Pa kaj pol sem sprašuješ? Si želiš otroka? Ne si ga ne dovolj, ker če bi si ga, bi jo že zapustil.

Jaz sem mojemu rekla pri 29ih letih, da si želim otroka. Če so ga on ne, naj me pusti, ali pa naj se izjasni, ker si svoje življenje predstavljam z otrokom. Dvema. Če si tega ne želi ima pristo pot.

Torej brezpredmetno je kaj si želi ona. Predmet debate je koliko močno si ga želiš ti.

Imam sina starega 15 let. Z njegovim očetom smo srečna družina, otrok je bil zaželjen in načrtovan. Prvo leto dve je bilo peklenskih. Skoz jok in stok, ponoči ni spal ni da ni, kolike, zbbki, spalna regresija, v glavnem kar je lahko bilo je bilo potencirano na deset. Trajalo je par let, da se je naše življenje normaliziralo. Sedaj je zdrav in priden najstnik, obema z možem v ponos.  Tista začena leta so mi tako sesula zdravje, da sem rabila par let, da sem prišla k sebi. Preden je bil rojen prvi, sem si še želela dva tri otroke, potem niti slučajno. Imam grozen odpor do tega. Niti pod točko razno si ne želim več.

Moj bratranec se je poroči z eno, ki je trdila, da ne želi otrok. Sprva se je tudi on strinjal, vendar dalj časa, ko sta bila poročena, bolj si je on želel otroka.

Ločil se je in zdaj ima tri otroke s krasno žensko.

Bivša žena si je pri 45 letih tudi zaželela otroka, pa ji ni bilo več dano. Zdaj jo še občasno vidim v trgovini, vedno z vsaj 4 pločevinkami pira na traku.

Tudi jaz sem imela takega otroka. Vendar, ko je bil star 5 let, so se stvari umirile in sem si zaželela še enega. Bil je enak kot prvi.

Zdaj sta oba študenta, krasna. Z njima ni bilo nobenih problemov, razen prvih pet let. Hvaležna sem, da sem se zmogla tako odločiti.

Vem, da bi, in v to nikakor ne dvomim. Kljub temu, da si X let nazaj ni želela otrok, to ne pomeni, da si zdaj ne želi svojega otroka. Če bi bila takšna ženska, ne bi bil z njo. In nikdar, ampak res nikdar ji ta otrok ni bil v napoto. Živi zanj, je ljubeča in čudovita mama. In ker jo poznam, sem lahko prepričan, da bi ona ravno tako sprejela mojega otroka, če bi ga imel. Ona že. Marsikatera druga pa ne, prav tako tudi marsikateri moški ne bi sprejel tujega otroka tako, kot sem ga jaz.

Ampak saj se niti ne gre za to. Zanimalo me je, če je kdo bil v podobni situaciji in kako se je odločil in kakšne posledice nosi.

Na to sem čakal. Hvala, da deliš svojo zgodbo!

Zato se pa že na začetku pred resnim razmerjem pove, kakšne so želje v zvezi. Ti si morda upal, da si bo premislila čez čas. Sama vem, da če bi imela otroka od prej, se ne bi spuščala v novo zvezo z moškim, ki nima od prej otrok in si jih bo morda nekoč želel, to pa zato, ker bi bil vedno strah, če se še to razmerje ne izzide in bi imela potem otroke od dveh moških. Kot tudi sama brez otrok ne bi šla v zvezo z moškim, ki pa ima od prej otroke, ker vem, da bi bila mala možnost, da bi si jih še ta želel.

ja avtor, poznam jih. In so šli narazen. To je žal  tisto kar nočeš slišati. 

Hvala za odgovor na to, kar me je pravzaprav zanimalo. Da ga nočem slišati, je res, ampak tukaj sem pisal ravno zato, da dobim resnico.

Na stara leta ji boš pa ovmčital, da v plodnosti ti ni želela dati. Ona egoist. Kot prečudovita in izpopolnjena v vlogi. Imata problem dolgorocni. Ona potešena, ti boš pa še v penzjonu jojal za neoplojeno seme.

Ojoj! Še eden, ki ljubi idejo o otroku in s polzaprtimi očmi blodi po svetu.

Midva porocena. Jaz si ne zelim otrok, moj partner si jih zeli. Sem mu povedala, da jih jaz ne zelim, da je pripravljen na to in da ne upa, da mogoce pa nekoc v prihodnosti. Je sprejel in se prilagodil, zaenkrat. Ce bo pa kdaj odsel zaradi tega, mu pa ne bom nic ocitala. Tako je pri nama.

Nihče nima vsega. Tebi bo žal in boš gojil zamero do partnerke.

Midva sva se po 25letih razšla, stara 40let. Sva bila skupaj še iz šole. Jaz bi otroka, on ne. Mi je žal, da ga nisem prej zapustila. Zdaj pri 42 bom težko našla nekoga, pa še otrok pri teh letih. Žal mi je, da ga nisem prej zapustila.

Poznam ogabno si res… Pišeš tako kot da sta bila otroka bolna zato, ker jih je imela nova partnerka,  bivša pa je bila super oh in sploh ali kako in zato je rodila zdrave otroke…. Ogabno ste tisti, ki se tako delate norca iz bolezni otrok… In navajas tako da bi bilo bolje da dvojčkov ne bi bilo….  Po tej tvoji gnilo logiki če ona od prej ne bi imela svojih otrok bi jim a tud več denarja ostalo….  Tega ne mislim jaz, samo pišem primerjalno tvoje gnile logike in razmišljanja

Če ti je rekla, da je bilo s prvim hudo, ti še vedno ne zaupa dovolj, da bi s tabo imela drugega otroka. Očitno si nezanesljiv in te ne vidi kot partnerja, ki bo ženski stal ob strani.

Zamisli se kaj vse počneš, da ti toliko ne zaupa. Se pa pojavi vprašanje zakaj je sploh s tabo.

Čuj ti čebela Adela nasilna… Lahko se z mojim mnenjem ne strinjaš, nimaš se pa nobene pravice dreti name mi vsiljevati svojega, ker počneš točno tisto kar govoriš da se ženski ne sme delati…

Če se je spečala s človekom, ki otroka nima in pričakovala da bo sprejel njenega, potem je najmanj kar je, v odnosu dolžna prisluhniti tudi drugi strani… Tudi sprejemanje tujega otroka v partnerstvu ni izi, in nekaj za z roko zamahniti….

Če ji je tako grozno vse skupaj bi že v prvo morala otroka oddati, ker ne verjamem, da je taka mama lahko potem dobra mama, kaj šele najboljša.

Mi je hudo zate, prej bi ga morala pustiti, je pa prav, da si ga ker s takšnim partnerjem tudi biti ne moreš, … Ne moreš ker je to globoka zamera v srcu in se ne da oprostiti, niti pozabiti

Tvegati moraš eno ali drugo. Zdaj je odvisno od tebe. Kaj ti pomeni več. Pomisli, ali s njenim otrokom ne bi moral imeti oče-sin/hčerka odnosa. Ti to ne bi bilo dovolj?

Tukaj se pa ne da sprejemati kompromisov. Narazen gresta.

Bila v popdobni situaciji in sva šla narazen. Zdaj ima vsak od naju, kar si je želel. On otroški vrtec, še nekaj otrok od bivšega njegovega kolega redi, se neprestano nekaj poroča in ločuje, jaz pa mir.

glej ti si tisti, ki misliš, da je treba žensko prisilit v to, da ima otroke, oziroma, da je ženska, ki jih noče imet slaba in egoistična in ne vem kaj še vse.

lahko si želiš otroke. lahko si jih ne želiš. obe odločitvi sta popolnoma legitimni. nihče od partnerjev nima pravice drugega “prisilit” v to, da ima otroke. ne ženska in ne moški. to je nasilje nad drugim partnerjem. zato pa si moraš izbrat takega partnerja, s katerim se glede otrok skladata, sicer veza nima neke srečne prihodnosti, oziroma se bodo enemu partnerju začele porajati zamere do drugega. ne glede na to, kako se odločita.

tvoja miselnost, da je ženska egoistična, če noče še enega otroka in kako je ženska dolžna partnerju rodit otroke, če si partner to želi, pa je iz srednjega veka. hecno je, da meni očitaš nasilje, a sam si tisti, ki misli, da lahko partnerja prisiliš v to, da ti otroka rodi. ženska je tista, ki mora tu nositi večji del bremena in definitivno je ženska tista, ki ima pravico odločat o tem, ali bo šla še enkrat skozi nosečnost, porod, prva leta, ki so lahko ježeva jeba tako psihično, kot fizično.

Jaz nisem tisti, jaz sem ženska in nikjer ne pis m da je treba koga prisiliti… A trdim, da če nekdo noče otrok potem mora to jasno povedati za na začetku  nima kaj delati s človekom, ki si otroke želi, še posebej pa tak nima kaj delati z ljudmi, ko svojih otrok nimajo… Ker če je sam na stališču da njega ne sme nihče v nič posiljevati potem tudi sam ne sme svojih otrok “prisiljevati” v vezo drugim.  Ker je očitno zanj otrok prisila, potem je tudi sam nima pravice dajati drugim.

Pa jaz osebno nimam nič proti otrokom iz bivših vez, samo razlagam pa to dvoličnost… Ker to je meni dvoličnost če imaš sam otroka in ga pripelješ v vezo on pričakuješ, da ga drug sprejme, potem moraš tudi sam biti pripravljen sprejeti željo po lastnem otroku iz druge strani. To je moje stališče in sem ženska.

in kje vidiš, da ona ni od vsega začetka bila jasna glede tega, da otrok noče več?

samo zato, ker imaš že enega otroka od prej, še ne pomeni, da si dolžen vsakemu naslednjemu partnerju otroka rodit v zameno za to, da sprejme tvojega iz prejšnje veze. edino, kar se strinjam s tabo je to, da moraš biti od začetka odkrit, kar se otrok v bodočnosti tiče. vse ostalo pa sodi v domeno “saj ni res, pa je, kaj ljudem na pamet pade”

zamisli, da gremo po tvoji logiki, tale dva imata otroka, potem pa se on smrtno ponesreči, ona ostane sama z dvema, spozna naslednjega tipa brez otrok in je dolžna še temu rodit otroka v zameno za to, da se normalno obnaša do otrok od prej.

tvoja miselnost, kako smo ženske dolžne partnerjem rojevat otroke v zameno za to, da se civilizirano obnašajo do nas in do naših otrok je…. milo rečeno čudna, da ne rečem še kaj hujšega.

Vidim ker ima lastnega otroka in z njim ga “vsiljuje” partnerju…

Njeno stališče je da noče otrok in da je otrok prisila ki je njej ne sme nihče dati… Torej zakaj ona to počne partnerju preko njenega otroka iz bivše veze…

Če bi bila poštena bi rekla zame je otrok prisila jaz jih ne maram in si jih nikoli nisem želela zato tudi sama nimam nikogar pravice posiljevati z mojim otrokom, se posebej ne človeka, ki svojih otrok iz bivših vez nima…. Ona pa natanko to počne…  Če ne bi, sctem človekom , ne bi bila v vezi

Ona je bila od vsega začetka jasna, da otrok ne želi. Prav tako sem bil jasen jaz, da jih želim, pa sva se kljub temu odločila za naju, ker drugače nisva videla smisla. Morda je to naivno dejanje, morda ni, vsake oči imajo svojega malarja – midva si prihodnosti en brez drugega ne znava predstavljati.

To, da sem jaz sprejel njenega otroka od prej ne morem enačiti s tem, da bi morala ona nama roditi otroka. Jaz sem otroka sprejel, ker ljubim njo in je otrok del nje in tukaj sploh ni bilo vprašanja, a jo ljubim z ali brez otroka. In njen otrok ni nobena prisila, njen otrok je nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo.

Odgovor še za Solalce: ne vem, kaj mi pomeni več. Težko rečem, ker nimam otroka, ne vem, kako je biti starš. Vem pa, kako je biti v srečni vezi in vem, kako je imeti željo po otroku, kako je biti skoraj starš. Z vprašanjem, a lahko njen otrok zadovolji mojo potrebo po starševstvu na dolgi rok se ukvarjam že kar nekaj časa. Lahko rečem, da dodobra ja, ampak kadar v vsakodnevnih situacijah začutim, da biti starš in biti bonus starš ni enako, me boli. Takrat me preplavijo vsa možna čustva, od žalosti do veselja do skoraj ljubosumja. Njenega otroka imam neskončno rad in vem, da ima tudi on mene. Ampak pod črto sta samo starša tista, ki sta deležna njegove brezpogojne ljubezni, kar je seveda popolnoma logično ampak zame včasih boleče. Težko razložim, verjetno lažje razumejo tisti, ki so se že kdaj znašli v podobni situaciji. Želim si, da bi imel možnost biti moški, s katerim si želi družino.

Kot prvo če si ti sprejel njenega otroka iz ljubezni do nje, potem je jasno, da oba tebe ne ljubi, ker ni pripravljena sprejeti tvoje želje po otroku.

Tako jaz to vidim…

In ne, ne moreš biti srečen v vezi, če si želiš otroka, partner s katerim si pa ga ne želi… Ne moreš biti srečen v takem partnerstvu…

In to iz lastnih izkušenj povem da taki partnerji navadno na do iskreni: navadno lažejo,  vse boš imel nekoč vse,  dokler te ne spravijo ob vse ..

Jaz poznam enega tipa takega kot je ta tvoja ženska, sctem da on je še hujši v smislu, da  živi z bivšo in igrajo družino, ta bivša ima otroke z drugimi in živijo pri njemu .. se pravi živi vse njene otroke, pri tem Ga ona seveda sploh ne vpraša za dovoljenje… In živi vse tuje otroke in se za okolico pretvarja da si srečna družinica…  Otroka z drugo žensko pa ne bo hotel svojega, ker noče družine, a od bivše vse preživlja in ona jih dela z drugimi brez vprašanja in njegovega strinjanja in živijo otroci njemu doma… To je še večji absurd, svoji novi partnerji bi pa rekel da noče otroka… To je gola hinavščina, dvoličnost…