Otroci in prijateljstvo ne grejo skupaj!

Imela sem najboljšo prijateljico, potem pa sva obe postali mami. Se prijateljstvo lahko obdrži, ko se vsak pogovor sprevrže v kritiko starševstva? “Zakaj mu še vedno daješ dudo?” “Kako to, da tvoj ne spi sam?” Nekoč sva se lahko pogovarjali o vsem, zdaj pa ena drugo le obsojava. Vse, kar sva bile, je izginilo, ostali sta le dve sitni mami, ki se ne preneseta več. Življenje je prekratko za take neumnosti, ampak kako naj ji to povem, da ne bo spet užaljena?

Razumem te, res. Prijateljstva se spremenijo, ko pridejo otroci, in včasih sploh ne opazimo, da namesto podpore ponujamo samo kritiko. Mogoče vajin problem ni, da ne gresta več skupaj, ampak da sta obe preobremenjeni? Če si bili nekoč dobri prijateljici, se splača vsaj poskusiti popraviti stvari.

Starševstvo je edina stvar na svetu, kjer vsi mislijo, da imajo prav. Ne glede na to kako to narediš se bo vedno našel nekdo, ki bo rekel, da delaš narobe. Tudi najboljše prijateljice se lahko ujamemo v ta past. Morda je čas, da se zmenita za srečanje kjer bo edino pravilo nobene debate o otrocih!

Zaradi različnih pogledov glede otrok se zares ne splača kregati, razen če gre za otroka ogrožujoče zadeve. Sem imela znanko, ki mi je venomer govorila, kaj počnem narobe. Ker je bila iz pedagoške stroke, sem jo sprva jemala resno, a kmalu sem začutila, da to ni v skladu z menoj. Čez eno uho noter, čez drugo ven. Rezultati so se začeli kazati že kmalu. Moj je igraje prišel čez osnovno šolo in gimnazijo, bil aktiven na različnih področjih, puberteta ga ni preveč metala, v rednem roku končal zahteven faks in takoj dobil dobro službo, si do 30. ustvaril družino. Njen se pa še kar išče, poklicno in zasebno.

Preden sta postali mami, kaj je bilo tisto, kar vaju je povezovalo? Je bilo to skupno zanimanje za filme, glasbo, potovanja? Poskusita se spet vrniti tja. Če pa ugotovita, da zdaj res nimata več ničesar skupnega, je tudi to čisto v redu.