Osebnostna motnja izogibanja in iskanje partnerice

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]
Zakaj pa bi ga pretepla ? 🙂
Pretepanje prav tako sodi med vzgojne ukrepe, ti pa praviš, da vzgoja nima več kot 0,5 %…Pa še to verjetno pri otroku…Koliko ima potem pri odraslem…? Predvidevam, da absolutno ničlo. 🙂

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]
Mislim, da so izkušnje tiste, ki človeka oblikujejo. Med izkušnje pa spada tudi vzgoja. Seveda je tu tudi značaj, ki pa se spet oblikuje v rani mladosti.[/quote]

A-a. Geni so geni. Izkušnje, vzgoja, okolje 0,5 %

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]
Zakaj pa bi ga pretepla ? 🙂
Pretepanje prav tako sodi med vzgojne ukrepe, ti pa praviš, da vzgoja nima več kot 0,5 %…Pa še to verjetno pri otroku…Koliko ima potem pri odraslem…? Predvidevam, da absolutno ničlo. :)[/quote]

Saj ga ne bi zato, ker bi na njega delovalo prevzgojno.
Jaz bi imela eno satisfakcijo :)))

A je to kakšen vpliv planetov, da ste danes vse ženske nagnjene k dominanci. 🙂

A je to kakšen vpliv planetov, da ste danes vse ženske nagnjene k dominanci. :)[/quote]

Ne. To je pri meni ves čas tako. Geni, saj veš :))

Mislim, da so izkušnje tiste, ki človeka oblikujejo. Med izkušnje pa spada tudi vzgoja. Seveda je tu tudi značaj, ki pa se spet oblikuje v rani mladosti.[/quote]

A-a. Geni so geni. Izkušnje, vzgoja, okolje 0,5 %[/quote]

S kakšno verjetnostjo zagovarjaš to trditev ? Meni je teh 0,5% presenetljivo malo 🙂

tema je popoln odraz smisla “šrinkov” … nakladanje in zaračunavanje časa .. jasno — zdravstveni blagajni = davkoplačevalcem.

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]
kolk si ti načitan
kot WC papir, ko ga uporabim

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.[/quote]
jutri ob 7:15 zjutraj pridita do mene … dobita argumente na papirju .. s katerim si bom obrisal rit .. toliko sta relevantna ☺

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.[/quote]

Temperament je prirojen (miren, eksploziven, družaben, zaprt..), na značaj pa vpliva okolje in se tudi lahko spreminja. Če bi se rodila nekje v južnoameriških slumih oz. getu, bi se tvoja vrednostna in moralna lestvica zelo razlikovala od zdajšnje. Okoliščine, v katerih odraščamo, odnosi z najbližnjimi ljudmi in izkušnje izoblikujejo naš značaj. Po tvojem scenariju je že v dojenčkovih genih zapis, da bo nekoč morilec, da bo neko dekle prostituka.

Vprašanje, koliko smo družbeno in kulturno pogojeni, da razmišljamo, kot že pač razmišljamo, čeprav vsak misli, da deluje po svobodnih načelih in je povsem avtonomen in neodvisen v svojih odločitvah.

Joj, kdaj je že tisto srečanje, da te pretepem :)))
Vzgoja ima pri vsem tem mogoče 0,5 %, vse ostalo pa… kakršen se rodiš, takšen si !!![/quote]
Zakaj pa bi ga pretepla ? 🙂
Pretepanje prav tako sodi med vzgojne ukrepe, ti pa praviš, da vzgoja nima več kot 0,5 %…Pa še to verjetno pri otroku…Koliko ima potem pri odraslem…? Predvidevam, da absolutno ničlo. :)[/quote]Zakaj bi me pretepla? Ker ima take gene vendar! 😉 Pretepaške je nekje pobrala :)))

Samo upam lahko da ima naravne organe, da ne bo s kakim silikonom po meni padalo……. 😀

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.[/quote]

Zadeva res tako izgleda kot, da se že rodimo taki, ker te stvari poberemo nekje v zgodnjem otroštvu in s tem rastemo. “Težava” je v tem, ker je to iriverzebilen proces in ne moreš točno vedet kakšen bi bil določen osebek, če bi živel v kakem drugem okolju.

Kaj pa potem vse te psihoanalize in iskanje vzrokov, pa debate okrog pravilne in nepravilne vzgoje…Potem je to vse brezveze ?
Je vseeno kako vzgajamo otroke ?

Avtor teme, pa še marsikdo drugi, bo večinoma res ostal takšen, kakršen je. Saj ne more izbrisati svojih prepričanj, še posebej ne nezavednih, ki najbolj vplivajo na naše obnašanje in odzivanje.
Vseeno pa ni treba obupati ter s tem le potrditi svoj občutek žrtve. Saj lahko z zavestno voljo spremenimo neke navade in način razmišljanja.

Kaj pa potem vse te psihoanalize in iskanje vzrokov, pa debate okrog pravilne in nepravilne vzgoje…Potem je to vse brezveze ?
Je vseeno kako vzgajamo otroke ?

Avtor teme, pa še marsikdo drugi, bo večinoma res ostal takšen, kakršen je. Saj ne more izbrisati svojih prepričanj, še posebej ne nezavednih, ki najbolj vplivajo na naše obnašanje in odzivanje.
Vseeno pa ni treba obupati ter s tem le potrditi svoj občutek žrtve. Saj lahko z zavestno voljo spremenimo neke navade in način razmišljanja.[/quote]Koliko bo te vzorce spremenil je vprašanje, ki niti ni toliko pomembno, pomembno je, da bo razumel zakaj tako funkcionira in se bo znal s tem soočit, da za to ne bo krivil (zle) usode, da ne bo taval v temi, da mu bo lažje, njemu in vsem v njegovi okolici, da se mu ne bo treba filat s kemijo ali iskat večne opore v nekom.

Šele spoznanje, da je nekaj odvisno od mene, mi da moč, da tisto spremenim ali kontroliram.
Če bi bilo skoraj vse v genih, potem niti ne bi imeli kaj razumeti ali najti neke povezave. Saj se svojih genov ne zavedamo.

En primer:

Kaj pa potem vse te psihoanalize in iskanje vzrokov, pa debate okrog pravilne in nepravilne vzgoje…Potem je to vse brezveze ?
Je vseeno kako vzgajamo otroke ?

Avtor teme, pa še marsikdo drugi, bo večinoma res ostal takšen, kakršen je. Saj ne more izbrisati svojih prepričanj, še posebej ne nezavednih, ki najbolj vplivajo na naše obnašanje in odzivanje.
Vseeno pa ni treba obupati ter s tem le potrditi svoj občutek žrtve. Saj lahko z zavestno voljo spremenimo neke navade in način razmišljanja.[/quote]

Z vzgojo mu vcepljaš določena pravila in navade, ne pa značaja ://
Zdaj pa grem pod odejico, ker sem danes tako utrujena da … Zzzzzzzz

Se pravi ne prevzemaš nobene odgovornosti, če bi bili tvoji sinovi ali hčere lopovi? Samo 0,5%.
Ravno vzgoja in okolje, čemur sociologi lepo pravijo socializacija, nas izoblikujeta, kakšni bomo.
In to je proces, v katerem bi naj aktivno sodelovala starša, ne pa nekaj, s čimer bi se otrok narodil.
Seveda pa imaš povsod izjeme in ne samo v negativni strani. Ampak mlado drevo se upogiba, obrezuje in dognojuje, ko ima še gibke veje in prožno deblo… Podobno je postavitev “psihološkega družinskega dedovanja”, ki je kot drevesna struktura, ki se deblo razdeli na manjše veje, veje še na manjše vejice itd., v sebi pa v aktivni (izraženi) ali neaktivni obliki (neizraženi, samo nosilni) nosimo dejansko zapis vseh naših prednikov in prenašamo v naslednje rodove.[/quote]

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.[/quote]

Ob tej priliki bom priznala nekaj o sebi: deloma v času OŠ, še izraziteje pa v SŠ sem bila precej sramežljiva; polivala me je rdečica, tresla sem se, glas se mi je zvišal, roke so bile mlahave, v ustih sem imela cmok, nisem se spomnila pravih besed ali kaj sem želela povedati… nekaj časa me to ni motilo, z odraščanjem pa je to postajal vsak dan vedno večji problem vse do dneva, ko sem se trmasto odločila, da temu neprijetnemu sindromu naredim konec (drugi so bili okrog mene včasih malo vznemirjeni, ker niso vedeli kako ravnati z mano, da ne bom spet kazala svojih najbolj prepoznavnih lastnosti, in hkrati so me včasih tolažili, da je moja sramežljivost nadvse simpatična, prisrčna). V krajevni knjižnici sem poiskala nekaj knjig na to tematiko, imela sem tudi močno podporo zelo dobre prijateljice, spomnim se, da sem s pomočjo knjig delala na sebi, veliko je bilo idej, kako si okrepiti samozavest, kako razmišljati ipd. Nekje v času študija (ne vem ali je bil 1. ali 2. letnik) sem nenadoma ugotovila, da je ta sramežljivost pri meni povsem izzvenela oz ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje v sebi prepoznala/opazila (od takrat mi ni problem govoriti z neznanci, javno nastopati, povabiti kogarkoli na kavo, povedati ljudem v faco kar jim gre, prositi ali ponuditi pomoč, se postaviti zase, ne da bi se pri tem počutila nelagodno…). Želim poudariti, da se da na sebi “ovire” spremeniti, če človek hoče in se za te spremembe tudi odloči.

Ker se nisi smilila sama sebi in si dejansko imela trdno voljo se znebit nečesa, kar te je oviralo.

Pozdravljeni,

vidim, da se je debata lepo razvila, čeprav je kar nekaj prispevkov izven konteksta. Da skušam na kratko odgovorit. Ne smilim se samemu sebi, za obstoječe stanje sem največ kriv sam, ne drugi. Skušam odpravljat napačne vzorce in razmišljanja, čeprav ne gre tako hitro kot bi hotel. Ko sem v večji družbi, sem še vedno preveč zakrčen in nesproščen, javno nastopat mi je težko, čeprav že lažje kot pred parimi meseci, ko sem komaj izustil par besed, pa še to tako tresoče. Skušam popravljat stvari, vem, da sem še vedno premalo aktiven, ampak nek začetek pa prostovoljno delo (pomoč pri prireditvah, obiskovanje delavnic, usposabljanj in pisanje poročil o tem) plus skupinska in individualna psihoterapija pa je. Vem pa, da me še čaka ogromna truda, volje, vztrajnosti, pa tudi padcev, da bom prišel na neko boljšo raven. Kot prvo pa si moram, kot je že nekdo napisal, postavit cilje v življenju, ki so realni, merljivi, časovno določeni in potem korake, kako do teh ciljev prit.

Toliko zaenkrat. Lep pozdrav,

Ampak veš…pišeš zelo jasno, berljivo in smiselno. Torej nekaj bo:).

Ali si ti videl sporočilo ene pupe, ki te je želela kontaktirat in s tabo vzpostavit stik?
Evo tu maš priliko pa se daj opogumit in navezat nek prijateljski odnos, mogoče pa da se tudi kaj več razvije.

Poglej, o tem smo že enkrat debatirali in mislim, da sva bila ravno midva, ki sva trčila s svojimi nasprotujočimi mnenji. Jaz vztrajam pri tem, da naš značaj oblikujejo geni, vse ostalo pa ima zanemarljiv vpliv – pa ajde, da ne bom pretiravala – največ 5%, ampak nič več. To o upogljivosti vej in prožnem deblu je pa eno navadno bulšitanje in večinoma deluje na kratek rok. Tako da se lahko avtor teme “raztrga” pri raznih šrinkih pa bo vseeno za vse življenje ostal sramežljiv in vase zaprt fant, ki pa bo lahko kljub temu nekomu zelo dober partner.[/quote]

Ob tej priliki bom priznala nekaj o sebi: deloma v času OŠ, še izraziteje pa v SŠ sem bila precej sramežljiva; polivala me je rdečica, tresla sem se, glas se mi je zvišal, roke so bile mlahave, v ustih sem imela cmok, nisem se spomnila pravih besed ali kaj sem želela povedati… nekaj časa me to ni motilo, z odraščanjem pa je to postajal vsak dan vedno večji problem vse do dneva, ko sem se trmasto odločila, da temu neprijetnemu sindromu naredim konec (drugi so bili okrog mene včasih malo vznemirjeni, ker niso vedeli kako ravnati z mano, da ne bom spet kazala svojih najbolj prepoznavnih lastnosti, in hkrati so me včasih tolažili, da je moja sramežljivost nadvse simpatična, prisrčna). V krajevni knjižnici sem poiskala nekaj knjig na to tematiko, imela sem tudi močno podporo zelo dobre prijateljice, spomnim se, da sem s pomočjo knjig delala na sebi, veliko je bilo idej, kako si okrepiti samozavest, kako razmišljati ipd. Nekje v času študija (ne vem ali je bil 1. ali 2. letnik) sem nenadoma ugotovila, da je ta sramežljivost pri meni povsem izzvenela oz ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje v sebi prepoznala/opazila (od takrat mi ni problem govoriti z neznanci, javno nastopati, povabiti kogarkoli na kavo, povedati ljudem v faco kar jim gre, prositi ali ponuditi pomoč, se postaviti zase, ne da bi se pri tem počutila nelagodno…). Želim poudariti, da se da na sebi “ovire” spremeniti, če človek hoče in se za te spremembe tudi odloči.[/quote]
Najprej čestitke za opravljeno delo.
Moram pa pripomnit, da si tole opravila še skoraj preveč dobro. Da se zdaj tehtnica ne bo nagnila pa na drugo stran… Včasih bi kakšen zadržek ali kanček sramežljivosti ne bil odveč 🙂

Vprašanje, ki se postavlja je, ali se je s tem spremenil tvoj značaj ali pa le navade oziroma vzorci vedenja. Sam menim, da se značaj oblikuje v rani mladosti in se pri določeni starosti zaklene, pomeni, da se potem ne spreminja več. Spreminjamo pa lahko naše navade in naučene vzorce, vendar le toliko in tak način, kot nam to dovoljuje naš značaj. Zdaj bi spet morali definirat, kaj pomeni značaj, ampak se mi ne da o tem razmišljat. :))