OK, čisto sem neodgovorna
ja,ja bb ne gledat ker je sex vmes,raje naj gleda tiste kitajske(risanke) stvore kjer čreva okol letijo pa vratove sekajo…,da o poročilih ne govorim.
Ni dobro ne eno ne drugo,toda če že mora nekaj bit naj bo BB.
Sicer pa vsak ima svojo vzgojo in svoj “prav” zato so otroci nekateri razgrajaški,drugi popolni, tretji v vsem najboljši.
Ne pozabi,da za svoje otroke lahko odločaš le ti in nihče drug!!!!!!
Zakaj delate take tragikomedije iz tega kaj kdo gleda? Kar je nekomu primerno, je že drugemu lahko neprimerno… Ljudje smo različni in hvala bogu da je tako. Meni se zdi bolj žalostno, da se dobro vzgojo pogojuje z gledanjem ali negledanjem BB. Je vzgoja res le to kar (ne)vidimo na TVju? No ja, vsja meni se je vedno zdelo da zgledi v realnosti vlečejo veliko bolj…
LP
Ne vem, zakaj je osem zvečer taka magična meja. Včasih se ob 20h kakšen prav lušten družinski film najde, TV Dnevnik je pa vsak dan pred 20h pa se meni zdi bistveno hujša reč kot nek BB.
BB konec koncev nudi kar lepo iztočnico za pogovor – o sobivanju, o izoliranosti, o gledanju samo X tujih ljudi vsak dan 24 ur, o intimnosti, ki to ni več… Sploh z otroki, ki so malo večji.
Jaz odkrito rečeno prav občudujem tiste, ki so se prijavili, zase sem prepričana, da bi se mi zmešalo. Nam se kot opazovalcem zdi vse skupaj mimo, pa brez veze, pa krneki, njim je pa to zeloooo težka preizkušnja, za vse, od prvega do zadnjega.
Zame je BB edinstveni znanstveni sociološko-psihološki eksperiment in ga kot takega gledam, če le utegnem. Zdi se mi dosti bolj kvalitetna zadeva od raznih španskih in ameriških telenovel, ki nimajo zveze z realnostjo.
Pred časom sem gledala en super nemški film, kjer je šlo pa prav tako za človeški eksperiment, le da se je dogajal v umetnem zaporu. In prav grozljivo je bilo, kaj se s človekom, ko je zaprt s tujci, dogaja, čeprav se vsi zavedajo, da je vse samo igrano. Nastopajoči, ki so eni igrali paznike, drugi pa zapornike, so celo pretepali in mučili drug drugega, kot v kakem nacističnem koncentracijskem taborišču. Pa je bila konec koncev vsa stvar skoraj identično nastavljena kot v BB.
Ob gledanju BB se da (tudi z večjimi otroci) predebatirati ogromno koristnih in pametnih stvari s področja psihologije in sociologije. In če to starši znajo pravilno obrniti in izkoristiti, je BB za otroke celo lahko celo poučen.
Seveda pa to ne velja za gledanje BB s stališča “un je trapast, ta je krava, oni tam je debil, vsi so pa kurve” :-))
Otroka ne mores zascititi pred BB, NMK, kletvicami … lahko pa ga vzgajas tako, da ima moznost izbire in da izbira z glavo. Moj sin gleda NMK, raznih sovov (BB, Bar, Sanjski…), pa ni gledal. Ne da mu nismo dovolili, njemu pac to ni bilo vsec. Tudi kolne ne. Sem mu lepo razlozila, da razumem, da je kdaj uf in oh in sploh…, pa naj rece piiiiiiiiiiii… in to je kot bi zaklel.
Gresim sigurno, saj nisem popolna mama, mi je pa izredno pomembno, da moj otrok razmislja s svojo glavo. Vse drugo bomo ze nekako.
Tako majhen otrok ne more razmišljati s svojo glavo, zato ga usmerjajo in učijo starši. Najboljša vzgoja je dober zgled, važno je kaj počnejo starši, kakšen je njihov način življenja.
Kot vidimo vsa ta novodobna vzgoja ne pelje v pravo smer. Neodgovorni ljudje – neodgovorni starši – neodgovorni otroci.
Hvala. Sem res pozabila naslov. Pa seveda pozabila omeniti najpomembneje – da ima resnično osnovo.
Zato BB-jevcem tudi nalagajo nove in nove težke naloge, ki jih fizično in psihično izčrpajo – ker le tako pride v ljudeh do izraza “drugi jaz”. Če bi cele dneve sedeli na kavču in lahko gledali TV, se ne bi nič zanimivega zgodilo med njimi. Ko pa je človek pod pritiskom, v zaprtem okolju s tujci, pa še opazovan – takrat se pa začno dogajati nepričakovane in tudi nenavadne reči. In zato je BB zanimiv – ker razgalja človeka na načine, ki jih v normalnem življenju ne poznamo.
Tvoja teorija o eksperimentu malce šepa predvsem s tega stališča, ker se vsak od prijavljenih lahko kadarkoli spomni, da bo zapustil prizorišče, ko mu bo vse skupaj presedlo. Prav tako so to prostovoljci, ki so se svojevoljno prijavili na resničnostni šov in niso bili k temu prisiljeni. Kar doda še nekaj tolerance s strani nastopajočih.
Če si želiš gledati pravi znanstveno-sociološko-psihološki eksperiment (seveda režiran), si lahko ogledaš The cube ali kaj podobnega, kjer so ljudje prisiljeni sobivati v nemogočih okoliščinah, hkrati pa se ne morejo kar spomniti, da bi radi izstopili, ko jim ne bo več pasalo biti tam. Tam se lahko človeško psiho res do potankosti proučuje, ko gre v resnici za življenje in smrt, preživetje in borbo. Za razliko od nekega šova, iz katerega lahko vedno izstopiš, ko ti presede. Zato je zame BB samo slabo režirana oddaja, v kateri peščica ljudi drug drugega lahko edino zamori in zdolgočasi “do smrti”, kjer se tu pa tam kdo razjoka, poseksa, pokesa, pokaže svojo hinavščino ipd., je pa to milje daleč od resničnega razkrivanja človeške psihe “do konca”, kjer ne obstaja ničesar drugega kot samo osnovna človeška bit brez kalkulacij in razmisleka. Kjer se pokaže v resnici, kaj smo in zakaj smo to, kar smo. BB s tem nima nobene zveze. Je samo slab približek tega. In ravno zaradi površinskosti, ki nas hoče prepričati, da je to tisto pravo razkrivanje človekove biti, je BB tudi čisto neprimeren za otroke – predvsem mlajše. Gre sicer res za določen napor, ki ga morajo vložiti nastopajoči, vendar pa v trenutku, ko bo napor zanje prevelik, lahko izstopijo. Kar že iz štarta zanika tvojo tezo o ekstremnih situacijah. Do teh situacij sploh ne more priti, ker je predpogoj zanje to, da človek ne more izstopiti, ko je zanj prehudo. Takrat se res razkriva prava človeška psiha in samo takrat. Do takrat pa gre samo za kalkuliranje in taktiziranje.
Otroku razlagati, da je A. govoril grdo o B. in da se je C. razjokala, D. pa seksala z Ž., čeprav se to ne bi zgodilo, če bi bili doma, je brezpredmetno. Seveda se v okoliščinah, ko si skupaj z drugimi zgodi kaj, kar se ne bi, če bi bil sam, ampak to vsaj zame še zdaleč ni zadosten razlog, da bi z otroki sedela pred TV in gledala BB. “Aha, vidiš, zdaj A. taktizira in govori grdo o B. zato, ker hoče doseči, da bi B. izpadel” in podobne zadeve so tako običajne v vsakdanjem življenju in jih starejši otrok sam zazna, da se mi zdi popolnoma neumestno zaradi tega otroka bombardirati še z BB. Tudi otroci doma taktizirajo, se zatekajo k malim lažem, želijo doseči bonitete zase in vsak dan je ogromno priložnosti za pogovor na to temo, tako da je umetno ustvarjanje takih priložnosti popolnoma odveč. Zakaj bi te zadeve razlagali ob peščici naznancev, če jih lahko vsakodnevno razčiščujemo doma – med lastnimi otroci, njihovimi prijatelji, sošolci… Poleg tega otrok ne bo razumel umetno ustvarjene situacije prisiljenega sobivanja in občutkov, ki se ob tem porajajo, če tega ne bo sam doživel. Lahko vidi nešteto primerov “razgaljanja človekove osebnosti” v ekstremnih razmerah (kar zame BB itak ni), pa mu to ne bo pomenilo čisto nič (čeprav bo razumel, zakaj je nekdo reagiral na tak način, drugi na drugačen…) dokler se sam ne bo znašel v podobni situaciji. Ker samo in edino takrat lahko vidimo, kakšni smo sami, ne pa s tem, ko gledamo druge.
Vsak lahko razmislja s svojo glavo svoji starosti primerno. Od otroka ne mores pricakovati, da bo pri dveh letih vedel, kaj je zdrava prehrana in kaj je zdravo jesti in kaj ne, lahko ga pa ucis in navajas, da sam presodi kaj je dobro in kaj ne.
Gledam sinove vrstnike, 10-letniki. Vecina sledi mnozici, starsem, glavni faci v razredu ipd. Saj znajo razmisljat, ampak odlocajo se vecinoma “po vetru”. Ugotavljam, da je moje dete eno redkih, ki se zna odlocit in ki ve, zakaj se odloci drugace kot cel razred ali drugace kot midva z mozem, drugace kot uciteljica ipd.
(ne hvalim se in ni na mojem zelniku zraslo, so mi ucitelji povedali, pa sem potem bila se jaz malo bolj pozorna)
Meni je oče rekel “vsi me ne zanimajo, zanimaš me ti. A če bodo vsi na glavo na beton skakali, a boš ti tudi?” Zame ni noben argument, če nekaj delajo “vsi”. Naj, mene ne zanimajo, zanima me pa moj otrok in moj otrok tega dreka ne bo gledal. Če bo samo zaradi tega outsider – hvala bogu! Bolje kot ovca, ki bleje s čredo.
Glede tako imenovanega eksperimenta se povsem strinjam z xxy!
Sem enkrat hotela gledati. Tako mi je bilo tečno in bedasto, da sem čez pet minut preklopila drugam.
Ne vem, kako je lahko ta oddaja nekaj, na podlagi česar bi otrokom razlagali medsebojne odnose.
In Skr bna, tudi meni je ljubše, da so moji otroci outsiderji, kot ovce, ki blejejo s čredo.