla. Pejva!”
Me je skor kap, kako pozorno je spremljal in povezal zadevo…
:)) brihtna bučka!
Naš v nedeljo po kosilu pobira drobtince pod mizo, pa še pod svojim stolom, ampak za spremembo jih ne nese v smeti – “mami, dej eno uječko (vrečko)” Začnem iskat, pa ga potem le vprašam “za kaj ti pa bo?” “Bom djobtince zbijou, za jevčke u Fiki” Po pol minute premisleka se mi posveti, da bo zbiral drobtinice za revčke v Afriki – pri pridigi je bilo namreč rečeno, da bodo otroci v Afriki veseli vsake drobtinice, ki jo bodo prejeli. In on je to vzel dobesedno….