Kako ste preživljali ločitev?
Ste razumeli zakaj se ločujejo ?
Vam je bilo bolje prej ali potem?
Je kdo, ki misli, da bi se starša, morala ločiti že prej?
Je komu žal, da sta se ločila?

Velik bolš po, bi se mogla že prej.

Stiska je velika. Otrok se počuti, da izgublja enega starša, to je tistega, ki družino zapušča. Iz strahu pred izgubo še drugega, zaide v pretirano lojalnost, ki ob pomanjkljivem opazovanju privede do razvoja v smeri people pleasinga. Sprašuje se, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo. Občutijo močan občutek krivde glede razpada družine. Tu je še doktrina slovenske stroke, ki v glavnem odsvetuje pogovore z otroki o ločitvi. Kar stisko še poglablja.

Ogromno je odvisno od staršev. Če ti znajo preseči pogojevanje, se dajo ustvarit pogoji za kvalitetno dvotirno vzgojo in ponovno vzpostavitev strukture in sidrišč za otrokov razvoj.

Na žalost pa je v Sloveniji zaradi slabih ekonomskih predispozicij, to prej izjema, kakor pravilo. Starš, ki izvaja skrb in varstvo nad otroki, slednje ponavadi na eni strani izrablja za orožje proti drugemu staršu v smislu zagotavljanja socialne vzdržnosti, na drugi strani pa otrok (otroci) pistane čustveni badomestek za izgubljenega partnerja.

Učinki so precej škodljivi in ti otroci imajo praviloma težave v odrasli dobi. Razvijejo izogibajoč se pristop navezanosti v odnosih, imsjo težave zvizražanjem čustev, saj so bili prisiljeni le-ta potlačiti, da bi ne vznemirjali bližnjega starša, razvijejo vzorce nadkomprnzacije in še bi se dalo naštevati.

Ločitev je in naj bi bila stvar staršev. Hkrati pa bi se oba starša morala zavedati, da je njuna naloga ottoke pripeaviti na odraslost. Tu bi morala moči najti skupni jezik in kakovostno pristopiti k vpletenosti v vzgojo in izobraževanje otrok.

Kakšne bučke nabijaš ti ?

In zdaj si predstavljajte, da se vsak drugi par v Sloveniji loči. In potem tu na MON govorite o suhih vejah. Ene pač znamo razmišljati, preden je prepozno.

Najraje imam hokaido buče. Juha iz njih je izvrstna. Kaj pa ti?

Kr raj kuhi

Tema je za tiste, ki so dejansko doživeli ločitev svojih staršev.

Prosim, da ostali svoja prepričanja zadržite zase in ne uporabljajte te teme za spore.

Jaz sem mela nasilje u družini ka sem bila majhna. Moja mama in oče večkrat so šli narazen in potem spet skupaj. Oče je pil, nas useh tepel, mene mamo in brata. Potem mama končno zbrala pogum in šla proč od njega. Iskreno jaz sem jokala od sreče. Čez nekaj časa mama si je našla novega moža in smo prišli živet v Slovenijo. Za očeta pa vem, da je potem pristal v zaporu in nimava več od takrat kontakta. Mene ta razhod staršev niti malo ni prizadel, sem videla mamo kot pogumno močno osebo.

Po ločitvi sem čutila olajšanje, saj sem bila neprestano priča prepirom in napetostim. Ker sta se starša kregala tudi po ločitvi, hkrati pa naju s sestro izkoriščala za maščevanje drug drugemu (zlasti mama očetu), je bilo mučno tudi 1-2 letno obdobje po ločitvi. Potem so se zadeve umirile in je postalo vzdržno. Torej ja, morala bi se ločiti že prej. Najhuje je otrokom staršev, ki živijo skupaj, pa niso za skupaj. To je konstantno stanje stresa in napetosti. Noben otrok si ne zasluži tega.

Ah, joj. Še večja je stiska otrok, ki živijo v nefunkcionalnih družinah. Verjemi. Takšni imajo še veliko hujše težave v odraslosti.

za ankh

Kakšna inspiracija. Čisto vsak bi si želel hčerko kot si ti. Bravo tvoji mami ker te je čudovito vzgojila. *sarkazem*

Seveda imate do neke mere prav. Nefunkcionalna starša sta lahko poročena ali ločena. Pri tem je lahko nefunkcionalen eden, ali oba. Ampak tema je pa zastavljena o izkušnjah otrok ločenoh staršev.

To ni najbolj pametno povedano. Potrebno je ziveti in izkusiti zivljenje. Tudi reskirati. Ti pa racionaliziras in verjetno hoces reci, da je najbolje se zascititi pred bokecino ali trpljenjem s tem, da sploh ne poizkusis ziveti. Zelo odvratno in strahopetno mišljenje. Ločitev ni taka huda stvar..oz kaor se odlocis da se bos s tem spopadel. Meni se zdi da ce ni otrok, je vredno poizkusati se kaj resiti. V kolikor pa so otroci, pa veliko manj. Raje prej locitev ce ne gre. Ze zaradi spostovanja do otrok. Najbolje ce je otrok v urejeni druzni oz odnosih. Tudi ce sta starsa locena. Ce pa ne gre in se ne ločita, s tem najbolj trpincita otroke s svojo strahopetnoatjo. Iz takega otroka ne bo kaj dosti, saj se otrok največ nauči s podzavestnim opazovanjem družinskih vzorcev.

Točno. In zato otroci ločenih staršev oceno svoje izkušnje. Moja je takšna,da je ločitev prinesla veliko olajšanje. Čeprav tudi pozneje starša nista dobro funkcioniral skupaj, je bilo bolje, saj konfliktne situacije in stres ni bil tako skoncentriran in konstanten, ampak samo takrat, ko sta se srečala. Torej je moja izkušnja,da ločitev do neke mere izboljša možnosti otroka za zdrav razvoj.

Točno tako. Takšna je tudi moja izkušnja. Za otroke je ločitev veliko boljša rešitev, kot vztrajanje v nefunkcionalni zvezi. Imajo manj posledic. Zanimivo pa je, da se partnerji pogosto zgovarjajo na otroke, da ne zaključijo nekega mrtvega ali toksičnega odnosa, čeprav bi ga prav zavoljo otrok morali zaključiti.

Napačno je mišljenje, da ločitev predstavlja izhod iz toksičnega odnosa. Kadar je posredi toksičen odnos  se pravi pekel z ločitvijo šele začne.

Travme ostanejo. Najslabše je z otroci, kjer jim mami vsake par mesecev predstavi novega “očija”.  Tak človek v življenju ne more normalno funkcionirat. Ni variante !

Jaz sem tak otrok. Večno se bom počutila kot Napaka. Otroštvo ni bilo srečno, pogrešala sem očeta. Otroci so se norčevali iz takih otrok in danes ni dosti drugače.

Otroci so precej custvena bitja in tudi ce jim razum dela sto na uro, jim custva se bolj.

Tudi v najslabsih zakonih, ko se starsa locita, otrok cuti izgubo in naj se toliko racionalno gleda na stvar, naj cuti se toliko olajsanje, da se je resil nasilja in strahu, vedno nekje ostane obcutek, da ga je en stars zapustil, da temu starsu ni bil dovolj vreden, da bi on skrbel zanj tako kot naj bi stars skrbel za otroka.

Kdor trdi drugace, je custveno zakrnel, je potlacil svoja prvinska custva in ima resne tezave v zivljenju.

Moja dva sta se ločila. Hotela jeama, ker fotra ni bruhalo nič razen letanje okol ter od ene ženske do druge. Mami je tud grozil. Tekom odraščanja sem se distancirala ker sem videla da je lažnivec. Zadnja leta ugotavljam da ima MOM. Če bi ostala skupaj bi bilo slabše sigurno.

Jaz sem se ločila iz drugih razlogov. Prejšnjega moža spoznala mlada. Potem otrok, poroka in potem še en otrok. Na koncu so se čustva ohladila. Nisva bila zmožna reševanja. Oba bila trmasta in nobeden ni popustil. Pa ostalo tudi ne ravno usklajena in kompatibila. Zdajšnji mož mi je pomagal ob ločitvi, da sem prebrodila. Otrok nisem uporabljala za orožje, ampak je bilo pa bilo blizu, saj ne je bivši zajebali pri delitvi premoženja. Zdajšnji mož ima moja dva otroka kot za svoja. Res iskreno rad. Z otroci sem govorila o vsem. Ločitev, smrt, karkoli. Vsaka stvar je bila pojasnjena. Trenutno se njihov oče potrudi in tako kot je situacija upam da bo ostala, ker se imajo lepo in so sprejete.

Najslabši del ankhovega posta je, da je vse res.

V bistvu nič posebnega, ker od očeta nisem imela nič že pred ločitvijo, bil je fizično prisoten nikoli pa ni dal nič od sebe. Je bila pa grozna ločitev, mami se je trgalo, nisem spala cele noči ker je jokala, kričala, to je trajalo par let. Po eni strani je bilo slabše ker je bil mama ločena in to da je ona ločena je bilo zanjo sramota. Mama je šla še bolj v alkohol po ločitvi, tako da je šlo v bistvu samo navzdol vse.

Pri nas se nista ločila, pa bi se morala. Od kar pomnim, sem zaznavala njuno nesoglasje, neujemanje, pač, nista bila za skupaj. Mati je bila izjemno vezana na svoje starše, svojega očeta, vse prioritete je posvetila njim, no in potem službi. Oče si je želel aktivnega življenja, gorništva, potovanj, pa se je vedno znova in vedno znova znašel v primežu zahtev moje matere. V bistvu sta imeli prav toksičen odnos. Oba sta imeli zahtevni službi, oče ogromno terenskega dela in proti koncu OŠ se nam je pridružil akohol. Oče je ogromno potoval po Jugoslaviji, gradbeništvo in vsi projekti, predaje, so bili povezani z ogromno popivanja. Mati nikoli ni sprejela, dojela, …,da je oče postal alkoholik, (pa čeprav ga je le-ta na koncu tudi pokopal), spominjam se, da sem na koncu OŠ vsake 2 dni iz bližnje trgovine pritovorila po 10 steklenic vina… in vedno so bile vse prazne). Prepirala sta se, prepirala … nikoli pa ni bilo nikakršnega fifičnega nasilja. Blazno sem si žežela, da gresta narazen, sanjala sem o tem, da bi se ločila, si risala podobe, kako sta šla narazen…. pa nista. Na začetku gimnazije mi je kapnilo, zakaj tovorim toliko alkohola… in sem poskušala osvestiti mater, da živimo z alkoholikom in da bi bilo za vse nas daleč najboljše, da gremo narazen, …, pa nismo…bom tole skrajšala: takoj po 18. letu sem se odselila….in sem globoko prepričana, da je ločitev odlična stvar, če dva nista za skupaj, za otroke pa daleč najslabše skupno mučenje z zgledom vsakodnevnih nesoglasij.