Operacija mandeljnov in žrelnice
Živjo!
V januarju je triletni sin naročen na operacijo mandeljnov in žrelnice. Zaradi sluha je operacija nujna. V zadnjem času berem na forumu veliko o teh operacijah in o bivanju v bolnicah.
Problem je v tem, ker mi zaradi prostorske stiske na oddelku ORL na Zaloški v Ljubljani ne dovolijo biti ponoči pri otroku (čez dan baje to ni problem).
Zanimajo me vaše izkušnje in ali je kakšna možnost da triletni otrok ne ostane sam (brez staršev) čez noč.
Lep pozdrav!
Ani_ka
V Ljubljani ne, vsaj kolikor je meni znano. Poskrbijo za njih res OK. Je bil pa moj takrat star ze 4,5 let.
V Celju pa je ta moznost, si pa noter cel teden, tu pa le 2 dni. Jaz si tega nisem mogla privoscit, ker sem imela doma 1 . mesecno dojencico.
Ja, in pri nas je bila operacija tudi nujna in je odlicno uspela!
Lp, Mateja
Draga Anika!
Če jih boš vprašala, ali si lahko z otrokom, ti bodo odgovorili, da ne.
Če ne boš ničesar vprašala, te bodo po koncu obiskov odganjali, češ, a ne misliš iti domov. Takrat rečeš, seveda da ne. Če te vprašajo prej, POVEŠ da ne boš šla domov. Sploh ni treba nobenega pregovarjanja, dovolj je samo tvoja odločitev in ne bodo ti nasprotovali. Imam kar obilne izkušnje s to bolnico, tako da govorim iz prve roke. Maljšega otroka so operirali, ko je bil star 2 leti, starejšo hčer pri 5 letih, z obema sem bila tam in dokler nista šla onadva domov, tudi jaz nisem šla. Nisem imela nobenih vez, če temeljito sem se pozanimala, kako je s stvarjo, da me ni bilo strah, saj veš, belih halij. Znajo biti zelo nesramni, ampak ni nujno.
V glavnem: ne prosjači. Jaz sem šla pred prvo operacijo do odvetnice in sem se pozanimala, kako in kaj. Rekla mi je, da jaz sicer nimam nobene pravice, jo ima pa moj otrok, in sicer izhaja ta pravica direktno iz Deklaracije o otrokovih pravicah, ki je pred vsakim zakonom. V njej piše, da imam otrok pravico, da zaradi svoje bolezni ni ločen od staršev. Ko sem odvetnivo vprašala, kaj naj storim, če bi me želeli bolj na grobo odstraniti, je rekla, da se to itak ne bo zgodilo, če pa bi se, naj pokličem policijo in potem še njo. V glavnem, ne boj se. Otroci brez staršev so tam res mirni, ampak samo zato, ker so v šoku. Ko bi jih videla, kako jokajo, ko jih starši pridejo iskat. Tega kar sem videla, ne privoščim nobeni mami, saj sem enkrat še jaz jokala skupaj z otroki, tako mi je bilo hudo.
Enkrat sem dobila posteljo, enkrat pa ne. Z vsak slučaj si vzami s sabo armafleks in spalko, ker lahko da se bodo zgovarjali, da nimajo prostora. Jaz sem enkrat spala na armafleksu poleg treh prazni postelj. Drugič sem dobila posteljo.
Ta bolnica ima vojaški režim, na žalost sem ga uspela kar dobro spoznat. Vendar pa si s konvencijo zaščitena (no v bistvu tvoj otrok, ti pa z njim) kot kočevski medved.
Če boše želela, ti bom napisala svoj telefon ali mejl, da me boš lahko poklicala ali pisala.
Ne bodi ponižna, ni treba, tvojemu otroku vse to pripada.
Ja, kje za vraga si hodila prej, draga kiri?
Jaz takrat res ne bi mogla ostat cez noc, zaradi dojencice – sin je bil psihicno pripravljen in nikoli ni kazalo, da ga je to kaj “zaznamovalo” – torej o tem sploh ne razmisljam vec.
Ne vem pa, kdaj bom nehala tuhtat o tej pediatricni kliniki na Vrazovem, ko sem mogla pustit noter 14 dni starega pikca – pa niti pod razno nisem smela ostati tam. Da bi me pa sprejeli noter, pa ni bilo prostora. Pa tudi, ce ostanes tam – saj itak nisi ob svojem otroku, ampak “kilometre” dalec…
Beden obcutek, res.
ani_ka, upam, da ti bo uspelo.
Je pa se nekaj, o cimer pomislim v tem primeru, kiri!
Le kako se pocutijo vsi ostali otroci? Ker starsev tam NI? Je le en sam samcat, ki je zadevo res natuhtal…
Lp, Mateja
Drqga Mateja!
Res ne vem, zakaj si me tako napadla? Ne morem poskrbeti za vse otroke, sem se pa odločila, da bom pomagal vsaki mami, ki bi bila v podobni stiski, kot sem bila jaz, če bom le vedela zanjo. POdobno sporočilo sem napisala na teh forumih že vsaj petkrat (ok, res se ne spomnim, kakšno ime sem uporabila, pa saj to ni važno, ker se res redko oglašam).
Jasno, da imaš slabo vest, tudi jaz jo imam. Prvo prvo noč, ki jo je moral moj otrok preživeti v bolnici (pa ne na ORL) sem se pustila odgnati. Nikoli ne bom pozabila tega občutka in nikoli mi ne bo prenehalo biti žal, da sem to storila. Tudi moj otrok nima zaradi tega nobenih posledic, vsaj mislim tako. bila je majhna, zelo majhna. Ampak takrat ji je bilo hudo in meni z njo. Ne veš, kako me vsakič zaboli srece, ko pride mama k otroku, pa vpraša sestro, ali je kaj jokal. Ne, kje pa, super je bil, ane gospa? povpraša še mene, ki naj potrdim njeno laž. Otrok pa zaradi izmučenosti od joka zaspi.
Res žalostno, da me sprašuješ, kako da ne pomislim na druge otroke, ko je moj z mamo. Verjemi, z marsikaterim sem navezala prav dober stik in tudi z njihovimi mamami, ki niso MOGLE ostati, ker so imele doma še enega majhnega otroka in nič pomoči od moža, babic, prijateljic.
Jaz nikogar ne obsojam, nisi opazila? Nobene mame ne vprašam, zakaj ni ostala in si tudi ne mislim nič slabega o njej in jo je napadam niti ne obrekujem. Sem pa pripravljena pomagati vsaki, ki je bolj prestrašena od mene, saj jemljem to za svoje človeško poslanstvo – biti dober z drugimi – in za to ne pričakujem nobene hvaležnosti, ker ne rabim s tem hraniti svojega ega.
Res sem tak človek, da mislim, da moram jaz sama popraviti vse krivice in nekaj narediti za boljši svet. In ravno to me je gnalo, ko sem dobila prvega otroka in sem si rekla: če se trudim za druge in mi ni težko, pa se za svojega otroka ne bi? Za vsakogar bi naredila, kar sem naredila za svoje otroke in nikoli mi ne bo žal.
Nisem nobena poosebljena dobrota, kakor vidiš, grem že tebi na živce. Vendar pa prav tam moja lastnost, da se nikogar ne bojim (pač, bojim se fizične premoči, kjer mi moj pogum nič ne pomaga), pomaga kakšno stvar spremeniti. Ponavadi si celo rečem: kdo bo to naredil. če jaz ne bom? Moram narediti namesto vseh drugih, ki si ne upajo, to je moja dolžnost.
Sprašuješ me, kjer sem bila. Ne vem, na kaj se to nanaša.
Na argument, da ni prostora, pa ne pristanem. KJer je za otroka, je tudi za mamo. Res položaj ni nujno ne vem kako udoben, ampak v begunskih taboriščih nismo. Tam je pa, verjamem, zelo hudo.
Še ena stvar, Mateja.
Ko praviš, kako se počutijo ostali otroci…
KAj pa, če bi bila možnost, da vsi starši ostanejo, ponujena, pa bi le eden od staršev to sprejel, ostali bi se odločili, da gredo domov. In če bi bila ti ta edini starš, ki naj bi ostal, bi iz solidarnosti do drugih otrok odrekla svojemu otroku pravico, da si z njim? Ali otroci kaj vejo o tem, ali mame ne morejo ali “ne morejo” ostati?
Res ne veš ničesar o strahu pred belimi haljami?
Kiri,
res te nisem napadla, pa oprosti, ce je tako izgledalo! Res! Ni bilo tako misljeno – tisto na koncu je bilo le razmisljanje o ostalih otrocih. Vem, da bi tudi jaz tako ravnala.
Takrat na ljubljanskem ORL – ju nisem niti imela namena, ker smo imeli malo bebico. Lahko bi sla v Celje, so mi ponudili, pa res nisem mogla.
Zal mi je le, da so na pediatricni kliniki tako bedne razmere.
Ojoj, nikakor mi ne gres na zivce, kiri! Zal mi je le, da te nisem prej nasla! Da bi imela vse argumente, da z neonatalnega NE GREM stran in pika.
Upam, da se zdaj razumeva?!
Lp, Mateja
Ne, ne, nisva se dobro razumeli, ves. Saj sem ze zgoraj napisala!
Tisti prvi stavek je bil pa misljen drugace – z drugimi besedami – mislila sem – skoda, da lani avgusta nisem vedela vsega tega!
Ne napadam te, nasprotno, obcudujem te, ker si se tako temeljito poducila.
In vesela sem, da zdaj to vem, ceprav upam, da sama tega ne bom nikoli vec rabila, bom pa povedala drugim, ki bodo!
Hvala in oprosti, ce nisva bili na isti frekvenci! Zdaj upam, da sva!
Lp, Mateja
DRaga Mateja!
Opravičujem se ti za oster odgovor. V živo si me zadela, ampak to ni nikakršna olajševalna okoliščina. Tudi na ORL sem enkrat tako eksplodirala, z enim zdravnikom sva se drla drug na drugega pred vsemi starši, ki so bili na obisku (ne zaradi operacije). Naslednjič, ko sem spet prišla na oddelek, sem vprašala, ali je doktor ta pa ta v službi (sem pa že vedela da ni, ker sem se prej pozanimala). Sestra je rekla: ja, a ga poznate? Seveda, sem odgovorila. Jasno, da nisem povedala, na kakšen način, ampak ona tudi ni vprašala, ha, ha. Takoj sem imela orbarvnavo eno štengico višje… Vratar po telefonu ti pa pove cel urnik, z dopusti vred. Vez se bojim pa kot hudič križa, ker takrat mora biti človek ponižen, da je kaj, Brez vez gre dosti, dosti bolje.
Za nazaj je kar smešno, takrat pa ni bilo. Kdo ve, če ne bom spet kdaj tam pristala. Moj tanajmaljši otrok ima še žrelnico in mandlje (mandeljne? spet sem pozabila ta pravo besedo, presneto).
Zdaj pa bom izklopila tale forum, ker moram res nekaj nujno končati do treh in potem še poslati po mejlu…
Se še kaj beremo zvečer.
Lepo te pozdravljam kiri, tudi mama treh otrok
(drugi mejl sva zgleda pisali hkrati)