Oktobra beremo
Cecelia Ahern: Kam si odšla
Avtorice prej nisem poznala, na spletu pa vidim, da je kar slavna in uspešna. Pri nas bi bila, če sklepam po prebrani knjigi, na kratko odpravljena kot avtorica “plaže” ali v najboljšem primeru žanrske literature. No, pa pustimo to temo, čeprav mi ob branju takih knjig in omembi uspeha, nagrad, priznanj, vedno ostane grenak okus.
Knjigo sem kupila impulzivno, če se prav spomnim, v Eurospinu :)), pritegnil me je namreč opis, da junakinjo nadvse mori to, kam stvari izginjajo. Ker to mori tudi mene. Ena tipičnih (nerazložljivih) zadev so pari nogavic. Seveda pa je to le drobec – stvar seže do izginotja ljudi. Avtorica fino zastavi, prav zanimalo me je, kako bo izpeljala. Tudi zaključku ne smem česa očitati, čeprav rahlo diši po Čarovniku iz Oza. Vmes je marsikakšna izvrstna misel. Tako da k plaži jaz tega ne bi uvrstila, se pa od daleč spogleduje z njo. Mislim, da je avtorici zdrsnilo predvsem pri “amiševskem” opisu drugega sveta.
Po guglanju sem odkrila, da sem gledala tudi film po njeni knjižni predlogi, in sicer P. S. Ljubim te. In če se spet dotaknem prej omenjene grenkobe, se moram vprašati, kako bi bilo pri nas, če bi malce več pozornosti posvetili tistim avtorjem (predvsem avtoricam, ker je teh pač več), ki se pomikajo zelo blizu meje med plažo in “literaturo” (ne morem drugače, kot da jo dam v narekovaj, ko vidim, kakšne knjige pa nam nekateri mediji, celo Delo, včasih skušajo vsiliti kot nekaj dobrega). Ker še vedno mislim, da je eden od smislov DOBRE literature tudi ta, da nagovori širši (seveda ne NAJširši) krog bralcev.
Knjigo pa priporočam.
Vprašanje za vse molje – Je že kdo prebral Bogove brez ljudi (Kunzru Hari)?
Pri meni je namreč v delu, pa me zanima vaše mišljenje. Po prebranih prvih 10-20 strani sem rekla: “totalno brez veze, tega pa ne bom brala”. Vendar mi gorenjska trma ni dala miru, pa sem nadaljevala – no sedaj je moje mnenje že drugačno, tako da bom šla do konca. Me pa zanima mnenje tistih, ki ste jo že odkljukali?
James Thurber: Moje življenje in težki časi
Zbirka humornih kratkih zgodb avtorja, ki rahlo spominja na Marka Twaina. Odlično. Za sprostitev, za smeh – a hkrati literarno kakovostno in bralca “nepodcenjujoče”. Žlahten dodatek so tudi ilustracije (karikature), posejane po knjigi, katerih avtor je prav tako Thurber.
Toplo priporočam. Knjiga, kakršno večkrat vzamemo v roko in preberemo – lahko tudi samo zgodbo ali dve. Vredna naših knjižnih polic. (Na Modrijanovem Knjigokupu sem jo “ubodla” za pičle 3 evre!)
V nadaljevanju oris zgodbe, ki me je najbolj prevzela, ki bi jo najrajši dala izklesat v kamenje, iz katerega bi si nato postavila hišico :). Pozor, spojlerji!
Nedvomno najbolj duhovita kratka zgodba za odrasle, kar sem jih kdaj prebrala, me je doletela danes zgodaj zjutraj. Doletel me je tudi tak smeh, da so mi solze kar lile iz oči. Gre za zgodbo Črna magija Barneyja Hallerja (zbirka Moje življenje in težki časi); v izvirniku ji lahko prisluhnete – odlično prebrani – na priloženi povezavi. Prevod (B. Gradišnika) je izvrsten in vsaj v enem primeru doseže boljši učinek in večje “prilikovanje” kot izvirnik! Naj vam tu napišem, kaj je ubogi delodajalec slišal svojega posla govoriti, ob čemer so mu lasje vstajali in je vse bolj verjel, da Barney trguje s hudičem:
– Grm gre rad po strelu v vodo.
– Danes grem pa za prmej v hosto naklestit vragovilce.
– Zdaj pojdeva na pot v strašje, da postaneva usirja.
Medtem ko je delodajalca, človeka z bujno domišljijo in dovzetnostjo za strašljivke, prvi stavek spravil v zgolj manjše nelagodje (pa vendar nelagodje, tako kot krvaveči kipi, teleportacije in podobno), je pri drugem že videl, kako Barney kozloliko skače po gozdu in zaklinja zlovešča bitja, premazana s krvjo, medom in okruški cerkvenih zvonikov – kajti taki so bili v njegovi domišljiji vragovilci. Grozečnost črne magije je dosegla vrhunec z Barneyjevim zadnjim stavkom, ob katerem je ubogi delodajalec spoznal, da je tokrat Barney prišel ponj, da ga odnese v strašje … medtem ko bodo grmi hodili v vodo in bo klestil vragovilce.
Srž humorja pa vendarle ni v perfektni “disonanci” (ta pojav, ko slišimo nekaj drugega, kot je bilo rečeno, ima ime, ki pa se ga ne morem spomniti), temveč v orisu strašljivih in nezaslišano “črnomagičnih” predstav, ki jih Barneyjevo žebranje vzbuja v delodajalcu. Zato mu tudi prav nič ne pomaga, ko čez čas pogrunta, kaj je Barney pravzaprav rekel (ali hotel reči):
– Grom gre rad po strelovodu.
– Danes grem pa za prmej v hosto naklestit rogovilice.
– Zdaj pojdem na podstrešje, da pospravim par osirjev.
Čudovita izkušnja smeha ob branju – neprecenljivo.
Aleksandra Kocmut: Zelike za dotike
Zbirka brahkov, po branju bi rekel, da so brahki pesniške trivrstičnice oz. meditativne trivrstičnice.
Avtorica pokaže, da je mogoče prav poezija literarna kraljica, saj se z občutenim prepletom besed
iz najglobljih plasti duše da ubesediti malone vse. In spet sem se spomnil, zakaj mi poulična
slovenščina v romanih nekako ne leže.
Toplo priporočam za vse, ki znajo brati počasi in v besedah iščejo življenjske začimbe.
Henning Mankell: Morilec brez obraza
Inšpektor Kurt Wallander je imel leta 1990 na Švedskem podobne pomisleke in skrbi glede beguncev, kot jih imamo v zadnjem času v Sloveniji.
Več pa na hermioninem blogu.
No, do zdaj sem prebrala še:
Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert
Moram reči, da je nisem mogla odložiti. Mi je bila zelo všeč. Pa ne toliko zaradi oznake “triler”, ampak ker je tako lepo napisana. Tako nežno in tekoče, pa kljub temu skrivnostno in z vedno novimi odkritji. Ravno prav, da te vleče. Je hkrati ljubezenska zgodba, zgodba o prijateljstvu, družini in triler (no, jaz bi bolj rekla kriminalka). Lepo. Priporočam.
Mari Akasaka: Vibrator
To je kratek roman japonske avtorice, za katerega je leta 2000 prejela nagrado za najboljšo mladinsko pisateljico. In po njem so posneli tudi film.
Vendar meni ni bil preveč všeč. Sicer osvežujoče kratek po vseh “špehih”, ki sem jih brala zadnje čase. Drugačen stil pisanja, kar je dobrodošlo. Zgodba o 31-letni bulimični novinarki, ki se v eni svojih kriz odpravi na pot s tovornjakarjem, ki ga sreča ponoči v trgovini. Meni se je zdela zgodba preveč površinska, sploh se ne spušča globje. Beremo o njenem doživljanju vsega, kar se dogaja z njo, a vedno ostane na površini. Ne gre v globino. Ni pretiranih čustev. A morda je ravno to namen. Ne vem. Odprtih ostaja kup vprašanj in to zmoti. Mene je pustila hladno.
Je pa zanimivo. Roman sem doživela kot japonski jezik, če ga na hitro poslušaš. Trd, odsekan, brez čustev.
Mitch Albom: Še en dan
Avtor znane “Modrosti starega učitelja” predstavi zgodbo o moškem, ki precej zavozi svoje življenje, med drugim zamudi smrt lastne matere, da bi ugodil očetu (otrok ločenih staršev), se poskusi ubiti in preživi – in v tem času dobi darilo: še en dan življenja z materjo (sicer mrtvo že 8 let).
Knjiga je izvrstno napisana, jedrnato, nesentimentalno – poslastica tako za sladokusce kot za manj kritične oziroma “navadne” bralce. Priporočam!
Herman Koch: Večerja
Po nadvse obetavnem začetku se knjiga najprej začne vleči, potem kar nekam zaide in te na koncu pusti z dolgim nosom, saj zadeva ne prepriča. Škoda, dobra tema, dobro nastavljeno, žal pa ne tako dobro izvedeno. No, vsekakor je knjiga kljub temu dovolj zanimiva, da se jo splača prebrati.
No, do zdaj sem prebrala še:
Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert
Moram reči, da je nisem mogla odložiti. Mi je bila zelo všeč. Pa ne toliko zaradi oznake “triler”, ampak ker je tako lepo napisana. Tako nežno in tekoče, pa kljub temu skrivnostno in z vedno novimi odkritji. Ravno prav, da te vleče. Je hkrati ljubezenska zgodba, zgodba o prijateljstvu, družini in triler (no, jaz bi bolj rekla kriminalka). Lepo. Priporočam.
Mari Akasaka: Vibrator
To je kratek roman japonske avtorice, za katerega je leta 2000 prejela nagrado za najboljšo mladinsko pisateljico. In po njem so posneli tudi film.
Vendar meni ni bil preveč všeč. Sicer osvežujoče kratek po vseh “špehih”, ki sem jih brala zadnje čase. Drugačen stil pisanja, kar je dobrodošlo. Zgodba o 31-letni bulimični novinarki, ki se v eni svojih kriz odpravi na pot s tovornjakarjem, ki ga sreča ponoči v trgovini. Meni se je zdela zgodba preveč površinska, sploh se ne spušča globje. Beremo o njenem doživljanju vsega, kar se dogaja z njo, a vedno ostane na površini. Ne gre v globino. Ni pretiranih čustev. A morda je ravno to namen. Ne vem. Odprtih ostaja kup vprašanj in to zmoti. Mene je pustila hladno.
Je pa zanimivo. Roman sem doživela kot japonski jezik, če ga na hitro poslušaš. Trd, odsekan, brez čustev.[/quote]
Za konec oktobra pa še eno res plažno branje.:
Marina Fiorato: Hči Siene
18. stoletje. Sienna in razprtije ter merjenja moči med raznimi plemiškimi družinami. Seveda z ljubezensko zgodbo v ospredju. Nekaj zgodovine, sicer pa plehka zgodba.
Me ni navdušilo, pa še polno slovničnih in tiskarskih napak. Saj nisem pričakovala ne vem kaj, tako medle zgodbe pa spet ne.
Skratka – prebereš in pozabiš.
Zoran Šteinbauer: Tri lune
Roman je strukturno zelo dobro zastavljen in izpeljan. Liki zaživijo (osebno me je najbolj pritegnil Krištof). Zanimiv pristop z menjavo prvo- in tretjeosebnega pripovedovalca. Skozi plasti “vsakdanjih” zgodb vznika pridih mistike in pravljičnosti (ta je prisotna predvsem v slogu). Za tako kratek roman povzetek na zadnji strani razkrije preveč, zato priporočam, da zadnjo platnico preberete, šele ko boste že prebrali roman (ali pa sploh ne). Šteinbauer ostaja zvest svojemu slogu, kot ga poznamo iz Ukradenega sonca in Izgubljenega gozda, v nasprotju s slednjim pa v Treh lunah svojim junakom omogoči akcijo (ne samo reakcije), s katero osmislijo svoje odločitve in navsezadnje svoj obstoj.
Malo me je motila preveč podobna dikcija vseh treh junakov. To je eden najtrših orehov, če se lotimo pripovedovanja zgodb skozi “različna usta”. In če boste knjigo odložili na strani 135 (namesto na zadnji, torej 136), vam utegne biti konec bolj všeč. (Pa ne zaradi kakšne spremembe vsebine na zadnji strani.)
Priporočam!