osamljenost-moja usoda

Berem,da smo osamljeni,še posebej ženske,grde,zafrustrirane,čudaške itd..Ne verjamem v takšne neumnosti,še posebej me je groza brati,psiholoških profilov osamljenih ljudi.Smo zlorabljeni,na nas naj bi vplivalo zanemarjenje s strani očeta in podobne bedarije (psihiaterska mnenja).Kot mlada,sem se dobro znajdla sama,moji starši,res niso bili preveč ljubeči,imela sem trdo vzgojo,vse sem si morala priboriti sama,brez tako imenovanih vez, vplivnih ljudi.Imam jih rada,so moji starši,je pa res,da sem bila in sem še vedno, zelo nezaupljiva do ljudi,nimam prijateljev,so samo dobri znanci,ker v prijateljstva- tista prava ne verjamem.Imam dve hčeri,med njima je veliko let razlike.Sem samohranilka.če ne bi imela mlajše punčke,bi bila zelo osamljena.Torej želim napisati to,da je nekaterim pač usojeno,biti sami-tako kot meni.nIsem grda,zafrustrirana,samo nimam oz. nisem mogla obdržati moškega.Zakaj ne?Ne vem.Preprosto me nihče ni imel rad.Dobro se znajdem sama,grem na dopust s hčerko,tam imam krog znancev,ki so zelo prijetni,zabavni,dobra družba,ampak,ne zmorejo drugega,kot obrekovati,to mi pa ni všeč,ne maram tega,ne vem,kaj bi imela od tega,potem še ta FB,to ni konca radovednosti,faušije.Na vprašanje ,zakaj sem še vedno sama, jim odgovorim,da sem zdaj pa res mal prestara za iskanje partnerja,saj že počasi lezem proti abrahamu.Ampak ženske mojih let si najdejo moške-jaz ne.Nekaj let nazaj ,sem imela razmerje,imela sem ga tako zelo rada,pa kaj ,če je bilo samo z moje strani.Živim dobro,nisem bogata,imam dobro službo,stanovanje.hčerki in to je to.Nekaterim je pač usojena samota in zaradi tega nisem čudna in v družbi nisem sama ,ampak osamljena.Zdaj ,ko sem pa že starejša,bi bilo pa smešno iskati moškega mojih sanj.Moja usoda je ,da življenje preživim sama in to ni blagor ,kot nekateri pišete,kako fajn je biti sam-kje pa,potrebuješ nekoga v življenju.Prazniki,dopusti,praznovanja,to je najhujše,še dobro,da imam mlajšo hčero.Biti sam v življenju,za vse sam ,je zame MOJA USODA

Nisi edina…jaz sem tud osamljena brez sluzbe in otroka. Tebe vsaj otroci drzijo gor in delo mene se to ne. Jaz se tud vcasih pocutim tako ko da bom vecno sama za vse da nikdar nebom bremena delila s tipom ker ga ni od nikoder. Tudi jaz imam cca 4tipe za sabo ki so imel predvsem radi sami sebe z mojih custev pa se delali norca. Taki je life jebi ga…

gospa, srecno iz srca ❤️

A to se skozi cel šop besednih zvezd prepričuješ, da ti je super, ker si sama in osamljena? Come on.

Pogosto slisim kar avtorica pise, ‘da potrebujes nekoga za na dopust’. Okay! Razumem, da eni to omenijo zaradi financne racunice. Ker v paru/skupini je pogosto res ceneje. Vendar to potem zahteva tudi precej usklajevanja. Od destinacije, termina in tipa dopusta, pa do tega kaj in kako potem na dopustu, od hrane na dalje. Podobno velja tudi za omenjeno skupno prezivljanje praznikov, praznovanja, ipd.
Ne trdim, da ni v dvoje lepse. Seveda je lahko. Ni pa to nobeno pravilo. Namrec, bolj ko po svojem okusu in nacinu zivljenja odstopas od povprecnega razmisljanja in “obicajnih” preferenc, manj verjetno je, da ti bo v dvoje res lepse.

S perspective povprecnega “vanila” cloveka je vse to moje “nakladanje” seveda lari fari. Namrec, “ve se”, da se dopustuje med poletnimi meseci na hrvaski obali ali kaj podobnega s kljucno komponento lezanja na plazi. Morda sem pa tja kaksna izjema in to je to. Tako dopustuje vecina njihovih znancev. Ostali, ki od tega odstopajo pa so taksni ali drugacni “cudaki”. Katerih je po njihovem prepricanju par kategorij in to je to.

Ti “cudaki”, katerih zivljenje se ne vrti po ustaljenih “normah” neke druzbe, pa se predobro vedo, da usklajevanje zelja in kompromisiranje okoli vsega zivega, pogosto ne odtehta eventualnih plusov dopustovanja v dvoje. In slej kot prej ugotovijo, da niso solo potovanja nic slabsa od potovanj v dvoje. Pri tem gre bolj za percepcijo ljudi. Tako nekako kot to, da je vecini ljudi cudno iti solo na fino vecerjo. Jaz, ki sem tega vajen, pa grem se raje sam kot kako drugace.

Skratka, to kar avtorica nasteva kot minuse zivljenja brez partnerja, je bolj problem lastne glave in sposobnosti prilagoditi se na lastno situacijo. Kar ce si samski se pomeni, da ti ne preostane drugega kot (samotarsko) zapeckarsko zivljenje in jokanje, da drugace pac ne gre, ker si samski. Samsko zivljenje ni nujno prav nic slabse od zivljenja v paru ali druzini. Dalec od tega. Se je pa treba malo drugace organizirati. Na kaksno rec pa tudi navaditi. Vaja dela mojstra, a ne? Mojster pa vadi, lol. Zelo verjetno je, da sem bil v zivljenju na vec “dopustih” kot vsi ostali forumasi skupaj. Od tega morda ~50% solo. Pa ne bi mogel reci, da mi je bilo lepse v paru ali solo. Kakor kdaj.

V bistvu vecina se najvec pove s tem kako zivi. In ce necesa ne pocne pomeni predvsem to, da mu do tistega kaj pride ze ni. Preprican sem, da to velja tudi za avtorico. Do partnerstva ji enostavno ni kaj prida. Bi to ali ono, takrat ko ji ustreza, tako kot ji ustreza. Moske pa slej kot prej mine veselje plesati kot bi zenske igrale.

“nietzsche”
Zdaj ,ko sem pa že starejša,bi bilo pa smešno iskati moškega mojih sanj.Moja usoda je ,da življenje preživim sama in to ni blagor ,kot nekateri pišete,kako fajn je biti sam-kje pa,potrebuješ nekoga v življenju.Prazniki,dopusti,praznovanja,to je najhujše,še dobro,da imam mlajšo hčero.Biti sam v življenju,za vse sam ,je zame MOJA USODA

Usoda vedno postane tisto, za kar se ne potrudimo dovolj. Če si osamljena in ne verjameš, da lahko dobiš moškega, potem je to tvoja usoda nedejavnosti in smiljenja samemu sebi. Resnična usoda bi bila, če bi bila paraplegik , torej brez funkcionalnih nog, in želela plesati, ker to ne bi bilo v tvoji moči, da lahko kaj ukreneš, spremeniš.

Mene pa zanima, če poznaš osebo, ki lahko spremeni tvojo usodo?
Jaz jo!¨

Edino TI si tista, ki lahko spremenbi svojo usodo!

Če hočeš, seveda- najlažje je tarnat. Usoda je le izgovor, da se ti ni treba prilagajat in delat spremembe.
Ti sama moraš bit sprememba! Ti sama moraš naredit prvi krak k spremembi usode!
Mogoče bi najprej spremenila svojo naravnanost? Je takoj druga energija!

Vse se začne s prvim korakom!

Pa srečno pot!

hvala vsem

Berem,da smo osamljeni,še posebej ženske,grde,zafrustrirane,čudaške itd..Ne verjamem v takšne neumnosti,še posebej me je groza brati,psiholoških profilov osamljenih ljudi.Smo zlorabljeni,na nas naj bi vplivalo zanemarjenje s strani očeta in podobne bedarije (psihiaterska mnenja).Kot mlada,sem se dobro znajdla sama,moji starši,res niso bili preveč ljubeči,imela sem trdo vzgojo,vse sem si morala priboriti sama,brez tako imenovanih vez, vplivnih ljudi.Imam jih rada,so moji starši,je pa res,da sem bila in sem še vedno, zelo nezaupljiva do ljudi,nimam prijateljev,so samo dobri znanci,ker v prijateljstva- tista prava ne verjamem.Imam dve hčeri,med njima je veliko let razlike.Sem samohranilka.če ne bi imela mlajše punčke,bi bila zelo osamljena.Torej želim napisati to,da je nekaterim pač usojeno,biti sami-tako kot meni.nIsem grda,zafrustrirana,samo nimam oz. nisem mogla obdržati moškega.Zakaj ne?Ne vem.Preprosto me nihče ni imel rad.Dobro se znajdem sama,grem na dopust s hčerko,tam imam krog znancev,ki so zelo prijetni,zabavni,dobra družba,ampak,ne zmorejo drugega,kot obrekovati,to mi pa ni všeč,ne maram tega,ne vem,kaj bi imela od tega,potem še ta FB,to ni konca radovednosti,faušije.Na vprašanje ,zakaj sem še vedno sama, jim odgovorim,da sem zdaj pa res mal prestara za iskanje partnerja,saj že počasi lezem proti abrahamu.Ampak ženske mojih let si najdejo moške-jaz ne.Nekaj let nazaj ,sem imela razmerje,imela sem ga tako zelo rada,pa kaj ,če je bilo samo z moje strani.Živim dobro,nisem bogata,imam dobro službo,stanovanje.hčerki in to je to.Nekaterim je pač usojena samota in zaradi tega nisem čudna in v družbi nisem sama ,ampak osamljena.Zdaj ,ko sem pa že starejša,bi bilo pa smešno iskati moškega mojih sanj.Moja usoda je ,da življenje preživim sama in to ni blagor ,kot nekateri pišete,kako fajn je biti sam-kje pa,potrebuješ nekoga v življenju.Prazniki,dopusti,praznovanja,to je najhujše,še dobro,da imam mlajšo hčero.Biti sam v življenju,za vse sam ,je zame MOJA USODA
[/quote
če si želiš kake družbe parčka tudi z otroci se nama javi na email [email protected]