Osnovnošolci in mobitel
Nas 10-letnik je dobil za 9. rojstni dan mobilca. Prezgodaj ali ne, pri nas se je pojavila potreba, da ima svoj telefon, ker smo stacionarca izklopili, mulc je zacel ostajati sam doma po kako urico ali dve in da bi lahko poklical, ce je nuja, smo mu nabavili mobilca. No, zdaj mi je pa tudi fajn, ko greva v soping, se ne isceva vec po Sparu, ampak je sine lepo na igracah ali pri knjigah, jaz vse opravim, potem se pa pokliceva kje sva.
Naša ga ima le zato, da me poklice, ko moram ponjo, drugace ga ne uporablja, se ne baha z njim, skratka mlbitel ima skoz izklopljen v torbi, prizge ga ob koncu pouka, da me poklice, ali ce se vmes zgodi kaj zakar me res potrebuje, potrebujejo, zdravnisko predvsem, ker mora vsak dan jemati tablete…samo zato ga ima, drugace ga ne bi imela.
Moja hci telefona sploh ne uporablja, doma stacionarca in ni za te fore, ko si posiljajo brezvezne sms ali slike ali klicarijo brezveze iz dolgočasja, mi imamo pametnejse stavri za počet, kot pritiskat na mobitel.
Kar pa videvam po mestu, soli in v vsak danu, pa mi gre na bruhanje, vsi ti “norci”, ki ne znajo drugega kot pritiskat na mobitele, kam pluje ta svet?!
Moja 9-letnica ga nima. Ni potrebe. Še stacionarnega ne uporablja ne vem skoraj nič. Kadar potarna, da ga sošolci imajo, rečem, naj kar stacionarnega uporablja. In je hitro pomirjena.
Seveda je odvisno od situacije: če bi prišel moj otrok domov v prazno stanovanje, jaz bi bila pa še v službi, bi si želela slišati, da je vse OK. Magari po gsm-u. Po vsej sili pa ta razvada ni potrebna – samo zato, ker ga imajo vsi.
Otroci defenitivno ne potrebujejo mobitela pri teh letih. In meni je zelo všeč, da so na naši osnovni šoli mobiteli prepovedani. To so jasno povedali vsem staršem in nam tudi povedali, da so za nujne primere šolski telefoni, ki so non stop na razpolago.
Ne razumem, da so starši tako dosledni pri bonbonih, pa čokoladkah, pa mleku…itd, medtem ko tako nepotrebno tehnologijo (za katero so že večkrat dokazali kako je zdravju škodljiva) podpirajo…. Hodimo iz ene skrajnosti v drugo….
Ne, ni edina. Tudi naša, ki bo drugi mesec dopolnila 11 let (5. razred), ga nima. Tudi pri njej ga “že vsi imajo” in tudi ona si ga želi. Da bi ga nujno rabila? Če ga nujno rabi v šoli, lahko pokliče s šolskega telefona, če pa kam gre, ji jaz ali pa kakšen od starejših bratov mobitel posodi za tisti čas. Pa ne gre za finančne težave, ampak smo se pač domenili, da se mobitel dobi v 7. razredu. Tako je bilo pri najstarejšem, pri srednjem in tako bo pri njej. Pa se je s tem sprijaznila in sploh ne tečnari. Prav je, da imajo otroci nekaj, po čem hrepenijo in ki si želijo dlje časa kot kakšen dan. Nasploh uresničujemo njihove želje prehitro, potem pa nimajo velikega čara.
Danes je hčerin mobitel gotovo rešil življenje deklici, ki jo je na prehodu za pešce zbil avto.
Leto mlajša je od tvoje in letos ga je dobila za rojstni dan. Zakaj ga je ravno danes prvič odnesla s seboj v šolo ne bom niti razmišljala. Vselej sem nasprotovala temu, danes zjutraj pa mirno dovolila. Ni mi žal. Nisem več v dvomih, če je bila odločitev o nakupu pametna.
Če otrok hodi iz šole sam, ima poleg tega še razne popoldanske aktivnosti, je samostojen, se drži dogovorov, potem vidim v tem prej korist kot nepotreben dodatek. Če imaš občutek, da ga ne potrebuje, potem ga po sili ne kupuj. Zaupaj svojemu občutku, ne množici zadovoljnih uporabnikov ali antinavijačev.
Na prvi pogled,ga že imajo”vsi”.
Pa sigurno ni tako,ima ga pa precejšen delež še zelo mladih.
Zdravo pa ni to nositi vedno ob sebi.Če gre za nujne klice,res nujne ni slabo.Drugo pa je,če gre za afnarijo.
Nekateri se motijo s tem,da vedno nekaj stikajo po njem,kot,da se bo čudež prikazal in gre za zasvojenost z aparatom.
Mislim,da je pametno,da se čim bolj proč drži otroke od teh aparatov,ki sigurno ne vplivajo dobro na zdravje otrok in tudi nas odraslih.
