Oktobra beremo
Dragi “sobralci”,
to je forum, torej javno mesto, kjer se o čem razpravlja, kot pravi med drugim SSKJ. Zelo zaželeno je, da napišete svoje mnenje o prebranem, vsaj nekaj o tem, ali vam je bila knjiga všeč ali ne in zakaj. Sicer je to samo seznam, ki je lahko za nekoga prav toliko koristen kot nekoristen, in ime teme je potem lahko kvečjemu “Seznam knjig” (kar pa v resnici nima smisla). Lepo bi bilo, da bi se torej malo pogovarjali :)), nihče ne pričakuje kakšnih strokovnih razprav. 🙂
Neil Gaiman: Coraline and other stories
Coraline je fino branje, rahlo srhljivo, dovolj zanimivo, skratka – priporočam ljubiteljem žanra in Gaimana. Ostale zgodbe pa, hm, mogoče dve, tri še vredne tiska, druge pa so mi vzbudile predvsem začudenje, da je avtor sploh pristal na objavo (ali jih celo sam dal v objavo!). Zelo začetniške, zelo klavrne, celo če si “le” tečajnik kreativnega pisanja (mogoče pa jih je napisal takrat ali v tem duhu, kot vajo? ampak spet: zakaj potem objava?). Ena je prav zares taka, kot da je pobral vse klišeje, vse fraze in zaplete iz drugorazrednih filmov noir, dodal nič! – in evo “zgodbe”. 🙁
Jo Nesbo; Žeja
Ne vem kaj se dogaja z Nesbom, ampak iz dela v delo več filozofije in manj akcije. Že prejšnja me ni več potegnila tako zelo (Ščurki). Harry ni več pri policiji, pa vseeno pomaga pri reševanju serijskih umorov. Seveda zadevo reši, ampak kot pravim…..manjka tisto nekaj.
Nekaj je bilo odloženih prebranih na pol:(, zato o njih sploh pisala ne bom, v delu sta pa dve:
Naomie Novik: Izruvana – fantazija, itak (te so itak moja prva ljubezen) – čarovniki, hudobne sile, dobro premaga zlo…
JJoe Abercrombie: Klic orožja – prva od treh:( (to najbolj sovražim, ker potem takooo dolgo čakam na naslednjo) – fantazija, spet. Trije, bolj anti kot junaki: inkvizitor Glokta, po letih ujetništva pohabljena, brezzoba senca nekdanjega junaka, barbar Logen Devetprsti, strah in trepet Severa, ter razvajeni in sebični mečevalec Jezal dan Luthar. Začetek obetaven, razplet bomo videli, ko zaključimo s tretjo (ki je pri nas seveda še ni).
Jennifer Niven: Vsaj en popoln dan
Na naslovnici nalepka Pionirska zlata hruška. Šopek vijolic, ptica kardinal. Znotraj knjige ona odšteva dneve do mature, on šteje dneve, ko je buden.
Piše, da je knjiga namenjena mlajšim odraslim. Branje je toplo prevevalo notranjost, vsa ljubezen, vse posebnosti dveh, ki naj bi bila različna, saj sta odraščala v zelo različnih okoljih. Povezuje pa ju prav tisto, zaradi česar sta posebna. Pred zadnjimi petdesetimi stranmi sem naredila premor, za nekaj dni prenehala z branjem. Kot bi vedela, da za zaključek ne bo potreben več kot en večer, ki bo razkril tisto, kar ne mine…
“Vedno bom tu, v daritvah in ljudeh, ki sem jih pustil za sabo.” je zapisano v sklepu knjige.
Guy Helminger: Rja
Zbirka “odštekanih” kratkih zgodb. Ni ravno branje za lahko noč, čeprav sem jih sama brala pred spanjem (in nisem imela potem nobenih mor, vsaj takih, ki bi bile povezane s to knjigo, ne :). Da ne bo pomote: SO berljive, kar nekako zdrsnejo v bralca, ampak tam lahko malo bodejo, štrlijo ven, malo “živcirajo”. Zakaj tako, kaj se je pravzaprav zgodilo, je bilo vse skupaj naključje, je bilo vse skupaj le privid ali nočna mora …? Zgodbe torej vzbudijo kopico vprašanj; posebne so tudi zato, ker z eno nogo stojijo v čisto vsakdanjem svetu, kakršnega vsi poznamo, z drugo pa plezajo v nekakšen bizarni “vzporedni” svet, kjer se dogajajo čudne, neprijetne, boleče reči. Recimo: zbudiš se v parku na klopi, ves povit v povoje, neznanec ravno začenja s tvojo glavo. Ne moreš vstati, pobegniti, se braniti, kmalu ne moreš več niti govoriti, ker ti preveže čeljust in nato usta, nos … zunaj ostanejo le še oči, in ko zapiha veter, pade z drevesa iglica in se ti zapiči v kotiček očesa …
Priporočam zaradi svežine, posebnosti … vsem tistim, ki v knjigah ne marate vsega na pladnju.
Jens Lapidus: Hitri zaslužek
Avtor opisuje dogajanje in razmerja v kriminalnem podzemlju Stockholma. Mamila, prostitucija, izsiljevanje, pranje denarja, boj za oblast. Bere se kot navodila za uporabo. Kratki stavki, suhoparno in analitično pisanje. Pravzaprav je najboljši konec, ki vdihne romanu malo življenja.
Joy Fielding: Zdaj jo vidiš
Na ovitku piše, da je to psihološka drama s presunljivimi preobrati in presenetljivim koncem. Pa ni ne eno ne drugo ne tretje.
Precej povprečna zgodba o iskanju domnevno mrtve hčerke, ki se preplete z diletantskim poskusom ugrabitve. Sem pa tja sem se vprašala, če je lahko kdo še bolj trapast.
Skratka, nič posebnega, čeprav se sicer tekoče bere.
Jan Guillou: Zlo
Na švedskem priznan pisatelj, pri nas pa je to prvo njegovo delo prevedeno v slovenščino. Odličen roman o nasilju, ki spremlja mladega Erika od doma do konca šolanja. Kako se počuti žrtev, kako nasilnež. Kako izstopiti iz tega kroga v eni ali drugi vlogi. Se nasilje lahko konča le z nasiljem ali je boljši Gandhijevski pristop? In bistvo: zlo ni v mišicah, zlo je v glavi.
Simpatije pa so ves čas na strani Erika, pa naj bo v katerikoli vlogi.
David Lagercrantz: Dekle, ki je iskalo pravico – nadaljevanje trilogije Millennium – v bistvu druga knjiga tega avtorja, ki me je prepričala bolj, kot prva, nekako se je bolj približal Stiegu Larssonu, kot v prvi. Zgodba pa, klasika: Lisbet in Mikael sta spet skupaj, ponovno odkrivata stvari iz njene preteklosti, pri tem ju oziroma predvsem Lisbet, ne ustavi nič, ne zapor, ne islamisti, ne vpliv njene sestre dvojčice.
Sebastian Fitzek: Pošiljka – psihološka srhljivka, kjer nič ni tako, kot se zdi. Glavna junakinja preživi posilstvo serijskega morilca, ki ima naziv Frizer, saj svoje žrtve na koncu pobrije. Zaradi strahu ne upa več iz hiše. Nekega dne na vratih pozvoni poštar in jo prosi, da prevzame paket za soseda. In potem se začne…. – priporočam.
Za konec pa pravi posladek: Jose Morella: Kakor poti v megli – Glavni junak se odloči, da bo posnel dokumentarni film o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnemu mislecu in prezrtemu psihoanalitiku. Zgodba ne teče tekoče, ampak preskakuje, v njej pa spoznamo Otta, njegovega očeta, ljubice, prijatelje, zgodovinske osebnosti (Freud, Jung…..) in nekateri zgodovinski dogodki koncem 19. in v prvi polovici 20. stoletja.
@ Knjiga – septembra lani sem o Zdaj jo vidiš zapisala:
Joy Fielding: Zdaj jo vidiš
Naslovka obljublja »napet psihološki triler« ene »najboljših avtoric kriminalnih romanov« ali nekaj podobnega, a pred tabo se raztegne tristo strani bolj ali manj enega samega votlega, plehkega nakladanja, najbolj cenenih bližnjic in povrhu še dobesednih prevodov in podivjanih vejic. Temu niti spodobna kriminalka ni mogoče reči, kaj šele psihološki triler!
Nekaj primerov. POZOR, SPOJLERJI!
Mokri lasje so seksi. Tik preden bi junakinja ujela osebo, ki jo išče, se seveda zgodi banalen, a hkrati povsem za lase privlečen zaplet – tam je le zato, da bi držal bralca v napetosti. Nemočna, a ljubka ženskica, sicer že rahlo v letih, saj ima odraslo hčer, a nič hudega. Dodali bomo privlačnega mladega žrebca, ki se pali na starejše ženske, in za vsak primer, če se je njegovo prozorno flirtanje kateri od bralk vendarle izmuznilo, to tudi sam eksplicitno pove. Nekje zadaj seveda čaka tudi stari – oziroma starostno primernejši – in prav tako seksi žrebec. Tako imamo v prvi četrtini knjige že dva erotično nabita Rešitelja, z nadzorom in zunanjim videzom obsedeno starejšo sestro in kajpada izginulo hčer, ki je bila nesrečna, kot nenehno sama pri sebi ponavlja naša zrela (vsaj po letih) junakinja, izključno po njeni, torej materini krivdi (prijem, ki ga kot do konca scuzanega očitamo že vsaj vsem avtorjem po Cankarju, danes v svetu očitno šele blesti?). Bradavičke so že imele svojo vlogo, tudi opisi krajev so bolj ali manj prisiljeno in kot prepisani iz turističnega vodnika nametani tu in tam – dejansko smo priča receptu, ki ga je v seriji Prijatelji (Friends) Chandlerjeva mati Nora Bing zaupala Rachel:
You just start with half a dozen European cities, throw in thirty euphemisms for male genitalia, and bam! You have got yourself a book.
Vse skupaj pa je še radodarno zabeljeno s prevajalsko-lektorskimi cvetkami, npr.:
Mama je na bojni stezi.
Marcy je šla naprej v smeri proti jugu in s pogledom je prečesavala po zdaj praznih plažah.
Kolikokrat je v zadnjih dvajsetih mesecih ustavljala tujke na cesti, prepričana, da je vsako dekle, podobno Devon, hčeri, ki jo je izgubila?
Toliko tega ni vedela.
Morda vam bodo vrnili del cene.
Da se mi niti poskušaš ne zlagati.
Zadržala se je, da bi mu povedala, da je v Kanadi triintrideset milijonov ljudi.
Ni mogla ugotoviti, ali je ženska šegava.
Tečaj bi naredil čudeže za tvoje spolno življenje.
Hiša v ognjeno rdeči gasilski barvi je prinesla nasmešek na Marcyjine ustnice.
»Očka mi je pripovedoval vse o njej,« je slišala reči Devon, ko je hodila v še en ovinek na cesti.
Skratka – na tretjini besno odloženo.
Vsa čast, da si se prebila do konca. 😉
Kerstin,
me veseli, da se strinjava glede knjige “Zdaj jo vidiš”. Ja, težko sem prebrala do konca, saj bedarij kar mrgoli. Vključno s slovničnimi napakami in cvetkami, ki si jih omenila. Sem pa ves čas upala, da bom naletela na napet psihološki triler, ki je bil obljubljen na naslovnici. Ha, ha… In hkrati sem vedela, da ga ne bo.
Načeloma vedno preberem knjigo do konca, tudi če mi ni všeč. Mislim, da sem v življenju odložila nekje 3-5 knjig. Ne vem, zakaj. Kot da bi jim želela dati možnost do konca. Pa vedno bolj ugotavljam, da mi tega res ni treba. Je toliko drugih še za prebrati.
Še dve zanimivosti: če vam bo uspelo potrditi Goldbachovo domnevo, vas še zdaj čaka nagrada v znesku milijon dolarjev, medtem pa lahko poslušate tudi komad Goldbachova domneva, kije nastal prav po zaslugi te knjige: https://www.youtube.com/watch?v=hO5Y3PxRl8Q