Koliko vas je takih, ki ste ali ste bili v vezi s partnerjem, ki si ni želel otrok, medtem ko je vaša želja z leti postajala večja? Ali pa obratno – si je partner želel otroka, vi pa ne? Kako se je izšlo, sta našla kompromis ali šla vsak svojo pot?

Midva se vrtiva v krogu. Ona ima od prej otroka in si več ne želi otrok, jaz svojih nimam, a želja je iz dneva v dan večja, sploh, ker jo vsak dan vidim v vlogi mame. Skrbi me, da si bom kdaj očital, da nisem nikdar postal oče. Da bom tudi njej kdaj očital, da si ni želela ustvariti družine z mano. Skrbi me, da mi bo nekoč tako prekleto žal, ker je želja res močna.

Najina veza je resnično čudovita. Moja partnerka je nežna, ženstvena, preprosta, ljubeča, ob njej sem prvič v življenju res srečen, ona pa tudi. Z njenim otrokom sem zgradil lepo vez, rad ga imam kot svojega in čutim, da tudi on mene. Za nič na svetu je ne želim izgubiti, ampak sprašujem se, a bom moral plačati to ceno? Mi bo čez 20 let žal, ker nisem mogel imeti vsega? Ne vem.

V Gruzijo greš, si vzameš nadomestno mamo in voila imaš svojega otroka. če ima lahko ona svojega, imaš lahko pa tudi ti svojega.

Home

edina možnost je, da se pogovorita in skleneta nek srednji dogovor. drugače boste vsi nesrečni.

tu žal kompromisov ni. kak srednji dogovor? ženska noče imet otroka, kaj bo tu srednji dogovor? on si ga želi. kaj je tu srednji dogovor? da imata otroka, ampak samo za tri leta? da imata pol otroka?

če si tako želiš otroka, si najdi drugo, če ga ona noče imet. in ja, žal ti bo. če si zdaj želiš otroka in je edini razlog za to, da ga nimaš ta, da ženska noče imeti več otrok, ti bo žal.

Ampak … če zamenjam partnerko, najdem drugo, s katero nikdar ne bom tako srečen za ceno tega, da bom z njo imel otroka? Potem si to željo uresničim, ampak če jaz z novo ne bom srečen, kako je lahko potem otrok? V tem primeru bi trpela veza in otrok. Nisem človek, ki bi imel otroka z vsako samo zato, da ga imam, drugače bi že zdavnaj bil oče. Prvič v življenju si z žensko želim otroka, a ona pravi, da je bilo s prvim prehudo, ko je bil majhen. Se mi zdi, da tu rešitve pravzaprav sploh ni.

Tu žal ni srednjih dogovorov. Eden od vaju se bo moral odpovedati svoji želji ali pa gresta narazen.

Se pravi, da tvoja noče otroka samo zato, ker je bilo prvič prehudo, ker je bil majhen?Če resno misli, se pogovorita, če si ti pripravljen vzeti starševski dopust ali pa vstajati vsako noč, prevzeti gospodinjstvo, najeti pomoč. Če pa si eden tistih, ki bi imel otroka, skrb zanj pa prepustil ženi, pa ne bo šlo.

Ja, ti bo žal.

Zdaje jo menjaj. Takoj. Gotovo boš našel drugo, ki bo boljša. Ta tvoja ni dobra ženska, če tebi odreka otroka. Je zelo, zelo sebična.

Lahko se tudi zelo orientiraš na obstoječega otroka in ga (vsaj čustveno) posvojiš. Odvisno koliko je bil star, ko sta vidva začela zvezo – a če je bil še majhen… bo skoraj čisto tvoj otrok.

Ker navade, obnašanje in pogledi na svet se privzgojijo z vzorom oz posnemanjem odraslih v bližini, ne po krvi. Nekaj genetike bo sicer ostalo… a možno je, da vidva z otrokom razvijeta res zelo dober odnos.

Nisem, če bi bil, ne bi vzgajal, vzljubil, se trudil za njenega otroka. Vsekakor je to težko breme, ki ga na račun najine veze pravzaprav nosiva oba. Njen prvi otrok ni bil načrtovan in je zanjo to precejšnje čustveno breme, ker si nikdar ni želela otrok. Da ne bo pomote, svojega otroka ima neskončno rada in je v mojih očeh najboljša mama, ki jo lahko otrok ima. Ko je bil majhen, je bilo zelo naporno obdobje, potem sta se z očetom otroka razšla in mislim, da se hkrati boji tudi tega.

Se nekje zavedam, da bo eden od naju moral sprejeti odločitev, ki je v nasprotju s tem, kar si želi, če želiva vezo obdržati. Ne bi rekel, da je sebična, ali pa če je, potem sem tudi jaz, ker si želim otroka z njo, čeprav ona več ne želi otrok. Kakor koli vzameš … ni enostavno. Zato sprašujem, če se najde tukaj kdo, ki je bil v podobni situaciji.

Otrok je bil takrat star 10 let in ja, do danes sva razvila res lep odnos, sprejemam ga kot svojega do te mere, kot je to pač možno, glede na to, da je oče popolnoma prisoten pri vzgoji. Tudi on je mene sprejel za svojega in sem hvaležen, da je tako. Ampak čutim razliko v odnosu z mano in starši in si nekje želim, da bi kdaj sam tudi izkusil to brezpogojno ljubezen.

V tem primeru se mi zdi ona se posebej egoistična, ker ti si v imenu ljubezni vajine, spoštovanja itd. sprejel njenega otroka,ona pa tvoje želje noče slišati, se prilagoditi, in vidi samo sebe…

To je moje mnenje

O tako pomembnem vprašanju ne moreta imeti različnega mnenja. Pojdita narazen.

nista za skupaj. če se v tako temeljni odločitvi ne strinjata, potem to ni to. Sploh če oni nikoli ni hotela otrok, pa se je enkrat zakavsala.

Avtor to je čisto normalno, ti si sam želiš biti in doživeti starševstvo.  In to je popolnoma za razumeti, žalostno je, da tvoja partnerja nima razumevanja zate in spoštovanja do tebe in tvojih željah v tem pogledu.

Če ti je pretežko in želja toliko močna, poišči drugo partnerko. Ker to če je v tebi in če bo zatrto bo vedno  nekaj manjkalo in bo nesreča v tvojem srcu vedno. Ne gre stran nikoli .

lej, ne moreš i ofce i nofce

moraš pač presodit, kaj ti več pomeni. sedanja partnerka ali potencialni otrok. dejstvo je, da nje ne moreš prisilit v to, da ima še enega otroka zate.

Avtor to je čisto normalno, ti si sam želiš biti in doživeti starševstvo.  In to je popolnoma za razumeti, žalostno je, da tvoja partnerja nima razumevanja zate in spoštovanja do tebe in tvojih željah v tem pogledu.

o čem ti nakladaš? zakaj bi ena ženska morala na vsak način tipu rodit otroka, če psihično tega ni zmožna? ona ima enega otroka, ugotovila je, da je bilo to zanjo dosti preveč naporno in je edino fer do nje in do vseh ostalih v vezi z njo, da upoštevajo njene želje in potrebe. otroka moraš imet v prvi vrsti, ker si ga sam želiš, ne pa zato, da ustrežeš željam in potrebam nekoga drugega. ženske nismo maternice v najem.

lahko se pa javiš in sprobaš, kak to gre

Če se imaš vsaj malo rad in če pogledaš racionalno, potem točno veš, kako se moraš odločiti. Ta otrok je od tvoje žene, ti samo vzdržuješ TUJEGA otroka. Ti njej pomagaš, ti si sprejel NJENEGA otroka…

Kaj pa je ona naredila zate primerljivo velikega?! Tebi odreka najbolj naravno in normalno željo po tvojem lastnem otroku. In ti še vedno misliš, da ženska ni sebična?!

Zase je lepo poskrbela.

Pusti jo.nisya za skupaj.ze v štartu bi ti mogla povedati,da noče otrok .

Logično je da če jih ti nimaš jih boš hotel imeti.

Že to da ji je otrok v breme vse pove.

Ti ne boš srečen brez ona pa ne z otrokom

Se strinjam s Čebela_Adela, zato tudi ne želim biti človek, ki od svoje partnerke ZAHTEVA, da mu rodi otroka. Nisem tak človek in nikdar ne bom. Otrok je odgovornost za celo življenje in odločitev, katero bi morala sprejeti oba, ne samo zavoljo tega, da bo drug srečen. Ni mi to poanta življenja, da ustrežem drugim, ali da drugi ustrežejo meni. Ampak tudi če se razideva, ne ustrežem sebi, ker brez nje ne bom srečen.

Za premisli premisli: Seveda sem sprejel njenega otroka, tudi ona bi mojega sprejela, če bi situacija bila obratna. Ljubim jo, kako se ne bi zaljubil tudi v njenega otroka? Jaz na to ne gledam tako. Veza zame ni ravnovesje med “jaz dam tebi toliko, ti daš meni toliko nazaj” ali “jaz zate naredim to, ti moraš zame narediti to” in ne pričakujem, da ona zame naredi nekaj primerljivo velikega, da sva si bot. Veza je zame partnerstvo, ki se dopolnjuje, kjer oba vlagata, delata, dajeta, brez pričakovanja, da jima bo partner moral kaj vrniti, ker jim tako ali tako brez pogojev daje to, kar lahko.

Poznam žensko, ki je imela z bivšim 2 otroka, se ločila, živela v miru, finančno ji je šlo skoz,  spoznala novega, seveda novi pritiskal za otroke, ker jih ni imel, je zanosila in rodila nedonošena dvojčka s kupom zdravstevnih težav, prodat so morai stanovanje, kupit novo večje = kredit, zaradi neprestane nege dvojčkov izgubila službo in potem je po par letih “tanov” ugotovil, da je to preveč zanj, da si ni življenja tako predstavljal in ga ne bo metal stran in ji je pomahal v slovo. Tako, da je sedaj ženska v težkem dreku.

Dobro gledaš na te stvari in želim ti, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Nimam pa nobene dejansko uporabne ideje kako naprej.

Srečno!

Partnerstvo ni to,da nisi srečen.in ti nisi …če ti ona noče dati kar hočeš pač greš.pa tudi nimaš garancije da bo za vedno ona hotela biti z tabo.

Še ena možnost je.

Če te ima res rada naj pa dovoli da imaš z drugo otroka.

Po pravici povedano … marsikater otrok se je rodil na način, da eden od staršev ni bil ZA (v veliki, veliki večini so to očetje). Ampak ženski je lažje “uvaliti” otroka moškemu kot obratno 🤷‍♀️. Zate tako ni druge rešitve kot nova partnerka. Če obstoječa noče, potem iz te moke ne bo kruha.

sedajle objavlja ena ženska, ki je imela z bivšim dva otroka in ko jih je peljal nazaj so vsi umrli v prometni nesreči.

Vidim, da si bolj naiven, kot sem mislila. Sploh ni rečeno, oz. zelo majhna verjetnost je, da bi ona sprejela tvojega otroka tako, kot si ti njenega. Ona si otrok sploh ni želela. Zdaj ko pač je tu NJEN otrok, je pač dobra mama. Kaj pa naj bi naredila? Ga dala stran?!

In ti misliš, da bi ona sprejela TUJEGA otroka, tako kot si ti njenega. Ej, sorči, res si zelen. Pojma nimaš, kakšne smo ženske.