osamljenost
A je še kdo osamljen? Mene ta osamljenost vedno bolj najeda. Se skušam zamotit, ampak mi ne uspe vedno. Ta korona karantena mi je totalno spremenila pogled na življenje. Prej sem sprejela dejstvo, da verjetno ne bom nikoli ustvarila družine, ker nikakor ne najdem ustreznega partnerja. Sem si govorila, bo že, imaš vse drugo. kar je res. Imam super službo, svoje lastniško stanovanje, rada potujem, imam dobro družbo, razumem se fino s starši in bratom. Sem si kar ustvarila lepo življenje, samo brez partnerja. Zdaj po enem letu karantene in te prisilne osame, pa se večkrat zalotim, kako razmišljam kako bi bilo, če… Večkrat me popada nenaden jok, ko se zavem kako drugačno bi lahko bilo moje življenje, če bi se malo bolj zmigala tudi na partnerskem področju.
A je še kdo tak? Nimam pojma kako naj se lotim reševanja te zmede v sebi. Nisem še tako stara (sredina 30ih let), da bi mogla kar obupat, ampak prav veliko časa pa po moje tudi nimam več.
Sredina 30? Kaj pa počneš, jao. Začni se malo družit, mreženje pa to. Veliko šrota se bo našlo, a ni vrag da ne bo vmes tudi kak biser. Sredi 30 še zdaleč ni primeren čas, da bi bil kdorkoli osamljen, razen če si popolnoma asocialna oseba. Ta”prisilna” osama je toliko prisilna, kot si sam dovoliš. Prijatelji, kolegi, znanci, se ves čas obiskujemo ali pa smo v kontaktu prek telefona.
Mogoče je pa zdaja malo čas, da obrneš okoli pohištvo.