Osamljenost mladih mam

Imam 2 majhna otroka.
Zahtevata ogromno mojega časa, volje,potrplenja,energije.

Včasih ko bi lahko šla kam nimam energije za to, večinoma pa druzbe.
Saj vem da sem si kriva sama, ker sem vedno postavila otroka na prvo mesto.
Zgodilo se je pa tudi to, da druzbe ki sem jo imela pred družino nisem več razumela, naenkrat ni bilo vec nič skupnega, puhle debate pa so se mi zdele tečne.
Enostavno mi je blo zoprno it na kavo z nekom, ki mi razlaga kaksne čevlje je kje videla pa ne ve zdaj kaj naj, ker nima nic za zraven pa kje naj dobi kaj kar bi pasala k čevljem. Enostavno sem bila raje malo sama, če sem že imela čas, da si spocijem glavo.
Drugih mamic,ali meni podobnih pa ne poznam. Ok, so mamice vrtičkarjev mojih otrok, ampak ni nekaj časa za kakšen cvek in kavo, vse je bolj na hodnikih vrtca. Pa tudi, z eno mamo otrokovih sovrtičkarjev se neke privat zadeve tudi nebi ravno pogovarjala.

Kako se vcasih vse spremeni, ali pa se spremenimo mi.
Ne jamram, ampak mi je neverjetno kako se stvari obrnejo.
Seveda so tukaj obvezno tiste popolne, ki so ostale oh in sploh družabbe, najboljše mame in žene,prijateljice.
Jaz mislim, da mi ta del (moja družba) počasi polzi iz rok in se ne znajdem več.
Skebi me edino to, da sem se ze nekako sprijaznila/navadila in vrjetno nebi znal spet navezati novih stikov.

Aja,moje delo je pa tudi samostojno. Delam sama s strankami in drzim distanco, ker se mi ne zdi zdravo da se s strankami spuščam v neka prijateljstva.

Pridi na internet 🙂

Tukaj nas je vse polno takih.

Dobro te razumem, to je bil tudi moj velik problem. oziroma bi bil, če ne bi odkrila Male ulice, kjer sm preživela celo porodniško pa še kar nekaj let potem. Če si iz Ljubljane, ti ta center res priporočam

Te razumem. Tu gor so me pred par dnevi spljuvali, ko sem napisala, da nihče ne more samo otroških pesmic pet cel dan, ne da bi se mu zmešalo, ampak jaz ostajam mnenja, da odrasel človek potrebuje tudi nekaj stikov z drugimi odraslimi osebami.

Kaj če bi poskusila sodelovat v kakšni FB skupini ali na specializiranem forumu? Virtualni stiki mladih mam pogosto vodijo tudi v prava srečanja. In ne, tam se ne pogovarjajo samo o otrocih , je pa to fajn izhodišče za navezavo kontakta.

Dejte se mal zdrzat. Kmalu bo 25 marec.

Drugace pa tudi moje cestitke vsem samskim mamicam glede izbir ki ste jih naredile v zivljenju glede moskih.

Imam podoben problem, sem na porodniški, mož dela in seveda težko razume mojo osamljenost 🙂 ko pa se njemu na polno dogaja.

Kako pa je v tej Mali ulici, kaj se tam počne…? Bi šla pogledat, samo imam neko zavoro, ker sem bolj zadržane sorte.

Jaz tega ne razumem. Imam eno puncko, ki mi je med porodnisko dala dela se in se. In ne cez dan sploh pa ne zvecer nisem imela bolje in energije spedenat se in it kam ven. Na kofe smo sli vsi trije, ce smo sli. Sicer pa sem dopoldan strasno uzivala s tamalo, popoldan pa vsi skupaj. Al je pa ati prevzel otroka, jaz pa sem potem pospravljala ali podobno. Na sprehod sem sla dopoldan sama za kaksne pol urce, popoldan pa skupaj. Men je edin spanca primanjkovalo, sam tega se spomnim, ne pa kaksne osamljenosti. Jaz nisem imela casa na wc za it, kaj sele za osamljenost. Ne razumem tega, res ne.

Ni mišljeno kot dolgčas, seveda imaš cel čas goro dela, – ampak kot osamljenost, da se z nekom pogovarjaš, si izmenjuješ misli, mu lahko kaj pojamraš 🙂

Slej ko prej ugotovis da s tem ne resujes problema, ampak si samo peres mozgane, da je taka situacija OK, sprejemljiva.

Zenske sprijaznite se, da na svetu ni dovolj princev na belem konju, da bi lahko imela vsaka enega. Vecina vasih tezav je povezana z nerealnimi pricakovanji.

Če si imela kolegice, ki znajo govorit samo o čevljih ipd. ne vem, kako si že prej zdržala z njimi. V mojem krogu se kolegice z otroki in tiste brez družijo tako kot prej.

Same oplojene in brez trota.

Svetujem, da z možem dvakrat mesečno obiščeta swinger club. Vama bo obema razgibalo življenje, sklepe in možgane. Tudi prijatelje bosta pridobila, seveda pa bo pogovor včasih tekel tudi o čevljih in kako je videti, če ne nosiš nič zraven.

Ti ne ves kva je ljubezen. Z mozem se ljubiva. Sva sorodni dusici. Tudi s prejsnjim mozem sva bila vse to in bova tudi z bodocim. Ljubezen ne pozna meja. Swingeraj ni ljubezen. Je potrebno slediti svojemu srceku in kseftat na vsake par let ta ljubezenski fles, ne pa taksne bedarije delat. Primitivnez ti pa dol s foruma, da ne bos take kvasu in omalozeval ljubezen.

V nosečnosti me je bilo najbolj strah časa porodniške. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znala oz. bi se bala skrbeti za otroka (na to nisem niti pomislila), ampak zaradi tiste osamljenosti, izoliranosti od vsakdanjega, realnega sveta. Ne, ni isto, če hodiš na kavico ali druženje z drugimi vozičkaricami, sicer pa se vse vrti okrog tega, kaj kateri že zmore, zna, kolikokrat kaka, je,…. Pravzaprav sem se tega ogibala, ker pa res ne želim cele dneve govoriti o dojenčkih, plenicah, gosti hrani itd…. Potrebujem več, potrebujem mentalne izzive, potrebujem tudi strokovne razprave. Sem mama, nisem pa samo to. Zato je bilo meni to, da sem kmalu šla v službo za 4 ure (z možem sva si porodniško delila) bilo nekaj najboljšega. Je ravno toliko, da si še vedno v stiku z drugim svetom in tiste 4 ure v službi so bile res produktivne. Napolnile so me tudi z energijo za doma. Fizično je bil res precej bolj naporno, ampak za mentalno zdravje je bil pa to pravi balzam.
Mogoče je nekaterim ženskam dovolj, da so samo mame in samo gospodinje, meni pač ni. V moji bližnji okolici pa so najbolj uživale doma na porodniški vzgojiteljica, učiteljica in ena medicinska sestra. Vem, klišejsko, ampak očitno je tem bilo tisto negovanje otrok dovolj in nič kaj drugače kot sicer v službi. Kolegici zdravnici pa je ravno tako manjkalo druženja in pogovorov o še čem drugem. Saj večina prebrodi to, samo veliko jih pa ostane nerazumljenih, sploh s strani partnerjev. Marsikaj bi se razrešilo, če bi si oba starša razdelila to porodniško oz. starševski dopust. Tako ne bi bilo nesoglasij, še manj pa te osamljenosti.

V nosečnosti me je bilo najbolj strah časa porodniške. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znala oz. bi se bala skrbeti za otroka (na to nisem niti pomislila), ampak zaradi tiste osamljenosti, izoliranosti od vsakdanjega, realnega sveta. Ne, ni isto, če hodiš na kavico ali druženje z drugimi vozičkaricami, sicer pa se vse vrti okrog tega, kaj kateri že zmore, zna, kolikokrat kaka, je,…. Pravzaprav sem se tega ogibala, ker pa res ne želim cele dneve govoriti o dojenčkih, plenicah, gosti hrani itd…. Potrebujem več, potrebujem mentalne izzive, potrebujem tudi strokovne razprave. Sem mama, nisem pa samo to. Zato je bilo meni to, da sem kmalu šla v službo za 4 ure (z možem sva si porodniško delila) bilo nekaj najboljšega. Je ravno toliko, da si še vedno v stiku z drugim svetom in tiste 4 ure v službi so bile res produktivne. Napolnile so me tudi z energijo za doma. Fizično je bil res precej bolj naporno, ampak za mentalno zdravje je bil pa to pravi balzam.
Mogoče je nekaterim ženskam dovolj, da so samo mame in samo gospodinje, meni pač ni. V moji bližnji okolici pa so najbolj uživale doma na porodniški vzgojiteljica, učiteljica in ena medicinska sestra. Vem, klišejsko, ampak očitno je tem bilo tisto negovanje otrok dovolj in nič kaj drugače kot sicer v službi. Kolegici zdravnici pa je ravno tako manjkalo druženja in pogovorov o še čem drugem. Saj večina prebrodi to, samo veliko jih pa ostane nerazumljenih, sploh s strani partnerjev. Marsikaj bi se razrešilo, če bi si oba starša razdelila to porodniško oz. starševski dopust. Tako ne bi bilo nesoglasij, še manj pa te osamljenosti.
[/quote]

Bravo

Se ena, ki bi samo nabijala o smrkljih in plenicah!
Nisi nic boljsa od tvojih prijateljic s cevlji!

Imam 3 enega za drugim in ko so bili majhni, sem zmogla vse, kar sem si zelela!
Tudi cevlje sem nosila! 🤪🤪

V nosečnosti me je bilo najbolj strah časa porodniške. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znala oz. bi se bala skrbeti za otroka (na to nisem niti pomislila), ampak zaradi tiste osamljenosti, izoliranosti od vsakdanjega, realnega sveta. Ne, ni isto, če hodiš na kavico ali druženje z drugimi vozičkaricami, sicer pa se vse vrti okrog tega, kaj kateri že zmore, zna, kolikokrat kaka, je,…. Pravzaprav sem se tega ogibala, ker pa res ne želim cele dneve govoriti o dojenčkih, plenicah, gosti hrani itd…. Potrebujem več, potrebujem mentalne izzive, potrebujem tudi strokovne razprave. Sem mama, nisem pa samo to. Zato je bilo meni to, da sem kmalu šla v službo za 4 ure (z možem sva si porodniško delila) bilo nekaj najboljšega. Je ravno toliko, da si še vedno v stiku z drugim svetom in tiste 4 ure v službi so bile res produktivne. Napolnile so me tudi z energijo za doma. Fizično je bil res precej bolj naporno, ampak za mentalno zdravje je bil pa to pravi balzam.
Mogoče je nekaterim ženskam dovolj, da so samo mame in samo gospodinje, meni pač ni. V moji bližnji okolici pa so najbolj uživale doma na porodniški vzgojiteljica, učiteljica in ena medicinska sestra. Vem, klišejsko, ampak očitno je tem bilo tisto negovanje otrok dovolj in nič kaj drugače kot sicer v službi. Kolegici zdravnici pa je ravno tako manjkalo druženja in pogovorov o še čem drugem. Saj večina prebrodi to, samo veliko jih pa ostane nerazumljenih, sploh s strani partnerjev. Marsikaj bi se razrešilo, če bi si oba starša razdelila to porodniško oz. starševski dopust. Tako ne bi bilo nesoglasij, še manj pa te osamljenosti.
[/quote]

Bravo! Zanima me, ali moraš deljenje porodniške napovedati že vnaprej, torej pred rojstvom otroka ali se lahko za to odločiš tudi naknadno? Moraš že vnaprej povedati od tega do tega datuma si deliva vsak 4 ure, on 6, jaz dve – kako je s tem?

Hvala vsem za poste!!
Ne morete verjet kako drugače je ze, ko vidis da nisi samo ti tak oz. Da nisi samo ti tisti ki se mu je to zgodilo.

Malo uljco bom pa pogledala;)

V nosečnosti me je bilo najbolj strah časa porodniške. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znala oz. bi se bala skrbeti za otroka (na to nisem niti pomislila), ampak zaradi tiste osamljenosti, izoliranosti od vsakdanjega, realnega sveta. Ne, ni isto, če hodiš na kavico ali druženje z drugimi vozičkaricami, sicer pa se vse vrti okrog tega, kaj kateri že zmore, zna, kolikokrat kaka, je,…. Pravzaprav sem se tega ogibala, ker pa res ne želim cele dneve govoriti o dojenčkih, plenicah, gosti hrani itd…. Potrebujem več, potrebujem mentalne izzive, potrebujem tudi strokovne razprave. Sem mama, nisem pa samo to. Zato je bilo meni to, da sem kmalu šla v službo za 4 ure (z možem sva si porodniško delila) bilo nekaj najboljšega. Je ravno toliko, da si še vedno v stiku z drugim svetom in tiste 4 ure v službi so bile res produktivne. Napolnile so me tudi z energijo za doma. Fizično je bil res precej bolj naporno, ampak za mentalno zdravje je bil pa to pravi balzam.
Mogoče je nekaterim ženskam dovolj, da so samo mame in samo gospodinje, meni pač ni. V moji bližnji okolici pa so najbolj uživale doma na porodniški vzgojiteljica, učiteljica in ena medicinska sestra. Vem, klišejsko, ampak očitno je tem bilo tisto negovanje otrok dovolj in nič kaj drugače kot sicer v službi. Kolegici zdravnici pa je ravno tako manjkalo druženja in pogovorov o še čem drugem. Saj večina prebrodi to, samo veliko jih pa ostane nerazumljenih, sploh s strani partnerjev. Marsikaj bi se razrešilo, če bi si oba starša razdelila to porodniško oz. starševski dopust. Tako ne bi bilo nesoglasij, še manj pa te osamljenosti.
[/quote]

ja saj ponavadi je problem v odsotnih očetih, ki se jim z lastnimi otroki pač ne ljubi ukvarjat.

Ni problem v družbi, problem je v tvojem področju zanimanja. Se je pač spremenilo, torej si poišči družbo mamic s približno enako starimi otročki, pa boste čvekale, pa igralne urice, pa druga drugi laho kdaj pomerkate, pa je.
Ne delat nekih globokih problemov iz tega, to obdobje mine.

Mala ulica je v centru Ljubljane, luškan prostor za otroke, imajo igrače, blazine, pravljične urice itd. , za mamice pa kavica. Nekak lažje je tam klepetat z drugimi mamami, ker je prostor prav namenjen nam, pa res fajn osebje imajo, tud z njimi je prijetno čvekat, veliko vejo o otrocih. Imajo pa tudi organizirane vadbe in pogovore, se ti splača it pogledat. Sicer imaš pa tu program https://www.malaulica.si

Meni so bile porodniške najlepše obdobje. Bila sem fizično na polno aktivna, vsak dan 10 do 15 km vozičkanja, družbe toliko, kot nikdar prej, učila sem se italijansko, z otročki sem uživala, službe nič pogrešala. Po porodniških vedno polno zagrizla v službo in kariero. Res pa je, da sem vsakič bolj postavila meje med zasebnim in službo. So me pa vsakič tudi bolj cenili in težko pričakovali.
Ne vem zakaj ne znate biti srečne v obdobju, v katerem ste? Skoz eno nezadovoljstvo, nepotešenost. Zna biti res to, da ste nezadovoljne v partnerstvu.

Bravo! Zanima me, ali moraš deljenje porodniške napovedati že vnaprej, torej pred rojstvom otroka ali se lahko za to odločiš tudi naknadno? Moraš že vnaprej povedati od tega do tega datuma si deliva vsak 4 ure, on 6, jaz dve – kako je s tem?
[/quote]
A, dajte nehajte nakladati. Jaz imam visoko izobrazbo, zelo odgovorno službo. Hčerko sem imela precej pozno, a tisto eno leto z njo mi je bilo neprecenljivo. Eno leto joba pa naj je še tako pomembno, pa res lahko pozabite saj mine res hitro in ste spet nazaj v norem ritmu. Moram povedati, da je danes naša mlada dama krasen otrok, uspešna na več področjih in še vedno deležna topline in ljubezni doma. Čeprav je že skor odrasla. Sama menim, da je problem morda bolj v tem, da so današnje mamice že prej veliko frfotale naokoli, s partnerjem ali brez. Zdaj pa partner nadaljuje, one pa ne morejo več povsod zraven. Ne imet prehiter otrok, če še niste res povsem pripravljene, bi rekla.
Z deljenjem porodniške pa se sicer strinjam.

Kako je lepo bit aroganten, če pač ignoriras vse objektivne okoliščine, na katere nimaš izključnega vpliva, in samega sebe trepljas, kako si fajn ti in tvoj partnerski odnos.

Nimajo vse ženske ogromno družbe med porodniško, ker ne živijo vse v večjih naseljih s kupom drugih mam na porodniški.
Niso vsi otroci taki, da bi se kar brez pripomb vozili v vozičku 10 – 15 km.
Še manj je takih, ki bi ti dali mir za učenje tujega jezika :)))

Ampak ja, tebi je bilo fajn, če eni drugi ni, si je pa čisto sama kriva. Udri po siromaku.

Kako je lepo bit aroganten, če pač ignoriras vse objektivne okoliščine, na katere nimaš izključnega vpliva, in samega sebe trepljas, kako si fajn ti in tvoj partnerski odnos.

Nimajo vse ženske ogromno družbe med porodniško, ker ne živijo vse v večjih naseljih s kupom drugih mam na porodniški.
Niso vsi otroci taki, da bi se kar brez pripomb vozili v vozičku 10 – 15 km.
Še manj je takih, ki bi ti dali mir za učenje tujega jezika :)))

Ampak ja, tebi je bilo fajn, če eni drugi ni, si je pa čisto sama kriva. Udri po siromaku.
[/quote]

Sploh, ko sem imela 4 otroke 😉 Ah, siromaki, se opravičujem. Ne bom več tolkla po vas…
To, da ti ni fajn, da imaš otroka in da si ga imela neodrasla in si mislila, da so to samo cortkani trenutki, ko ti dojenček spi, ti pa našminkana in zmanikirana piješ kavico, ti pa res ni nihče kriv.
Imet otroka ne pomeni imet noro lep porod, dulo, fensi voziček. (mimogrede, napisala sem sicer vozičkanje, otroke sem imela pa v nosilki.) Imeti otroka je tisto, po. In o tem času vam ni potegnilo razmišljat med nepozabnim sexom.
Aja, zivim pa v kraju z 1500 prebivalci.