Naslovnica Forum Starševski čvek Otroci ločenih staršev

Otroci ločenih staršev

Stroka navaja, da imajo otroci ločenih staršev kasneje v življenju pogosto težave, tako na čustvenem področju, kar se posledično kaže tudi v njihovih (pogosto neuspešnih) partnerskih odnosih, težave s samopodobo, pogosteje zaidejo na stranpota (kriminal, droge…), težave s socializacijo – skratka, pogosto so manj uspešni in manj srečni od vrstnikov iz nekonfliktnih družin. Seveda to ne velja za vse posameznike, dejstvo pa je, da večina delikventnih mladostnikov in mladostnikov s težavami izhaja iz razbitih družin – delež je zelo visok, precej čez 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Zanima me, kako je ločitev staršev vplivala na vas in v kakšni meri vas je osebno zaznamovala? Seveda je težko ocenjevati lastno življenje s predpostavko “kaj bi bili, če bi bilo…”, ampak vseeno najbrž čutite, kako usodna in pomembna je bila ločitev vaših staršev za vaše nadaljnje življenje. In jasno mi je, da se bo oglasilo kar nekaj tistih, ki bodo trdili, da je bila ločitev olajšanje za vse vpletene.
Torej, predvsem me zanima mnenja tistih, ki so ločitev staršev izkusili na lastni koži.
Seveda me zadeve zanimajo tudi iz povsem osebnih razlogov, ker sem ločenec z otroki. In ker sem sam odraščal brez očeta in vem, da je to bistveno zaznamovalo moje življenje.

Naj povem še, da me je k odprtju teme dodatno vzpodbudil ogled biografskega filma “Amy”, o tragičnem življenju in smrti pevke Amy Winehouse. Film mi je dal precej misliti, tudi zato, ker je iz njene zgodbe povsem jasno, kako usoden in odločilen vpliv je imela ločitev staršev na njeno nadaljnje življenje – in smrt.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Jaoo, včeraj bipolarne tajke, danes topla voda…

Veš kaj, v kratkem se bo odvilo vseslovensko druženje tudi tebi podobnih, pa greš lahko kar v živo preučevat kako in kaj.

Otrok ločenih staršev? 😉

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Otrok ločenih staršev? 😉
[/quote]

;-))) ne, ne in ne.

S.e pa da na netu najti marsikatero informacijo s kom vse se je možno družiti v realnem življenju in si tako pridobiti neprimerno realnejša spoznanja kot ob tukajšnjem blebetanju.

;-))) ne, ne in ne.

S.e pa da na netu najti marsikatero informacijo s kom vse se je možno družiti v realnem življenju in si tako pridobiti neprimerno realnejša spoznanja kot ob tukajšnjem blebetanju.
[/quote]

Ja, “blebetanje”… predvsem zaradi tvojih “prispevkov”.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Ja, “blebetanje”… predvsem zaradi tvojih “prispevkov”.
[/quote]

enostavno preskošiš, v tvoji temi pa napišeš spel se! 😉 Čist simpl…

Ne res no, to so preceh hude stvari, ki kot sam ugotavljaš, če jih ne boš predelal jih boš hočeš nošeš tudi ti prenesel na svoje potomce.

Kaj si pa kaj do sedaj že prebral ali kaj drugega naredilv tej smeri?

Tudi mene zanima ta tema….sama sem odrascala ob ljubecih starsih…zal pa se je moj zakon koncal in se tudi sama sprasujem kako bo to zaznamovalo najinega otroka in kaj lahko storima, da ga bo cim.manj…
Hvala vsem, ki boste delili izkusnjo in podali kaksen koristen nasvet iz prve roke….

Po mojih izkušnjah sploh ni toliko važno ali so starši ločeni ali niso.
Lahko ostanejo skupaj in je oče diktatorski, mati pa popolnoma podrejena njemu.Otroci pa več ali manj prepuščeni samim sebi.Je to mogoče kaj bolje?

Najbolj važno za otroka je, da ima topel dom, pa magari samo z enim ljubečim staršem.Ki ima vsaj malo pameti v glavi in dovolj starševske ljubezni in odgovornosti.

Nekoč sem nekje našla podatke o tem, koliko problematikov je iz ločenih družin, ampak nisem prepričana, da je v Sloveniji delež res tako visok. Je pa tukaj en hud metodološki problem: kaj je bil razlog za ločitev in koliko sta se starša po ločitvi ukvarjala z otroki?
Lahko, da je bila družina tako ali tako čisto raztumbana in je bila ločitev samo pika na i, neskrbnik je izginil iz otrokovega življenja in podobno. Torej bi ta otrok zašel, tudi če bi bila starša še skupaj, ker je bila družina enostavno nefunkcionalna.
Tako da na počez govoriti, da je delež visok, je nehvaležno. Mislim, da je dejansko odvisno od tega, kakšno je bilo vzdušje v družini ne glede na morebitno ločitev. Verjetno je to pomembneje.

Enkrat sem se na avtobusu vtaknila v najstnika, ki se je obnašal čisto neprimerno. No, mi je razložil, da se je fotr gladko odselil k drugi in je otroke preprosto odjebal, nikoli več ga ni videl, mama je začela piti od žalosti, oni so se znašli, kot so vedeli in znali, on konkretno je pristal v zavodu, ker je imel nekaj kaznivih dejanj na vesti. Sva še malo poklepetala in mi je rekel, saj če bi bila ti moja mama, bi bilo drugače.
Moja starša sta bila poročena skoraj 60 let, pa jaz na tem področju ne funkcioniram sploh, imam popolnoma napačne predstave o zvezi in o tem, kaj naj bi bila ljubezen. Že od majhnega. Enako moj brat in sestra, smo trije otroci. Eden od mojih otrok je že polnoleten, na faksu, eno leto in pol v zelo trdni in srečni zvezi, se odlično razumeta in se imata zelo rada. Sem zelo vesela. Ta drugi tko tko, ampak vsaj to ve, kakšna zveza ne sme biti, je pa fant, zato je to malo drugače (kljub vsem mojim feminističnim prepričanjem je to na svetu tako, razlike so bile in bodo).

Tebe naj ne skrbi za otroke, ti raje poskrbi zase in se reši te zagamane zagrenjenosti ter sovražne naravnanosti do žensk. Sploh če imaš sina.

Vidva funkcionirajta kot človeka in ne grenita življenje drug drugemu, ko se vidita, se normalno pogovarjajta itd. Ni ločitev tista, ki zastruplja otroke, ampak slab odnos med staršema, naj bosta poročena ali ločena.


Omenjaš lastne izkušnje… si otrok ločencev ali govoriš na pamet?
Po mojih izkušnjah sploh ni toliko važno ali so starši ločeni ali niso.
Lahko ostanejo skupaj in je oče diktatorski, mati pa popolnoma podrejena njemu.Otroci pa več ali manj prepuščeni samim sebi.Je to mogoče kaj bolje?

Najbolj važno za otroka je, da ima topel dom, pa magari samo z enim ljubečim staršem.Ki ima vsaj malo pameti v glavi in dovolj starševske ljubezni in odgovornosti.
[/quote]

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Je nekaj diplomskih nalog na to temo. Deviantni otroci imajo deviantne starše … ločene ali poročene. Tako pavšalno rečeno (seveda ne velja stoprocentno, hočem reči, da ni ločitev tukaj bistveni element, ampak vedenje staršev).

Vidva funkcionirajta kot človeka in ne grenita življenje drug drugemu, ko se vidita, se normalno pogovarjajta itd. Ni ločitev tista, ki zastruplja otroke, ampak slab odnos med staršema, naj bosta poročena ali ločena.
[/quote]

Hm… vsi vemo, da ločitev običajno ni posledica velikega prijateljstva in razumevanja.
“Normalna” komunikacija po ločitvi je nekaj najtežjega. In tudi, če se zaradi otrok prisiliš v neko “normalno” komunikacijo – misliš, da otroci tega ne čutijo?
Dejstvo je, da do ločitve običajno pride zaradi tehtnih razlogov in teh otrokom ni mogoče prikriti, pa obračaj kakorkoli. Otrok se navadno počuti zavržen od starša, ki več ne živi z njim, misli da je za to nekako sam odgovoren. Pa če se še tako trudiš, sodno določen stik ni in ne bo isto kot življenje z otrokom. Pa to razloži 6 letnemu otroku…

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Po mojem boš kake objektivne odgovore težko tu dobil, ker je veliko otrok ločenih staršev tudi popolnoma indoktriniranih. Stroka se ne moti, posledice so dosti hujše, kot jih starši sploh lahko opazimo, tisti ki so egoisti pa tako nič ne opazijo. Da je temu tako potrjujejo tudi po večini nesrečna življenja , ki se replicirajo v naslednjo generacijo, z identičnimi napakami, ki jih je počel vsaj eden od staršev. običajno skrbnik-ca. Ali pa tudi zelo pogosto, popolna nezmožnost medsebojnih odnosov, ni želje po zvezi in otrocih.


Razmisljanje in post-anje o prostitutkah v Bankoku in tajskih radodajkah stejem pod deviantno vedenje.

Hm… vsi vemo, da ločitev običajno ni posledica velikega prijateljstva in razumevanja.
“Normalna” komunikacija po ločitvi je nekaj najtežjega. In tudi, če se zaradi otrok prisiliš v neko “normalno” komunikacijo – misliš, da otroci tega ne čutijo?
Dejstvo je, da do ločitve običajno pride zaradi tehtnih razlogov in teh otrokom ni mogoče prikriti, pa obračaj kakorkoli. Otrok se navadno počuti zavržen od starša, ki več ne živi z njim, misli da je za to nekako sam odgovoren. Pa če se še tako trudiš, sodno določen stik ni in ne bo isto kot življenje z otrokom. Pa to razloži 6 letnemu otroku…
[/quote]

Pretiravaš. Kot da otrok ni sposoben čutiti tudi ljubezni in naklonjenosti. Tudi če je komunikacija prisiljena, nesproščena, je to še vedno nekaj, kar otroku lahko razložiš in sčasoma se komunikacija tudi izboljša. Težko pa mu pojasniš žaljenje, vpitje, zmerjanje, metanje čevljev za drugim staršev, češ, odnesi to domov, to ni “naše”, vlečenje otroka iz avta, češ, ne, ne greš k atiju, nerganje zaradi 5 minut zamude ali madeža na majici …
Ampak ti si se odločil, da si mučenik in da tvoji otroci trpijo, prav želiš si tega, da bi jim lahko rekel, vse to vam je zakuhala mama, zaradi nje ste nesrečni. Škoda. Koliko časa je že minilo od ločitve? Ti pa še vedno nisi niti vseh delcev našel, kaj šele, da bi se začel sestavljati. To bo vplivalo na tvoje otroke, ne to, da si se ločil.
Midva z bivšim sva ves čas v redu komunicirala. Otroci se niso nikoli čutili zapostavljeni.

Tvojemu sinu se torej ne piše nič dobrega.

Kaj pa otroci pokojnih staršev.? To se mi zdi se večja travma. Mislim na otroke ki so starša izgubili v otroštvu ali najstniških letih.

Pretiravaš. Kot da otrok ni sposoben čutiti tudi ljubezni in naklonjenosti. Tudi če je komunikacija prisiljena, nesproščena, je to še vedno nekaj, kar otroku lahko razložiš in sčasoma se komunikacija tudi izboljša. Težko pa mu pojasniš žaljenje, vpitje, zmerjanje, metanje čevljev za drugim staršev, češ, odnesi to domov, to ni “naše”, vlečenje otroka iz avta, češ, ne, ne greš k atiju, nerganje zaradi 5 minut zamude ali madeža na majici …
Ampak ti si se odločil, da si mučenik in da tvoji otroci trpijo, prav želiš si tega, da bi jim lahko rekel, vse to vam je zakuhala mama, zaradi nje ste nesrečni. Škoda. Koliko časa je že minilo od ločitve? Ti pa še vedno nisi niti vseh delcev našel, kaj šele, da bi se začel sestavljati. To bo vplivalo na tvoje otroke, ne to, da si se ločil.
Midva z bivšim sva ves čas v redu komunicirala. Otroci se niso nikoli čutili zapostavljeni.
[/quote]To so izgovori slabih, pokvarjenih, običajno ravno mater skrbnic in sama hinavščina, ki z resnico nima nobene zveze. Otroku ne more nihče obrazložit, da bo čutil po njegovo, da ni prizadet in da ne bo imel posledic. In kljub vsem ugotovitvam stroke je zanimivo, da ravno matere zanikate resne posledice ločitve na otrocih. Le zakaj?

Moja prababica in prededek sta imela 18 otrok.Od teh osemnajstih vem za vsaj štiri, ki se niso poročili in niso imeli otrok.Pa se starša nista ločila…

Sevead je tudi to izjemno hudo. In tudi to je stroka primerjala in ugotovitve so, da otrok lažje prenese smrt enega od staršev kot ločitev. Ampak saj pravim, današnje ženske, ki so tudi matere ne bodo za živo glavo priznale posledic ločitve. Sploh večina ne, ki tudi odtujuje otroka od očeta, ga indoktrinira, ga ne čuti in ji je otrok le stedstvo za dosego njenih ciljev. To je danes nacionalna disciplina ločenih mater, ki to sploh več niso in materinstva niso zmožne, tudi zveze ne, zato se pa množično ločujejo, ob tem manipulirajo, lažejo in hinavijo o vzrokih za ločitev, ter krivdo vedno valijo na očeta otrok. Kriv je pa sistem, ki to dopušča.

To so izgovori slabih, pokvarjenih, običajno ravno mater skrbnic in sama hinavščina, ki z resnico nima nobene zveze. Otroku ne more nihče obrazložit, da bo čutil po njegovo, da ni prizadet in da ne bo imel posledic. In kljub vsem ugotovitvam stroke je zanimivo, da ravno matere zanikate resne posledice ločitve na otrocih. Le zakaj?
[/quote]

Iz čiste zlobe, polarni, iz čiste zlobe. Kot da tega že zdavnaj ne veš.

Daj raje zgoraj komentiraj, kaj bo s tvojim sinom, glede na to, da praviš, da se nesrečna življenja replicirajo v naslednjo generacijo z identičnimi napakami enega od staršev, običajno skrbnika. To bi te moralo skrbeti.
Aja, te ne more, to je vendar tvoja napaka, ki jo nameravaš kot dediščino dati svojemu sinu.

To so izgovori slabih, pokvarjenih, običajno ravno mater skrbnic in sama hinavščina, ki z resnico nima nobene zveze. Otroku ne more nihče obrazložit, da bo čutil po njegovo, da ni prizadet in da ne bo imel posledic. In kljub vsem ugotovitvam stroke je zanimivo, da ravno matere zanikate resne posledice ločitve na otrocih. Le zakaj?
[/quote]

Prelistaj prvo stran Slovenskih novic.Na naslovnici je vsak dan po pet moških, ki so koga ustrelili,
se pretepli, se zaleteli in zapeljali v jarek.Stari desci pri petdesetih zapuščajo tri otroke in ženo in spizdijo s petnajst let mlajšo.
Pa katera ženska bi dala svojega otroka takim nedozorelim moškim v varstvo in vzgojo?
Če bi bili slovenski moški pol toliko družinski, kot je potrebno, ne bi bilo toliko ločitev! Večina jih je pa nesposobnih nedonošenčkov.

Sama sem cleo življenje živela v družini, ki so pa se starši skos kregali za vsako stvar. Ne vem tudi to je kar nekaj, da celo življenje skupaj visijo, ne razumejo se, si grejo totalno na jetra, kar koli kdo reče. Tudi mi smo potegnili čudne vzorce in dobivam skos partnerje, ki se bi skos nekaj konfliktali za brez veze, ker to nosim od doma.

Hvala za vsako mnenje.
Ampak še posebej me zanimajo izkušnje iz prve roke – torej, kako so to doživeli ali kako doživljajo otroci ločencev. Kako je ločitev vplivala na vaše življenje?

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]