Osebnostna motnja izogibanja in iskanje partnerice

Pikolina jaz sodim med tiste….. naivne :)))))
Kr rinem nekam plol pa včasih tut kej rata…. 😀 😀

Oprosti ampak tale tip ni zadovoljen sam s sabo. On bi obupno “IMEL punco”, kot svojo last in posest in v to je tako zaverovan, da zmrzne vsakič ko je v njihovi družbi…..
Pa ne gre to tako! Vsaj meni se tako zdi sedaj ko imam že tolikokrat popraskan nos…… 😉 😀

Ostajam pri tistem kar sem v začetku napisal. Naj bo z njimi v družbi, če mu je lepo, naj ne sili v “prepovedano območje”, dokler se v njem ne prebudi še kaka druga želja, ne samo ta po “IMETI”….

Pozdravljeni,

da odgovorim na določene stvari, ki so tukaj zapisane. Kot prvo moram napisat, da ne iščem partnerke za vsako ceno, ker definitivno vem, da partnerica ne bo rešila mojih težav. Iščem nasvete, kako bit bolj odprt in na kakšen način se “približat” ženskam in ljudem nasplošno. Vem, da bo treba več naredit na druženju in čim manj se zadrževati za štirimi stenami, a tudi sedaj, ko grem nekoliko med ljudi, sem še vedno nesamozavesten, zakrčen in težko karkoli spregovorim. To pa je po mojem nekakšna psihološka blokada, katero je mogoče s psihoterapijo omilit, “pozdravit” pa seveda ne.
Moram pa priznat, da eni res preveč pametujete, pametnih nasvetov pa je zelo malo, kar sem tudi pričakoval.

Lep pozdrav,

Če veš, potem je treba samo v akcijo.
Ob tem pa je treba paziti na iskanje izgovorov, ki jih tako zelo radi najdemo, ko je potrebno vložiti določen napor in kaj spremeniti pri sebi.

Kot sem že napisal, izkušnje ( v tem primeru bivanje med štirimi stenami) so te naredile takšnega, da v družbi izgledaš nesamozavesten, saj ti je takšno okolje tuje. V primerjavi z bivanjem med štirimi stenami, kjer se počutiš veliko bolj varnega. Seveda pa imaš problem, ker ne moreš zadovoljiti svojih potreb.
Vsak izmed nas se v tujem okolju nekaj časa počuti utesnjenega in nesamozavestnega. Razlika pa je, kako hitro se je kdo pripravljen soočiti z izzivom in sprejeti dejstva in okoliščine. Prej spoznaš okolje in ljudi, prej se znebiš strahu in zvišaš samozavest.

Pametni nasvet boš dobil pri psihiatru, psihologu, skratka strokovnih sodelavcih, ki so seznanjeni s tvojim stanjem in te obravnavajo celostno. Pri tebi lahko nekaj na silo doseže ravno kontra učinek. Prvo se moraš sprijazniti s tem, kar si in začeti po majhnih korakih. Kot si rekel, nikoli ne boš drugačen v popolnosti, lahko pa nadzoruješ in kontroliraš sebe ter svojo bolezen. Ne pričakuj pa od drugih, da bodo delali namesto tebe. Ponudijo ti lahko le rešitve.

Se kar strinjam z Robijem in resnično upam, da boš odpravil sramežljivost, ki dejansko lahko posamezniku prepreči marsikatero lepo izkušnjo.

Sam sem bil zelo sramežljiv dolgo časa in vem kako težko se je tega znebiti no vendarle mi je to v veliki meri uspelo in kot je rekel robi, ko boš pridobil samozavest bodo ženske kar letele za tabo.

Ženske ljubijo samozavestne moške in ne sramežljivcev, ki si jih ne upajo ogovoriti.

:) Eh, tle smo bolj sami tako, ki radi pametujemo 😉 Kaj si pa mislil drugega? 😀

Težko spregovoriš, ker….? Ne najdeš teme za pogovor ali se bojiš zavrnitve, če bi karkoli zinil? In potem molčiš in ti je še bolj bed v tisti mučni tišini….
Pa saj ne rabiš načet pogovora o nuklearnem orožju in razmerah v Iranu….. pripomni kaj “butastega”, nekaj iz vsakdanjega življenja kar opaziš pri človeku. Pohvali kaj, priponi kako “nedolžno” k njegovim besedam, nasmej se komu, pripomni kaj šaljivega….. Ne gre nič od tega?

Če ne najdeš nič pametnega v naših besedah itak samo pametujemo, a ne?
Bolje bi bilo da sedimo v “tišini” vsak pred svojim ekranom…… :/

Pikolina jaz sodim med tiste….. naivne :)))))
Kr rinem nekam plol pa včasih tut kej rata…. 😀 😀

Oprosti ampak tale tip ni zadovoljen sam s sabo. On bi obupno “IMEL punco”, kot svojo last in posest in v to je tako zaverovan, da zmrzne vsakič ko je v njihovi družbi…..
Pa ne gre to tako! Vsaj meni se tako zdi sedaj ko imam že tolikokrat popraskan nos…… 😉 😀

Ostajam pri tistem kar sem v začetku napisal. Naj bo z njimi v družbi, če mu je lepo, naj ne sili v “prepovedano območje”, dokler se v njem ne prebudi še kaka druga želja, ne samo ta po “IMETI”….[/quote]Mater si ti pameten!!! Rad bi vidu,vedu kako tebi vse lafa, če ti sploh.Saj ti pamet že čez ušesa rine,glej da jo ne izgubiš.

Za nekoga, ki je navajen govoriti, je povsem samoumevno in običajno, da začne pogovor. Zato sploh ne razmišlja kaj dosti kaj bo povedal in če bo prav povedal ali ne bo prav…..
Če pa nimaš izkušenj, pa ne deluješ tako nezavedno in lahkotno, ampak moraš vložiti kar nekaj truda in razmišljati o tem, kako ustvariti debato, saj je to zate nekaj novega. Kot, če prvič sedeš za volan in se učiš nekih novih veščin. Prav tako veliko razmišljaš in se sprašuješ kako in kaj, da bo prav in da ne boš imel težav zaradi napačnih odločitev.
Sebe pa dojemaš nesamozavestnega in nesposobnega v primerjavi z drugimi. Kar te lahko potre in obupaš ali pa se odločiš vložiti napor in energijo ter se usposobiti za vožnjo. Kakršnokoli že.

Pikolina jaz sodim med tiste….. naivne :)))))
Kr rinem nekam plol pa včasih tut kej rata…. 😀 😀

Oprosti ampak tale tip ni zadovoljen sam s sabo. On bi obupno “IMEL punco”, kot svojo last in posest in v to je tako zaverovan, da zmrzne vsakič ko je v njihovi družbi…..
Pa ne gre to tako! Vsaj meni se tako zdi sedaj ko imam že tolikokrat popraskan nos…… 😉 😀

Ostajam pri tistem kar sem v začetku napisal. Naj bo z njimi v družbi, če mu je lepo, naj ne sili v “prepovedano območje”, dokler se v njem ne prebudi še kaka druga želja, ne samo ta po “IMETI”….[/quote]Mater si ti pameten!!! Rad bi vidu,vedu kako tebi vse lafa, če ti sploh.Saj ti pamet že čez ušesa rine,glej da jo ne izgubiš.[/quote]Ajaaaa? :))))

Lej taki tipi potem zganjajo ljubosumje, če se kdo pogovarja z “njegovo” izbranko oz če ona koga ogovori, narobe pogleda in podobne nesmisle…. ker sam tega ne zmore, mu je tuje in se trudi z ogovarjanjem ljudi samo takrat, ko ima za to res konkreten razlog.

@Robi vem, ampak enkrat se je treba vsaj usest za volan, če hočeš kdaj znat vozit….

Ko bo tvoj strokovnjak uspel rešiti tvoje psiho blokade, boš ti že siv, star in betežen….in te nobena ne bo več marala. Tole ne pišem za šalo, ampak zares (še najmanj pa na pamet). Torej to zamisel s pomočjo “od zunaj” popolnoma opusti.

Ti si – kakršen si. Tako, kot ti je napisal seba111 – tega se ne da odpraviti. So ljudje, ki lahko oblajajo vsakega, ki ga srečajo na cesti in ljudje, ki mukoma spravijo kakšno besedo iz sebe. Sprejmi se takšnega in prepričana sem, da boš našel žensko, ki ji boš všeč – točno takšen, kot si. V njeni družbi se ti bo pa razvozlal jezik, to si upam trditi :)))

Zakaj nekateri menite, da se bo kasneje ob partnerki spremenil? Ne bo se, zato je vprašanje ali je smiselno sploh iti v zvezo in pričakovati, da bo vredu tako kot je. Odnos je živa stvar, zahteva prisotnost človeka.

Zato, ker sramežljiv človek potrebuje ob sebi nekoga, kateremu zaupa, to pa zahteva svoj čas. Človek ni sramežljiv brez razloga. Če človek ne zaupa, se tudi (do drugih) lahko vede bolj previdno, v tej previdnosti lahko deluje celo agresivno, škodoželjno. Tak človek lahko ob ljubljeni osebi spozna, da se da tudi drugače.

Zato, ker sramežljiv človek potrebuje ob sebi nekoga, kateremu zaupa, to pa zahteva svoj čas. Človek ni sramežljiv brez razloga. Če človek ne zaupa, se tudi (do drugih) lahko vede bolj previdno, v tej previdnosti lahko deluje celo agresivno, škodoželjno. Tak človek lahko ob ljubljeni osebi spozna, da se da tudi drugače.[/quote]

Saj ni le sramežljivost problem. Ljudje zaradi osebnostnih motenj ne morejo z nikomer razviti globjega odnosa. Čas pri tem ne igra vloge. So ljudje, ki nikoli ne bodo ljubili, ker ne zmorejo.

Zato, ker sramežljiv človek potrebuje ob sebi nekoga, kateremu zaupa, to pa zahteva svoj čas. Človek ni sramežljiv brez razloga. Če človek ne zaupa, se tudi (do drugih) lahko vede bolj previdno, v tej previdnosti lahko deluje celo agresivno, škodoželjno. Tak človek lahko ob ljubljeni osebi spozna, da se da tudi drugače.[/quote]

Saj ni le sramežljivost problem. Ljudje zaradi osebnostnih motenj ne morejo z nikomer razviti globjega odnosa. Čas pri tem ne igra vloge. So ljudje, ki nikoli ne bodo ljubili, ker ne zmorejo.[/quote]
Verjetno so res. Ampak, a kateremu na čelu piše, da je on tak? A naj potem niti ne poskuša ničesar? Če ne poskusiš, ne veš. Če obupaš, pa prav tako ne.

Saj ni le sramežljivost problem. Ljudje zaradi osebnostnih motenj ne morejo z nikomer razviti globjega odnosa. Čas pri tem ne igra vloge. So ljudje, ki nikoli ne bodo ljubili, ker ne zmorejo.[/quote]
Verjetno so res. Ampak, a kateremu na čelu piše, da je on tak? A naj potem niti ne poskuša ničesar? Če ne poskusiš, ne veš. Če obupaš, pa prav tako ne.[/quote]

Saj je sam rekel, da poskuša:). Pravim le, da ni vse za vsakogar. Posebni, drugačni ljudje se morajo včasih sprijazniti s tem, kar so. Kje pa piše, da mora biti prav vsak v partnerskem odnosu? Za to moraš imeti moč, ne pa da šele slednje iščeš v drugem človeku.

Pa vendar je ta motnja nastala, ker mu je to moč nekdo vzel. Ali misliš, da se s tem rodimo?

Zato, ker introvertiranci niso nikakršni čustveni kriplji, ki ne bi bili sposobni čutiti, ljubiti ali sočustvovati, ampak ljudje, ki ne znajo svojih čustev in občutkov izraziti. Če sem jaz prav razumela avtorja je pri njemu problem small talk, se pravi tista prva poteza, s katero prebiješ led, ne pa nezmožnost imeti zvezo. ,

Takšni, vase zaprti ljudje so v družbi ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo načeloma celo zelo zgovorni in družabni, škoda le, da je ta krog ljudi pri njih razmeroma ozek.

Drugače povedano, ti npr. greš ven, neseš smeti, srečaš enega hudega tipa, se mu nasmehneš in brez težav navržeš: oh, kakšen kjut tip, škoda le, da je star toliko kot moj vozniški izpit … No, oni pa recimo tega niso zmožni.

Zato, ker introvertiranci niso nikakršni čustveni kriplji, ki ne bi bili sposobni čutiti, ljubiti ali sočustvovati, ampak ljudje, ki ne znajo svojih čustev in občutkov izraziti. Če sem jaz prav razumela avtorja je pri njemu problem small talk, se pravi tista prva poteza, s katero prebiješ led, ne pa nezmožnost imeti zvezo. ,

Takšni, vase zaprti ljudje so v družbi ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo načeloma celo zelo zgovorni in družabni, škoda le, da je ta krog ljudi pri njih razmeroma ozek.

Drugače povedano, ti npr. greš ven, neseš smeti, srečaš enega hudega tipa, se mu nasmehneš in brez težav navržeš: oh, kakšen kjut tip, škoda le, da je star toliko kot moj vozniški izpit … No, oni pa recimo tega niso zmožni.[/quote]

Odvisno od motnje, njenih razsežnosti in spremljajočih drugih vedenjskih oblik. So introvertirani ljudje, ki jih zmrazi ob misli, da bi s komerkoli komunicirali. Zavedajo se, da to ni družbeno sprejemljivo in da so sami na slabšem, ker se ne morejo vključiti v okolico. Zato si prizadevajo in iščejo poti, kako se otresti misli po samoti, odrinjenosti na rob družbe. In veliko teh niso sposobni ljubiti, ker nimajo radi sebe, zato si težko predstavljajo, da bi jih nekdo sprejel takšne kot so in jih imel brezpogojno rad. Če pa že pride do tega, uničijo odnos, ker ne verjamejo, da je to sploh mogoče. Skratka spet vse izhaja iz tega, da ne cenijo, ne spoštujejo, nimajo radi sebe.

Ni toliko problem v zadržanosti kot v tem, da naše percepcije niso enake. Človek, ki ni sposoben bližine drugega, bo težko vzdrževal kvalitetno razmerje. Mislim….sploh ne vem, kako bi to zgledalo:).

Zato, ker introvertiranci niso nikakršni čustveni kriplji, ki ne bi bili sposobni čutiti, ljubiti ali sočustvovati, ampak ljudje, ki ne znajo svojih čustev in občutkov izraziti. Če sem jaz prav razumela avtorja je pri njemu problem small talk, se pravi tista prva poteza, s katero prebiješ led, ne pa nezmožnost imeti zvezo. ,

Takšni, vase zaprti ljudje so v družbi ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo načeloma celo zelo zgovorni in družabni, škoda le, da je ta krog ljudi pri njih razmeroma ozek.

Drugače povedano, ti npr. greš ven, neseš smeti, srečaš enega hudega tipa, se mu nasmehneš in brez težav navržeš: oh, kakšen kjut tip, škoda le, da je star toliko kot moj vozniški izpit … No, oni pa recimo tega niso zmožni.[/quote]

GF ima izpit? 🙂

Po tvoji logiki so vedno drugi krivi za to, kar se nam dogaja:). Možno ali pa tudi ne:). Morda pa sploh ni nikoli imel te “moči” ali želje po njej. Ker pa vidi druge, kako pri njih funkcionira, misli da bo “normalen”, če bo počel enake stvari.

Zato, ker introvertiranci niso nikakršni čustveni kriplji, ki ne bi bili sposobni čutiti, ljubiti ali sočustvovati, ampak ljudje, ki ne znajo svojih čustev in občutkov izraziti. Če sem jaz prav razumela avtorja je pri njemu problem small talk, se pravi tista prva poteza, s katero prebiješ led, ne pa nezmožnost imeti zvezo. ,

Takšni, vase zaprti ljudje so v družbi ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo načeloma celo zelo zgovorni in družabni, škoda le, da je ta krog ljudi pri njih razmeroma ozek.

Drugače povedano, ti npr. greš ven, neseš smeti, srečaš enega hudega tipa, se mu nasmehneš in brez težav navržeš: oh, kakšen kjut tip, škoda le, da je star toliko kot moj vozniški izpit … No, oni pa recimo tega niso zmožni.[/quote]

Odvisno od motnje, njenih razsežnosti in spremljajočih drugih vedenjskih oblik. So introvertirani ljudje, ki jih zmrazi ob misli, da bi s komerkoli komunicirali. Zavedajo se, da to ni družbeno sprejemljivo in da so sami na slabšem, ker se ne morejo vključiti v okolico. Zato si prizadevajo in iščejo poti, kako se otresti misli po samoti, odrinjenosti na rob družbe. In veliko teh niso sposobni ljubiti, ker nimajo radi sebe, zato si težko predstavljajo, da bi jih nekdo sprejel takšne kot so in jih imel brezpogojno rad. Če pa že pride do tega, uničijo odnos, ker ne verjamejo, da je to sploh mogoče. Skratka spet vse izhaja iz tega, da ne cenijo, ne spoštujejo, nimajo radi sebe.

Ni toliko problem v zadržanosti kot v tem, da naše percepcije niso enake. Človek, ki ni sposoben bližine drugega, bo težko vzdrževal kvalitetno razmerje. Mislim….sploh ne vem, kako bi to zgledalo:).[/quote]

Pa kje je napisal, da ni sposoben bližine drugega?
Problem je samo v njegovi zadržanosti oz navezovanju stikov z drugimi osebki (ženskega spola).
In njegov problem ni osamljen, v današnjih cajtih gre za pravo epidemijo te bolezni (vsem socialnim omrežjem navkljub (ali pa prav zaradi njih)).

Odvisno od motnje, njenih razsežnosti in spremljajočih drugih vedenjskih oblik. So introvertirani ljudje, ki jih zmrazi ob misli, da bi s komerkoli komunicirali. Zavedajo se, da to ni družbeno sprejemljivo in da so sami na slabšem, ker se ne morejo vključiti v okolico. Zato si prizadevajo in iščejo poti, kako se otresti misli po samoti, odrinjenosti na rob družbe. In veliko teh niso sposobni ljubiti, ker nimajo radi sebe, zato si težko predstavljajo, da bi jih nekdo sprejel takšne kot so in jih imel brezpogojno rad. Če pa že pride do tega, uničijo odnos, ker ne verjamejo, da je to sploh mogoče. Skratka spet vse izhaja iz tega, da ne cenijo, ne spoštujejo, nimajo radi sebe.

Ni toliko problem v zadržanosti kot v tem, da naše percepcije niso enake. Človek, ki ni sposoben bližine drugega, bo težko vzdrževal kvalitetno razmerje. Mislim….sploh ne vem, kako bi to zgledalo:).[/quote]

Pa kje je napisal, da ni sposoben bližine drugega?
Problem je samo v njegovi zadržanosti oz navezovanju stikov z drugimi osebki (ženskega spola).
In njegov problem ni osamljen, v današnjih cajtih gre za pravo epidemijo te bolezni (vsem socialnim omrežjem navkljub (ali pa prav zaradi njih)).[/quote]Ne vem če so za to reč kriva ravno socialna omrežja? :/

Odvisno od motnje, njenih razsežnosti in spremljajočih drugih vedenjskih oblik. So introvertirani ljudje, ki jih zmrazi ob misli, da bi s komerkoli komunicirali. Zavedajo se, da to ni družbeno sprejemljivo in da so sami na slabšem, ker se ne morejo vključiti v okolico. Zato si prizadevajo in iščejo poti, kako se otresti misli po samoti, odrinjenosti na rob družbe. In veliko teh niso sposobni ljubiti, ker nimajo radi sebe, zato si težko predstavljajo, da bi jih nekdo sprejel takšne kot so in jih imel brezpogojno rad. Če pa že pride do tega, uničijo odnos, ker ne verjamejo, da je to sploh mogoče. Skratka spet vse izhaja iz tega, da ne cenijo, ne spoštujejo, nimajo radi sebe.

Ni toliko problem v zadržanosti kot v tem, da naše percepcije niso enake. Človek, ki ni sposoben bližine drugega, bo težko vzdrževal kvalitetno razmerje. Mislim….sploh ne vem, kako bi to zgledalo:).[/quote]

Pa kje je napisal, da ni sposoben bližine drugega?
Problem je samo v njegovi zadržanosti oz navezovanju stikov z drugimi osebki (ženskega spola).
In njegov problem ni osamljen, v današnjih cajtih gre za pravo epidemijo te bolezni (vsem socialnim omrežjem navkljub (ali pa prav zaradi njih)).[/quote]

Do psihiatra ne greš kar tako:). Zdravila ne uživaš, ker ne bi imel drugega za jesti, ampak ker so bila predpisana tebi za določen namen, vzrok. Torej, človek ni čisto pravi. In ker je posledica širših razsežnosti, ne more reševati na način kot bi recimo ti ali kdo drug, ki ima sposobnost reševanja problemov in ne potrebuje drugih.

Zato, ker introvertiranci niso nikakršni čustveni kriplji, ki ne bi bili sposobni čutiti, ljubiti ali sočustvovati, ampak ljudje, ki ne znajo svojih čustev in občutkov izraziti. Če sem jaz prav razumela avtorja je pri njemu problem small talk, se pravi tista prva poteza, s katero prebiješ led, ne pa nezmožnost imeti zvezo. ,

Takšni, vase zaprti ljudje so v družbi ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo načeloma celo zelo zgovorni in družabni, škoda le, da je ta krog ljudi pri njih razmeroma ozek.

Drugače povedano, ti npr. greš ven, neseš smeti, srečaš enega hudega tipa, se mu nasmehneš in brez težav navržeš: oh, kakšen kjut tip, škoda le, da je star toliko kot moj vozniški izpit … No, oni pa recimo tega niso zmožni.[/quote]

Mogoče ni ČUSTVENI kripelj je pa vsekakor kripelj… ker ni sposoben govorit z ljudmi oz pripadniki drugega spola….

point je v tem kakorkoli grdo se bo slišalo… včasih taki ljudje nebi imeli potomcev (ker nebi bli sposobni dobit babe) in bi z njimi ta SLABOST ”umrla” in bi šel naslednji rod manj ”kripljast” takim se nebi smelo pomagat pa ne zato ker jim privoščimo slabo ampak zato ker če ni sposoben sam rešit problema se (naravno gledano) ne zasluži potomcev ali partnerja…

pač jebat ga, nismo vsi za vse!

Samo prava mora biti, pa ga bo že ona spremenila. 🙂

Pri njem mogoče ne. Bodo pa vedno bolj so-kriva za odtujenost med ljudmi. Če človek raste gor ob internetu in le preko interneta vzpostavlja stike, potem bodo srečanja v živo le izjema, kot pa pravilo. Kot je to bilo včasih pri nas, ko še ni bilo interneta. 🙂