OTROCI NA POGREBIH
Ker smo družina, gremo povsod skupaj! Pa če je to poroka ali pogreb! Ravno tako kot ne bi šla na poroko, če bi me prijateljica povabila, naj pridem samo z možem in brez otrok, ravno tako tudi ne bi šla na pogreb brez otrok, če bi npr. moji prijateljici umrla mama ali mož.
P.S. Sicer pa majhni otroci težko zdržijo brez staršev.
Smrt ni in ne sme biti tabu. Moja osebna izkušnja je, da prej, ko greš preko, bolje je.
Našo družino je doletelo pred par meseci, otrokoma (4 in 7 let) smo razložili, kdo in zakaj je umrl. Že prej sta vedela, da je oseba bolna.
Ob pogovoru smo jokali vsi, tudi otroka. Na pogreb smo šli skupaj, večjemu je bilo zelo težko, mlajši ni dojemal v celoti, poanto pa. Če bi jima bilo neprijetno, ne pogreb ne bi šla. Doma smo se prej temeljito pogovorili, vse sva jima poskušala pojasniti.
Sedaj redno hodimo na pokopališče, doma imamo sliko pokojnika na vidnem mestu, obujamo spomine, narišeta risbico, jo nesemo na pokopališče in zataknemo v vazo, za rojstni dan sta samoiniciativno zapela pesmico vse najboljše.
Otroci presenečajo.
Nisem brala ostalih odgovorov, le na vprašanje odgovarjam:
moja otroka sta bila do zdaj na vseh pogrebih, na katere bi šla, če bi bila odrasla. Torej na pogrebu svojega strica, babice in prababice.
Na pogrebu svojega strica je moj 4 letnik jokal, ker je želel strica še videti, pa je bila žara. Čutil je potrebo, da ga vidi in se od njega poslovi. Smo mu razložili kako in kaj.
Moj odnos do umirajočih in do smrti je bil še daleč v odraslo dobo prav čuden. Izreči nekomu sožalje, iti na pogreb, kaj šele stopiti v vežico – vse to je bil zame še pri 35-ih projekt, zaradi katerega nisem nekaj časa spala, se vsa tresla, se potila,…
Tudi zato mi je jasno, da je potrebno otroku čimprej, takoj, dati priložnost, da smrt in obrede povezane z njo, sprejme kot del življenja.
Moja otroka, zdaj že najstnika, ob smrti bližnjega čutita žalost, ne pa tudi blazne stiske, kako bosta zmogla vse, kar je s smrtjo domačega povezano.
Otrok star manj kot 3 leta ne razume kaj je pogreb, poleg tega navadno niso ravno pridni in za moje pojme na pokopališče ne sodijo. Nikakor!
Otroci stari okrog 4 leta naj bodo nekoliko odmaknjeni od dogodka, vednar lahko prisostvujejo, če so dovolj pridni. Da mi na pogrebu babice, sosedov froc začne delat ninu- ninu – ninu.. ko vidi na cesti parkiran rešilni avto… Mislim… Ali to sodi na pogreb?
Otroci od 5 leta dalje po moje lahko gredo na pogreb. Vsak pa naj bo dovolj zdrave pameti, da pozna svojega otroka in si lahko vnaprej predstavlja to, kako se bo otrok počutil tam in kako bo otrok sprejemljiv za okolico.
PAMET V GLAVO!
Na svojem pogrebu, dojenčkov in otrok pod 4 leta nočem. NOČEM.
Absolutno. Čas je, da nehamo tabuizirat smrt, ta je, žal del življenja, ćeprav zaključek. Dr. Metka Klavišar, ustanoviteljica Hospica, piše tudi o tem. Ko sem bila majna mi je umrl dedek, dva dni pred pogrebom je ležal doma, takrat je to bil še običaj. Mami mi je rekla, naj se poslovim od njega in naj ga pobožam po roki in me ne bo strah, ker se bom s tem, lepo poslovila od njega. Ja, nikol nisem imela nobenih travm zaradi tega.
Super. Torej to naznani svojim se za casa zivljenja. In naredi pogreb v najozjem druzinskem krogu. Pa sprejmi tudi to, da tvojih otrok morda zaradi tega ne bo na pogrebu.
Niso vsi triletniki problematicni in niso vsi sestletniki sposobni zdrzat celo maso na pogrebu sredi poletja.
Smo bili ze na pogrebih z vsemi nastetimi starostmi brez tezav, pa z mlajsimi in starejsimi tudi. Vse je odvisno od VZGOJE. Ki je primarno v rokah starsev. Ki smrti in pogreba NE SMEJO stigmatizirat. Tudi triletnik razume, da cloveka ni vec. Verjemi iz prakse, da tocno ve. Morda ne opise s temi besedami, ampak cuti. In cuti tudi, da je teni tezko. In da se doma zaluje.