Tole je permisivcem brez veze razlagat, ker preprosto ne razumejo in te dolžnosti niso pripravljeni sprejet.

Tole je permisivcem brez veze razlagat, ker preprosto ne razumejo in te dolžnosti niso pripravljeni sprejet.
[/quote]
Opažam…
Žal jim otroci to pokažejo čez leta, ko nekje zabredejo, ampak takrat so spet drugi krivi 😛

res žalostno, da ti je težko izustiti,da imaš otroka rad – medtem ko ti o hierarhiji in o tem,da je zadnji v vrsti ni težko pisati… oprosti, kdor meni reče kot otroku,da sem zanj zadnji v vrsti, v ljubezen takega starša močno dvomim.
In očitno tako čutijo tudi otroci tistih staršev, ki tako poudarjajo hierarhično lestvico in njeno zavedanje pri otrocih. In dokler se otrok izrazi sam, da ni upoštevan, da ga nihče ne posluša, potem očitno si želi izraziti, želi povedati, pa nima te možnosti, ker seveda starši odvzem te enako opravičujejo – ne znaš, nisi še sposoben – ker sva midva glavna… očitno bi tak otrok želel kaj povedati, sodelovati in očitno zanj to ni obremenitev, pa možnosti nima.

Ne razumem vas, ki se pritožujete nad odločanjem otroka o tem kaj si želi jesti, oziroma, če bo namaz ali ne, ali bo sam kruh recimo. In to pojmujete kot nevzgojenost in slabo vzgojo… pa kaj vam je no se jaz sprašujem?
A ti v restavraciji nimaš na voljo menijev in se odločaš kaj boš jedel – ali pa če je nekaj na voljo, pa ti del ni všeč, rečeš,da boš brez tega dela. Kaj je tukaj slabega in nevzgojenega.
aja ti lahko ker si odrasel, otrok pa mora delati in jesti kar mu ti odrediš in nima možnosti povedati ali bo namaz ali kosmiče – če so oboji na voljo. ta odnos je napaka.
Če so oboji na voljo, lahko izbere kot lahko izbere vsak odrasel kaj si želi in v tem ni nič slabega in nevzgojenega.
Enim vam malo manjka zdravega razuma in tukaj se potem vidi,da vzgojo razumete kot diktat – v takšnih vaših dejanjih… nekaj kar vi kot odrasli mirno počnete in ni v tem nič spornega, otroku pa diktirate da to se ne sme, da je to nevzgojenost… ni čudno, da se lahko takemu otroku zmeša in očitno občuti to kot krivico in zafrkavanje, ker ga očitno imate za norca.
če je več hrane na voljo je normalno,da si lahko vsak izbere kaj bo jedel- tako odrasel kot otrok. Posiljuj sam sebe s hrano, ki ti ni všeč, pa boš videl kako se boš počutil.
[/quote]

Dobr si nas :)))
En lep čas sem mislila, da res lahko kdo tako razmišlja in piše, zdaj pa vidim, da nas zezaš .
Dobra, bravo :))

Ja, pri nas so se lahko odločili, da bodo celo popoldne igrali igrice. Imeli so naloge in obveznosti za vsak dan, če so vse naredili takoj ali en dan prej, so imeli free popoldne in so se lahko odločili, da bodo počeli karkoli si želijo.
Glede oblačil je tudi en poskusil, kako je v kratkih rokavih iti v vrtec sredi zime, ni pa prišel niti do avta na parkirišču. Probaj sine, če meni ne verjameš.
Z dopustom pa nikdar nismo imeli problemov, smo se vedno skupaj vsedli, ma, skoraj od predšolskega, takoj ko so znali povedati, kaj bi na dopustu počeli in smo vsi povedali svoje želje, midva najine zmožnosti in smo vedno poiskali tako opcijo, da je bila za vse prav. Kdaj tudi nismo mogli komu izpolniti željo, pa smo jo prestavili na najbližji možni čas uresničitve, ampak smo to povedali jasno in s dogovorov držali.
Ko smo se selili, so bili fantje najstniki in nama je bilo pomembno, da požegnajo selitev in izbor nepremičnine, lokacijo, skratka novo okolje. Bilo bi mi skrajno bedno, da se preselimo, a da je enemu članu naše družine tam odvratno. Saj končna odločitev je bila najina z možem, a ne bi šla v nakup, če ne bi vsi trije pritrdili, bi pač iskali naprej.

Tista prava vzgoja je običajno diktatura ali pa popolno nesprejemanje otroka, če ni po njihovih predpisih, zato imajo potem otroci velike težave in travme, čeprav so navzven pridni in vzgojeni.
Prvo je treba otrokom dovoliti, da delajo napake in jih učiti, kako se napake popravijo, kako se rešujejo situacije. Drugo pa treba je priznati lastne napake, jih popravljati in reševati in otroku pokazati, ga naučiti, da je grešiti povsem človeško in da se težave rešujejo, ne pa travmirajo.

Ne delam ravno v ZOO in ne živim v Afriki, sicer pa še nikoli nisem videla takega obnašanja v krdelu, pa ti mirno zagotovim, da sem v svojem življenju že imela nekaj takih “krdel”. Govorim o psih in mačkah.
Naše samice so po kotitvi skrbele in varovale svoje mladiče, pri njih so mladiči pili mleko kolikor dolgo je bilo potrebno, da so začeli jesti tudi drugo hrano. Samice so bile zaščitniške do mladičev in razen domačim, niso dovolile prevelike bližine svojemu leglu. Svoje mladiče so spremljale do samostojnosti, ki pri živalih seveda pride po nekaj mesecih. Do tedaj so jim bile vedno za petami. Prve tedne so pojedle njihove iztrebke in čistile za njimi, na prvih sprehodih so vodile četico po varnem področju, pred njimi so kopale luknje, jih vodile v senco, ko je bilo sonce in na toplo, ko je bilo hladno. Če se je kateri od mladičev oddaljil iz njihovega vidnega polja, so vse po vrsti postale nervozne in ga iskale, da so ga privedle nazaj v leglo. Nikoli nisem videla nobene agresije. Ko so bili mladiči večji in že samostojni, samice niso niti trznile, ko so prihajali novi lastniki. Vsako ločevanje mladiča in mame je bilo žalostno, hkrati pa se samice niso upirale temu, da so jih drugi božali, se jih dotikali, jemali v naročje. Vedele so, da so mladiči pripravljeni za odhod in da so samostojni.

Mislim, da otroci tega niso deležni. Že zelo majhni morajo od doma za več ur, v varstvo izven svojega “krdela”. Kakšne skrbnike tam dobijo, je loterija. Malenkost večji morajo v institucijo, kjer so obvezani 5, 6 urnega dela, kateremu sledi še dodatnih nekaj ur obveznosti.

V družbeni hierarhiji otroci kot posamezniki sploh nimajo mesta, mesto v tem imajo samo obveznosti, ki jih morajo otroci izpolniti. Če jih, so dobri, pridni, lepo vzgojeni. Če jih ne, so lumpi, nadležni, zoprni, zatirani.

Moje živali so imele več legel, ampak nikoli nismo mogli izmeriti časa, ki ga je posamezna samica posvetila do samostojnosti mladičev. Enkrat je bilo to 8 tednov, drugič 10, tretjič 12, četrtič 9. V odnosih mojih živali sem videla več ljubezni do mladičev tudi od samic, ki jih niso skotile, kot vidim tukaj od zrelih žensk, ki vihajo nosove ob joku dojenčka ali malčka. Vsakem joku, ne samo trmastem joku, tudi joku bolnega, lačnega ali zaspanega otroka.
.
[/quote]

Kako lepo napisano, zivali so nam marsikdaj lahko za vzor.

Kako lepo napisano, zivali so nam marsikdaj lahko za vzor.
[/quote]

Uf, kako poznam te mačje mame, res so ideal mater in od njih bi se lahko ljudje recej naučili!

Imeli smo mačko, sosedje so imeli pa njeno hči in obe sta imeli mladiče, s tem da so bili naši že malo večji, še vedno dojeni, a so se že špancirali, sosedovi pa so še mižali. No, sosedova mačja mama je poginila in naša mačkonka je nekaj dni dojila oboje mlaiče, potem pa je en dan prinesla svoje nam v dnevno… Mislim, toliko da nam ni rekla, dajte jih hranit, ne zmorem obojih dojit… Mi smo potem prevzeli njene, so začenjali že počasi jesti, dodajali smo jim malo mleka in je šlo, naša mačka je pa dojila svoje vnuke, dokler niso začeli sami jesti…

No, to je ena naša mačja štorija izven konteksa, ampak želim reči, poznam mačje družine in mačke so res lahko vzor mater, kako varujejo mladiče, kako skbijo za njih, kako jih učijo, mislim, mačke imajo pravo mačjo šolo, neverjetno in kako si mama mačka vzame tudi 5 minut zase, čeprav je 24/7 na oprez za svojimi mladiči in popolnoma predana skrbi za njih, na koncu jih pa spodi iz gnezda in lahko pridejo samo na obisk.

Uf, kako poznam te mačje mame, res so ideal mater in od njih bi se lahko ljudje recej naučili!

Imeli smo mačko, sosedje so imeli pa njeno hči in obe sta imeli mladiče, s tem da so bili naši že malo večji, še vedno dojeni, a so se že špancirali, sosedovi pa so še mižali. No, sosedova mačja mama je poginila in naša mačkonka je nekaj dni dojila oboje mlaiče, potem pa je en dan prinesla svoje nam v dnevno… Mislim, toliko da nam ni rekla, dajte jih hranit, ne zmorem obojih dojit… Mi smo potem prevzeli njene, so začenjali že počasi jesti, dodajali smo jim malo mleka in je šlo, naša mačka je pa dojila svoje vnuke, dokler niso začeli sami jesti…

No, to je ena naša mačja štorija izven konteksa, ampak želim reči, poznam mačje družine in mačke so res lahko vzor mater, kako varujejo mladiče, kako skbijo za njih, kako jih učijo, mislim, mačke imajo pravo mačjo šolo, neverjetno in kako si mama mačka vzame tudi 5 minut zase, čeprav je 24/7 na oprez za svojimi mladiči in popolnoma predana skrbi za njih, na koncu jih pa spodi iz gnezda in lahko pridejo samo na obisk.
[/quote]

Pri nas je to naredila psička, res bi si ženske lahko vzele zgled, ne pa da se druga do druge obnašajo kot volk. Namesto, da bi si pomagale med seboj, se obosjajo in se ven mečejo, da jim je ratalo, v resnici pa ne vedo, kaj vse lahko doživijo zraven svojih otrok.

Tista prava vzgoja je običajno diktatura ali pa popolno nesprejemanje otroka, če ni po njihovih predpisih, zato imajo potem otroci velike težave in travme, čeprav so navzven pridni in vzgojeni.
Prvo je treba otrokom dovoliti, da delajo napake in jih učiti, kako se napake popravijo, kako se rešujejo situacije. Drugo pa treba je priznati lastne napake, jih popravljati in reševati in otroku pokazati, ga naučiti, da je grešiti povsem človeško in da se težave rešujejo, ne pa travmirajo.
[/quote]
Prvo je treba otrokom dovoliti, da delajo napake…

A mu pustiš, da se igra z elektriko? Mu pustiš, da prečka prometno cesto, da poje strupeno rastlino, je same sladkarije?

Ne moreš mu pustit, ker se bo poškodoval sebe/druge, umrl… Kot starš si mu dolžan preprečit določena dejanja/vedenja. Če imaš svojega otroka rad mu ne boš pustil, da vse proba. Starši, ki otroku vse pustilo si izogibajo lastne odgovornosti (na škodo otroka), ker je njim tako bolj prijetno kot pa se z otrokom prerekat kaj je prav in kaj narobe, hkrati niso otroku nobena opora, otrok nima nobenih dolžnosti, vse se njemu prilagaja…popolni nesmisel.
Pišče več od kure ve?

Otroci so VEDNO PRVI!
Vedno se poskrbi najprej za otroke, da so siti, oblečeni, suhi, na toplem, na varnem,…
Kdor postavlja otroke na lestvico, je bedak!

Kar zadeva pa red in vzgojo, vzgojeni starši imajo vzgojene otroke. Kdor pa ne zna ali zmore sebe vzgojit, tudi otrok ne bo, ker ne moreš lapat eno, delat pa drugo!
[/quote]

NE DRŽI.
V letalu, v primeru nesreče, najprej odrasli SEBI namesti kisikovo masko in šele nato otroku!

In vse to, kar naštevaš, laho otroku nudiš, če najprej poskrbiš zase (lastno zdravje, dohodki itn.).

del sem ti že odgovorila v drugem postu.
tole so tvoje besede:
Ker še nič ne zna, ker še nič ne daje, ker RABI komando, red, varnost.
nikjer ni napisano,da rabi ljubezen… če ti tukaj vidiš napisano, da rabi ljubezen, potem očitno haluciniraš, ker ljubezni nisi omenila.

Ja otrok za moje pojme sme si izbrati kaj bo jedel, sme si izbrati, kaj si želi za sobotno kosilo recimo in starš to uresniči, ja otrok vsekakor si sme izbrati s katerimi igračkami se bo igral. Tako da ja določene stvari primerne njegovi starosti in stopnji razvoja lahko otrok odloči.
Tako lahko dveletnik rečem igral se bom z legokockami in ne z avtom… in sestavil bom recimo kmetijo in ne šole… ja sme odločiti kako se bo igral.
Ne samo,da sme, mora se mu pustiti. otroku se znotraj odraščanja mora pustiti, da izrazi svojo voljo in da o njemu primernih stvareh tudi odloči in za to prevzame tudi določeno odgovornost. Tega se tako uči.
Ko gre na sladoled si lahko izbere okus sladoleda, itd. itn.
In zaradi takih izbir in odločanja , ki z razvojem tudi rastejo in so možnosti odločanja obširnejše in s tem tudi odgovornosti, nikakor ni alfa in omega v družini, ampak raste in se uči biti odgovorno bitje, hkrati pa se mu tudi dovoli izražati. Pokazano mu je,da je v družini tudi njegov glas, volja, želje, pomembne in upoštevane. kar je pomembno tudi za zdrav razvoj samopodobe, občutke pripadnosti in občutenja ljubezni.

Konstantno zatiranje otroka, bodi tiho, ker sem jaz glavni, nimaš pravice nič reči je zelo škodljivo za njegov osebnostni razvoj in vsekakor tak otrok ne čuti ljubezni in pripadnosti družini.
[/quote]

A ti res ne razumeš, da z Repliko pišeta o isti stvari?
Kar je Replika napisala, z drugimi besedami, ker pač ni tvoj klon, je ENAKO, kar pišeš ti.
In btw, se tudi jaz osebno strinjam z obema. 🙂
Meje morajo biti in niso avtomatično v nasprotju z ljubeznijo in varnostjo.
Avtoritarna kot tudi ultra (trenutno izredno popularna) permisivna vzgoja, se mi zdita obe enako napačni, slabi in škodljivi za otrokov razvoj v samostojnega, odgovornega, s svojo glavo razmišljajočega mladega odraslega človeka.

res žalostno, da ti je težko izustiti,da imaš otroka rad – medtem ko ti o hierarhiji in o tem,da je zadnji v vrsti ni težko pisati… oprosti, kdor meni reče kot otroku,da sem zanj zadnji v vrsti, v ljubezen takega starša močno dvomim.
In očitno tako čutijo tudi otroci tistih staršev, ki tako poudarjajo hierarhično lestvico in njeno zavedanje pri otrocih. In dokler se otrok izrazi sam, da ni upoštevan, da ga nihče ne posluša, potem očitno si želi izraziti, želi povedati, pa nima te možnosti, ker seveda starši odvzem te enako opravičujejo – ne znaš, nisi še sposoben – ker sva midva glavna… očitno bi tak otrok želel kaj povedati, sodelovati in očitno zanj to ni obremenitev, pa možnosti nima.

Ne razumem vas, ki se pritožujete nad odločanjem otroka o tem kaj si želi jesti, oziroma, če bo namaz ali ne, ali bo sam kruh recimo. In to pojmujete kot nevzgojenost in slabo vzgojo… pa kaj vam je no se jaz sprašujem?
A ti v restavraciji nimaš na voljo menijev in se odločaš kaj boš jedel – ali pa če je nekaj na voljo, pa ti del ni všeč, rečeš,da boš brez tega dela. Kaj je tukaj slabega in nevzgojenega.
aja ti lahko ker si odrasel, otrok pa mora delati in jesti kar mu ti odrediš in nima možnosti povedati ali bo namaz ali kosmiče – če so oboji na voljo. ta odnos je napaka.
Če so oboji na voljo, lahko izbere kot lahko izbere vsak odrasel kaj si želi in v tem ni nič slabega in nevzgojenega.
Enim vam malo manjka zdravega razuma in tukaj se potem vidi,da vzgojo razumete kot diktat – v takšnih vaših dejanjih… nekaj kar vi kot odrasli mirno počnete in ni v tem nič spornega, otroku pa diktirate da to se ne sme, da je to nevzgojenost… ni čudno, da se lahko takemu otroku zmeša in očitno občuti to kot krivico in zafrkavanje, ker ga očitno imate za norca.
če je več hrane na voljo je normalno,da si lahko vsak izbere kaj bo jedel- tako odrasel kot otrok. Posiljuj sam sebe s hrano, ki ti ni všeč, pa boš videl kako se boš počutil.
[/quote]

Otroka prevelika izbira zmede in ji ni kos. Zakaj se zjutraj mečejo ob tla, da bi oblekli ono, ne tega, poleti bundo, pozimi kopalke, pa ne te barve, ne one … To je zanje prezahtevna odločitev! Ti mu daš na izbiro: modra ali rdeča jopa. To je njegov nivo. Enako v restavraciji, začenši s tem, kje bo sedel, in potem si izmišljuje in se preseda, ker se ne more odločit.
In ja, večino odločitev moramo sprejeti starši namesto njega. Da se bo pozimi toplo oblekel, da bo šel v vrtec, šolo, k zdravniku, da se gre ven čez dan, ko je svetlo in topleje, ne ob devetih zvečer, ker je takrat čas za spanje. Otrok dobi občutek varnosti, ker v njegovem svetu vlada red in mu ni treba razmišljati o stvareh, ki so zunaj njegovega dometa. Lahko se odloči, ali gre popoldne na sprehod ali na igrišče ali morda nekam s kolesom. Ne pa, ali bi šel zdaj ven (pa ravno je vzel neko zanimivo knjigo). Reče ne. Čez eno uro pa, da bi šel ven, ampak je že prepozno. Mu skušaš dopovedati, pa ne gre, metanje v tla, ti po možnosti popustiš in gresta vseeno ven.
Zanj kaos, postavila si ga pred preveč zahtevno nalogo in nato od njega pričakovala razumnost, ko jo je pa on pričakoval od tebe, si pa ti naredila traparijo in sta šla ven, čeprav je bilo že prepozno. To ni diktatura, to je zanj varnost.

Potem pa pridemo do kričanja po restavracijah, norenja po kampih in neprimernega obnašanja v javnosti, ker je otroku prepuščenih preveč odločitev in staršem ne more zaupat, da imajo prav, ko rečejo, da mora v restavraciji lepo sedeti. Saj so rekli tudi, da se ne more iti vozit s kolesom zvečer, pa se je potem vseeno lahko šel, ko se je malo metal v tla in sitnaril. Zakaj bi torej verjel, da se je treba nekje lepo obnašati?

Pri nas ne poznamo napornih juter in zmišljevanja glede oblačenja, od doma smo šli smeje ali prepevajoč, v vrtec so odkorakali samozavestno in brez solz, od malega jedo zelenjavo in nikoli ni bilo problemov z večernim spanjem. Ker jih nisem pri dveh letih spraševala, kaj bi oblekli ali kaj bi za kosilo.

Otroka prevelika izbira zmede in ji ni kos. Zakaj se zjutraj mečejo ob tla, da bi oblekli ono, ne tega, poleti bundo, pozimi kopalke, pa ne te barve, ne one … To je zanje prezahtevna odločitev! Ti mu daš na izbiro: modra ali rdeča jopa. To je njegov nivo. Enako v restavraciji, začenši s tem, kje bo sedel, in potem si izmišljuje in se preseda, ker se ne more odločit.
In ja, večino odločitev moramo sprejeti starši namesto njega. Da se bo pozimi toplo oblekel, da bo šel v vrtec, šolo, k zdravniku, da se gre ven čez dan, ko je svetlo in topleje, ne ob devetih zvečer, ker je takrat čas za spanje. Otrok dobi občutek varnosti, ker v njegovem svetu vlada red in mu ni treba razmišljati o stvareh, ki so zunaj njegovega dometa. Lahko se odloči, ali gre popoldne na sprehod ali na igrišče ali morda nekam s kolesom. Ne pa, ali bi šel zdaj ven (pa ravno je vzel neko zanimivo knjigo). Reče ne. Čez eno uro pa, da bi šel ven, ampak je že prepozno. Mu skušaš dopovedati, pa ne gre, metanje v tla, ti po možnosti popustiš in gresta vseeno ven.
Zanj kaos, postavila si ga pred preveč zahtevno nalogo in nato od njega pričakovala razumnost, ko jo je pa on pričakoval od tebe, si pa ti naredila traparijo in sta šla ven, čeprav je bilo že prepozno. To ni diktatura, to je zanj varnost.

Potem pa pridemo do kričanja po restavracijah, norenja po kampih in neprimernega obnašanja v javnosti, ker je otroku prepuščenih preveč odločitev in staršem ne more zaupat, da imajo prav, ko rečejo, da mora v restavraciji lepo sedeti. Saj so rekli tudi, da se ne more iti vozit s kolesom zvečer, pa se je potem vseeno lahko šel, ko se je malo metal v tla in sitnaril. Zakaj bi torej verjel, da se je treba nekje lepo obnašati?

Pri nas ne poznamo napornih juter in zmišljevanja glede oblačenja, od doma smo šli smeje ali prepevajoč, v vrtec so odkorakali samozavestno in brez solz, od malega jedo zelenjavo in nikoli ni bilo problemov z večernim spanjem. Ker jih nisem pri dveh letih spraševala, kaj bi oblekli ali kaj bi za kosilo.
[/quote]

Kje pa ti spiš tako popolna, da te ne ukradejo?

Saj ni raketna znanost. Približno pri enem letu se otrok nauči, kaj pomeni besedica “ne” in to je za zelo dolgo časa vse, kar se potrebuje. Če to razume še pri štirih letih, pa pri sedmih in dvanajstih, potem smo zmagali.
Vse ostalo pride spontano in samo od sebe.

Otroka prevelika izbira zmede in ji ni kos. Zakaj se zjutraj mečejo ob tla, da bi oblekli ono, ne tega, poleti bundo, pozimi kopalke, pa ne te barve, ne one … To je zanje prezahtevna odločitev! Ti mu daš na izbiro: modra ali rdeča jopa. To je njegov nivo. Enako v restavraciji, začenši s tem, kje bo sedel, in potem si izmišljuje in se preseda, ker se ne more odločit.
In ja, večino odločitev moramo sprejeti starši namesto njega. Da se bo pozimi toplo oblekel, da bo šel v vrtec, šolo, k zdravniku, da se gre ven čez dan, ko je svetlo in topleje, ne ob devetih zvečer, ker je takrat čas za spanje. Otrok dobi občutek varnosti, ker v njegovem svetu vlada red in mu ni treba razmišljati o stvareh, ki so zunaj njegovega dometa. Lahko se odloči, ali gre popoldne na sprehod ali na igrišče ali morda nekam s kolesom. Ne pa, ali bi šel zdaj ven (pa ravno je vzel neko zanimivo knjigo). Reče ne. Čez eno uro pa, da bi šel ven, ampak je že prepozno. Mu skušaš dopovedati, pa ne gre, metanje v tla, ti po možnosti popustiš in gresta vseeno ven.
Zanj kaos, postavila si ga pred preveč zahtevno nalogo in nato od njega pričakovala razumnost, ko jo je pa on pričakoval od tebe, si pa ti naredila traparijo in sta šla ven, čeprav je bilo že prepozno. To ni diktatura, to je zanj varnost.

Potem pa pridemo do kričanja po restavracijah, norenja po kampih in neprimernega obnašanja v javnosti, ker je otroku prepuščenih preveč odločitev in staršem ne more zaupat, da imajo prav, ko rečejo, da mora v restavraciji lepo sedeti. Saj so rekli tudi, da se ne more iti vozit s kolesom zvečer, pa se je potem vseeno lahko šel, ko se je malo metal v tla in sitnaril. Zakaj bi torej verjel, da se je treba nekje lepo obnašati?

Pri nas ne poznamo napornih juter in zmišljevanja glede oblačenja, od doma smo šli smeje ali prepevajoč, v vrtec so odkorakali samozavestno in brez solz, od malega jedo zelenjavo in nikoli ni bilo problemov z večernim spanjem. Ker jih nisem pri dveh letih spraševala, kaj bi oblekli ali kaj bi za kosilo.
[/quote]

Samo to ti napisem: poglej si danasnjo oddajo dan kaj tam v enem delu pravu vzgojiteljica… nekako tako rece ne sprasujemo vec otrok ali bi to ali bi to… ampak jih vprasamo kaj bi, tako jim je prepuščena noznist njihovega, razmisljanja, udejanjenja, sodelovanja, uresnicevanja, tudi razmisljanja. V nasprotju z omejenostjo in apatijo, ki jo baje kakor je bilo povedano opazajo pri vecini danasnjih otrok. Toliko da ne bos pameten nad mano po raznoraznimi nicki. Ocitno tudi vzgojiteljice v vrtcu dajejo otrokom prosto moznost izbire. Pojdi se njim pamezovat kako so butaste in jih pridi uciti s svojo druzino kako veseli skakljate in ste oh in sploh. Ti mama ali ata vseved/ka vsi ostali pa butasti. Ppjdi nadreti to vzgojiteljico kaksna da je, da obremenjuje otroke in jih spravlja v stisko, ker jih sprasuje tako, da jim daje moznost odlocanja in izbire.

Polovica starsev ima svoje otroke za nadloge. To se vidi, koliko otrok je po rejniskih druzinah. Koliko fotrov je zaprtih, obtozenih za zlorabo in koliko otrok odvzetih alkoholicarkam in drogarasicam. Samo o tem se ne pise. In koliko otrok zdaj trpi doma, ker so prebutani ali se starsi ne ukvarjajo z njim.

Samo to ti napisem: poglej si danasnjo oddajo dan kaj tam v enem delu pravu vzgojiteljica… nekako tako rece ne sprasujemo vec otrok ali bi to ali bi to… ampak jih vprasamo kaj bi, tako jim je prepuščena noznist njihovega, razmisljanja, udejanjenja, sodelovanja, uresnicevanja, tudi razmisljanja. V nasprotju z omejenostjo in apatijo, ki jo baje kakor je bilo povedano opazajo pri vecini danasnjih otrok. Toliko da ne bos pameten nad mano po raznoraznimi nicki. Ocitno tudi vzgojiteljice v vrtcu dajejo otrokom prosto moznost izbire. Pojdi se njim pamezovat kako so butaste in jih pridi uciti s svojo druzino kako veseli skakljate in ste oh in sploh. Ti mama ali ata vseved/ka vsi ostali pa butasti. Ppjdi nadreti to vzgojiteljico kaksna da je, da obremenjuje otroke in jih spravlja v stisko, ker jih sprasuje tako, da jim daje moznost odlocanja in izbire.
[/quote]

Zelo se strinjam s tem zapisom, ker sem tri vzgojila na tak način. Meni jebil cilj, da jih naučim razmišljati s svojo glavo, da znajo premisliti, se znajo odločiti in vedo, zakaj so se za nekaj odločili.
Če otroku stalno daješ na izbiro rdečo ali zeleno majčko, potem ko ima pred seboj enkrat na izbiro 6 stolov v restavraciji, jasno da revež ne ve, kaj izbati in se preseda po vseh stolih in bega in je na velio zgubljen.

Zavedam se, da otroci niso sposobni širšega razmišljanja, zato sem vedno vprašala, kaj bi? Če sem videla, da so suvereni pri razmišljanju in tehtanju, sem jih pustila, če sem videla, da jim je področje neznano in da niti ne vedo, o čem razmišljat, sem jim dala nekaj predlogov, predstavila možnosti, predstavila dejanja in posledice, dobro in slabo ter jih spodbujala v pogovor, da na glas razmišljajo, kaj se njim zdi dobro, kaj je za njih prav in kaj si želijo.
V življenju je nešteto situacij, ko nimaš na izbiro le rdeče in zelene majčke, ampak še modro, rumeno, roza, vijolično, belo, črno in še kakšno pisano… Kako hudiča se takrat odločajo, ko pa so imeli vedno na izbiro le dve možnosti? Kako izberejo v množici danih poti?

Moji v puberteti nikdar niso imeli težav z mnenjem vrstnikov, tudi če so bila ta mnenja nasprotna njihovim. Saj so kdaj pokolebali in se zamislili, ampak to niso bili nikdar neki veliki dvomi, predvsem pa so znali poslušati mnenje vrstnikov in premisliti, je morda njihov način boljši ali ne ter se odločiti sami zase, kaj in kako ter stati za temi odločitvami. Zanimivo je, da so jih vrstniki potem tudi sprejeli take kot so in da jih spoštujejo zaradi njihovih trdnih odločitev, kolikor se najstniki delajo norca iz vrstnikov, ki niso po njihovi meri, se iz mojih nikdar nihče ni delal norca,ker so imeli trden stav in mislim, da je to v življenju ena zelo pomebna stvar!