Vsepovsod kamor te dni človek gre, povsod cvilijo in kričijo otroci, kričijo starši – ki visijo na telefonih, namesto da bi se z otroci ukvarjali. To ni več normalno. Ni več normalnih kotičkov v naravi, da se ne i kričalo, kregalo, cvililo in seveds puščalo smeti.

Ko ne visijo na telefonih, pa kričijo skupaj z njimi.

Sicer pa ne. So še mirni kotički. Ne povem pa, kje.
Je pa res, da tudi tam najdeš smeti, vendar drugačne. Predvsem prazne kante motornih olj.

Lej, nimam svojih otrok, 2x na teden jih imam pa polno hišo. Nič ne cvilijo in ne kričijo. Res, da so glasni, saj morajo bit, ampak niso vedno.
Tud park in malo igrišče je v naši bližini, pa tud ni slišat nobenega pretiranega dretja.
Najbolje, da se zapreš v stanovanje, zapreš okna, potegneš rolete dol in maš mir

To opažam, ko gremo na obisk k starim staršem, ki živijo v mestu. Tam ima človek na voljo tisto sprehajalno stezo, park, igrala in mogoče v bližini mesta kako zaplato travnika ali gozdička. Itak da so vsi tam. Zato je tudi vrišč in hrup. Otroci končno pridejo iz tistih lukenj v blokovskih naseljih malo na zrak in se jim totalno odpelje. Sami živimo na podeželju in tega ne opažam. Otroci so več zunaj, se igrajo na dvoriščih, narave je ogromno, zato se ljudje bolj razkropijo in na sprehodih redko koga srečaš. Smeti ni nikjer. Vedno je mir, razen ko greš med tednom mimo šole.