Oktobra beremo
No, jaz kar nadaljujem z Nesbøjem. Prebrala sem še njegovi zadnji 2 knjigi, ki sta izšli v slovenskem prevodu. Torej:
Jo Nesbø: Fantom
Inšpektor Harry Hole se po dolgem času vrne v Oslo zaradi zadeve, ki je ne more ignorirati. Mrtev narkoman. Zveni preprosto. A pri Nesbøju seveda ni nič preprosto. To je zgodba, pri kateri ne veš, če želiš brati do konca. Če sploh želiš zvedeti… Super zgodba, vendar te ima, da bi rekel: “Joj, samo tega ne….”
Izvrsten opis karakterjev in njihovega doživljanja. Saj je že skoraj psihološki roman.
Edino, kar me je tokrat zmotilo, so malo preveč “holivudske” solo akcije inšpektorja H.H. Tega pa res ne bi bilo treba. In morda malo manjka ozadja tega mamilarskega kartela. Vendar je pravzaprav fokus na notranjih bitkah H.H., torej razumljivo.
Jo Nesbø: Policija
Tokrat pa se H.H. ukvarja s samo policijo, kjer pa on sam ni prav nič zaželen. Kaj naj tokrat rečem? Malo težje je bilo slediti zgodbi, ker zelo skače iz enega primera na drugega, iz preteklosti v sedanjost. Zgodba se po eni strani zaključi, po drugi pa ostaja toliko nerešenega, da kar kliče po nadaljevanju. Tokrat je prvič, da ostaja toliko odprtega, kar me je pustilo tako “na suhem”, z občutkom, da nekaj manjka. Ja, seveda manjka – nadaljevanje in zaključek …
Sicer pa odlično, kot vedno.
Komaj pa čakam slovenski prevod prvega romana o inšpektorju Harryu Holeju – Netopir. Izide novembra. No, da vidimo, kako se je vse začelo.
Mi pa res ni jasno, zakaj se že takoj niso lotili prevajanja od prvega dela dalje.
Zakaj niso s prvo začeli? Ker se jim očitno ne sanja, kako gredo po vrsti:(((.
Drugače pa: Nenavadno romanje Harolda Frya, Rachel Joyce
Kaj naj rečem? Malo me spominja na Stoletnika, ampak čisto malo. Drugače pa: Harold prejme pismo stare prijateljice, bivše sodelavke, ki umira zaradi raka. Napiše ji odgovor, po poti do poštnega nabiralnika pa se odloči, da bo do nje odšel kar lepo peš, prepričan, da ji bo to pomagalo ozdraveti. Spremljamo njegovo pot, zgodba skače iz sedanjosti v preteklost, spoznamo, zakaj sta Harold in žena tako odtujena (med drugim), zakaj je ta prijateljica odšla brez besed….
Priporočam!
Donna Tartt: Skrivna zgodovina
Sicer sem se pofočkala že v septembrski temi, ampak, ker je bila prebrana v oktobru, še tukaj: zgodbo pripoveduje RIchard, ki na kolidžu opazi skupino petih študentov, ki izstopajo. Študirajo grščino pri karizmatičnem profesorju (no, kje naj bi bila ta karizma, meni ni jasno, meni je izpadel bolj kot ne ena navadna “pusy”). Zgodi se zločin, ki ga policija raziskuje, vendar ni uspešna, zgodbo pa razkriva sam pripovedovalec. Zgodi se še en zločin, skupina počasi razpada in konec je…… Tudi to priporočam!
Preden umrem – J. Downham
Vaš link
Sposodila sem si jo pri sestri, drugače ne vem, če bi našla pot do mene. Ko sem začela brat, si nisem čisto znala pojasnit, zakaj točno sem jo vzela, zakaj točno mi je tega treba – to mislim predvsem zaradi same tematike knjige. AMpak očitno me je nekaj vleklo in ni mi žal. Marsikdo verjetno pozna film, sama ga še nisem gledala. Šestnajstletna Tessa umira za rakom in preden odide, si sestavi seznam stvari, ki bi jih pred tem še rada naredila, prva stvar na seznamu je seks. Zraven se nekoliko v ozadju odvija zgodba Tessine sošolke, ki pri rosnih 16 zanosi po nepremišljeni noči s fantom, ki ga pozna za silo. Pa še Tessina družina, precej odsotna mama, mlajši brat, skrben oče. Lepo napisano, kako naj rečem, neosladno, surovo, si predstavljam, da tako, kot je. Naj bi šlo za mladinsko literaturo, ampak mladinske knjige so mi všeč, imajo marsikdaj večjo sporočilnosti kot običajni “odrasli” romani (če se spomnim samo Delphine de Vigan: No in jaz). Pri prevodnih kiksih sem pa močno zamižala, ohja.
“Stari” molji, kje ste??
Jaz se še vedno “mučim” z Angelom pozabe. Res sem vmes brala čisto druge reči, ker sem bila preobremenjena z vsem. Res pa je tudi, da po mojem mnenju zgodba, vzdušje in tudi kakovost sloga po babičini smrti pade in pada vse do (skoraj) konca (manjka mi še kakih 20 strani do konca). Sicer se mi zdi zanimivo, ko berem, kako so Jugoslavijo in nato slovensko osamosvojitev doživljali onstran meje; prav tako si lahko predstavljam frustracije tistih, ki so v vojni bili sicer na strani “zmagovalcev”, a so po vojni namesto kakršne koli katarze doživljali samo nove pritiske in krivice. A tisto, kar me je v prvi polovici knjige daleč najbolj prevzelo, posebni slog, prekrasni stavki, vzdušje, ki je kar “rezalo” … tega ni več. 🙁
Vmes že malo berem The Slow Regard of Silent Things (Patrick Rothfuss, gre za zgodbo o Auri), a je še prehitro, da bi lahko karkoli rekla.
Meni je bila The Slow Regard of Silent Things všeč (tako kot prva dva dela trilogije KRALJEMORČEVA KRONIKA), čeprav je le stranska zgodba. Pravzaprav se nič ne dogaja, a kljub vsemu vse – gledano s strani Auri. Popoln opis Auri in njenega “sveta”. Lahko bi delovalo dolgočasno, pa ni. Rothfuss je tudi tole mojstrsko napisal.
Ne morem pa se znebiti občutka, da je ta zgodba napisana le zato, da bi premostila praznino do zadnjega dela trilogije. In nič ne kaže, da bo kaj kmalu izšel. Zdaj se čas od 2. dela šteje že v letih. Res škoda. Tako nestrpno čakam še zadnji (3.) del.
Robert Karjel: Šved, ki je izginil
Hm, malo kriminalka, malo vohunska, malo triler. O švedskem varnostnoobveščevalnem agentu, ki ga ameriški FBI prosi, da ugotovi identiteto nekega zapornika. Seveda se odvije vsa zgodba iz preteklosti tako o zaporniku, švedskemu agentu in agentki FBI in se nekje najde na skupnem imenovalcu. Seveda vsak nekaj skriva in ima svoje interese. Svet raznih obveščevalnih služb in politike.
Na trenutke izvrstno napisano, pa vendar mi celota nekako ne deluje popolno. Preveč lukenj. In kakor se pisatelj poglobi v ene stvari, so druge pomanjkljive. Preveč površno. Škoda.