Moja zgodba:

Prva leta zakona je kar pokalo od ljubezni in naklonjenosti. Čez leta se je to kar izgubilo, celo sem razmišljala neko obdobje, da grem vstran od moža, ker sva se odtujila. Potem je zbolel. In zopet sva se našla. Moram reči, da sem komaj takrat spoznala kaj je prava brezpogojna ljubezen.
Do zadnjega diha, sem ga negovala, mu bila tolažba, ga bodrila in vlivala upanje.

Zdaj ko ga več ni, čutim veliko praznino, ker kakorkoli že, usoda naju je z razlogom pripeljala skupaj in veliko sva dala eden drugemu. Lepe in grenke izkušnje, v bistvu sva si bila največja učitelja.
[/quote]

In če ne bi bilo bolezni?
Mene pa take zgodbe razjezijo … ko ljudje pišejo, da so hvaležni za tragedijo/bolezen/udarec usode, ker so se šele takrat zavedeli, kdo in kaj je pomembno v življenju in bla bla bla. Ker je zbolel, sta se spet našla (in vprašanje veliko, kaj bi bilo, če bi zbolela TI), če ne bi zbolel, bi pa ti zdaj čutila samo eno veliko olajšanje. V bistvu je to zelo zelo žalostno, da ne znaš človeka cenit, dokler ti lajf nekako gre. Eh.

In če ne bi bilo bolezni?
Mene pa take zgodbe razjezijo … ko ljudje pišejo, da so hvaležni za tragedijo/bolezen/udarec usode, ker so se šele takrat zavedeli, kdo in kaj je pomembno v življenju in bla bla bla. Ker je zbolel, sta se spet našla (in vprašanje veliko, kaj bi bilo, če bi zbolela TI), če ne bi zbolel, bi pa ti zdaj čutila samo eno veliko olajšanje. V bistvu je to zelo zelo žalostno, da ne znaš človeka cenit, dokler ti lajf nekako gre. Eh.
[/quote]

Se strinjam, žalostno, in popačeno popolnoma (a pazi, si v manjšini in pričakuj, da se bo usulo, kako grozna si)..
Gre za vzorec, vzgojo če hočeš, da ženska zares ljubi šele, ko je v vlogi cankarjanske matere (bolj se žrtvuje, bolj ljubi, če se ne žrtvuje ni vredna ljubezni), vse ostalo ni “prava” ljubezen.

Za ljubezen, sodelovanje, podporo, igrivost, empatijo, tolerantnost, reševanje konfliktov in sklepanje kompromisov, pa je v času, ko sta bila oba zdrava čudežno ljubezni kar zmanjkalo…?!..
Res, le kam se je vsa ta leta skrila, ko je bil odnos ENAKOVREDEN (oba zdrava) in ne v vlogah požrtvovalne med.sestre in nemočnega bolnika?

Ja lej, dejstvo je, da se ljudje bolj zbližajo, kadar jih k temu prisili stiska. Za večino pač velja tako, da vsakdanje drobne in dobre stvari jemljej(m)o za samoumevne. Brezveze je vpletati neke cankarjanske sindrome.

Ljubezen ne potrebuje nujne prisile (bolezni), da je ali šele postane.
Zaradi bolezni in skrbi za nemočnega se lahko tudi negovalka, med.setra lahko zbliža z bolanim.
To nima veze z ljubeznijo (ki ne potrebuje bolezni za svoj obstoj) dveh v partnerskem odnosu.

Dame, s tem se boste pač morale sprijaznit. Ko ženska odcveti jo nihče več ne hoče napičit. Da bi pa same kaj storile v tej smeri, da vas moški opazijo, to pa ne. En namig od strokovnjaka na tem področju. Moškim še vedno padajo na krila in štikle.

Ljubezen ne potrebuje nujne prisile (bolezni), da je ali šele postane.
Zaradi bolezni in skrbi za nemočnega se lahko tudi negovalka, med.setra lahko zbliža z bolanim.
To nima veze z ljubeznijo (ki ne potrebuje bolezni za svoj obstoj) dveh v partnerskem odnosu.
[/quote]

Vse je mogoče, zaradi bolezni lahko ljubezen tako nastane kot tudi se obudi. Pač (tudi) taka je realnost, brezveze je moraliziranje, idealno pa tako in tako ni nič. Dobro za tiste, ki skozi desetletja ohranjajo idealen odnos, to je pa tudi vse, moraliziranje je nepotrebno.

Vse je mogoče, zaradi bolezni lahko ljubezen tako nastane kot tudi se obudi. Pač (tudi) taka je realnost, brezveze je moraliziranje, idealno pa tako in tako ni nič. Dobro za tiste, ki skozi desetletja ohranjajo idealen odnos, to je pa tudi vse, moraliziranje je nepotrebno.
[/quote]

Ma ja, maš prav, itak je brezveze in pravzaprav vseeno kaj je in kje jo kdo najde..