Moram priznati, da sem več pozornosti namenila temu, da sem hčerka alkoholika, kot pa ločitvi. Ta se mi je namreč pri trinajstih zdela ne samo logična, ampak neizbežna poteza. Ker mama te moči ni imela, sva jo s sestro na svoj način motivirali, zato, ko je bila ločitev dokončna, ni bilo šoka.
In nobenega furanja safra, ooo, porušene sanje o srečni družini… Do tega je prišlo dosti, dosti prej, ko sta bila še “skupaj”.
Sem serijsko monogamna, nimam pa stereotipno travmatičnih zvez, ne tripam na neke tipe, za katere se potem pokaže, da so totalni psihiči, nimam strahu pred odnosi, niti se ne bojim biti samska. Ne bojim se biti zapuščena (in nikoli se nisem), s čimer je imela problem sestra, dokler ni predelala.
Nimam želje po poroki. Sestra je poročena in ima otroka. Jaz jih ne bom imela.
Pa veš kaj? Pravzaprav mi nič ne manjka, mogoče tudi zato, ker se starša nista preko naju fajtala – seveda je skrbništvo dobila mama, ampak se je tudi oče zavedal, da ni v stanju, da kaj palamudi. Po drugi strani nama je mama jasno povedala, da ne bo vplivala na to, koliko bova v stiku z njim. In ni. Nikoli. In ni naju indoktrinirala, ščuvala proti očetu (tudi oče proti mami ne), ni naju zastrupljala z idejo, da so vsi moški prasci, in nikoli ni postala kanta za spermo. Je pa postala dober zgled samostojne in skulirane ženske. Po tem se oziram, ne po tistem, kar sta starša, vsak zase ali skuaj, narobe naredila.

Vzrok je v pohlepu roditelja/ev, (njun) potomec pa le sredstvo za njegovo zadovoljevanje. Pohlepen roditelj pa ne more biti starš=vodnik, lahko je le zvodnik.

Kako si lahko prepričan, da je tvoj otrok dobil pravi zgled?
Da bo živel tako, kot ti?
[/quote]

Midva sva naredila največ kar sva lahko, več ne moreva. Nekje je sigurno dobil pravi zgled, drugje speet ne. Če si naredil prav, ne moreš vedeti nikoli. Jaz verjamem, da sem v 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Da bo živel tako kot jaz pa ne pričakujem. Upam, da bo živel tako kot sam misli da je prav. Najina vzgoja je šla v smer, da oblikujeva osebo z jasno postavljenim karakterjem, ki dela tako kot on misli da je prav in ne tako kot mu drugi govorijo. In če se zmoti, tudi prevzame odgovornost.

Saj ogenj jeze navadno s časom ugasne, a ostane pogorišče.
Mene recimo zelo pomirja stik z otroki, pomirja me ko vidim, da me imata res rada in da sta vesela ko sta z mano. Moj požar jeze počasi ugaša. Ne ukvarjam se več toliko s tem, da bi razumel in iskal odgovore za nekoga drugega. Življenje nas zbliža in nato razdvoji. Zakaj – kdo ve? Nič ni stalnega, vse se spreminja, ničesar ne moremo zadržati, še stare fotografije zbledijo. Me pa skrbi za otroke, ampak ja, žal nimamo vsi enakih štartnih pozicij v življenju. Želim si le, da ne bi dobila slepe pege za ljubezen. In da ne bi ponavljala napak, ki so jih naredili njuni starši.
Ampak to je zgolj želja, zapisana v zrak.

Sej nimaš kaj, življenje te pripelje v različne smeri. Pač pride do ločitve, po mojem mnenju v mnogih primerih, mnogo prehitro. Potem se pač vse skupaj razvije po svoje. Eni gredo v eno smer, drugi pač v drugi. Večini se pa pozna, da so otroci ločenih staršev. Pač kot družba imam bolestno željo po olepšavanju, ampak tako si pač pljuvamo v lastno skledo. Ko gledaš skupino otrok in njihovo obnašanje lahko zelo natančno ugotoviš iz kakšne družine nekdo prihaja. Meni je vedno fascinantno, kako sinovi, ki sploh ne živijo z očetom v veliki meri posnemajo njegov način obnašanja in kako hčerke dobiva identične partnerje, kot njihova mater. In seveda se kolo zavrti naprej, kot da bi nas neka nevidna sila vlekla v to.

Preprosto je preveč tega. Midva sva včasih zgrožena, ko najina petošolka pride domov in reče, veš od tega oči pa mami tudi ne živita več skupaj. Otroci čutijo, veliko bolj kot si starejši upamo priznati. In tudi pogovarjajo se o tem. In če je včasih bilo tako, da so bili otroci poročenih staršev v večini, so sedaj v večini otroci ločenih. In to ni dobro, za stabilnost družbe, za prihodnje rodove. Premalo nam pomeni družina, vrednote, odnosi. Mnogo premalo, na tem so gradili naši predniki. MI gradimo na egoizmu, denarju, užitku. Ali je to prav? kdo sem jaz da bi sodila. Največji sodniki so naši otroci. In ko vidiš, da gre po tvoji poti pravi ali nepravi, te zaboli. Po eni strani zaboli, po drugi strani pa čutiš pritisk, da narediš tako kot je prav.

Narobe sem prebral očitno, ja. To je pa možno. Primerov poznam kar nekaj, še več pa sploh žensk čudakinj, ki ne marajo potem zveze in otrok….. tudi tisti psihopat, ki je zverinsko umoril prijatelja in prenašal v živo preko fb, je bil otrok ločenih staršev in živel pri materi pijanki , ki se je kur-bala in kdo ve kaj vse počela z njim.
[/quote]

Po drugi strani je pa njegov kompanjon sin alkoholika in, kolikor vem, brez mame že dolgo…

Tole glede homoseksualcev je bulšit, in ne bom še n-tič pisala, zakaj.

Polarni. Tole udrihanje čez ženske je pa že tu mač.
Stara sem slabih 40, rodila pri 33 in lahko rečem, da če bi se sedaj ločila, bi bila nastrojena proti partnerju. Ker se trudim na vse kriplje gospodu pa ni… ni do hribov, ni do bicikla, ni do nič nardit. On bi ležal pred tv in fural safer. In takemu naj zaupam otroka? Ves zamorjen in depresiven. Za pogovor ni, za sex ni, za yebeno travo kosit ni.
A naj naštevam? Ja, otrok ima oba starša. Enega, ki se trudi na vse kriplje in enega, ki je pod isto streho. Pa sem šla odgovorno v partnerstvo. Tudi v starševstvo. Ampak po rojstvu se določene stvari spremenijo. Otrok joka, ja tudi ponoči. A bejž ni kot u filmu ali pa kot na posnetku jesenskega fotografiranja z otroci…. pa plenice je treba menjat, pa dojit in z otrokom na joški res ne bom v trgovino letala. A speglano srajico rabiš? Ja ni panike, a lahko uro pa 24 min počakaš ker se še doji pa zapat more…. a ne veš kje je yebeni likalnik noooo
Tako nekak je zgledal in se nadaljuje. Kot da mam otroka in nedonošenega partnerja.
Bz
Imajo une na csd po večini kar prou.

Kja si ti jaz ne vem, lahko pa povem kako je današnje stanje v več kot 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ločenih. Tako je. Da bi pa katera kdaj priznala in bila kdaj za kaj odgovorna pa še nisem slišal, tako da ima najbrž tudi tvoja zgodba pošteno drugo plat.

Povezava med ločitvijo staršev in namestitvijo v vzgojne zavode.

“Tam je v povprečju TRI ČETRTINE (!) otrok iz družin z ločenimi starši. Skoraj z gotovostjo si upam trditi, da obstaja povezava med »ločitvijo staršev« in »namestitvijo otrok v vzgojne institucije« 10 in več let po ločitvi staršev. To nenazadnje potrjujejo tudi raziskave iz tujine. “

(Matej Zaplotnik, vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu .)

Kja si ti jaz ne vem, lahko pa povem kako je današnje stanje v več kot 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ločenih. Tako je. Da bi pa katera kdaj priznala in bila kdaj za kaj odgovorna pa še nisem slišal, tako da ima najbrž tudi tvoja zgodba pošteno drugo plat.
[/quote]

Svet ni črno bel. Enako kot ti trdiš, da so krive vedno in samo ženske, tako imajo drugi drugacne izkušnje.
Brez skrbi, tudi popolni polarni nosi točno svoje 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} krivde.

Svet ni črno bel. Enako kot ti trdiš, da so krive vedno in samo ženske, tako imajo drugi drugacne izkušnje.
Brez skrbi, tudi popolni polarni nosi točno svoje 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} krivde.
[/quote]No, skrivat se namreč več ne da, da vse ločitve zahtevajo ženske in kaj po ločitvi počno. Če ne bi bil sistem feminiziran in ženska ne bi imela avtomatsko podeljenega skrbništva in bi za svoja početja nosila posledice, bi bilo ločitev zagotovo vsaj pol manj. To je logično dejstvo. Praktično nobena se danes ne loči zaradi tega, ker bi bila res prizadeta in trpela, ampak zaradi polne riti in nore betice, kateri je dovoljeno vse, otroka pa tako ni zmožna ne videt, ka šele čutit.

No, skrivat se namreč več ne da, da vse ločitve zahtevajo ženske in kaj po ločitvi počno. Če ne bi bil sistem feminiziran in ženska ne bi imela avtomatsko podeljenega skrbništva in bi za svoja početja nosila posledice, bi bilo ločitev zagotovo vsaj pol manj. To je logično dejstvo. Praktično nobena se danes ne loči zaradi tega, ker bi bila res prizadeta in trpela, ampak zaradi polne riti in nore betice, kateri je dovoljeno vse, otroka pa tako ni zmožna ne videt, ka šele čutit.
[/quote]

Tole glede homoseksualcev je bulšit, in ne bom še n-tič pisala, zakaj.
[/quote]

Ne bi s glih prepiral okoli k dejstev. In to dokazanih. Pa sej je logično.

Upam, da ne zameriš, ker se bom navezala na tvojo zgodbo. Pri isti starosti sta se tudi moja dva razšla. S to razliko, da mami ni nikoli grdo govorila čez očeta. Z očetom so bili stiki le nekaj let, dokler ni dobil nove partnerice. Potem ni bilo več interesa z njegove strani. Si je oblikoval še eno družino, in nato – ko se je tudi s slednjo razšel, poiskal stike z mano. KO sem bila že polnoletna. In po tolikih letih, ko pričakuješ, da bo oče, in najprej oče, začne razlagati, kako peca nove … no, najbrž ni treba razlagati, da so stiki poniknili.

Nihče nima z njim stikov – nas je kar nekaj njegovih otrok, …

Koliko je “retardiranih”,ker njihovi starši vztrajajo v gnilem zakonu, iz X razlogov….
Aja,pri teh kasneje ni mogoče reči; Glej tako je, ker sta se njuna starša ločila!?!
Bedno stališče.

ubogi otroci, že tako živijo v groznih razmerah, potem pa še na take vzgojitelje naletijo.
povezava je med disfunkcionalnimi starši in namestitvijo v vzgojne zavode. v vzgojnih zavodih pristanjeo otroci pijancev, nasilnežev, motencev vseh mogočih vrst (ljudje, ki imajo celo vrsto otrok, vsak z drugim partnerjem). Ločitev je samo posledica teh slabih osebnih karakteristik, ne pa vzrok, da otrok pristane v vzgojnem zavodu.

Ni to. Ta nezrelost je vpliv današnjega okolja in se razvija postopoma. Dvjsetletnice so danes mnogo zrelejše in odbpolj odgovorne od večine štiridestletnic.

Imamo popolnnom feminiziran sistem, kar je uničujoče.

Povem praktičen primer, permejdun ti lahko posredujem kopijo dokumenta od tega primera. Psihologinja na CSD ugotovi in napiše v poročilo, da se materina šibkost izraža v njenih nezrelih početjih, neiskrenosti , prikrivanju, manipulacijah in čustveni odtujenosti od otrok in nič slabega o očetu, ampak same pozitivne stvari. Vendar na koncu poročila napiše, da se predlaga dodeliterv otrok materi. Povej zdaj to logiko, to je namreč klasika našega sistema?
[/quote]

Ni kaznivega dejanja pri materi, zato je njej dodeljeno. Tako bo ostalo. Nič ne boste spremenili, čeprav boste to mati otrok videli kot pokvarjenko in se vam gnusi.
Naj ji psihologinja pomaga dodelati lastnosti in bo perfect mother.

Če že, obstaja povezava med disfunkcionalnimi družinami in namestitvami v zavode, pa naj bosta starša ločena, ali ne.

No, skrivat se namreč več ne da, da vse ločitve zahtevajo ženske in kaj po ločitvi počno. Če ne bi bil sistem feminiziran in ženska ne bi imela avtomatsko podeljenega skrbništva in bi za svoja početja nosila posledice, bi bilo ločitev zagotovo vsaj pol manj. To je logično dejstvo. Praktično nobena se danes ne loči zaradi tega, ker bi bila res prizadeta in trpela, ampak zaradi polne riti in nore betice, kateri je dovoljeno vse, otroka pa tako ni zmožna ne videt, ka šele čutit.
[/quote]

Vse ločitve? Ne, veliko večino pa. Ostalega posploševanja pa sploh ne bom komentirala.

ubogi otroci, že tako živijo v groznih razmerah, potem pa še na take vzgojitelje naletijo.
povezava je med disfunkcionalnimi starši in namestitvijo v vzgojne zavode. v vzgojnih zavodih pristanjeo otroci pijancev, nasilnežev, motencev vseh mogočih vrst (ljudje, ki imajo celo vrsto otrok, vsak z drugim partnerjem). Ločitev je samo posledica teh slabih osebnih karakteristik, ne pa vzrok, da otrok pristane v vzgojnem zavodu.
[/quote]

To je v tej temi že omenjeno – problem so neprimerni starši, ločitev je samo posledica takega vedenja, ne pa odločilni element. Za relevantno oceno bi bilo dejansko treba vedeti, kakšni so starši teh otrok, ki pridejo v zavod, ne glede na to, ali so ločeni ali poročeni.
Jaz sem vključena v botrstvo in zdaj sem botra že tretjemu otroku v stanovanjski skupnosti, pa naključje ali ne, prav noben od njih nima ločenih staršev. Ne vem pa nobenih konkretnejših podrobnosti.

In gospod Zaplotnik mora seveda tako trditi, ko pa je ustanovil zavod, ki nudi predavanja na temo ločitve … mora delati reklamo zase. Groza me je, da taka oseba dela v zavodu, ne vem, kaj si mislijo pristojni v Postojni.

Sama se odgovornosti do otrok, da ne bosta več živela v družini z mamo in očetom dobro zavedam. Sem potrebovala čas, da sem si razbila mit o sveti družini, ki mi je pomenil temelj svojega življenja. Sedaj, ko sta moja otroka v tej situaciji nekako sprejemam dejstvo, da jima žal tega ne bom mogla zagotoviti. Ali bosta zaradi tega prikrajšana in imela drugačno življenje. Da in ne. Ali bi bilo bolje, da bi živela v družini, kjer je odnos med mamo in očetom slab, polno bolečine in zamer? Ali je bolje, da se kot mama zavem svojih napak in postavim mejo. Trenutno mi veliko pomeni to, da ju ne zavijam v vato in pač sprejmem dejstvo kot je. Da jima je težko s težkim srcem opazujem, ampak njunih občutkov ne zanikam in dovolim, da jih izražata. Bi bila v odnosu sposobna tega zaradi ukvarjanja z lastno bolečino? Otroci čutijo, nehote jim kažemo temelje naših vrednot. Če so ti lažni, ali ni bolje ponovno postavit nove, iskrene. Sama sem živela z obema, drugačnega življenja ne poznam. Sem pa tudi živela z hladno in prizadeto mamo, ki je vstrajala z očetom zaradi pripadnosti do družine. Njena bolečina in zamera je še danes prisotna. Hkrati sem živela z očetom, ki je bil konstantno odsoten in vzporedno določen čas fural še eno družino. Danes je prav tako nezadovoljen, nosi svoj križ in živi s bolečino, ki ga razjeda. Si sama zaslužim to? Za ceno, da imasta moja otroka očeta in mater? Ne. nihče si ne zasluži doživljati takih občutkov in otroci si ne zaslužijo nesrečnih staršev. Pustiti si čutiti, pustiti otrokom izražati svoje občutke, in dovoliti, da sami postavijo sami svoje temelje, ko bodo odrasli. Do takrat pa je naša vloga mame kot očeta, da jim pokažemo življenje kot je, z vzponi in padci, hkrati pa jim pustiti biti, da so to, kar so. Še vedno otroci, ki potrebujejo igro, domišljijo in ljubezen. Z enim, drugim ali obema.

Podobna štorija je bila pri nas. Nekaj razlik, a ne bistvenih. Tudi jaz imam srečno družino in že odraslega otroka s svojo lastno družino.

Se pa podpišem pod drugi odstavek. Enako sem si prisegla tudi jaz. Ne glede na situacijo – moj otrok ne bo iz mojih ust slišal nič slabega o svojem očetu. Tudi ,če bi bil ta resnično pravi kreten. Če je to res, bo otrok slej ko prej že sam ugotovil. Prav je, da ima otrok svoje otroštvo, tudi če starši prepozno ugotovijo, da se ne znajo ali ne zmorejo iti familije.

To je v tej temi že omenjeno – problem so neprimerni starši, ločitev je samo posledica takega vedenja, ne pa odločilni element. Za relevantno oceno bi bilo dejansko treba vedeti, kakšni so starši teh otrok, ki pridejo v zavod, ne glede na to, ali so ločeni ali poročeni.
Jaz sem vključena v botrstvo in zdaj sem botra že tretjemu otroku v stanovanjski skupnosti, pa naključje ali ne, prav noben od njih nima ločenih staršev. Ne vem pa nobenih konkretnejših podrobnosti.

In gospod Zaplotnik mora seveda tako trditi, ko pa je ustanovil zavod, ki nudi predavanja na temo ločitve … mora delati reklamo zase. Groza me je, da taka oseba dela v zavodu, ne vem, kaj si mislijo pristojni v Postojni.
[/quote]
Za razliko od tebe, lahko on svoje trditve podkrepi s konkretnimi podatki in številkami – ki jih mimogrede potrjujejo tudi tuje študije. In kakšni so starši teh otrok? Ločeni.
In dejstvo je, da ločitev hudo prizadene otroke – ker je ne razumejo. In za ločitev navadno krivijo sebe – ne glede na dejanski vzrok za ločitev. In to je težko breme za otroka in težka čustvena poškodba. Težko je majhnemu otroku, ki svet doživlja skozi čustva, racionalno, razumsko razložiti ločitev. Ker tega glede na svoje izkušnje in stopnjo zrelosti ni sposoben dojeti. Otrok ločencev se počuti drugačen od “normalnih” otrok iz funkcionalnih družin, njegova samozavest in samopodoba je v najbolj občutljivem razvojnem obdobju ogrožena, ne počuti se več varnega, zaščitenega, ukvarja se z vprašanji, ki jim glede na svojo starost ni in ne more biti kos. In pogosto se to potem odrazi v uporniškem vedenju, deviantnosti, slabi socializaciji, depresiji… itd.
Je pa res zanimivo in zelo povedno, da negativne učinke ločitev ponavadi zanikajo ravno ženske, matere.