Osebnostna motnja izogibanja in iskanje partnerice

Ja, obupanost se zavoha na daleč.[/quote]

Čakaj, da te malo posnifam… Kakšen vonj pa ima obupanost ? :)))

Sramežljivost moraš sprejeti kot del sebe, kot del svoje osebnosti in ne zgolj z negativnim prizvokom. Namreč danes prodajajo razne cenene ameriške in new-age konzum krilatice: bodi lep, močan si, bodi samozavesten , imej to in bodi tak… Potem pa se malo po korakih preizkušaš v “drznosti”, tudi če ti je to težko v začetku, se je včasih potrebno “na slepo vreči v vodo”, da lažje premagujemo strahove.

Marko, ampak ne na začetku. Malo razmisli pri sebi in svojih kriterijih, ki si jih začrtal, ko si iskal partnerko. Dvomim, da bi požrl vse za vsako ceno:). Saj menda nisi svetnik:))). Vidiš, ljudje se nočemo zaplesti v nemogoče že na začetku. Ko si pa z nekom ŽE v odnosu in se rodi ljubezen, je pa marsikaj mogoče. Ker tudi ne veš, kaj vse življenje prinese.

In ne…nimam slabih izkušenj…damn, zdaj ne moreš kriviti moje preteklosti za to, kar sem danes:))).[/quote]
A ne? Kaj pa potem, prihodnost? :))

Kaj čem razmislit o svojih kriterijih? Jaz sem jaz in morda lahko požrem veliko več, kot pa recimo ti ali kdo drug, mogoče pa tudi veliko manj. Sicer pa, saj to tudi pravim, da zakaj pišeš na način, da bi kdorkoli karkoli MORAL, pa ni važno ali je to na začetku ali pa na koncu. Vsak se naj sam odloča po svojih zmožnostih.

S tem se strinjam. Nekateri se pač soočajo tako, da bežijo od problema. Tudi to je treba poskusit, da veš, da ni prav. 🙂

Ma dej, kaj si mogoče sedaj užaljen? :/
Kdo pa je sposoben partnerskega odnosa predno sploh proba kaj to sploh je?

Nekoga so vprašali:
“A znaš plavat?”
“Ne vem, nisem še probal….”
🙂

Ti niti probat nočeš? Ker je nekdo napisal da si “kripl”? Ma dej lepo te prosim!

Kripli so tisti, ki so leta v “odnosu” pa niti ne vedi s kom, niti ne zakaj so z nekom in potem po x letih ugotovijo, da…. nič ne ugotovijo! Ali pa sploh nimajo nikakršnega odnosa z nasprotnim spolom in samo naskakujejo drug drugega, da potešijo svoj spolni nagon za kar najdejo xyz izgovorov za svoje početje.

Ti pa se sprašuješ in se trudiš najt nekaj kar bi ti osmislilo vezo, iščeš rešitve…. samo ne že na začetku vreč puške v koruzo. Izberi svojo pot, ni nujno, da vse delaš po istem kopitu kot drugi.
Pa ne rabiš se takoj ob prvem neuspehu ali kaki pikri besedi ustrašit in bit užaljen 😉

Marko, ampak ne na začetku. Malo razmisli pri sebi in svojih kriterijih, ki si jih začrtal, ko si iskal partnerko. Dvomim, da bi požrl vse za vsako ceno:). Saj menda nisi svetnik:))). Vidiš, ljudje se nočemo zaplesti v nemogoče že na začetku. Ko si pa z nekom ŽE v odnosu in se rodi ljubezen, je pa marsikaj mogoče. Ker tudi ne veš, kaj vse življenje prinese.

In ne…nimam slabih izkušenj…damn, zdaj ne moreš kriviti moje preteklosti za to, kar sem danes:))).[/quote]
A ne? Kaj pa potem, prihodnost? :))

Kaj čem razmislit o svojih kriterijih? Jaz sem jaz in morda lahko požrem veliko več, kot pa recimo ti ali kdo drug, mogoče pa tudi veliko manj. Sicer pa, saj to tudi pravim, da zakaj pišeš na način, da bi kdorkoli karkoli MORAL, pa ni važno ali je to na začetku ali pa na koncu. Vsak se naj sam odloča po svojih zmožnostih.[/quote]

Saj pišem le svoje mnenje. Meni se ne zdi prav, da so ljudje sebični in gledajo le na to, kaj bodo pridobili. Vsak se odloča po tem, kdo je in to seveda določa njegove zmožnosti. Marko, me veseli, da ti veliko preneseš:))).

Poglej, če misliš, da nisi sposoben, potem res nisi, saj se problema nikoli ne boš lotil. Če verjameš vase (vsaj malo), boš delal na tem, da nekaj dosežeš in šele takrat obstaja verjetnost, da to tudi dosežeš. Drugi, ki ti govorijo, da nisi ali si sposoben, seveda vplivajo na tvoje odločitve, vendar le, če nisi dovolj siguren vase, glede tega, kar želiš in kako vztrajen boš.
Obstaja tudi veliko žensk, tebi podobnih oziroma podobnih po preteklih izkušnjah in s takimi bi lahko našel skupni jezik, razumevanje, ter verjetno še kaj več. Tako se začne in od tu naprej spoznavaš, da s teboj ni nič narobe, ampak da moraš samo sprejeti to, kar imaš in graditi od tam naprej.

Ne vem, zakaj vidiš sebičnost v tem, da človek sebe ponudi takega kot je, drugi osebi, katera se potem sama odloči, če ga bo sprejela in prenašala ali pa ne. Meni se to zdi darilo, za katerega se lahko svobodno odločim, če ga sprejmem ali pa ne.

Ne vem, zakaj vidiš sebičnost v tem, da človek sebe ponudi takega kot je, drugi osebi, katera se potem sama odloči, če ga bo sprejela in prenašala ali pa ne. Meni se to zdi darilo, za katerega se lahko svobodno odločim, če ga sprejmem ali pa ne.[/quote]

Ja, bere se zelo lepo. Ampak govorimo o človeku, ki ima težave sam s sabo, kar pomeni, da je težko v kakršnemkoli odnosu, ker se vse to močno odraža navzven in vpliva na druge. Saj pravim, nekateri uživajo v odnosu, ko jih drugi močno potrebuje in je na nek način odvisen od njih. Meni bolj paše, da sem enakovredna s partnerjem. Tudi nisem strokovno toiliko podkovana, da bi bila kos recimo shizofreniji ali osebnostni mejni motnji in podobno. Tudi nisem tip človeka, ki bi uživala ob maltretiranju, poniževanju drugih. Nekateri pa rabijo tovrstne doze.

Kot si rekel…smo si različni in moje mnenje je le moje.):

Ne vem, zakaj vidiš sebičnost v tem, da človek sebe ponudi takega kot je, drugi osebi, katera se potem sama odloči, če ga bo sprejela in prenašala ali pa ne. Meni se to zdi darilo, za katerega se lahko svobodno odločim, če ga sprejmem ali pa ne.[/quote]

Ja, bere se zelo lepo. Ampak govorimo o človeku, ki ima težave sam s sabo, kar pomeni, da je težko v kakršnemkoli odnosu, ker se vse to močno odraža navzven in vpliva na druge. Saj pravim, nekateri uživajo v odnosu, ko jih drugi močno potrebuje in je na nek način odvisen od njih. Meni bolj paše, da sem enakovredna s partnerjem. Tudi nisem strokovno toiliko podkovana, da bi bila kos recimo shizofreniji ali osebnostni mejni motnji in podobno. Tudi nisem tip človeka, ki bi uživala ob maltretiranju, poniževanju drugih. Nekateri pa rabijo tovrstne doze.

Kot si rekel…smo si različni in moje mnenje je le moje.):[/quote]
Razumem. Ampak ti malo pozabljaš, da tak človek tebe sploh ne bi pritegnil, ampak bi pritegnil nekoga, ki prav tako potrebuje njega. 😉

Ja, bere se zelo lepo. Ampak govorimo o človeku, ki ima težave sam s sabo, kar pomeni, da je težko v kakršnemkoli odnosu, ker se vse to močno odraža navzven in vpliva na druge. Saj pravim, nekateri uživajo v odnosu, ko jih drugi močno potrebuje in je na nek način odvisen od njih. Meni bolj paše, da sem enakovredna s partnerjem. Tudi nisem strokovno toiliko podkovana, da bi bila kos recimo shizofreniji ali osebnostni mejni motnji in podobno. Tudi nisem tip človeka, ki bi uživala ob maltretiranju, poniževanju drugih. Nekateri pa rabijo tovrstne doze.

Kot si rekel…smo si različni in moje mnenje je le moje.):[/quote]
Razumem. Ampak ti malo pozabljaš, da tak človek tebe sploh ne bi pritegnil, ampak bi pritegnil nekoga, ki prav tako potrebuje njega. ;)[/quote]

Res je. In takšna dva bi ustvarila bolan odnos. Govorimo o odnosu, kjer so prisotna čustva in ne le prijateljevanje.

No, to je tvoje mnenje.
Sicer pa za vsako bolezen baje rožca raste. Kako potem po tvoje človek sploh pride do “zdravega” odnosa, če ne preko slabih izkušenj?

No, to je tvoje mnenje.
Sicer pa za vsako bolezen baje rožca raste. Kako potem po tvoje človek sploh pride do “zdravega” odnosa, če ne preko slabih izkušenj?[/quote]

V odnos naj bi šel pripravljen, se ti ne zdi? Če te prav berem, je dobro, da greš v odnos čim bolj čustveno nestabilen, neuravnovešen, s polno notranjimi kompleksi, vedenjskimi motnjami…ker partnerski odnos pozdravi vse rane:). Ljubezen je za ljudi z “motnjami” nova vrsta travme, ker niso sposobni ljubiti niti sebe, kaj šele druge. Tega se naučijo le, če prvo sprejmejo sami sebi in začnejo reševati težave. Poznam pare, ki so se našli v trenutku, ko sta bila oba “bolna”. Kaj misliš, da je bil rezultat tega? Katastrofa. Partnerstvo je odgovornost. Zakaj bi si grenili življenje še bolj? Ti se lahko igraš svetnika in živiš z labilno osebo (čeprav si recimo sam popolnoma drugačen), samo vprašaj se, zakaj to počneš. Katere svoje grehe si s tem pereš (vsaj misliš tako)?

No, to je tvoje mnenje.
Sicer pa za vsako bolezen baje rožca raste. Kako potem po tvoje človek sploh pride do “zdravega” odnosa, če ne preko slabih izkušenj?[/quote]

V odnos naj bi šel pripravljen, se ti ne zdi? Če te prav berem, je dobro, da greš v odnos čim bolj čustveno nestabilen, neuravnovešen, s polno notranjimi kompleksi, vedenjskimi motnjami…ker partnerski odnos pozdravi vse rane:). Ljubezen je za ljudi z “motnjami” nova vrsta travme, ker niso sposobni ljubiti niti sebe, kaj šele druge. Tega se naučijo le, če prvo sprejmejo sami sebi in začnejo reševati težave. Poznam pare, ki so se našli v trenutku, ko sta bila oba “bolna”. Kaj misliš, da je bil rezultat tega? Katastrofa. Partnerstvo je odgovornost. Zakaj bi si grenili življenje še bolj? Ti se lahko igraš svetnika in živiš z labilno osebo (čeprav si recimo sam popolnoma drugačen), samo vprašaj se, zakaj to počneš. Katere svoje grehe si s tem pereš (vsaj misliš tako)?[/quote]
Tukaj dam pa GF popolnoma prav. – in – data + samo v matematiki,
V odnosih/vezah ni tako simpl

No, to je tvoje mnenje.
Sicer pa za vsako bolezen baje rožca raste. Kako potem po tvoje človek sploh pride do “zdravega” odnosa, če ne preko slabih izkušenj?[/quote]

V odnos naj bi šel pripravljen, se ti ne zdi? Če te prav berem, je dobro, da greš v odnos čim bolj čustveno nestabilen, neuravnovešen, s polno notranjimi kompleksi, vedenjskimi motnjami…ker partnerski odnos pozdravi vse rane:). Ljubezen je za ljudi z “motnjami” nova vrsta travme, ker niso sposobni ljubiti niti sebe, kaj šele druge. Tega se naučijo le, če prvo sprejmejo sami sebi in začnejo reševati težave. Poznam pare, ki so se našli v trenutku, ko sta bila oba “bolna”. Kaj misliš, da je bil rezultat tega? Katastrofa. Partnerstvo je odgovornost. Zakaj bi si grenili življenje še bolj? Ti se lahko igraš svetnika in živiš z labilno osebo (čeprav si recimo sam popolnoma drugačen), samo vprašaj se, zakaj to počneš. Katere svoje grehe si s tem pereš (vsaj misliš tako)?[/quote]

Kdaj pa si pripravljen za odnos ???

A to oceni kaka komisija al ti sam? če ti sam (kar je realnost) pomeni da lahko tudi človek z vsemi motnjami oceni da je pripravljen….

V odnos naj bi šel pripravljen, se ti ne zdi? Če te prav berem, je dobro, da greš v odnos čim bolj čustveno nestabilen, neuravnovešen, s polno notranjimi kompleksi, vedenjskimi motnjami…ker partnerski odnos pozdravi vse rane:). Ljubezen je za ljudi z “motnjami” nova vrsta travme, ker niso sposobni ljubiti niti sebe, kaj šele druge. Tega se naučijo le, če prvo sprejmejo sami sebi in začnejo reševati težave. Poznam pare, ki so se našli v trenutku, ko sta bila oba “bolna”. Kaj misliš, da je bil rezultat tega? Katastrofa. Partnerstvo je odgovornost. Zakaj bi si grenili življenje še bolj? Ti se lahko igraš svetnika in živiš z labilno osebo (čeprav si recimo sam popolnoma drugačen), samo vprašaj se, zakaj to počneš. Katere svoje grehe si s tem pereš (vsaj misliš tako)?[/quote]

Kdaj pa si pripravljen za odnos ???

A to oceni kaka komisija al ti sam? če ti sam (kar je realnost) pomeni da lahko tudi človek z vsemi motnjami oceni da je pripravljen….[/quote]

Sem vedela, da se bo nekdo vtaknil v to:))). Seveda ni recepta, samo zdrava pamet (če jo imaš) ti pove:). Si že kdaj spoznal človeka, ki je imel osebnostno motnjo in to ne ravno v blagi obliki? Kdaj veš recimo pri ljubosumju, da je zdravo in kdaj je preseglo vse meje normalnega obnašanja? Človek, ki osebnosnto raste in ima neke “zdrave” vrednote, mu percepcija ter intuicija govorita, kaj je prav in kaj ne. Lahko se zmotiš, ampak v tistem trenutku, ko spoznaš svojo zmoto, začneš reševati težave, ne pa potiskati stvari na stran, da jih uredijo drugi.

Matkic, mogoče moraš še malo zrasti:))).

Kako pa veš, da si (dovolj) pripravljen ?
In kako se pripraviti na odnos ?
Obstaja kakšen tečaj ? Si najprej za poskus omisliš ljubico ali ljubimca ? 🙂
Dokler živiš sam, ti lahko vse štima in celo dobiš občutek, da si popoln. A to potem pomeni, da si pripravljen ?
Hkrati pa nikoli ne veš kaj točno te čaka v nekem odnosu in s kakšnimi težavami se bomo spopadali. In kako potem naj vem, če sem pripravljen ?

No, to je tvoje mnenje.
Sicer pa za vsako bolezen baje rožca raste. Kako potem po tvoje človek sploh pride do “zdravega” odnosa, če ne preko slabih izkušenj?[/quote]

V odnos naj bi šel pripravljen, se ti ne zdi? Če te prav berem, je dobro, da greš v odnos čim bolj čustveno nestabilen, neuravnovešen, s polno notranjimi kompleksi, vedenjskimi motnjami…ker partnerski odnos pozdravi vse rane:). Ljubezen je za ljudi z “motnjami” nova vrsta travme, ker niso sposobni ljubiti niti sebe, kaj šele druge. Tega se naučijo le, če prvo sprejmejo sami sebi in začnejo reševati težave. Poznam pare, ki so se našli v trenutku, ko sta bila oba “bolna”. Kaj misliš, da je bil rezultat tega? Katastrofa. Partnerstvo je odgovornost. Zakaj bi si grenili življenje še bolj? Ti se lahko igraš svetnika in živiš z labilno osebo (čeprav si recimo sam popolnoma drugačen), samo vprašaj se, zakaj to počneš. Katere svoje grehe si s tem pereš (vsaj misliš tako)?[/quote]
Ne, jaz se samo sprašujem, kako človek pri sebi ve, da je uravnovešen, brez kompleksov, brez motenj, če niti ne poskusi živeti v odnosu? Je to takrat, ko mu drugi povejo, da je moten? :))
Kako se vsega tega reši, če ne v odnosu z drugo osebo? Jaz te razumem, kaj hočeš povedat meni, vendar se zdaj postavljam v kožo “labilne” osebe in zdaj ne vem, kaj mi hočeš povedat. Da sem moten in kako naj se zdaj pozdravim? :))

Vidim, da se je že Matkic vtaknil v to. 🙂

To vsak zase misli, da jo ima. 🙂
Pa recimo, da greš z nekom v odnos in pride do težav….Boš potem ti rekla njemu, da ni bil pripravljen ? 🙂
Kaj pa, če ti nisi bila pripravljena ?

Kako pa veš, da si (dovolj) pripravljen ?
In kako se pripraviti na odnos ?
Obstaja kakšen tečaj ? Si najprej za poskus omisliš ljubico ali ljubimca ? 🙂
Dokler živiš sam, ti lahko vse štima in celo dobiš občutek, da si popoln. A to potem pomeni, da si pripravljen ?
Hkrati pa nikoli ne veš kaj točno te čaka v nekem odnosu in s kakšnimi težavami se bomo spopadali. In kako potem naj vem, če sem pripravljen ?[/quote]

Robi, če se človek nima rad, potem je težko da bo imel rad druge. To je lahko že prvo merilo.
Nikoli ne moreš biti pripravljen na čisto vse, ker se situacije v življenju spreminjajo in ne veš, kaj te še čaka. Zadostuje, da si pripravljen živeti in se trudiš, gledaš v prihodnost in nimaš pretežkega nahrbtnika iz preteklosti. Če si na dnu, psihično in fizično, ne moreš pričakovati, da te bo partnerski odnos rešil, osvobodil in potegnil iz dna. Ljubezen je za pogumne:).
Ravno zato, ker veš, da je partnerstvo garaško delo, ki prinese veliko lepih trenutkov, a vendar tudi marsikatero sklepanje kompromisov, prilagajanje, težje momente itd. … se za to odločaš v stanju, ko misliš, da si pripravljen. Zame človek s težkimi osebnostnimi motnjami ni zrel za nekaj, čemur ne bo kos. Če bi se lahko soočal, bi se že prvo sam s sabo.

Kdaj pa si pripravljen za odnos ???

A to oceni kaka komisija al ti sam? če ti sam (kar je realnost) pomeni da lahko tudi človek z vsemi motnjami oceni da je pripravljen….[/quote]

Sem vedela, da se bo nekdo vtaknil v to:))). Seveda ni recepta, samo zdrava pamet (če jo imaš) ti pove:). Si že kdaj spoznal človeka, ki je imel osebnostno motnjo in to ne ravno v blagi obliki? Kdaj veš recimo pri ljubosumju, da je zdravo in kdaj je preseglo vse meje normalnega obnašanja? Človek, ki osebnosnto raste in ima neke “zdrave” vrednote, mu percepcija ter intuicija govorita, kaj je prav in kaj ne. Lahko se zmotiš, ampak v tistem trenutku, ko spoznaš svojo zmoto, začneš reševati težave, ne pa potiskati stvari na stran, da jih uredijo drugi.

Matkic, mogoče moraš še malo zrasti:))).[/quote]

No pol pa recimo da je to res…

kako torej naj človek ki ima motnjo in se je (zavoljo argumenta v temi) NE zaveda…. kako naj taka oseba ve kdaj je pripravljena če mu intuicija govori da je?

”Common sense is the least common thing on the World”

Meni osebno, vsako ljubusumje presega meje normalnega obnašanja, ker sem sklenil da si nobene osebe ne smem lastiti kot svoje z izjemo lastnega telesa na katerega pač nisem ljubusumen iz logičnih razlogov…

Vidim, da se je že Matkic vtaknil v to. 🙂

To vsak zase misli, da jo ima. 🙂
Pa recimo, da greš z nekom v odnos in pride do težav….Boš potem ti rekla njemu, da ni bil pripravljen ? 🙂
Kaj pa, če ti nisi bila pripravljena ?[/quote]

Zdaj vse mečeš v en koš:). Pravim, da naj se partnerstvo ne začne z boleznijo. Če pa odnos vmes zboli, ga seveda rešuješ. In to počneta oba.

Sem vedela, da se bo nekdo vtaknil v to:))). Seveda ni recepta, samo zdrava pamet (če jo imaš) ti pove:). Si že kdaj spoznal človeka, ki je imel osebnostno motnjo in to ne ravno v blagi obliki? Kdaj veš recimo pri ljubosumju, da je zdravo in kdaj je preseglo vse meje normalnega obnašanja? Človek, ki osebnosnto raste in ima neke “zdrave” vrednote, mu percepcija ter intuicija govorita, kaj je prav in kaj ne. Lahko se zmotiš, ampak v tistem trenutku, ko spoznaš svojo zmoto, začneš reševati težave, ne pa potiskati stvari na stran, da jih uredijo drugi.

Matkic, mogoče moraš še malo zrasti:))).[/quote]

No pol pa recimo da je to res…

kako torej naj človek ki ima motnjo in se je (zavoljo argumenta v temi) NE zaveda…. kako naj taka oseba ve kdaj je pripravljena če mu intuicija govori da je?

”Common sense is the least common thing on the World”

Meni osebno, vsako ljubusumje presega meje normalnega obnašanja, ker sem sklenil da si nobene osebe ne smem lastiti kot svoje z izjemo lastnega telesa na katerega pač nisem ljubusumen iz logičnih razlogov…[/quote]

No vidiš, glede ljubosumja imaš svojo razlago in ne odstopaš od tega. Zakaj človek ne bi smel imeti predstave tudi o tem, kako naj zgleda partnerski odnos?

Človek z motnjo, ki je še ni ozavestil, seveda ne more prepoznati svojega trenutnega stanja. Zato, ga lahko drugi, a ne. Saj v odnos vedno vstopata dva.

Kako pa veš, da si (dovolj) pripravljen ?
In kako se pripraviti na odnos ?
Obstaja kakšen tečaj ? Si najprej za poskus omisliš ljubico ali ljubimca ? 🙂
Dokler živiš sam, ti lahko vse štima in celo dobiš občutek, da si popoln. A to potem pomeni, da si pripravljen ?
Hkrati pa nikoli ne veš kaj točno te čaka v nekem odnosu in s kakšnimi težavami se bomo spopadali. In kako potem naj vem, če sem pripravljen ?[/quote]

Robi, če se človek nima rad, potem je težko da bo imel rad druge. To je lahko že prvo merilo.
Nikoli ne moreš biti pripravljen na čisto vse, ker se situacije v življenju spreminjajo in ne veš, kaj te še čaka. Zadostuje, da si pripravljen živeti in se trudiš, gledaš v prihodnost in nimaš pretežkega nahrbtnika iz preteklosti. Če si na dnu, psihično in fizično, ne moreš pričakovati, da te bo partnerski odnos rešil, osvobodil in potegnil iz dna. Ljubezen je za pogumne:).
Ravno zato, ker veš, da je partnerstvo garaško delo, ki prinese veliko lepih trenutkov, a vendar tudi marsikatero sklepanje kompromisov, prilagajanje, težje momente itd. … se za to odločaš v stanju, ko misliš, da si pripravljen. Zame človek s težkimi osebnostnimi motnjami ni zrel za nekaj, čemur ne bo kos. Če bi se lahko soočal, bi se že prvo sam s sabo.[/quote]

Eno je teorija, drugo pa realne izkušnje.
Meni vse skupaj, kar je napisano pod to temo danes dopoldne malo smrdi po tem, da je veliko nakladanja “na suho” … pa je vse skupaj stvar subjektinega pogleda in presoje. Vsi imate prav in nobeden hkrati.
Kdo tule piše iz lastnih izkušenj, kdo iz tihih želja, nimam pojma, ampak kako realno in objektivno oceniti , da imaš rad sam sebe … kaj šele vse ostalo …

Kako pa veš, da si (dovolj) pripravljen ?
In kako se pripraviti na odnos ?
Obstaja kakšen tečaj ? Si najprej za poskus omisliš ljubico ali ljubimca ? 🙂
Dokler živiš sam, ti lahko vse štima in celo dobiš občutek, da si popoln. A to potem pomeni, da si pripravljen ?
Hkrati pa nikoli ne veš kaj točno te čaka v nekem odnosu in s kakšnimi težavami se bomo spopadali. In kako potem naj vem, če sem pripravljen ?[/quote]

Robi, če se človek nima rad, potem je težko da bo imel rad druge. To je lahko že prvo merilo.
Nikoli ne moreš biti pripravljen na čisto vse, ker se situacije v življenju spreminjajo in ne veš, kaj te še čaka. Zadostuje, da si pripravljen živeti in se trudiš, gledaš v prihodnost in nimaš pretežkega nahrbtnika iz preteklosti. Če si na dnu, psihično in fizično, ne moreš pričakovati, da te bo partnerski odnos rešil, osvobodil in potegnil iz dna. Ljubezen je za pogumne:).
Ravno zato, ker veš, da je partnerstvo garaško delo, ki prinese veliko lepih trenutkov, a vendar tudi marsikatero sklepanje kompromisov, prilagajanje, težje momente itd. … se za to odločaš v stanju, ko misliš, da si pripravljen. Zame človek s težkimi osebnostnimi motnjami ni zrel za nekaj, čemur ne bo kos. Če bi se lahko soočal, bi se že prvo sam s sabo.[/quote]
V osnovi se strinjam. Čeprav potem v realnosti zadeve niso tako preproste, ker se zaradi vplivov in reakcij druge osebe, znajdemo pred novimi situacijami. Zdrav in samozavesten človek bo seveda lažje reševal izzive, kot pa nekdo z nizko samopodobo, ki bo v vsakem problemu videl potrditev, da ga drugi nima rad in s tem razlog za obup.

Malo težje pa je pripravljenost predviditi pri tistih, ki se imajo radi, mogoče celo preveč radi, da so ponosni, arogantni….V tem primeru pa se partnerja soočata z drugačnimi izzivi.

Treba je upoštevati, da tudi drugi ni popoln in lahko ima kakšno “motnjo”, pa čeprav je pri drugem prepoznal “motnjo”. 🙂
Najpogostejši konflikti so vedno zaradi različnih pogledov in prepirov okrog tega kdo je kriv za nastalo situacijo v kateri sta se dva znašla in sta jo skupaj zgradila.
Ponavadi se začne pri očitkih in tam tudi ostane. Situacija pa vedno bolj nevzdržna.

Robi, če se človek nima rad, potem je težko da bo imel rad druge. To je lahko že prvo merilo.
Nikoli ne moreš biti pripravljen na čisto vse, ker se situacije v življenju spreminjajo in ne veš, kaj te še čaka. Zadostuje, da si pripravljen živeti in se trudiš, gledaš v prihodnost in nimaš pretežkega nahrbtnika iz preteklosti. Če si na dnu, psihično in fizično, ne moreš pričakovati, da te bo partnerski odnos rešil, osvobodil in potegnil iz dna. Ljubezen je za pogumne:).
Ravno zato, ker veš, da je partnerstvo garaško delo, ki prinese veliko lepih trenutkov, a vendar tudi marsikatero sklepanje kompromisov, prilagajanje, težje momente itd. … se za to odločaš v stanju, ko misliš, da si pripravljen. Zame človek s težkimi osebnostnimi motnjami ni zrel za nekaj, čemur ne bo kos. Če bi se lahko soočal, bi se že prvo sam s sabo.[/quote]

Eno je teorija, drugo pa realne izkušnje.
Meni vse skupaj, kar je napisano pod to temo danes dopoldne malo smrdi po tem, da je veliko nakladanja “na suho” … pa je vse skupaj stvar subjektinega pogleda in presoje. Vsi imate prav in nobeden hkrati.
Kdo tule piše iz lastnih izkušenj, kdo iz tihih želja, nimam pojma, ampak kako realno in objektivno oceniti , da imaš rad sam sebe … kaj šele vse ostalo …[/quote]

Prav, potem po tvoje nakladam:). Saj ne pravim, da sprejmi moje mnenje:).