Osebnostna motnja izogibanja in iskanje partnerice

Po tvoji logiki so vedno drugi krivi za to, kar se nam dogaja:). Možno ali pa tudi ne:). Morda pa sploh ni nikoli imel te “moči” ali želje po njej. Ker pa vidi druge, kako pri njih funkcionira, misli da bo “normalen”, če bo počel enake stvari.[/quote]
Ko gre za otroka, ja. In če kot otrok prineseš s sabo neke slabe vzorce vedenja in sliko o sebi, je včasih potrebno veliko časa, da se to spremeni. Seveda pa tega ne moreš storit brez drugih. Drugi ti jo popravijo, ampak je potrebno za to tudi nekaj naredit.

Malo vseeno pretiravaš. Po tej logiki si ljudje med sabo sploh ne bi smeli pomagati. Upam, da se spomniš kake situacije, ko si sam potreboval kako pomoč v različnih oblikah. Kaj, če moraš hladilnik odnest v četrto nadstropje? GBoš brez njega, ker ga sam nisi posoben prinest gor?

Ni nujno. Bivša punca me je med ostalim pustila ravno zato, ker se ji po njenem nisem dovolj odprl.

Po tvoji logiki so vedno drugi krivi za to, kar se nam dogaja:). Možno ali pa tudi ne:). Morda pa sploh ni nikoli imel te “moči” ali želje po njej. Ker pa vidi druge, kako pri njih funkcionira, misli da bo “normalen”, če bo počel enake stvari.[/quote]
Ko gre za otroka, ja. In če kot otrok prineseš s sabo neke slabe vzorce vedenja in sliko o sebi, je včasih potrebno veliko časa, da se to spremeni. Seveda pa tega ne moreš storit brez drugih. Drugi ti jo popravijo, ampak je potrebno za to tudi nekaj naredit.[/quote]

Pa smo spet pri otroštvu:). Ja Marko, ne da se vsega “hudega” predelati iz otroštva. Ampak zato vstopamo v odraslo dobo, ko človek vklopi tudi svoj razum in se loti čiščenja podstrešja. Od otroka seveda ne moreš pričakovati, da se bo spopadal z nečim, kar sploh ne ve, kaj je. Odrasel človek naj bi bil toliko zrel, da lahko začne z ločevanjem med dobrim in slabim, risanjem meja in predvsem učenjem, kako imeti rad samega sebe. Nihče ne bo delal namesto tebe. Prav nihče. Tudi tablete niso rešitev, ker stvari samo potisnijo še globje in zameglijo občutek razsodnosti.

Pri njem mogoče ne. Bodo pa vedno bolj so-kriva za odtujenost med ljudmi. Če človek raste gor ob internetu in le preko interneta vzpostavlja stike, potem bodo srečanja v živo le izjema, kot pa pravilo. Kot je to bilo včasih pri nas, ko še ni bilo interneta. :)[/quote]
Problem je, ker vsa tehnologija vdira v naše okolje postopoma in počasi razžira družbene vrednote, česar se zelo težko zavedamo. Novim generacijam se vse to recimo zdi normalno, starejši pa se verjetno samo čudijo vsemu temu, ker je vse tako zelo drugače, kot je bilo včasih. Kam to pelje, pa bomo videli. Mogoče pa se bo kaj dobrega izrodilo (ko bo že dovolj slabo). :))

Ni nujno. Bivša punca me je med ostalim pustila ravno zato, ker se ji po njenem nisem dovolj odprl.[/quote]
Nujno res ni, zato pa sem napisal, da LAHKO spozna. 🙂

To da se je lotil psihoterapije, je že začetek. Nekje je treba začeti. Se je pa treba zavedati, da ni nujno da bo te težave, bodisi s psihoterapijo in ad-ji, bodisi brez njih tudi odpravil oz. da bo dosegel tisto stopnjo, ko mu ne bo več problem s kakšno žensko odnos spraviti na višji nivo. Ker roko na srce, če nekdo pri 32., skoraj 33. še niti do prvega poljuba ni prišel, je zelo malo verjetno, da bo do tega tudi potlej prišlo. Tisto eni prej, drugi pozneje je pesek v oči. Realno je: eni ob času, ki je neki stvari primeren, drugi pa nikoli.

To da se je lotil psihoterapije, je že začetek. Nekje je treba začeti. Se je pa treba zavedati, da ni nujno da bo te težave, bodisi s psihoterapijo in ad-ji, bodisi brez njih tudi odpravil oz. da bo dosegel tisto stopnjo, ko mu ne bo več problem s kakšno žensko odnos spraviti na višji nivo. Ker roko na srce, če nekdo pri 32., skoraj 33. še niti do prvega poljuba ni prišel, je zelo malo verjetno, da bo do tega tudi potlej prišlo. Tisto eni prej, drugi pozneje je pesek v oči. Realno je: eni ob času, ki je neki stvari primeren, drugi pa nikoli.[/quote]

Dobro ni treba rečt da avtomatsko tisti po 32/33 pa NIKOLI nebodo nič dobli… ampak je pa res… če bi jaz bil star 32 in nebi še poljuba dožival bi kakšna stran kot so slo-escort ali avanture.net bila moja destinacija…. raje plačam tole kot pa obisk psihiatra/psihologa karkoli!

Pri njem mogoče ne. Bodo pa vedno bolj so-kriva za odtujenost med ljudmi. Če človek raste gor ob internetu in le preko interneta vzpostavlja stike, potem bodo srečanja v živo le izjema, kot pa pravilo. Kot je to bilo včasih pri nas, ko še ni bilo interneta. :)[/quote]
Problem je, ker vsa tehnologija vdira v naše okolje postopoma in počasi razžira družbene vrednote, česar se zelo težko zavedamo. Novim generacijam se vse to recimo zdi normalno, starejši pa se verjetno samo čudijo vsemu temu, ker je vse tako zelo drugače, kot je bilo včasih. Kam to pelje, pa bomo videli. Mogoče pa se bo kaj dobrega izrodilo (ko bo že dovolj slabo). :))[/quote]

Spet so drugi krivi:))). Prav je, da gremo naprej. Težko bi živela v okolju že recimo 50 let nazaj, ko je morala ženska tiho sedeti v kotu kuhinje, moški so si dajali duška, majhne otroke so enačili z velikimi…skratka, napredek je šel povsod gor in ne dol. In zato se spreminjajo tudi vrednote.

Problem je, ker vsa tehnologija vdira v naše okolje postopoma in počasi razžira družbene vrednote, česar se zelo težko zavedamo. Novim generacijam se vse to recimo zdi normalno, starejši pa se verjetno samo čudijo vsemu temu, ker je vse tako zelo drugače, kot je bilo včasih. Kam to pelje, pa bomo videli. Mogoče pa se bo kaj dobrega izrodilo (ko bo že dovolj slabo). :))[/quote]

Spet so drugi krivi:))). Prav je, da gremo naprej. Težko bi živela v okolju že recimo 50 let nazaj, ko je morala ženska tiho sedeti v kotu kuhinje, moški so si dajali duška, majhne otroke so enačili z velikimi…skratka, napredek je šel povsod gor in ne dol. In zato se spreminjajo tudi vrednote.[/quote]

Se strinjam edino kar je vprašljivo je če se tudi vrednote spreminjajo navzgor in ne navzdol….

To pa nam lahko odgovori le čas ker vsakdo odgovarja subjektivno….

Ko gre za otroka, ja. In če kot otrok prineseš s sabo neke slabe vzorce vedenja in sliko o sebi, je včasih potrebno veliko časa, da se to spremeni. Seveda pa tega ne moreš storit brez drugih. Drugi ti jo popravijo, ampak je potrebno za to tudi nekaj naredit.[/quote]

Pa smo spet pri otroštvu:). Ja Marko, ne da se vsega “hudega” predelati iz otroštva. Ampak zato vstopamo v odraslo dobo, ko človek vklopi tudi svoj razum in se loti čiščenja podstrešja. Od otroka seveda ne moreš pričakovati, da se bo spopadal z nečim, kar sploh ne ve, kaj je. Odrasel človek naj bi bil toliko zrel, da lahko začne z ločevanjem med dobrim in slabim, risanjem meja in predvsem učenjem, kako imeti rad samega sebe. Nihče ne bo delal namesto tebe. Prav nihče. Tudi tablete niso rešitev, ker stvari samo potisnijo še globje in zameglijo občutek razsodnosti.[/quote]
Ribica, da te spomnim, kar si sama napisala in kar je med drugim tudi res in je potrebno upoštevati. A tega v zgornjem komentarju ne upoštevaš.

Pa kje je napisal, da ni sposoben bližine drugega?
Problem je samo v njegovi zadržanosti oz navezovanju stikov z drugimi osebki (ženskega spola).
In njegov problem ni osamljen, v današnjih cajtih gre za pravo epidemijo te bolezni (vsem socialnim omrežjem navkljub (ali pa prav zaradi njih)).[/quote]

Do psihiatra ne greš kar tako:). Zdravila ne uživaš, ker ne bi imel drugega za jesti, ampak ker so bila predpisana tebi za določen namen, vzrok. Torej, človek ni čisto pravi. In ker je posledica širših razsežnosti, ne more reševati na način kot bi recimo ti ali kdo drug, ki ima sposobnost reševanja problemov in ne potrebuje drugih.[/quote]

Ampak psihiatri v tem primeru nimajo nekega asortimana, veš … in uporabijo bolj univerzalne zadeve … širokega spektra. Tak pač je…

Pa smo spet pri otroštvu:). Ja Marko, ne da se vsega “hudega” predelati iz otroštva. Ampak zato vstopamo v odraslo dobo, ko človek vklopi tudi svoj razum in se loti čiščenja podstrešja. Od otroka seveda ne moreš pričakovati, da se bo spopadal z nečim, kar sploh ne ve, kaj je. Odrasel človek naj bi bil toliko zrel, da lahko začne z ločevanjem med dobrim in slabim, risanjem meja in predvsem učenjem, kako imeti rad samega sebe. Nihče ne bo delal namesto tebe. Prav nihče. Tudi tablete niso rešitev, ker stvari samo potisnijo še globje in zameglijo občutek razsodnosti.[/quote]
Ribica, da te spomnim, kar si sama napisala in kar je med drugim tudi res in je potrebno upoštevati. A tega v zgornjem komentarju ne upoštevaš.
[/quote]

Robi, niso vsi odrasli dovolj zreli, da bi se spopadali z vsemi svojimi frustracijami. Nekateri ostanejo v prihodnosti s polnim nahrbtnikom preteklosti in ne vedo kaj bi sami s sabo.

Do psihiatra ne greš kar tako:). Zdravila ne uživaš, ker ne bi imel drugega za jesti, ampak ker so bila predpisana tebi za določen namen, vzrok. Torej, človek ni čisto pravi. In ker je posledica širših razsežnosti, ne more reševati na način kot bi recimo ti ali kdo drug, ki ima sposobnost reševanja problemov in ne potrebuje drugih.[/quote]

Ampak psihiatri v tem primeru nimajo nekega asortimana, veš … in uporabijo bolj univerzalne zadeve … širokega spektra. Tak pač je…[/quote]

Zato, ker ponavadi ena motnja vodi v drugo in spet ta druga v tretjo itd. Še pacienti ne poznajo vseh svojih problemov, kako naj v psihiater. Ko si enkrat zapisan pri njih, si pečen.

Res je. In to sem želel povedati, da ni tako enostavno, kot pišeš:

Če bi bil sposoben rešiti svoje težave, bi jih verjetno vsak. In tudi jih večinoma rešimo, pa se tega sploh ne zavedamo, ker nam niso predstavljali nekega bistvenega napora.
Včasih pa se zatakne, še posebej pri tistih, ki so polni negativnih komponent, samoobtoževanj….Naša prepričanja so kot orodje s katerim izoblikujemo svojo realnost.
Zato se oseba, ki je polna negativnih prepričanj, le vrti v svojem začaranem krogu in ne najde izhoda. Podobno kot s slabim orodjem ne moreš ustvariti nekaj zadovoljivega.
Rabiš nekaj novega, na kar se lahko opreš in vzameš za svoje.
In to ti lahko dajo le drugi preko izkušenj. Pa naj bo preko branja, komunikacije ali kako drugače.

Res je. In to sem želel povedati, da ni tako enostavno, kot pišeš:

Če bi bil sposoben rešiti svoje težave, bi jih verjetno vsak. In tudi jih večinoma rešimo, pa se tega sploh ne zavedamo, ker nam niso predstavljali nekega bistvenega napora.
Včasih pa se zatakne, še posebej pri tistih, ki so polni negativnih komponent, samoobtoževanj….Naša prepričanja so kot orodje s katerim izoblikujemo svojo realnost.
Zato se oseba, ki je polna negativnih prepričanj, le vrti v svojem začaranem krogu in ne najde izhoda. Podobno kot s slabim orodjem ne moreš ustvariti nekaj zadovoljivega.
Rabiš nekaj novega, na kar se lahko opreš in vzameš za svoje.
In to ti lahko dajo le drugi preko izkušenj. Pa naj bo preko branja, komunikacije ali kako drugače.[/quote]

O tem govorim ves čas. Zato ne posplošujte, da naj človek da več akcije od sebe. Zato potrebuje strokovno osebo, ki mu bo kazala različne načine in pot. Odločitve bo sprejemal sam. Ne more pa tega bremena nositi partnerka. Odnos ni dušenje.

Goldfish, si ti ze imela kako partnersko izkusnjo? Vsak partner bo pac nosil toliko partnerjevega bremena, kot ga bo sposoben.
Ljudje se ucimo in rastemo tudi preko slabih izkusenj. Ce mora nekdo izgubiti vec ljubljenih oseb, ker sam ne more nositi svojega bremena, je to pac dobra lekcija za oba. Ne verjamem, da eni niso sposobni ljubiti. Vsi imamo to moznost, le nase poti do tja so razlicno tezke.

Marko skače, Marko skače…lalalalalala:)).

Ammm, se ti zdi, da sem še nedolžna?:))

Strinjam se s tem, ko si napisal, da ljudje rastemo preko slabih izkušenj. Ne vedno vsi, ampak pri zdravem, (fizično ter psihično) človeku, izkušnje brusijo naš jaz.
V štartu ne vstopaš v odnos z namenom, da se boš rešil svojih dolgoletnih težav. S tem jih boš kvečjemu še bolj okrepil in utrdil. Če nisi sposoben funkcionirati samostojno, je nasilno zahtevati od drugega, da ti pomaga plavati v brozgi. Takšen odnos ni zdrav. Saj ne rečem, morda se najdeta dva čudaka, ki drug drugemu pijeta kri in se s tem hranita. Če se eden od njiju “pozdravi”, izgine čas in zveza razpade.
Ne, ni fer, da drugega izkoristiš! Partnerstvo je obojestransko osebnostno dozorevanje. Ne pa da se nekdo, ki je nezrel, nesposoben čustvenega izražanja, s polno vedenjskih motenj znajde v partnerskem odnosu, od katerega le pričakuje in pričakuje…v zameno ponuja svoj nahrbtnik in naj se drugi lotijo čiščenja preteklosti. Vsak naj ima svojo hrbtenico, seveda se nasloniš na ramo…ne pa, da zrušiš še tisto drugo, zdravo hrbtenico, ker te vodi lastni, sebični ego.

Zakaj ves cas pises na nacin, da en partner od drugega nekaj zahteva? Kot, da ne obstaja se kaka druga pot, recimo cloveku dovolis, da se sam odloci, kaj bo prenasal in kaj ne in ali bo s teboj ali pa ne. Slabe izkusnje? 🙂

Marko, ampak ne na začetku. Malo razmisli pri sebi in svojih kriterijih, ki si jih začrtal, ko si iskal partnerko. Dvomim, da bi požrl vse za vsako ceno:). Saj menda nisi svetnik:))). Vidiš, ljudje se nočemo zaplesti v nemogoče že na začetku. Ko si pa z nekom ŽE v odnosu in se rodi ljubezen, je pa marsikaj mogoče. Ker tudi ne veš, kaj vse življenje prinese.

In ne…nimam slabih izkušenj…damn, zdaj ne moreš kriviti moje preteklosti za to, kar sem danes:))).

Pozdravljeni vsi skupaj,

v glavnem resne zveze oz. ženske ne bom nikoli imel, to je glavno sporočilo, ki ste mi poslali. Tako da je najbolje, da se s tem ne obremenjujem več in iščem svoja “zadovoljstva” na drugih področjih. Pač z določenimi stvarmi se je treba sprijaznit.

Samo napisal bi še komentar, ko je en napisal glede sloescorta in avantur. Sem uporabljal te strani, tudi hodil k dvema prostitutkama, ampak s tem ne rešiš problema, ampak ga samo nekako “potlačiš”. S tem nisi nič bolj pogumen in samozavesten pri ženskah.

Lp,

Potemtakem si se že odločil. Ne vem, zakaj naj bi naša mnenja spremenila tvoj pogled. Si to, kar si.

Nisem se odločil, ampak očitno nisem sposoben (glede na svojo motnjo) vzpostaviti pravega partnerskega odnosa in potem je brezveze se trudit v tej smeri. Ne mislim sedaj, da se ne bom družil z ljudmi, na tem področju bom skušal delat še veliko več kot do sedaj. Pač pa očitno nisem sposoben za partnerstvo ( oziroma sem kripl).

Lp,

Najpomembnejše dejstvo – nismo si vsi enaki. Ne vem, zakaj se imaš za manjvrednega. Morda ti res ni usojeno biti v resni zvezi, si pa kje drugje bolj suveren in te tista stvar izpopolnjuje. Po moje si naredil že velik korak, ko si priznal in se soočil s svojim problemom, največjim strahom. Zdaj je na tebi (ob pomoči drugih), kaj boš naredil iz lajfa, katere so tvoje prioritete in vrednote.

Kaj zate pomeni pravi partnerski odnos?