Zanimajo me vaša mnenja o osamosvojitvi odraslih otrok.
Sama menim, da je za vse otroke najbolje, da se osamosvojijo čim prej. Vsaj kmalu zatem, ko končajo šolanje in najdejo zaposlitev, posebno če so študirali v kraju bivanja in med študijem živeli doma.
Zdi se mi, da tu nastopi v enostarševski družini še rahlo težje rešljiv problem, kot v primeru, da starša živita skupaj. Zakaj?
Običajno je z eno plačo otroku (otrokom) težje pomagati do lastne strehe nad glavo, saj so le redki očetje (matere), ki z otrokom ne živijo, pa kljub temu dojamejo, da je nekdanji mali fantek ali punčka postal odrasla oseba, ki rabi svoj prostor pod soncem. Pa še tisti, ki dojamejo, morda ne želijo ali ne morejo pomagati pri tem projektu, sploh če imajo novo družino.
Druga stvar je nevarnost “polaščanja” otrok. Tipičen primer za to je Naske iz BB in njegova mama, vsaj takšen vtis je name mama naredila. Zrahljati je potrebno vezi in mlademu človeku dovoliti, da razpre peruti in poleti, čeprav boš ostal potem sam. Marsikdo se tega zelo boji, če nima dobre socialne mreže okrog sebe.

Kako doživljate to? So vaši otroci že tako veliki? Moja hčerka že nekaj let živi v svojem stanovanju. Sin končuje študij in če ga ne bo nadaljeval in se bo zaposlil, mu nameravam, kolikor se da, pomagati pri nakupu vsaj garsonjere. Ne želim petintridesetletnega maminega sinčka, ki živi v “mama hotelu”.
Ste že vsaj razmišljali o odhodu otrok, če se že soočili niste s tem.

Isto vprašanje sem postavila že na forumu enostarševske družine, pa ni kakšnega konkretnega odgovora.Seveda bi bila vesela odgovora tudi tistih, ki ne živijo v enostarševskih družinah.

Enostarševska družina, sin se je osamosvojim (torej svoje stanovanje)
pri šestindvajestih. Bi se že prej, pa finačno ni bilo mogoče.

Kot mama ga niti slučajno ne pogrešam, saj tudi sama rabim svoj mir in svoje življenje.
Slišiva se pogosto, vidiva kadar je treba.
Ninan, se popolnoma strinjam s tabo, da se morajo otroci čimprej osamosvojiti.

Imava edinca (22), ki mu niti na misel ne pride, da bi se odselil. Velikokrat sem mu že predlagala naj gre na svoje, pa noče prav, da je njuemu doma lepo. Ampak jaz bi rada, da bi se osamosvojil, da bi malo začel gledat kam da denar, ker zapravlja vrtoglavo za zadeve, ki so čist mim.
Npr. doma skuhano komplet kosilo on, pa reče, da gre na burek:(, ker mu burek zdaj paše halllo. Pa še dosti drugih zadev, ki me pokurijo in vem dokler mu ne bo treba skrbet, če je dost sekret papirja, zobne paste, mleka, …. bo zapravljal.

Kolikor jaz poznam enostarševske družine, njihove otroke (pa tudi dvostarševske, konec koncev), nihče ne ovira otrok, da bi se osamsvojili in odšli na svoje. Problem je samo denar. Kje bo mlad človek oz. mlad par prišel do stanovanja, če mu starš(a) ne zmoreta finančno pomagati. Edina možnost je nekaj časa še potrpeti doma in varčevati vsaj za toliko, da potem lahko sploh dobiš kredit za nakup stanovanja. Ker če nimaš nekaj deset tisočakov evrov prišparanih, ti nobena banka ne da kredita.

Nekateri seveda živijo tudi od začetka v najemniških stanovanjih, a to je poceni samo, če si študent oz. si deliš stanovanje z drugimi sostanovalci. Če pa hoče posameznik ali par živeti na svojem, pa vsaj v Ljubljani ne more kaj dosti prišparati, ko so najemnine ubijalske.

Tisti patološki primerki mater, ki otrokom ne dajo dihati, pa so bolj izjeme kot pravilo. vsaj jaz ne poznam nobene take matere. Prej obratno – podijo otroke po študiju “na svoje”, čeprav so komaj sploh dobili službo in zaslužijo samo kakih 600 € na mesec.

Seveda nekaj časa traja, da lahko sploh pomisliš na nakup nepremičnine. A zdi se mi logično, da otrok poskuša privarčevati, kar le more, sploh dokler stroške življenja krijete starši.
Zanima me, če starši pri nakupu stanovanja pomagate tako, da najamete del kredita sami, prispevate pri pologu za kredit in podobno. Jaz pri hčrerki sem in tudi pri sinu bom po svojih možnostih. Pri tem je dobro, da je v starosti otrok skoraj desetletje razlike, da bo kredit za hčerko poplačan, preden ga dvignem za sina.

Oba otroka imata svojo hišo stara sta 28 in 23 ,živita na svojem ,je pa res da jih večkrat pogrešam.

Torej naj se odselim zato, da nem zate nek zajedalec? Kaj te sploh brigajo enostarševkse družine. A si psiholog ali kaj. Kkao naj grem z minimalno plačo nekam, mama pa ima enako. če skupaj živiva nama gre vsaj malo boljše.
Ah ja……. odseliti se moram, ker je zako po tvojem mišljenju nabolj prav. Če se nem sem prava izkoriščevalka.

Pa tudi če bi imelka mama veliko plačo, ne vem zakaj bi se morala odseliti če njej in meni paše, da živimo skupaj. To pač ni tvoja stvar.

In potem so družine ki imajo očeta in mamo kaj drugačne?

Dva otroka, 19 in 20, oba se še šolata. Ne vem, kako bo z osamosvojitvijo, treba bo počakati vsaj, da končata šolanje in si najdeta službo. Sta pa že sedaj kar samostojna, vsaj kar se tiče denarja za osebne potrebe (za ven, za cigarete, na veliko žalost, za bencin,..), to si zaslužita sama s priložnostnimi študentskimi deli. Za denar me zelo redko vprašata, ponavadi jima ga ponujam, pa rečeta: ne, saj ne rabiva, saj imava. Ok, hrano in ostale stroške krijem seveda sama.:)

Ali bo njun oče kaj prispeval pri njunem osamosvajanju? Upam, da! Z njim nimam nobenih stikov in se ne pogovarjava, hodita pa otroka občasno k njemu. Skoraj sem prepričana, da bo pomagal. Če bo treba. Kar sigurno bo, glede na situacijo, cene nepremičnin,….

Mi je pa zaenkrat čisto v redu življenje z njima, se razumemo, se pogovarjamo, se spoštujemo, si pomagamo. Ju bom pogrešala, to se mi zdi čisto naravno. Kot tudi to, da bosta ptička odletela:)

Tisti, ki to finančno zmorejo, seveda pomagajo. Žal pa imajo mnogi komaj za preživetje, kje šele za kredite.

Jaz imam enega otroka in če bo vse po sreči, ji bom lahkopomagala. In ji seveda tudi bom. Še zlasti ker vem, kako težko je, če nimaš nobene finančne pomoči od staršev. Hvala bogu je moj mož prišel do stanovanja še po Jazbinškoem zakonu, pa še to samo zaradi spleta nesrečnih okoliščin (mu je umrla mama, oče pa se je preselil k novi partnerki). Drugače bi bila huda reveža.

Moja sestra samohranilka s plačo 800 € pa ne bo verjetno do smrti prišla do svojega stanovanja in tudi sinu ne bo mogla nič pomagati, ker ima po najemnini samo še za preživetje. Pa mi je hudo zanju. Sploh ker bi ji najin oče lahko vsaj malo pomagal (zadnja leta ima kar dobro plačo). Ampak on pač živi v prepričanju, da se mora otrok sam osamosvojiti, kot so se kao oni (kar seveda ni res – v času SFRJ je vsak imel stanovanje in službo, potem so pa stanovanja odkupili skoraj zastonju po Jazbinškovem zakonu – ampak na to je on pozabil, kot žal veliko drugih starejših, ki imajo polna usta “mi smo se tudi sami osamosvojili, brez pomoči staršev” – seveda, ko je pa država ogromno dala).

Danes je žal tako, da brez pomoči starešv ne moreš priti do lastnega stanovanja. Razen kakih 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tistih, ki so na vodilnih položajih in imajo res dobre plače.

hčerkka – po moje si tipičen primer mamine skrklanke.
Odrasla si, pa očitno nimaš niti želje začeti samostojno živeti.
In prepričana si, da je tvoji mami krasno, ker 24 ur opleta odrasla hči okrog nje ?

Mogoče vama je res fajn- ni pa to normalno.
Normalno je, da ptički iz gnezda slej ko prej odletijo.

Se pa strinjam, da je to zelo pogosto neizvedljivo iz finančnih razlogov.
Ampak če tebe prav razumem, si ti navezana na mamico in niti želje po odhodu nimaš.

Ne vem, zakaj v takem tonu. Povedala sem svoje mnenje in povprašala za vaša.
Seveda mi je jasno, da je plača velikokrat ogromen problem in nikakor ne mislim, da si zato, ker živiš skupaj z mamo, da si olajšata materialne stroške, zajedavka.
Zakaj me zanimajo enostarševske družine? Ker sem že dolga leta ločena. Ker sama tehtam, ali je bolj prav, da sinu pomagam v naslednjih letih do nakupa garsonjere, kjer bo moral skrbeti sam zase in mu bo tudi finančno mnogo težje ali naj bolj lagodno živiva v mojem stanovanju. Pri tem je možnost, da bo mamin sinček z vsem, kar to v življenju prinaša, sicer precej večja, a zaenkrat mi je lepo, saj se dobro razumeva, prevzema del odgovornosti in dela, imam občutek, da sem nekomu potrebna …
Ne sprašujem zaradi zafrkavanja ali sebičnosti, verjemi!

Seveda bi šla na svoje. Ampak kako naj to storim z 400 eu? A mi boš ti finančno pomagala? In odkar delam si lahko obe z mamo malo več privoščiva.
Ne opletam se okrog nje. Ampak vem, da bi tako jaz kot ona same težko prišle čez mesec. Mi je tudi sama povedala in rekla, da naj živim zraven nje, dokler nekaj ne prihranim. Zakaj ni normalno da nama je fajn? Zato ker pravi “družba” tako? Res mi je fajn, njej pa tudi. Ker prej sma skoraj stradale, zdaj pa vsaj to ne več. Zadnjič je bil post da nekateri za hrano zapravijo 1000eu. Kkao bi jaz potem vse morala sama plačat z 400.

Naj še nekaj let živi zraven tebe, ti plačuje del požnic in obenem vsak mesec da nekaj na stran za stanovanje. Če pa mu ti lahko pomagaš, pa mu ta denar daš takrat, da si lahko privošči kaj več.

mama vdova, z bratom skupaj smo živeli. Od prve zaposlitve sva prispevala za skupne stroške (pa ne samo simbolično…), brat se je kasneje odselil k punci, pri kakšni 26ih, no, jaz s fantom nisem imela kam iti. Zato sva se poročila, se je začasno priselil, pri 33ih, s stanovanjskim varčevanjem in enim otrokom smo šli na svoje.
Mislim, da otroci morajo iti na svoje, se osamosvojiti, si ustvariti svoj dom. pa če so samski ali ne. Moja mama je vedno rekla, da bi ji bilo kar nerodno, če bi odrasli otroc kar doma ostali, zdelo bi se ji, da naju ni dobro pripravila na življenje, na samostojnost, na vse izzive. Pomoč do odselitve se ji je zdela ok, za stalno pa ne. Meni isto. Počutila bi se nekako luzersko, da kar obtičim doma, pod mamino perutjo.

Poznam otroke, ki imajo svoja stanovanja, pa hodijo domov na kosilo, nosijo prat cunje, mama jim hodi pomivat in pospravljat stanovanje. In poznam otroke, ki živijo doma, delajo doma vse, kar se pač dela, so zaposleni in varčujejo ko zmešani. Kdo je zdaj bolj samostojen?

Zame to, kje in kako živiš, ni kriterij samostojnosti. V naši okolici je nekaj bogatih, ki so svojim otrokom nakupili hiše, ne samo stanovanja, samostojnosti jih pa žal niso niti malo naučili. Čeprav mislijo, da so jih “naredili” samostojne, s tem ko so jim kupili hiše.

jaz mislim, da dokler so odnosi med starši in otroci dobri, da slednji pomagajao v gospodinjstvu, in če že delajo tudi finančno prevzamejo svoj del, potem res ne vidim problema če živijo skupaj! jaz občudujem take.

sama sem šla od doma pri 25 (po faxu) zaradi neurejenih in gnavatorskih zadev. biti sam svoj šef stane nekaj več, a je vredno!

Tole si odlično napisala. Tudi sama poznam nekaj takih. Starši so jim kupili stanovanje, avto (na vsake nekaj let), vozijo jim otroke v vrtec in jih potem čuvajo še popoldne, kuhajo jim kosila. No, to zame ni nikakršna samostojnost, čeprav živijo na svojem.

Torej se ima za samostojne ljudi, tiste ki so jim starši pomagali ali kupili stanovanja, samo da ne živijo več doma. In že so samostojni?
Tisti, ki pa živijo doma pa so nesamostojni, čeprav pomagajo pri financah Kkašna logika pa to je?

Kako pa vi veste da če nekdo živi doma, da ne prisepva nič,ter da ne varčuje?

Potem ste ponosne na svoje otroke, kako so samostojni, ker ste jim pomagali do stanovanja, tisti starši, ki tega ne morejo, pa imajo nesamostojne otroke? Zakaj nekdo ne sme živeti doma nekaj let in nekaj prihranit?

Na kmetijah je tako, da otrok ostane doma in to prevzame. Potem je zaradi tega nesamostojen?

Ne vem kaj je tako svetniškega v tem, kot se včasih ene hvalijo, da se moraš čim prej in z čim manj denarja odselit od doma ter čim bolj garat.

oj,
sicer sem že nekaj let smaostojna, ampak…
sem edinka. starša sta bila “sr.del.razred”, če lahko tako rečem. med študijem sem živela doma, delala nisem. kljub temu mi je bilo od nekdaj kristalno jasno, da, ko končam faks (ali pa sr.šolo, če šolanja ne bi nadaljevala), grem delat in če bom še živela doma, prispevam sorazmerni delež. žal oče moje prve službe ni dočakal. tako da sva se z mamo vsedli, naredili oceno mesečnih stroškov s stanovanjem, meseče porabe za hrano, dale oba zneska na polovico in to je bil potem moj obvezni mesečni prispevek za “gopsodinjstvo”. ko sva se kasneje z mamo pogovarjali, mi je zaupala, kakšen plan sta imela z očetom – da če bi le lahko, bi ta denar, ki sem ga prispevala jaz, prihranila, in mi ga potem ali poklonila, ko bi se odločila za nakup lastne nepremičnine, ali pa bi celo sebi privoščila kakšno potovanje…
skratka, kar želim povedati je to: vedno je bilo vsem jasno, da če se ne šolam in živim doma, prispevam v gospodinjstvo kot se bomo dogovorili. ta denar je potem absolutno od staršev, torej je njuna odločitev, kaj bosta z njim naredila.
od doma sem se odselila po enem letu službe, kar je bilo nekako dve leti po očetovi smrti. moja odločitev je bila logična in naravna tako meni kot mami, vsem ostalim pa precej manj. danes živim v svoji hiški, h kateri mi finančno mama ni mogla prispevati nič, se je pa potrudila in se še na drug(e) način(e). že prej sva se relativno dobro razumeli, od kar ne živiva skupaj, pa se razumeva odlično. predvsem, ker druga drugo spoštujeva kot človeka in nama ni nič “samoposebiumevno”, kljub temu da sva si hči in mama.
če bom kdaj sama imela otroke, bom ravnala zelo podobno.
lpč

tipično Slovensko,žal. Čimprej jih sterajte stran. kje jaz živim,jooooooooj

Mama samohranilka, jaz 23 let, delam, brat 27 let, tudi dela. Jaz in brat oba prispevava 300 evrov za hišo, stroške, hrano, itd. S tem vsi trije živimo dokaj solidno, če bi vsak živel sam, bi bolj tanko sra..

Doma vsak dela svoje delo. Mama kuha in lika, jaz perem, obešam cunje in pucam hišo, brat popravlja, kar je treba in skrbi za vrt. Aja, imamo staro hišo, ki jo počasi počasi obnavljamo, saj za večja dela ni denarja.

Me prav zanima, kateri otrok je bolj samostojen… Jaz in brat prispevava veliko, doma delava vse, če gre mama kam za kakšen dan, komot preživiva, imava svoje obveznosti, jaz imam resnega fanta, ampak nimava kam iti, brat ima punco in v roku enega leta razmišljata, da bi odšla na svoje (čeprav še ne vesta dobro, s čim).

Tako da prosim ne posplošuj, da otroci, ki smo doma, smo nesamostojni in ne bomo nikoli pripravjeni na samostojno življenje, ker nismo odleteli zgodaj iz gnezdeca.

Aja, ko ni bilo hkrati ne mene ne mame doma za en teden, je brat celo likal, pral in kuhal. In ko sva se vrnili, je hiša še stala na svojem mestu.

Pa še to. Vsi trije se krasno razumemo, si veliko zaupamo in si pomagamo vsakič, ko je treba. Res je, da smo dosegli tako stopnjo, je trajalo nekaj let, tudi preprirali smo se na veliko, ampak sedaj imamo boljši odnos kot veliko drugih družin.