dobra ideja .kako pa zamenjaš geslo ?
Ker jaz bi ob polnoči kar izklopila.Naš je starejši 20let ampak čisto nenaspan,kakor zombi zjutraj in čez dan

Hm….kolko nam ta žival požre živcev 🙂
Kako lepo je bilo v naših starih časih, reče moj sin, ker nas noben ni gnjavil ” kje pa si”…
Ja, jaz imam z nekom od zgoraj dogovor…kadar je hudo hudo, mu naslednji dan crkne telefon….do sedaj že dvakrat tako….:)))
In takrat vidim komu je bolj pomemben….iskreno…nam….z tistim…kje pa si :))))

Smiselno bi bilo se dol usest in ga vprašat kaj ga sploh še veseli poleg telefona, ker nikamor to ne pelje. Če je res tko kot praviš, bo že prva reakcija ne mi težit in dej mi mir in pol greš tudi ti svojo smer.
Čist enostavno se gre to reševat, korak po korak in dojamejo.
Prvo se mu reče 1-1.5 ura/dan, če prekrši pol grem dalje. Spremenim kodo na wifi, njemu pa izbrišem povezavo, da ne more gor. Žepnine ne dobi, da ne more pol vse za telefon zapravit.
Sigurno bodo izgredi, ker tako kot opisuješ je full zasvojen in reakcije so iste kot pri narkomanu, ko ne dobi droge, začne noret. Sam ne smeš popustit in oba s partnerjem isto pot peljat, ter, če mulo dela še večji kažin vidva pa še s strožjimi ukrepi.

Verjemi je hudo, samo ne smeš popustit, ker čez čas, ko so brez telefona se niti ne spomnijo več tolk na njega, samo res morejo imeti kako drugo motivacijo.

Potem imate pa problem vzgoje, ne telefona. V isti sekundi, ko mi ga ne bi hotel dati, bi letel telefon skozi okno.
[/quote]
Problem je, ker je od telefona tako odvisen, da bi naredil karkoli. Samo da ga ima. In če ga ne da, kaj naj? Ga pretepem.
Poiskali smo strokovno pomoč. Ampak živeti moramo pa vsak dan posebej. Ena ura, ko smo tam, nam samo pomaga da opredelimo smernice.
[/quote]

Telefone sem vzela. Pika. Ok, nekaj časa sem še mislila, da bo šlo s časovno omejitvijo, pa obljube gor obljube dol, pa seveda ni šlo. stanje je postalo alarmantno, o podrobnostih raje ne bi, vendar huda, huda odvisnost (/ki pa se ni razvijala, je nastopila pravzaprav v momentu, torej je verjetno “prirojena”). Druge ni bilo, kot odvzem telefonov. Po mesecu dni sem jih vrnila, stanje nespremenjeno. Zdaj so odvzeti za stalno. Bilo je pa hudo, grožnje, agresija, ni da ni. Ampak je minilo v roku enega dne. Starejša mi je naslednji dan celo sama rekla, da ve,da ima težavo in se mi je opravičila.

Mama za znoret- evo pravkar sem iz “predavanja” na temo “izštekani najstniki in starši ki štekajo” ki pa ni bilo predavanje temveč promocija njune očitno tako slabe knjige, da jo še po večih letih rabita promovirat. Slušatelji klasika, 26 mam in 3 moški. Lapanje všečnih floskul na strani “predavataljev” in hihitanje na strani slušateljic. Videno od strani; mbient za zjokat…

Tako da ne, tudi ti nisi mama za znoret, temveč nora mama. To je problem, obnašanje najstnikov pa posledica.

Očetje seveda vsesplošno odsotni…

Haha, mislim da 20 letnik ne bi imel tezav vklopit wifi 🙂

Pa žalostno, da nimate toliko avtoritete, da se morate sploh takih fint posluževat.

Kadar je telefona preveč, ni ničesar. Ni avtoritete, ki bi ga lahko odvzela, ni šole, ni nič…
Včeraj je visel s presledki na telefonu 5 ur. Presledki so bili moje teženje – odnesi smeti, pospravi posodo ipd..
Ja, in ob 23, ko naj bi telefom bil izven dosega rok, sprašuje in provocira….zakaj ne sme poslušati muzike ..na telefonu.. ker tako lažje zaspi. In da telefona ne bo odložil.
Telefom sem zaplenila, ker mi je bilo dovolj.
In ga vrgla skozi okno, ker se je spravil name, da bi ga vzel. Toliko o odvzemu telefona. Kaj naj. Pokličem policijo.
Lahko ga zbijem, lahko ga poškodujem. Svojega otroka. Ne bom dovolila, da se spravlja name. Zdi se mi da sem v slepi ulici.
Izgleda da je telefon preživel, ker ni tako visoko. Ni pa funkcionalen, ker nima baterije.
Sovraži me, pravi.
In ja, za umret mi je.

Sedaj se pogajava, da bi ga imel za končni izlet in nato še en dan za valeto. Potem pa do sestanka s strokovno pomočjo ne.
Ne želim ga dat. Po drugi strani pa sta to dneva, ki se ne bosta vrnila.
Kaj naj?

Kadar je telefona preveč, ni ničesar. Ni avtoritete, ki bi ga lahko odvzela, ni šole, ni nič…
Včeraj je visel s presledki na telefonu 5 ur. Presledki so bili moje teženje – odnesi smeti, pospravi posodo ipd..
Ja, in ob 23, ko naj bi telefom bil izven dosega rok, sprašuje in provocira….zakaj ne sme poslušati muzike ..na telefonu.. ker tako lažje zaspi. In da telefona ne bo odložil.
Telefom sem zaplenila, ker mi je bilo dovolj.
In ga vrgla skozi okno, ker se je spravil name, da bi ga vzel. Toliko o odvzemu telefona. Kaj naj. Pokličem policijo.
Lahko ga zbijem, lahko ga poškodujem. Svojega otroka. Ne bom dovolila, da se spravlja name. Zdi se mi da sem v slepi ulici.
Izgleda da je telefon preživel, ker ni tako visoko. Ni pa funkcionalen, ker nima baterije.
Sovraži me, pravi.
In ja, za umret mi je.

Sedaj se pogajava, da bi ga imel za končni izlet in nato še en dan za valeto. Potem pa do sestanka s strokovno pomočjo ne.
Ne želim ga dat. Po drugi strani pa sta to dneva, ki se ne bosta vrnila.
Kaj naj?
[/quote]
In kje se je izgubil oče ?

Kadar je telefona preveč, ni ničesar. Ni avtoritete, ki bi ga lahko odvzela, ni šole, ni nič…
Včeraj je visel s presledki na telefonu 5 ur. Presledki so bili moje teženje – odnesi smeti, pospravi posodo ipd..
Ja, in ob 23, ko naj bi telefom bil izven dosega rok, sprašuje in provocira….zakaj ne sme poslušati muzike ..na telefonu.. ker tako lažje zaspi. In da telefona ne bo odložil.
Telefom sem zaplenila, ker mi je bilo dovolj.
In ga vrgla skozi okno, ker se je spravil name, da bi ga vzel. Toliko o odvzemu telefona. Kaj naj. Pokličem policijo.
Lahko ga zbijem, lahko ga poškodujem. Svojega otroka. Ne bom dovolila, da se spravlja name. Zdi se mi da sem v slepi ulici.
Izgleda da je telefon preživel, ker ni tako visoko. Ni pa funkcionalen, ker nima baterije.
Sovraži me, pravi.
In ja, za umret mi je.

Sedaj se pogajava, da bi ga imel za končni izlet in nato še en dan za valeto. Potem pa do sestanka s strokovno pomočjo ne.
Ne želim ga dat. Po drugi strani pa sta to dneva, ki se ne bosta vrnila.
Kaj naj?
[/quote]
In kje se je izgubil oče ?
[/quote]
Ločena sva. In v tistem času, ko je pri meni, moram pač sama shendlat ta problem.
Ko je pri njem, je podobno. Sodelujeva pri tem. Tudi pri njem s telefonom problemi, tako da je pogosto odvzet.

In kje se je izgubil oče ?
[/quote]
Ločena sva. In v tistem času, ko je pri meni, moram pač sama shendlat ta problem.
Ko je pri njem, je podobno. Sodelujeva pri tem. Tudi pri njem s telefonom problemi, tako da je pogosto odvzet.
[/quote]
Odvisnost od česarkoli je vedno znak nekega pomanjkanja, ki ga človek ne more ali ne zna realizirati.
Otroku nekaj manjka v odnosih ali pa se počuti zapostavljenega, zato to praznino nadomešča s telefonom, ki vodi v odvisnost.

Ja no tkole.
Fantu je treba pojasniti nekaj stvari.
Prvo : odvisnost (katerakoli) je škodljiva in vidva z očetom kot starša, sta dolžna otroka zaščititi.
Drugo: fant ima dve izbiri. Lahko ostane doma, v oskrbi staršev, vendar mora upoštevati red, ki ga starši uveljavijo. Če mu ta red ne paše, ima na izbiro CSD, gre v zavod ali rejništvo, če smatra, da ima tako zelo nemogoče starše. Pred tem mu svetujte, da si internate in rejništva ogleda, da ne bo imel kakšnih iluzij o rabi telefona in uveljavljanju svoje volje tam.
Tretje : kakršnokoli fizično nadvladovanje kogarkoli je nedopustno. Če misli, da bi s silo kaj dosegel, naj spoka in gre v dom – tam ga bodo naučili točno koliko se na ta način lahko doseže. Enako, jasno velja za starše, fizična sila se ne uporablja.
Itak je tale tema v glavnem nakladancija, ampak to je moj predlog.
Najprej razčiščevanje pojmov, da se vidi kje kdo stoji in kakšne so zadeve, potem postavitev pravil in nazadnje njihovo izvrševanje, brez kompromisov in popuščanj.
Aja, pa delo s fantom. Šport, delo, zaposlitev, ukvarjanje z njim.

Ločena sva. In v tistem času, ko je pri meni, moram pač sama shendlat ta problem.
Ko je pri njem, je podobno. Sodelujeva pri tem. Tudi pri njem s telefonom problemi, tako da je pogosto odvzet.
[/quote]
Odvisnost od česarkoli je vedno znak nekega pomanjkanja, ki ga človek ne more ali ne zna realizirati.
Otroku nekaj manjka v odnosih ali pa se počuti zapostavljenega, zato to praznino nadomešča s telefonom, ki vodi v odvisnost.
[/quote]
Robi, hvala. Ja, tega se zavedam. Se pa vrtim v neki slepi spirali. Če nima telefona, je drugačen, začne počasi funkcionirat. Se celo pogovarja.
Zato pravzaprav ne želim, da bi telefon imel. Če ima omejeno uporabo, to povzroča konstantno napetost, koliko časa še, pa zakaj ne več, pa telefona ne vrača…. itd

Odvisnost od česarkoli je vedno znak nekega pomanjkanja, ki ga človek ne more ali ne zna realizirati.
Otroku nekaj manjka v odnosih ali pa se počuti zapostavljenega, zato to praznino nadomešča s telefonom, ki vodi v odvisnost.
[/quote]
Robi, hvala. Ja, tega se zavedam. Se pa vrtim v neki slepi spirali. Če nima telefona, je drugačen, začne počasi funkcionirat. Se celo pogovarja.
Zato pravzaprav ne želim, da bi telefon imel. Če ima omejeno uporabo, to povzroča konstantno napetost, koliko časa še, pa zakaj ne več, pa telefona ne vrača…. itd
[/quote]
Sama ločitev in že sam vajin odnos, je otroku pustil določene posledice in travme, saj se sigurno nista ločila iz čistega miru ali ljubezni.
Zato otroku realni svet ni nudil dovolj občutka varnosti. Otrok vaju ne spoštuje, ker vaju doživlja kot nesposobna ustvariti ljubeče družinsko okolje.
Mogoče zaradi vajinih težav otrok ni dobil dovolj pozornosti…
Otrok bo samovoljno pustil telefon, ko bo dobil in ob tebi občutil tisto, po čemer hrepeni. Občutiti mora neko korist in zadovoljstvo, da bo raje komuniciral s tabo, kot pa s telefonom.

Kadar je telefona preveč, ni ničesar. Ni avtoritete, ki bi ga lahko odvzela, ni šole, ni nič…
Včeraj je visel s presledki na telefonu 5 ur. Presledki so bili moje teženje – odnesi smeti, pospravi posodo ipd..
Ja, in ob 23, ko naj bi telefom bil izven dosega rok, sprašuje in provocira….zakaj ne sme poslušati muzike ..na telefonu.. ker tako lažje zaspi. In da telefona ne bo odložil.
Telefom sem zaplenila, ker mi je bilo dovolj.
In ga vrgla skozi okno, ker se je spravil name, da bi ga vzel. Toliko o odvzemu telefona. Kaj naj. Pokličem policijo.
Lahko ga zbijem, lahko ga poškodujem. Svojega otroka. Ne bom dovolila, da se spravlja name. Zdi se mi da sem v slepi ulici.
Izgleda da je telefon preživel, ker ni tako visoko. Ni pa funkcionalen, ker nima baterije.
Sovraži me, pravi.
In ja, za umret mi je.

Sedaj se pogajava, da bi ga imel za končni izlet in nato še en dan za valeto. Potem pa do sestanka s strokovno pomočjo ne.
Ne želim ga dat. Po drugi strani pa sta to dneva, ki se ne bosta vrnila.
Kaj naj?
[/quote]

A ti to resno?
Čakaj malo, bockaš se z otrokom okoli telefona?! Kregata se in vlečeta telefon vsak na svojo stran?! potem mu ga vzameš in vržeš skozi okono??!??
In ti misliš, da si odrasla?!

Pri nas je imel sin neomejen hišni računalnik v dnevni sobi, ki pa glede na to, da je bil hišni za vse, ni mogel biti neomejen, ker smo ga koristili vsi. Pri 17-ih je dobil komp v svojo sobo, a sem ta komp uporabljala tudi jaz, tako da je spet moral kdaj pa kdaj odstopit stol.
Hišni komp je ena fajn stvar, ker ne more s teboj v posteljo, ne more na wc, ne za mizo, ne nikamor, je fiksen in s tem omejen.

Današnjim najstnikom sta telefon in internet stik s svetom, temelj družbenega življenja, nujni pripomoček v komunikaciji z družbo in svetom. Popolnoma drugi časi. Tudi meni je najlažje komunicirati preko neta, napišem sporočilo in ko ima druga stran čas, odgovori. Tudi zase raje vidim, da mi napišejo sporočilo in odgovorim, ko imam čas. Kličemo se že zelo malo, skoraj nič.
Sin se v živo druži skoraj vsak dan, po faksu ali pa kar tako se vidijo vsaj 3 na teden, midva z možem ujameva kak dan v tednu kavico, če se izide, čez vikend pa kar pogosto druženje v živo, sploh zdaj poleti, ko smo lahko zunaj, tako da zaradi telefona in družbenih omežij klasično druženje ni zapostavljeno.

Pri tebi me moti, ker se mi zdi, da si si zdaj vbila v glavo, da boš sina odlepila od telefona in s tem pokazala in dokazala svoj prav, nabildala svoj ego in kao avtoriteto. Sori, ampak avtoriteta se ne pridobiva na ta način in tudi ne v najstništvu, ampak mnogo prej, od prvega stika z otrokom. Midva imava 20 letnika, ki je sicer precej samostojen in odgovoren, a še vedno živi doma in še vedno imava vpliv na njega, čeprav ga zdaj skušava jemati kot odraslo osebo, v nekaterih stvareh še vedno obvelja najina beseda…

Mislim, da je ena od osnov avtoritete zaupanje!
Ne moreš špilat avtoriteto, če ti otrok ne zaupa! Je treba bit načelen in se sam držat pravil, da si pridobiš zaupanje in spoštovanje otroka. A ob tem moraš tudi sam zaupati otroku in ga spoštovati kot samostojno osebnost.
Razmisli o odnosu s sinom, ker telefon ni vajin največji problem.

Robi, hvala. Ja, tega se zavedam. Se pa vrtim v neki slepi spirali. Če nima telefona, je drugačen, začne počasi funkcionirat. Se celo pogovarja.
Zato pravzaprav ne želim, da bi telefon imel. Če ima omejeno uporabo, to povzroča konstantno napetost, koliko časa še, pa zakaj ne več, pa telefona ne vrača…. itd
[/quote]
Sama ločitev in že sam vajin odnos, je otroku pustil določene posledice in travme, saj se sigurno nista ločila iz čistega miru ali ljubezni.
Zato otroku realni svet ni nudil dovolj občutka varnosti. Otrok vaju ne spoštuje, ker vaju doživlja kot nesposobna ustvariti ljubeče družinsko okolje.
Mogoče zaradi vajinih težav otrok ni dobil dovolj pozornosti…
Otrok bo samovoljno pustil telefon, ko bo dobil in ob tebi občutil tisto, po čemer hrepeni. Občutiti mora neko korist in zadovoljstvo, da bo raje komuniciral s tabo, kot pa s telefonom.
[/quote]

me zanima koliko otrok imaš, koliko so stari in kakšen odnos imaš z ženo oz. mamo svojih otrok?

To ni problem ločenih staršev, ampak vsesplošen problem. Ne glede na to, ali so starši izobraženi ali ne. Mogoče je edino, da se manj izobraženim zdi celo fajn, kako je otrok pameten, da to zna. . Ljjudje in otroci smo različnih karakterjev – nekateri imajo večjo moč samoobvlaldovanja drugi manjšo. Agresija ob otegnitvi telefona, tablice, … meji na agresijo ob abstinenčni krizi. V takem primeru zaleže samo odvzem. In nikakor nobenih pogajanj glede telefona za šolski izlet ali za valeto. Naj uporabi možgane za razmišljanje kako bi si na drugačen način zapolnil tisti čas, ko je na telefonu. In ne govorim na pamet.

Hvala.

Kadar je telefona preveč, ni ničesar. Ni avtoritete, ki bi ga lahko odvzela, ni šole, ni nič…
Včeraj je visel s presledki na telefonu 5 ur. Presledki so bili moje teženje – odnesi smeti, pospravi posodo ipd..
Ja, in ob 23, ko naj bi telefom bil izven dosega rok, sprašuje in provocira….zakaj ne sme poslušati muzike ..na telefonu.. ker tako lažje zaspi. In da telefona ne bo odložil.
Telefom sem zaplenila, ker mi je bilo dovolj.
In ga vrgla skozi okno, ker se je spravil name, da bi ga vzel. Toliko o odvzemu telefona. Kaj naj. Pokličem policijo.
Lahko ga zbijem, lahko ga poškodujem. Svojega otroka. Ne bom dovolila, da se spravlja name. Zdi se mi da sem v slepi ulici.
Izgleda da je telefon preživel, ker ni tako visoko. Ni pa funkcionalen, ker nima baterije.
Sovraži me, pravi.
In ja, za umret mi je.

Sedaj se pogajava, da bi ga imel za končni izlet in nato še en dan za valeto. Potem pa do sestanka s strokovno pomočjo ne.
Ne želim ga dat. Po drugi strani pa sta to dneva, ki se ne bosta vrnila.
Kaj naj?
[/quote]

A ti to resno?
Čakaj malo, bockaš se z otrokom okoli telefona?! Kregata se in vlečeta telefon vsak na svojo stran?! potem mu ga vzameš in vržeš skozi okono??!??
In ti misliš, da si odrasla?!

Pri nas je imel sin neomejen hišni računalnik v dnevni sobi, ki pa glede na to, da je bil hišni za vse, ni mogel biti neomejen, ker smo ga koristili vsi. Pri 17-ih je dobil komp v svojo sobo, a sem ta komp uporabljala tudi jaz, tako da je spet moral kdaj pa kdaj odstopit stol.
Hišni komp je ena fajn stvar, ker ne more s teboj v posteljo, ne more na wc, ne za mizo, ne nikamor, je fiksen in s tem omejen.

Današnjim najstnikom sta telefon in internet stik s svetom, temelj družbenega življenja, nujni pripomoček v komunikaciji z družbo in svetom. Popolnoma drugi časi. Tudi meni je najlažje komunicirati preko neta, napišem sporočilo in ko ima druga stran čas, odgovori. Tudi zase raje vidim, da mi napišejo sporočilo in odgovorim, ko imam čas. Kličemo se že zelo malo, skoraj nič.
Sin se v živo druži skoraj vsak dan, po faksu ali pa kar tako se vidijo vsaj 3 na teden, midva z možem ujameva kak dan v tednu kavico, če se izide, čez vikend pa kar pogosto druženje v živo, sploh zdaj poleti, ko smo lahko zunaj, tako da zaradi telefona in družbenih omežij klasično druženje ni zapostavljeno.

Pri tebi me moti, ker se mi zdi, da si si zdaj vbila v glavo, da boš sina odlepila od telefona in s tem pokazala in dokazala svoj prav, nabildala svoj ego in kao avtoriteto. Sori, ampak avtoriteta se ne pridobiva na ta način in tudi ne v najstništvu, ampak mnogo prej, od prvega stika z otrokom. Midva imava 20 letnika, ki je sicer precej samostojen in odgovoren, a še vedno živi doma in še vedno imava vpliv na njega, čeprav ga zdaj skušava jemati kot odraslo osebo, v nekaterih stvareh še vedno obvelja najina beseda…

Mislim, da je ena od osnov avtoritete zaupanje!
Ne moreš špilat avtoriteto, če ti otrok ne zaupa! Je treba bit načelen in se sam držat pravil, da si pridobiš zaupanje in spoštovanje otroka. A ob tem moraš tudi sam zaupati otroku in ga spoštovati kot samostojno osebnost.
Razmisli o odnosu s sinom, ker telefon ni vajin največji problem.
[/quote]
Razumem kaj si hotela povedat. Saj to je tisto, kar me muči – ja, komunicira preko telefona. Med sabom, prijatelji ne poznajo niti tel. št., ampak samo fb acc. Ampak 6 (5 ur) je nefunkcionalen. In to bi bilo vsak dan, če bi bilo po njegovem.
Rada bi, da bi šel ven s kakim kolegom, da bi šel v mesto s kakim kolegom. Ne pa da visi na napravi, zunaj pa je sonce.

Problem (ne)zaupanja. Ne vem na kateri strani je večji.
Tako je – jaz mu ne zaupam.
Se dogovoriva kako in kaj, pa telefona ne odloži, ko preteče dogovorjen čas.. Ni funkcionalen. Izolira se. Da slušalke na glavo, in je v svojem svetu. Cel dan, 6 ur z vmesnimi (mojimi) preKaj naj? Ni več skrbel za šolo, tiste tri obveznosti naredi doma, šele, ko mu zares težim.
Ne spoštuje dogovora? Ponavljajoče. Ko ima odvzet telefon, pa ti ga ukrade nazaj iz torbice.
Moje mnenje je, da si mora moje zaupanje ponovno prislužiti. Žal. Prevečkrat ga je zapravil. Ko je 1x v redu, naslednjič pa spet stara zgodba. In smo spet na začetku. Zaupat, kako?

Ne, absolutno ne mislim, da sem kos temu. Zato pišem tu in sprašujem za izkušnje, za nasvete.
Časa nazaj ne morem zavrtet. To je to, kar sedaj imamo.
Lahko mi razlagaš kolikor hočeš o tem kaj vse smo zamudili, ampak kar lahko naredim, lahko naredim sedaj in v prihodnosti.
In če imaš konstruktivne, konkretne predloge, prosim. Vse bom prebrala.
V trenutkih resnice se problema tudi sam zaveda. Ti pa se pojavijo samo takrat, ko telefona nima.

Takšen ukrep, ki ni nič drugega kot dejanje iz jeze in obupa, definitivno ne vpliva pozitivno na sam odnos. Če otrok ne razume samega dejanja staršev, bo to le poglobilo frustracije in nezaupanje.

A ti to resno?
Čakaj malo, bockaš se z otrokom okoli telefona?! Kregata se in vlečeta telefon vsak na svojo stran?! potem mu ga vzameš in vržeš skozi okono??!??
In ti misliš, da si odrasla?!

Pri nas je imel sin neomejen hišni računalnik v dnevni sobi, ki pa glede na to, da je bil hišni za vse, ni mogel biti neomejen, ker smo ga koristili vsi. Pri 17-ih je dobil komp v svojo sobo, a sem ta komp uporabljala tudi jaz, tako da je spet moral kdaj pa kdaj odstopit stol.
Hišni komp je ena fajn stvar, ker ne more s teboj v posteljo, ne more na wc, ne za mizo, ne nikamor, je fiksen in s tem omejen.

Današnjim najstnikom sta telefon in internet stik s svetom, temelj družbenega življenja, nujni pripomoček v komunikaciji z družbo in svetom. Popolnoma drugi časi. Tudi meni je najlažje komunicirati preko neta, napišem sporočilo in ko ima druga stran čas, odgovori. Tudi zase raje vidim, da mi napišejo sporočilo in odgovorim, ko imam čas. Kličemo se že zelo malo, skoraj nič.
Sin se v živo druži skoraj vsak dan, po faksu ali pa kar tako se vidijo vsaj 3 na teden, midva z možem ujameva kak dan v tednu kavico, če se izide, čez vikend pa kar pogosto druženje v živo, sploh zdaj poleti, ko smo lahko zunaj, tako da zaradi telefona in družbenih omežij klasično druženje ni zapostavljeno.

Pri tebi me moti, ker se mi zdi, da si si zdaj vbila v glavo, da boš sina odlepila od telefona in s tem pokazala in dokazala svoj prav, nabildala svoj ego in kao avtoriteto. Sori, ampak avtoriteta se ne pridobiva na ta način in tudi ne v najstništvu, ampak mnogo prej, od prvega stika z otrokom. Midva imava 20 letnika, ki je sicer precej samostojen in odgovoren, a še vedno živi doma in še vedno imava vpliv na njega, čeprav ga zdaj skušava jemati kot odraslo osebo, v nekaterih stvareh še vedno obvelja najina beseda…

Mislim, da je ena od osnov avtoritete zaupanje!
Ne moreš špilat avtoriteto, če ti otrok ne zaupa! Je treba bit načelen in se sam držat pravil, da si pridobiš zaupanje in spoštovanje otroka. A ob tem moraš tudi sam zaupati otroku in ga spoštovati kot samostojno osebnost.
Razmisli o odnosu s sinom, ker telefon ni vajin največji problem.
[/quote]
Razumem kaj si hotela povedat. Saj to je tisto, kar me muči – ja, komunicira preko telefona. Med sabom, prijatelji ne poznajo niti tel. št., ampak samo fb acc. Ampak 6 (5 ur) je nefunkcionalen. In to bi bilo vsak dan, če bi bilo po njegovem.
Rada bi, da bi šel ven s kakim kolegom, da bi šel v mesto s kakim kolegom. Ne pa da visi na napravi, zunaj pa je sonce.

Problem (ne)zaupanja. Ne vem na kateri strani je večji.
Tako je – jaz mu ne zaupam.
Se dogovoriva kako in kaj, pa telefona ne odloži, ko preteče dogovorjen čas.. Ni funkcionalen. Izolira se. Da slušalke na glavo, in je v svojem svetu. Cel dan, 6 ur z vmesnimi (mojimi) preKaj naj? Ni več skrbel za šolo, tiste tri obveznosti naredi doma, šele, ko mu zares težim.
Ne spoštuje dogovora? Ponavljajoče. Ko ima odvzet telefon, pa ti ga ukrade nazaj iz torbice.
Moje mnenje je, da si mora moje zaupanje ponovno prislužiti. Žal. Prevečkrat ga je zapravil. Ko je 1x v redu, naslednjič pa spet stara zgodba. In smo spet na začetku. Zaupat, kako?

Ne, absolutno ne mislim, da sem kos temu. Zato pišem tu in sprašujem za izkušnje, za nasvete.
Časa nazaj ne morem zavrtet. To je to, kar sedaj imamo.
Lahko mi razlagaš kolikor hočeš o tem kaj vse smo zamudili, ampak kar lahko naredim, lahko naredim sedaj in v prihodnosti.
In če imaš konstruktivne, konkretne predloge, prosim. Vse bom prebrala.
V trenutkih resnice se problema tudi sam zaveda. Ti pa se pojavijo samo takrat, ko telefona nima.
[/quote]

Govoriš o zaupanju, da ti sinu ne zaupaš. Kaj pa on tebi?
Mislim, da tudi on tebi ne zaupa in tu bi morala vložiti nekaj truda.

Ne vem, koliko je star, a omenjaš, da bi šel s prijatelji v mest, torej ni ravno 12, ampak več. Zakaj se ne vsedeš z njim in se pogovorita odraslo? Priznaj svoje napake, kaj si naredila narobe, vprašaj kaj ga moti, kaj si želi v vajiem odnosu, začnita reševat problem pri tebi in tvojem spreminjanju do njega, šele potem čez čas preidita nanj. Zmenita se, da se vsak petek popoldan vsedeta in se pogovorita o prejšnjem tednu, saj nitreba na uro točno in uradni sestanek, lahko se pogovorita med skupnim kosilom, povejta si, kako sta videla vajin odnos v prejšnjem tednu, kaj vaju je motilo in kaj vama je bilo fajn. Morata nati pot zaupanja med vama, potem se bodo druge stvari rešile preprosto.

Takšen ukrep, ki ni nič drugega kot dejanje iz jeze in obupa, definitivno ne vpliva pozitivno na sam odnos. Če otrok ne razume samega dejanja staršev, bo to le poglobilo frustracije in nezaupanje.
[/quote]
in ti imaš realne izkušnje s svojim najstnikom? več njih?

Takšen ukrep, ki ni nič drugega kot dejanje iz jeze in obupa, definitivno ne vpliva pozitivno na sam odnos. Če otrok ne razume samega dejanja staršev, bo to le poglobilo frustracije in nezaupanje.
[/quote]
Dejanje je daleč od jeze ali obupa, ampak konstruktivni pristop k reševanju težave z namenom učenja povečanja samoobvladovanja. Zaupanje pa si je potrebno pridobiti.
Zasvojenost s telefoni, igrami na srečo ipd. pa je na isti ravni kot narkomanija. Pri kateri se pa vsi zgrozimo.

Takšen ukrep, ki ni nič drugega kot dejanje iz jeze in obupa, definitivno ne vpliva pozitivno na sam odnos. Če otrok ne razume samega dejanja staršev, bo to le poglobilo frustracije in nezaupanje.
[/quote]
Dejanje je daleč od jeze ali obupa, ampak konstruktivni pristop k reševanju težave z namenom učenja povečanja samoobvladovanja. Zaupanje pa si je potrebno pridobiti.
Zasvojenost s telefoni, igrami na srečo ipd. pa je na isti ravni kot narkomanija. Pri kateri se pa vsi zgrozimo.
[/quote]
In da ne pozabimo, ni malo niti športnih zasvojencev, predvsem adrenalinskih.

Dejanje je daleč od jeze ali obupa, ampak konstruktivni pristop k reševanju težave z namenom učenja povečanja samoobvladovanja. Zaupanje pa si je potrebno pridobiti.
Zasvojenost s telefoni, igrami na srečo ipd. pa je na isti ravni kot narkomanija. Pri kateri se pa vsi zgrozimo.
[/quote]
In da ne pozabimo, ni malo niti športnih zasvojencev, predvsem adrenalinskih.
[/quote]

Ja, se strinjam.