Otroci ločenih staršev
http://www.centermit.si/dokumenti/izvlecek-nepricakovane-posledice-locitve.pdf
Knjiga predstavlja glavne povzetke 25 letnega spremljanja otrok ločenih staršev. Študija je bila narejena na vzorcu 113-ih otrok, izsledki pa so predstavljeni na primerih desetih zgodb udeležencev študije. Ob vzorcu so v raziskavi imeli tudi kontrolno skupino, v kateri so bili otroci nuklearnih družin iz podobnih socialno ekonomskih razmer.
Obstajata dva mita.
Prvi pravi, če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev
je nesrečen zakon).
Drugi pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le
te izzvenijo.
»Otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, pri
lagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k
depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.«
»Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.«
Ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.«
»Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja–ekonomskega, socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«.
Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo celotne družine.
Tukaj se eni in isti obkladate med seboj in uničujete temo. Ne vem zakaj admin to dovoli. Drugače pa je point v tem da otroci ločenih iščejo identične vzorce kot starši. Zato so potem tudi sami ločeni. Torej sama ločitev je samo posledica. Problem je, ker najdeš takega partnerja ki ni zs zakon. Zelo redki gredo cez to.
http://www.centermit.si/dokumenti/izvlecek-nepricakovane-posledice-locitve.pdf
Knjiga predstavlja glavne povzetke 25 letnega spremljanja otrok ločenih staršev. Študija je bila narejena na vzorcu 113-ih otrok, izsledki pa so predstavljeni na primerih desetih zgodb udeležencev študije. Ob vzorcu so v raziskavi imeli tudi kontrolno skupino, v kateri so bili otroci nuklearnih družin iz podobnih socialno ekonomskih razmer.
Obstajata dva mita.
Prvi pravi, če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev
je nesrečen zakon).
Drugi pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le
te izzvenijo.
»Otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, pri
lagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k
depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.«
»Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.«
Ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.«
»Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja–ekonomskega, socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«.
Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo celotne družine.
[/quote]
Ne more nekdo, ki skuša prodati svoja predavanja o ločitvi, pisat, da s tem ni veliko problemov. On mora napihovat in najti vire, ki potrjujejo njegovo tezo, da so otroci ločenih staršev obsojeni na propad. Kaj vam ni jasno?
…aja, še to: niso posledice, pa kakršnekoli že, samo pri tistih, ki so odraščali samo z enim staršem, uradno. Tudi tisti, ki so “uradno” imeli oba, dejansko pa prisotnega samo enega, ker je bil drugi prezaposlen, tako ali drugače, imajo manjke. V tem primeru se “tolažimo” tisti, ki smo samo iz enostarševske, da poznamo drugačne težave, saj smo vsekakor prej odrasli, vedeli, da se lahko le na enega zanesemo, … medtem ko tisti, kjer imajo “pravo” družino, vedo, da imajo dejansko samo enega, kljub temu, da žive skupaj kompletno vsi.
Po moje je to še bolj “beden” občutek …
Popolen odmik starša je za oba spola škodljiv. Ampak to je pa že spet druga tema.
Ni vse črno ali belo.Vsaka zgodba je drugačna,vsaka familija je drugačna,tako ločena,kot tista,kjer so skupaj “zaradi otrok,premoženja/vstavi poljubno”,živijo pa eden mimo drugega,v stilu,manj ko se starša vidita,skupaj preživljata popoldneve,bolje je. Kar velikokrat videno,samo se skrivajo za fasado We are happy family… Vsak človek je drugačen,tako starš kot otrok.
Ampak,vedno je treba iti naprej,četudi si imel smolo v otroštvu,ker so se starši ločili,če izhajaš iz tega,da te imajo radi,da jim pač enostavno ni ratalo,greš naprej,ne stopicaš na enataistem mestu in objokuješ,kako je pa tebi hudo zdaj v odrasli dobi še vedno,ker so se tvoji starši ločili.Tudi to je en del zgodbe,iti naprej in mimo tega.
Izhajam iz predpostavke, da si razumen.
Po tvoje si zapečaten že s tem, iz kakšne primarne družine izhajaš? A vendar nekateri odrasli otroci, katerih starši so se ločili, sposobni ustvariti dobro partnerstvo, posledično imeti zgledno družinsko okolje. Po drugi plati se ločujejo odrasli, katerih roditelji so imeli več desetletne, dobre zveze ali mrtve zakone (a slednjih niso razdirali).
Zato bi rekla, da pravila ni. Ko odrastemo, je odgovornost za naše odločitve na nas samih. Če so starši delali napake, ni nujno, da jih sami ponavljamo, saj se konstruktivne komunikacije in odnosov učimo tudi zunaj doma. Obenem je pomembno, s kakšnim partnerjem se bomo povezali. In če se vse to pokrije, še vedno ni jamstva, da se bomo s tem človekom tudi postarali (tukaj naj bi prepoznal tudi svojo osebno izkušnjo).
Ločitev je izhod iz slabega odnosa, katerega tvorec sta bila oba zakonca, vsak na svoj način: naj sta ga neuspešno trudila negovati ali zanemarjala. Temelj zanj ni v neustreznih razmerah primarne družine: ločitvi ali ne-ločitvi njunih staršev. Če se sklicuješ na to, zanikaš sposobnost samoodločitve in (že zgoraj, v enem svojih tekstov zapisano) prevzemanje odgovornosti za svoje življenje v svoje roke.
Izhajam iz predpostavke, da si razumen.
Po tvoje si zapečaten že s tem, iz kakšne primarne družine izhajaš? A vendar nekateri odrasli otroci, katerih starši so se ločili, sposobni ustvariti dobro partnerstvo, posledično imeti zgledno družinsko okolje. Po drugi plati se ločujejo odrasli, katerih roditelji so imeli več desetletne, dobre zveze ali mrtve zakone (a slednjih niso razdirali).
Zato bi rekla, da pravila ni. Ko odrastemo, je odgovornost za naše odločitve na nas samih. Če so starši delali napake, ni nujno, da jih sami ponavljamo, saj se konstruktivne komunikacije in odnosov učimo tudi zunaj doma. Obenem je pomembno, s kakšnim partnerjem se bomo povezali. In če se vse to pokrije, še vedno ni jamstva, da se bomo s tem človekom tudi postarali (tukaj naj bi prepoznal tudi svojo osebno izkušnjo).
Ločitev je izhod iz slabega odnosa, katerega tvorec sta bila oba zakonca, vsak na svoj način: naj sta ga neuspešno trudila negovati ali zanemarjala. Temelj zanj ni v neustreznih razmerah primarne družine: ločitvi ali ne-ločitvi njunih staršev. Če se sklicuješ na to, zanikaš sposobnost samoodločitve in (že zgoraj, v enem svojih tekstov zapisano) prevzemanje odgovornosti za svoje življenje v svoje roke.
[/quote]
Seveda da je pravilo, sem ti ga zapisal. Izjeme potrjujejo pravilo. Seveda nisi zapečaten, so pa redki iz ločenih družin ki so sposobni normalnega odnosa, zelo redki. Tako pač je. Vse ostalo je pesek v oči, ki si ga ne upate priznati. Seveda so tudi locenci iz druzin z obema staršema. Ampak zelo redki
Seveda da je pravilo, sem ti ga zapisal. Izjeme potrjujejo pravilo. Seveda nisi zapečaten, so pa redki iz ločenih družin ki so sposobni normalnega odnosa, zelo redki. Tako pač je. Vse ostalo je pesek v oči, ki si ga ne upate priznati. Seveda so tudi locenci iz druzin z obema staršema. Ampak zelo redki
[/quote]
Si kdaj pomislil, da s tem, ko ponavljaš svoje prepričanje – misleč, da tako nisi enak tistim, ki si mečejo pesek v oči – širiš to idejo? Da izkoristiš slehrno priliko, da jo potrjuješ?
Resnične posledice takega dejanja boš ozavestil, ko jo boš – hotel ali ne – živel ti sam ali spremljal preko svojih potomcev.
Si kdaj pomislil, da s tem, ko ponavljaš svoje prepričanje – misleč, da tako nisi enak tistim, ki si mečejo pesek v oči – širiš to idejo? Da izkoristiš slehrno priliko, da jo potrjuješ?
Resnične posledice takega dejanja boš ozavestil, ko jo boš – hotel ali ne – živel ti sam ali spremljal preko svojih potomcev.
[/quote]
Ah ne, se zavedam realnosti in ne bežim od nje. Za razliko od tebe. Zakaj bo olepšaval stvari. Lahko da bo tut moj tak, ampak ima veliko manjše možnosti kot otrok ločencev. Ker jst se zavedam odgovornosti do njega in ga nisem naredil kar prvi ki je mimo prišla.
Ah ne, se zavedam realnosti in ne bežim od nje. Za razliko od tebe. Zakaj bo olepšaval stvari. Lahko da bo tut moj tak, ampak ima veliko manjše možnosti kot otrok ločencev. Ker jst se zavedam odgovornosti do njega in ga nisem naredil kar prvi ki je mimo prišla.
[/quote]
Prebereš za sabo, kar napišeš: ga nisem naredil kar prvi ki je mimo prišla ? Koliko neupravičene večvrednosti, žaljivosti je v tem, kar pišeš.
A moj svet ni enak tvojemu.
Nisem vsega brala, le svojih 5 centov bom dodala milesu, potem pa šibam dalje po opravkih.
Sem otrok ločenih staršev. Stari se je odselil, ko sem imela 5 let. Nisem ga videla praktično 20 let, vmes si je ustvaril novo družino. Po tem, ko sva kasneje spet vzpostavila stik, je prišlo na dan mnogo potlačenega. Pojasnil je svojo plat zgodbe (ki pa zame v resnici nima nobene konkretne teže). Mama je preživela ostanek življenja prizadeta, ponižana, jezna na moške, a hkrati srčna in zelo skrbna mama.
Ja, imela sem mnogo težav. Od promiskuitetnosti, do iskanja “vsega, kar ni” v odnosih. Za seboj imam mnogo terapij, ki niso prav nič pomagale, bi raje rekla poslabšale. Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj dobra, čeprav sem navzven kazala velik ego in vedno ogromno dala na svoj izgled (s čimer sem si polnila praznino, za katero nisem vedela kaj v bistvu je).
Po še nekaj letih sem en dan “popizdila” nad sabo, da mi je dovolj teh patoloških odnosov, ki se mi ponavljajo in dojela, da mi nista škodovala z ločitvijo kot tako. Škodovala sta mi s tem, da me nista naučila kako ravnati s čustvi – in če ne znaš ravnati s čustvi, jih tlačiš. Kaj sledi, vsi vemo. Ko sem to ugotovila, se je moje življenje v nekaj mesecih drastično spremenilo in danes, pri svojih 35-ih, sem v skoraj popolnem razmerju s čudovitim moškim, nimam več nobenih izpadov, depresij, bla, bla in funkcioniram popolnoma normalno, nežno, ženstveno.
Zato je moj edini nasvet vsem staršem (ločeni ali ne), da naučijo otroka izražati in uravnavati čustva. To je vse, kar je zares potrebno za stabilno osebnost in soočanje s pisano paleto življenja. Vsaj po mojih izkušnjah sodeč.
Hvala za tvojo zgodbo.
Očitno zadeve vseeno niso tako enostavno kot bi marsikdo rad prikazal oz. verjel.
Osebno se mi zdi, da je pri otroku ločencev najbolj problematičen občutek manjvrednosti, ker nima družine kot ostali sovrstniki. In občutek krivde, da je sam soodgovoren, ker ga je en starš “zapustil”. Od tu tudi občutek odpadništva, ki se lahko razvije v deviantnost.
Majhen otrok ločitve ne more razumeti, in zaman se mu servira “racionalne” razloge, ker jih ne bo razumel. Čuti pa marsikaj, cel spekter odnosa med staršema, pa če še tako dobro igrata “normalno” komunikacijo. Moja otroka me neprestano sprašujeta in preverjata, s kom sem skregan in s kom nisem (bivša partnerka, tašča itd…), čeprav jima vedno ponavljam, da nismo skregani. Ne počutijo se varne in zaščitene. Vsak dan jima lahko prinese neko novo neljubo presenečenje – tega se bosta težko znebila. Kot tisti dan, ko sva jih z ženo dala skupaj spat, zjutraj pa sta se zbudila z razbito družino. Torej, otrok potrebuje občutek varnosti, dejansko za nemoten razvoj potrebuje varno gnezdo.
Pa še to…
Marsikdo se sklicuje na razum odraslih, ker da zato lahko partnerje izberemo racionalno, s premislekom in na podlagi življenjskih izkušenj. Mar res? Menim, da je resnica daleč od tega. Veliko čustvenih vzgibov se v človeku dogaja nezavedno, sploh pri izbiri partnerja, saj tam igrajo primarno vlogo čustva. In če nekdo že iz otroštva vleče s seboj težko, nepredelano čustveno prtljago, je veliko večja verjetnost, da se zadeve lahko zalomijo in ponovijo…
Ob tem mi je seveda jasno, da ločitev in zgrešenih partnerstev ni mogoče preprečiti. Lahko pa se vsakdo, ki načrtuje starševstvo, pošteno zamisli kakšno odgovornost s tem dejansko sprejema. In se zaveda, da je zavoljo odgovornosti do svojih otrok zavezan, da vloži ves svoj trud v reševanje partnerskih težav, ki se bodo nedvomno pojavile – potrošniška miselnost v partnerstvu, posebej pa še pri starših nima prostora in ne opravičila.
Madonca to pa je tople vode! Miles terme…;-))))
a se mogoče komu samo zdi, da imamo vsi skupaj vsega preveč? Ker še 100 let nazaj ni nihče nobenih traum predeloval, ker je raje že kot otrok sam skrbel, da ne bo lačen in ga ne bo zeblo…
Ga ni bilo treba prosit ali nobenega nasilja zganjati nad njim, daj to daj ono…
Jst pravim, Bog daj hitr lakoto in mraz!!!
Ja ja golriti, samo še tebe je manjkalo v tej temi, pa je popolno. Daj izlij javno roman osebnih kolobocij kot ga dobimo posredovanega, ko kar kateri začneš težit na privat, da bomo videli kaj je res nekaj najbolj čudaškega v povezavi z ubogimi otroki. Praviš, da na CSD so te pa kar nagnale, preden si prišel do svetovalke? Le zakaj?
Ja ja golriti, samo še tebe je manjkalo v tej temi, pa je popolno. Daj izlij javno roman osebnih kolobocij kot ga dobimo posredovanega, ko kar kateri začneš težit na privat, da bomo videli kaj je res nekaj najbolj čudaškega v povezavi z ubogimi otroki. Praviš, da na CSD so te pa kar nagnale, preden si prišel do svetovalke? Le zakaj?
[/quote]
Lej polarni, ti bi komot šel v invalidsko upokojitev zaradi svoje bebavosti, le pravo komisijo moraš najti, da bo sploh znala oceniti tvojo obliko norosti. Če se boš odločil, ti priporočam izvedence medicinske fakultete, na pregled greš pa na zavod za varstvo pri delu, zdraven psihiatrije na Studencu. Nič se ne boj, ne boli in so zelo prijazni.
Pa povej jim, da si iz kmečkega okolja in ne doumeš, da je kol tisto kar se po debelini prekolje ali prekala kakor pri vas pravite, po celi dolžini in potem na enem koncu ošpiči. Da pač nisi sposoben doumeti, da se kol imenuje kol ravno zato ker je k(a)lan.
Če pa te slučajno vprašajo kaj je natk, prekla,…. pa povej kar že veš, da je enako kot kol.
Pa ahtaj se motorne žage, treba življenje vseeno ceniti, makar je bebavo.
ZA OSTALE PA : ne bodite kruti do reveža!!!
Otrok nimam niti v lasti niti v posesti.
Tolk ste pametni da glava peče, 8 strani špeha ste naklofali, pa niste sposobni niti izražati pravilno, kaj šele doumeti najosnovnejša dejstva življenja.
[/quote]
A pol si vse lagal s tistimi štirimi otroki in ne vem koliko materami, oziroma povetavami žensk, saj se ne da razumet kaj si sploh hotel povedat? In kako so te na CSD kar odslovile v predverju in ubogi revež nisi mogel uveljavit svoje pravice do otrok?
JEBENTI ZDEJ MI BOŠ PA TIPKOVNICO PLAČAL!!! Pa kako moraš tako prbit, da sem kofe bruhnila po tipkovnici? ;-))))
Imaš pa srečo, da je proteza čez ekran letela, ker drgač bi mi kupil cel čunalnik!
ala, vadi pare!
[/quote]
Ogabnež si goloriti zblojenec in to kot goloriti, kot Majda 1948, Resnicoljub, blokiran Brklc, skupaj z vsemi multiniki!
Otrok nimam niti v lasti niti v posesti.
Tolk ste pametni da glava peče, 8 strani špeha ste naklofali, pa niste sposobni niti izražati pravilno, kaj šele doumeti najosnovnejša dejstva življenja.
[/quote]
Ne, ti nimaš otrok. Pač pa temu praviš, da so tvoj naf.uk.
In oni to vedo. Zato si zagrenjen od boga pozabljen lajavec tu gor. To je tvoj edini ventil, ki ti omogoča preživeti sam s seboj, ker v resnici ni več pomembno, kaj te srbi v lastnih dimljah.