Veš kaj, marjetkaa, natreseš nam nekaj podatkov, ki so slišati res grozni, ampak če ne poznamo ozadja, ne moremo soditi. Kaj pa je otrok naredil, da ga je oče kaznoval? Čisto nič se ne igra, ali premalo? Včasih je bolje nič napisati, kot napisati premalo.

Dej, bugnaviela, ker dokazuješ nekaj v tri dni!
Oh in sploh krasen mož – in nikakršen oče: to dvoje RES ne gre skupaj in se malo spusti na realna tla in nehaj nekaj trdit samo zato, ker hočeš ostajat pri svojem prav. Ker samo nakladaš.

Če je človek ljubeč, je ljubeč do VSEH, sploh pa do otroka. To ne pomeni, da je vedno sladek kot med, a če zna ljubezen pokazat, jo zna pokazat vsakomur. Tu ni lestvic: temu bom bolj pokazal, temu manj…ali imaš to ali ne. To je notranja sposobnost.

In če je ne zna kazat do otroka – kar je precej razvidno iz posta marjetke – brez skrbi ni nek “ljubeč mož, odličen partner, s katerim bi se postaral skupaj”.

In namesto da dokazuješ nekaj iz nekega principa, se raje postavi na realna tla in dojemi, da obstajajo čustveni kriplji in da to, kar ti opisuješ je bodisi čista izmišljotina ali pa zatiskanje oči. Ja, ja, ljubeč partner – poznam veliko primerov, ko je partner vse prej kot ljubeč in bi bilo najbolje iti stran, a drugi si še vedno domišlja in hoče verjeti, kako krasnega človeka ima ob sebi.

To, ali je nekdo čustveno zrel, se vidi na VSEH podorčjih, na obnašanju do VSEH, SPLOH PA DO OTROKA.

Ne rečem, da nihče ne dela kiksov, ampak vse ima mejo in tale tip od marjetke jo konkretno prestopa in ja, bi bilo kar treba razmišljat o tem, koliko ljubezni je sploh še med njima.

Pa res ne vem, bgv, a znaš brat. Pa vse te tvoje pocukrane besede. To, kar marjetka opisuje, je res adijo in to so resne stvari. Je sama rekla, da oče kaznuje brez potrebe. To je očitno tip, ki samo hoče uveljavljat svoje in se znaša nad nemočnim otrokom. Ni nasilje samo v pretepanju, starši so nasilni do otroka na tisoč in en način in tole, kar tule berem, je vsekakor eden.

In to niso heci. ja, iz takega tipa bo pa kar “krasen oče” ratal, kar naenkrat.
Dej, dej. Stopi malo na realna tla.

Ampak eni pač vztrajajo pri pravljicah, četudi je vsebina gnila.

In res je tudi, da se enim take stvari zdijo čisto okej. In to je še najhuje.

Sicer se mi pa ne da več…marjetka bo že sama se odločila.

Ok … pol je pa res … Marjetkaa … resnično je verjetno res najboljše, da se ločiš. Ker imaš doma zanič očeta in še bolj zanič partnerja, ki ni sposoben kančka usmiljenosti … :)))

Ribon … sej bi ti lahko odgovorila in ti dokazala, da obstajajo tudi takšni ljudje, ki so lahko krasno partnerji a se ne znajdejo kot očetje … ampak … sem že tako izgubila preveč besed in časa … pa ne bi se rada spet kregala zaradi nečesa kar niti ne vemo kaj je.

Konec koncev … naj se pa oglasi Marjetkaa in že enkrat pove malo bolj točno kakšno je stanje pri njih doma … Ker iz napisanega se res ne da razbrat kaj je.

pa še prav imaš!

Koliko ti je pomagal mož ko je bil otrok dojenček? Si vse opravila sama ali je lahko otroka previl/okopal/peljal na sprehod tudi očka, pa čeprav tega ni naredil tako dobro kot ti in si držala jezik za zobmi? Veliko odtujenosti očeta od otroka namreč sproducirajo mamice same v prvih mesecih po rojstvu, ko očeta izključujejo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Če je tako, potem bo treba malo večkrat moža postavit pred dejstvo: čuvaj malega, jaz moram nujno sem in sem. Naj ga situacija prisili v to, da z otrokom preživlja več časa in ga spoznava.
Dejstvo je, da ga ne pozna. Dejstvo je tudi, da se mu zdijo vse druge stvari bolj pomembne in vse druge skrbi prevelike, da bi skrbel še za otroka. Toda otroci hitro rastejo. Znati si vzeti čas, sprostiti se z otrokom in se prepustiti njegovemu svetu… tega se mora očitno naučiti. Rabi samo priložnosti, ki jih morda ne bo z veseljem sprejel, vendar bodo po nekaj mesecih gotovo obrodile sadove.

Da je čustveno nezrel ipd. bi po tem težko sodili. Vsekakor pa se ne zaveda, kakšna dragocenost je otrok in kaj vse izgublja s tem, ko otroku in sebi odreka njune skupne trenutke.

ne moreš mi odgovorit, bugnavilea, ker sem ti že rekla, da so to pravljice in da tako obnašanje tipa kaže na mnogo globlje reči kot pa na puhlice, ki jih tu trosiš.
Pa vse tisto blabla o igri – sploh ne gre za to, da se oče z otrokom ne igra, ampak da ga predvsem kaznuje! To je point, če še nisi dojela. In to kaže na marsikaj o tem ČLOVEKU. Samo tega seveda ne vidiš.
Morda si pa tega vajena in se ti to zdi OK? Sicer me pa ne zanima.

in ne meči praznih besed kar povprek: kaj je za tebe “krasen” partner? O tem bi se dalo precej razpravljat najbrž pa bi tudi marsikaj prišlo na dan, samo se mi ne da.

Res, zaključujem.

LP

Kaj pa je narobe s kaznovanjem? Saj je lepo napisala, da tudi ona kaznuje otroka. Nekateri vzgajajo s kaznovanjem … drugi pohavijo otroka, ko razbije kozarec … A si pa mogoče opazila, da sedaj ta gospa Marjetkaa sploh ne oglasi več? Zakaj pa to?

Sicer pa … Jaz sem ji samo svetovala naj se pogovori z možem in naj poskušata najti nek kompromis in rešit zadevo in naj ne gre kar takoj do odvetnika po ločitvene papirje … A je to res tako napačno mišljenje, da poskušaš vseeno težave reševat?????

Sicer pa … tvoje mišljenje o ljubezni in zakonu sem prebrala v zgornji temi in je lepo vidno, da si očitno precej črnogleda glede tega. Jaz sem v razmerju 7 let … Ni dolga doba, sva pa dala marsikaj skozi. Sva šla tudi že večkrat narazen, ker sva mislila (tako kot pišeš zgoraj) da je ljubezen minila in da nima smisla vztrajat … in kasneje ugotovila, da enostavno ne moreva eden brez drugega … in po letih težavnega odnosa (takrat še brez otroka) končno ugotovila kje je tičal problem … ga rešila … kar naenkrat so metulčki spet privreli na dan (in so tu še danes) in skoraj takoj za tem se nama je zgodila še najina največja sreča … zanosila sem.

Jaz sem vsekakor zagovornik tega, da se je vredno potruditi .. prav zaradi moje izkušnje. Prej sva se stalno kregala, nisva se več znala skupaj smejat, sex je bil za nič, sploh se nisva več privlačila in iskala sva izgovore, da ne bi bila preveč skupaj, da ne govorimo o tem, da se sploh ni bilo moč pogovarjat … … Z vseh koncev sem dobila isti nasvet “Pusti ga!” … vendar glas v meni mi je vedno govoril, da je on tisti, ki mi je “usojen” oz. tisti, ki je pravi zame. In res … … … ko sva rešila težavo, ki naju je ves ta čas morila se je odnos spremenil za 180 stopinj … Saj ne rečem, da imam sedaj tak odnos kot v filmu … seveda pride do kriznih situacij … Vendar sedaj jih rešujeva!!!!!!! In to uspešno!!!! Da ne govorimo o tem, da sva bolj zaljubljena kot sva bila na začetku razmerja in se bolj privlačiva kot kdajkoli (pa sva telesno mogoče malenkost manj “privlačna” kot sva bila na začetku).

Ne pravim zdej rint z glavo skozi zid in reševat odnos 20 let brez izboljšanj … Ampak tudi zdej se ločit samo zato, ker se pač on ne igra z otrokom mi je pa tut mal višek … …

Na zdej … Sem se pustila sprovocirat in se preveč razpisala (se posipam s pepelom) … ampak sem mogla napisat.

Zdej pa tudi jaz zaključujem … in draga Marjetkaa … upam, da se boš pravilno odločila (zate pravilno) in da rešiš težave.

Moram reči, da je bil moj zelo podoben tvojemu. Zlaganje kock z otrokom in sestavljanje sestavljank mu je predstavljalo pravo muko, zdelo se mu je nesmiselno. Čeprav je to počel, je to počel brez vsakega žara in veselja, kot kup nesreče. Zato je pa recimo užival na sprehodih z otrokom, od dojenčka naprej ga je vsak dan vsaj za uro ali dve v kengurujčku sprehajal okrog, potem s kolesom na sedežku, na nahrbtniku in pozneje sta se oba vozila vsak s svojim kolesom. Ti trenutki so bili tudi za otroka zelo dragoceni. Pa brcanje žoge skupaj na igrišču, igranje nogometa…

Niso vsi za vse, tudi meni je dolgo trajalo, preden mi je potegnilo, da nima smisla siliti človeka v stvar ki mu ni blizu. Mogoče tudi kaznovanje izhaja iz tega, da tvoj mož še ni našel tistih skupnih momentov s svojim otrokom, ki bi oba veselili. Morda ga pa preveč siliš v določene dejavnosti, ki so mu mimo. Samo ugibam.