Daj, razloži, kje so tu geni?
Od pra-starša?

Sori, lahko si lažete kolikor hočete, za odnos otrok-starš je odgovoren starš!
In ne vzgaja se vseh otrok enako, ker vsak otrok potrebuje nekaj drugega in na staršu je, da mu to tudi da!

khm… za avtorico teme – upam, da najdeta čim prej skupen prijaznejši ton (se še kdaj skupaj nasmejita?)

Za tiste, ki imate (trenutno? do sedaj?) otroke, ki so do vas pretežno ali celo vedno samo prijazni in so vedno pripravljeni na gospodinjska opravila pa – vsa čast, kapo dol. Naj tako tudi ostane.

Pri nas imamo 3 najstnike, ki največkrat naredijo, kar se jim reče (zaenkrat), včasih je treba kako reč tud 3 x naročit, pogosto pa je ob tem veliko pripomb, zavijanja z očmi, jamranja… Ne, ni enostavno, sploh na dan, ko smo vsi bolj slabe volje.

gene je pa od soseda podedoval ali kako

geni na obnašanje ne vplivajo. na obnašanje vpliva okolje, predvsem odnos staršev do njih.
je pa treba vedet, da smo ljudje v 20 pred nalogo, da se osamosvojimo. in to se najprej psihološko zgodi tako, da začnemo čutiti odpor do staršev, občutek večvrednosti in podobne psihološke finte. to je do neke mere nujno. otroci, ki gledajo na starša kot na boga, se ne bodo nikoli osamosvojili in bodo ostali njihov podaljšek.
zadeva traja par let, potem pa se večinoma umiri.

Jaz imam 3 otroke in vsi so zelo prijazni in naredijo, če jih prosim, vse. Brez pregovarjanja.
Npr: če je treba posesat po hiši, pokositi travo, tudi preštihajo vrt pri babi in uredijo gredice, pa tudi kaj posadimo, da babi ni treba, operejo moj avto, skupaj tudi peremo terase z visokotlačnim čistilcem, obrezujemo živo mejo, in še in še. Hčera tudi skuha med počitnicami za tiste ki so doma.
Naredimo skupaj vsak eno nalogo, pa imamo pol ful cajta frej, ker je vse narejeno…
Nič se ne pregovarjamo.