Odhajam na morje, za dva tedna. 2 meseca sem komaj čakala da pride ta čas. Zdaj, ko je tu, me pa kar nekaj stiska…najraje bi ostala kar doma. Vem, da me zivcira pakiranje, pa relativno dolga pot…in upam, da ko bom tam, bo vse ok… Ampak vseeno – smotana sem in sitna.
Je še komu odhod na dopust stres?

Ne.

Na dopust grem lenarit. Pika.

Če kaj pozabimo doma, se da preživeti brez tega. Ali pa kupiti tam.

Če gre kaj (zmerno) narobe, pač gre. Bo pač ostal dopust bolj v spominu.

Meni tudi. Pa celo leto smo zdravi, pred morjem pa se začne…. al me zob boli, danes si že vročino merim, sem nekaj čudna. Če ne kdo od otrok pa jaz, za posrat no….

To pomeni, da si v resnici sploh ne zelite iti na morje, a to dejstvo potiskate v podzavest in zato vas odpor proti morskemu dopustu seka ven v obliki vrocin, zobobolov in zivcnosti.

Točno vem o čem govoriš. Jaz res skrbno in skoraj celo leto načrtujem dopust, a kaj ko me stiska, če bo vse ok…predvsem letalo me skrbi, pa če se bo vse izšlo kot planirano, ker midva potujeva in logistiko imam jaz čez. Pakiranje ni problem, ker imava minimalno reči in tistih 5 majic in dvoje hlač ni problem vzeti s seboj. Letos isto, tako kot se veselim letošnjega dopusta, a mi že ni vseeno, ker Go Opti, pa letalo, avtobusi, vlaki..
Povej kam pa ste namenjeni, da malček pozabiš na potovalno tremo?

Preveč stavite vse na ta dopust. A je življenje samo to, da celo leto čakate in potem mora biti ta en teden dopusta oh in sploh? Vsak dan je pomembno, da smo srečni, se imamo lepo, se čim več smejemo, smo čim več časa z družino (če jo imamo) itd. Vse dni v letu si moramo narediti lepe. Dopust je namenjen, da odmislimo vsakodnevne skrbi, ni to neki vrhunec leta, ko mora biti vse “tipi topi”. Pa kaj, če gre kaj narobe? A boste umrli, če ne bo takrat vse perfektno? Raje preštejte dneve, ko niso bili kao nič posebnega, pa ste se imeli preprosto – lepo. Mislite, da imate izpolnjeno in uspešno življenje samo pod pogojem, da imate perfektern dopust, dober avto, lepo hišo, pridne otroke ipd.? Uspešni ste, če ste VSAK DAN srečni in znate ceniti majhne stvari. Dokler vam je smisel življenja en bogi teden (ali dva) vcelem letu in vse konje stavite na tisti termin, ste res revni.

Firbec me matra, zakaj si izbrala tak nenavaden nik, kanadski bober.

Ne da si ne želim na dopust, ampak smo pred leti dvakrat iskali nujno pomoč za najmlajšega, in zgleda da me je tega strah kaj bo spet, da me že doma zvija.

Meni je stres že misel na klasičen poletni dopust: turisti, gužva, ceste, vročina, … zato ne hodim. Rešeno.

Firbec me matra, zakaj si izbrala tak nenavaden nik, kanadski bober.
[/quote]

:)) Zdravo. Ker bi se castor canadensis slišalo preveč učeno. Šalo na stran, rada imam živali, naravo… Verjetno sem ravno tisti dan, ko sem si nadela nick brala o bobrih in me je navduđilo..še sama ne vem.

Jaz vzamem dopust, ljubo doma, potem se pa kar odpravim, kamor mi paše, al na morje na slepo, se vedno dobi za prespati, ali na potep v sosednje države za dan dva, ali pa na plažo za Savo.
Meni je pri dopustu najbolj važno to, da mi zjutraj ne najeda budilka.
Poskusite, ne bo vam žal.

Pakiranje mi vedno povzroči krizo. Glede ostalega se pa običajno ne sekiram.

O, meni je pakiranje tudi stres. Zase, za otroke, za psa, pa hrana za prve dni, da ne letimo takoj v trgovino.
Ko zvečer vse spakiramo v avto, si oddahnem. Ko smo na cilju, pa je ves stes itak pozabljen.

Lep dopust vsem.

Res ne zastopim, zakaj ste večinoma tako v stresu pred dopustom? Jaz pa komaj čakam, da se kam gre. Ne planiram pa vsega skupaj že pol leta vnaprej. OK, če greva z letalom, je treba karte kupit vsaj ene 4 mesece ali tudi več vnaprej. Istočasno rezerviram prenočišče in potem mogoče parkrat še preverim, če se je pojavilo medtem kaj boljšega/bolj ugodnega. Taka letalska varianta pride na vrsto enkrat ali dvakrat letno in čeprav večinoma sama vse organiziram, mi to ne predstavlja nobenega stresa, ampak pri tem uživam.
Če se gre na pot z avtom in šotorom, pa samo okvirno določiva cilj in se odpeljeva. Takrat je pa zame še manj dela, ker mož pripravi kompletno kamp opremo. Jaz poskrbim za svojo prtljago, kozmetiko za oba, popotno lekarno pa še kakšne drobnjarije.
Verjamem, da je nekoliko več dela, če potuješ z otroki, ampak da greš na dopust na robu živčnega zloma, je pa res brez veze. Če vam to predstavlja tak stres, je bolje, da ste doma pa se hodite kopat na bazen. Pa še ceneje bo.

Po odgovorih sodeč, vas večina ne razume o čem govori avtorica. Ne gre za to, da nočeš it, ali da greš pod prisilo, ali da je to višek življenja v tem letu. Samo za stres gre ob spremembi, sploh če se gre kam daleč. Jaz vem o čem govoriš, sem vedno tako, še posebej, ko gremo z letalom. Predvidevam, da zaradi otrok, ker me itak vedno kaj skrbi, v zvezi z njimi, da ne bi kaj bilo…taka sem, sem se že sprijaznila, nekako prediham, ko pa pridem na destinacijo se pa začne uživanje.
Si pa mislim, da ko bom starejša, bom vedno manj hodila naokoli, prav zaradi teh občutkov.