Otroci so največje družbeno bogastvo in naše edino socialno zavarovanje
ČLANEK IZ FINANC
Splavi, rodnost, kriminal in fundamentalizem Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta in Inštitut za ekonomska raziskovanja
[email protected]
Otroci so največje družbeno bogastvo in naše edino socialno zavarovanje
Leta 1966 je nekdanji romunski diktator Ceausescu prepovedal splav z geslom, da je “zarodek last vse družbe” in da so “vsi, ki se izogibajo starševstvu, dezerterji, ki zavračajo zakone narodovega obstanka”. Po tem ukrepu in ob strogih kontrolah tako imenovane “menstrualne policije” se je število rojstev v Romuniji sicer res podvojilo, toda raziskave so pokazale, da se je otrokom, rojenim po letu 1966 glede na tiste rojene leto dni prej, godilo slabše v vseh pogledih – od rezultatov v šoli, uspešnosti na trgu dela kot tudi glede večje nagnjenosti h kriminalnim dejanjem.
Legalizacija splava v ZDA zmanjšala stopnjo kriminala
Do podobnega sklepa sta se v dveh raziskavah (objavljenih v letih 2001 in 2004) dokopala tudi ameriška raziskovalca Jonathan J. Donahue in Steven D. Levitt. Njuna ugotovitev je bila šokantna – legalizacija splava v ZDA (leta 1973) je najbolj zaslužna za drastično upadanje stopnje kriminala v devetdesetih letih. Logika je zelo preprosta. Otroci, ki so nezaželeni ali odraščajo v slabših socialnih razmerah, ne samo da dosegajo slabše rezultate v šoli, ampak so tudi precej bolj nagnjeni h kriminalu. Torej je povečanje števila splavov med populacijo mladoletnic in žensk iz slabših socialnih razmer preprosto pripomoglo k temu, da se je začel zmanjševati prirastek tistih, ki bi pozneje bolj verjetno postali kriminalci.
Demoklejev meč nad zdravstveno in pokojninsko blagajno
Slovenija se danes srečuje z zelo resnim vprašanjem nizke stopnje rodnosti in s tem težav, ki jih bomo imeli že čez deset let s financiranjem zdravstvene in pokojninske blagajne. Zato ni čudno, da je sedanja slovenska vlada leta 2004 svoj mandat začela s razglasom, da bo svoj mandat posvetila predvsem povečevanju rodnosti. Dve leti pozneje smo res dobili nekakšno nacionalno strategijo povečevanja rodnosti. Nerodno pa je, da je slovenski minister, med drugim odgovoren tudi za družinske zadeve, natanko 40 let pozneje kot enega izmed ukrepov za povečanje rodnosti predlagal podobno metodo kot nekdanji romunski diktator – omejitev pravice do splava. Zelo nerodno. In zelo nepremišljeno.
Normalno razmišljajoč človek bi seveda pričakoval, da bi njegovo ministrstvo najprej pripravilo celostno analizo vzrokov korenitega zmanjševanja rodnosti v Sloveniji, nato pa bi na tej podlagi predlagalo nabor ukrepov za celostno reševanje te problematike. Na žalost pa ob branju predloga strategije dobimo občutek, da je minister želel predvsem v duhu vatikanskih dogem rekatolizirati vrednote Slovencev – vpeljati vrednote o svetosti življenja, družine in naravne poti reprodukcije. Na to ideološko okostje pa je obesil nekaj ukrepov na ekonomskem področju. Toda če je minister že predlagal omejitev pravice do splava kot enega izmed ključnih ukrepov, bi pričakovali, da strategija prinaša analizo konkretnih številk in trendov ter da nas z argumenti prepriča, da je stopnja splavnosti pomemben dejavnik zmanjševanja rodnosti v Sloveniji in da bi omejitev pravice do splava res znižala stopnjo splavnosti. Vendar ni tako.
Slovenija, Češka, Slovaška in Poljska z najnižjimi stopnjami rodnosti
Poglejmo nekaj številk. Rodnost je v Sloveniji resnično močno upadla. Po podatkih Sursa se je leta 1971 v Sloveniji rodilo 28.278 otrok, leta 2004 pa le še 17.961, torej se je zmanjšalo za več kot tretjino. Stopnja rodnosti se je v tem obdobju znižala z 2,1 na vsega 1,25 otroka na žensko v rodni dobi. Dejstvo je, da je Slovenija po stopnji rodnosti skupaj s Češko, Slovaško in Poljsko povsem na repu med članicami EU. Toda kateri dejavniki so najbolj vplivali na znižanje stopnje rodnosti v Sloveniji?
Če si narišemo trende števila rojstev in stopnje rodnosti za zadnjih 35 let lahko opazimo dokaj linearno gibanje, torej trendno zmanjševanje rodnosti. Nekateri govorijo o škodljivem vplivu tranzicije na rodnost. V času tranzicije od leta 1990 do danes se je rodnost resnično zmanjšala z 1,46 na 1,25 otroka na žensko v rodni dobi, toda podobno oziroma še nekoliko bolj se je zmanjšala tudi v osemdesetih letih. K temu je verjetno največ pripomogla negotova gospodarska in družbena kriza, zaradi katere so se družine odločale za rojstvo manjšega števila otrok. Toda, če to drži, bi se morala rodnost v zadnjih letih, ko imamo resnično zelo solidno gospodarsko rast, spet povečati.
Podatki res kažejo, da se je upadanje števila rojstev po letu 2000 ustavilo oziroma celo malenkostno povečalo (leta 2004 se je rodilo približno 500 otrok več kot leta 2001), hkrati pa se je tudi stopnja rodnosti nekoliko izboljšala – z 1,21 na 1,25 otroka. Seveda pa še ne moremo govoriti o povečanju rodnosti, ampak le o tem, da se je trend zmanjševanja ustavil.
Najvišja stopnja splavnosti pri poročenih materah z dvema otrokoma
Kaj pa splavi, so splavi res pripomogli k zmanjševanju števila rojstev v zadnjih treh desetletjih? Podatki [+] Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) kažejo, da ne. Prvič, stopnja dovoljene splavnosti se je po podatkih od leta 1971 do leta 1983 sicer resda podvojila, toda do leta 1994 je spet strmo upadla na raven iz leta 1971, danes pa je celo za tretjino nižja kot leta 1971.
Drugič, podatki IVZ kažejo, da je totalna stopnja splavnosti v obdobju 1981-2004 hitreje upadala kot totalna stopnja rodnosti.
Tretjič, pričakovali bi, da bo najvišja stopnja splavnosti predvsem med mladoletnicami, toda podatki IVZ kažejo, da je po letu 1993 dovoljena splavnost najvišja med ženskami v starosti od 30 do 34 let (19,5 splava na tisoč žensk v letu 2004). Na drugi strani pa je zaradi uporabe preventivnih metod (informiranje, kontracepcija) stopnja splavnosti med mladoletnicami v starosti do 19 let med najnižjimi v Evropi (8,2 v letu 2004).
Četrtič, stopnja splavnosti je najvišja med ženskami s srednješolsko izobrazbo (35,6 v letu 2004), kjer je v starosti od 30 do 34 let trikrat višja kot med ženskami z nižjo (12,2) in ženskami z visoko izobrazbo (9,9).
Petič, stopnja splavnosti žensk v tej najbolj kritični dobi je med poročenimi ženskami dvakrat višja kot med samskimi. In še več, stopnja splavnosti med materami z dvema otrokoma je dvakrat višja kot pri materah z enim otrokom in štirikrat višja kot pri ženskah brez otrok. Stopnja splavnosti je najvišja v obdobju po petih letih po zadnjem porodu.
Ti podatki nam torej kažejo, da stopnja rodnosti ni povezana s številom splavov. Prav tako se je zrušil mit, da splavijo neodgovorne samske ženske. Pač pa je vprašanje rodnosti zelo očitno povezano s socialno-ekonomskim položajem. Podatki Sursa kažejo denimo zelo dobro korelacijo med številom rojstev in številom zgrajenih stanovanj. Večina anket med ženskami, ki so naredile splav, jasno kaže na to, da je bil glavni motiv za ta drastičen ukrep predvsem razmislek, da si v sedanjem socialnem in ekonomskem položaju ne morejo privoščiti še enega otroka.
Zanemarjanje ekonomskih dejavnikov
Ukrepe za povečanje števila rojstev je treba utemeljiti na drugih dejavnikih, ne na omejevanju pravice do splava, ki ima, kot kažeta uvodna primera, lahko tudi precej negativne učinke. Predlog strategije povsem zanemarja, da je zmanjševanje rodnosti v Sloveniji predvsem posledica ekonomskih dejavnikov in da je to problematiko zato mogoče reševati zlasti z ekonomskimi spodbudami. Najprej je treba vzpostaviti ugodne razmere, da si bomo zaželeli več otrok. Svoje otroke želimo roditi v prijazno okolje in želimo jim ponuditi najboljše. Samo zaželeni otroci in otroci, ki bodo deležni dobre vzgoje in odlične izobrazbe, bodo lahko kakovostno pripomogli k dvigu naše skupne blaginje.
Pomembni so trije sklopi vprašanj. Prvi se nanaša na dostopnost do stanovanj.
Drugi sklop se nanaša na ukrepe, povezane s trgom dela oziroma z zmanjševanjem diskriminacije pri zaposlovanju in napredovanju med ženskami in moškimi ter pri spodbujanju vključevanja mladih mater po porodu nazaj na delo.
Tretji sklop vprašanj pa se nanaša na spreminjanje družbene zavesti o pomenu otrok. Potrebna bi bila celostna, premišljena in taktna komunikacijska strategija, ki pa ne bi smela temeljiti na katoliški dogmatiki, ampak predvsem na ozaveščanju javnosti, da so otroci naše največje družbeno bogastvo in naše edino socialno zavarovanje. Če ne bomo imeli dovolj otrok, bodo naše pokojnine mizerne in ne bomo si mogli privoščiti zdravstvenih storitev na stara leta. Zelo kruta logika.
In seveda, potreben je tudi širši družbeni premislek o humanosti splava kot metodi nadzorovanja rojstev. Splav med ženskami v najbolj plodni dobi je zelo okrutna metoda nadzorovanja rojstev, zato bi bilo smiselno s sistematičnimi informativnimi akcijami in svetovanji v okviru zdravstvenega sistema ženske v tej starosti opozarjati na uporabo bolj humanih, preventivnih metod nadzora rojstev.
Jože P. Damijan, Vienna University of Economics and Business Administration, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja, je nekdanji minister za razvoj.
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
Poglejte primer. Zdravnik priporoča odstranitev materinih znamenj. za vsako tako znamenje je potrebno odšteti 15.000 sit (primeru, da ni rakasto, kjer ga odstranijo brez plačila).
Imam izbiro ali plačam ali pa prevzamem riziko, da dobim raka. Teh znamenj, za katere mi zdravnik priporoča odstranitev imam kar nekaj. Kaj storiti? Pa nisem imel sam nobenega užitka ali naslade, ko sem ta znamenja dobil, kot v primeru zanositve.
Nihče ne prepoveduje splava. Ta pravica ostaja. Gre samo za to, da se drugi ali tretji in naslednji splavi pri isti osebi plačajo. Ali se vam to ne zdi prav? Meni se.
Zakaj bi moral jaz plačevati za neodgovorne užitke posameznih žensk. Ja, sem takoj za to, ko bo taka ženska meni plačala odstranjevanje znamenj. Dal sem svoj primer, prepričan sem, da je veliko hujših. Če hočete splaviti, lahko nihče vam to ne preprečuje. Poravnajte račune za seboj. To pa bi morale vedeti. Kdor pije naj plača.
En mal mem, zakaj? Računica je preprosta. Ker te splav stane veliko manj kot če bi moral tega otroka preživlja do 18. leta. Saj ni tako težko zračunati. Dame in srednjega in višjega sloja si bodo splav lahko privoščile, zmanjkalo ga bo revam iz nižjega sloja. Kar pomeni, da bodo rojevale. In kaj bodo rojevale? Reveže. Koliko stane najvišji otroški dodatek? Pa polna subvencija za vrtec? Za otroški dodatek bi šlo okoli pet milijonov. Za prva tri leta jaslične skupine skoraj tri milijone, za nadaljna tri leta še kakšna dva. Kje je potem še šola, brezplačen vpis na faks … Ne pozabi, vse ravno tako iz tvojega žepa. Ni lažje odštet sto jurjev? Če rečemo, da večina žensk, ki splavi, to stori iz socialno-ekonomskih razlogov, po domače, ker si jih ne morejo privoščiti, pa ajde, če jih nekaj odštejemo, recimo, da bi jih 3000 donosilo. Pa seštejmo: Če en otrok pride samo na račun otroškega dodatka in vrtca državo 11 milijonov do 18. leta krat 3000. Kakšno cifro dobimo? V primerjavi s ceno splavov?
Čeprav, iskreno, pri 4. se pa res že vse neha.
Pa kaj se vsi spravljate na srednji sloj.Dnarja mam tolk da rečem da žvim, ko zaprosim za kakršnkoli dodatek odpadem ker mam baje preveč denarja, stanovanje hočem kupt mam premal denarja.Vsi bi nas molzli futer pa si moram sam kupit.Bit morš bogat da nič ne rabiš al pa sam tolk dnarja dobit da ti pripadajo vsi socialni dodatki, socialno stanovanje ki ga nato lahko odkupiš(ne vem po kaki logiki),jaz lahko kandidiram samo za neprofitno stanarino,ki pa je presneto visoka.Pol mi pa pište kaj vse si lahko srednji sloj privošči.Umiranje na obroke.
Bogatga ne boš prepriču da bo mel več otrok mu dnar omogoča preveč lagodno življenje, da bi si ga bil pripravljen uničit z otroki. srednji sloj zna tolk računat, da hoče imet varno življenje zase in otroke,Ostanejo samo “revni”ki pa pravjo za ena usta več se bo vedno našlo še kaj hrane v loncu.Zardi te filozofije”ker nimaš ne rabiš”je v revnejših deželah več otrok.Hočem imeti to , to že imam, nekje se pa ustavi. In kje?
Če bodo ljudje lahko živeli komot življenje še naprej tudi z otroki, ne da se jim bo zaradi otrok standard zmanjšal, bomo verjetno naredili tudi kaj na tem, da jih bomo imeli več. da si bomo lahko priskrbeli popoldansko varuško, da bom sama lahko odšla v nakupe, da bomo lahko vsakemu od otrok kupili nove čevlje, ne pa da bo nosil za prejšnjim, da jim bomo lahko privoščili ure plavanja, teečaj tujega jezika, plesni tečaj, žepnino, da se bodo učili nadzorovati osebne finance itd… ne vem no… ampak, rada bi živela komot življenje vsaj pol tako dobro, kot ga živim kot brezotročna ženska.
otroci so strošek. starejši kot so, večji strošek so. 100 jurjev na študenta, ki najema stanovanje v ljubljani… Pa imaš potem dva…. Ali pa tri…
meni se zdi pomembno, da si lahko kupim stanovanje, kjer bomo imeli saplnico za vsakega otroka, avto, da si lahko privoščim dopust, da si lahko privoščim nove čevlje, da si lahko privoščim kupovati sem in tja kakšno bedarijo, da grem s prijatelji na večerjo, najamem varuško….
Ne vem no, meni se zdijo te stvari pomembne za ta čas in ta kraj. temu se ne bi odrekla. vendar bi vseeno imela rada otroke…
Zelo odkrito povedano. Ker imam otroke, pa iz tvojeg pisanja izluščim, pa nič ti ni za oporekat, ker še nimaš otrok, da bi imela otroke za okras, oz. poleg vsega kar bi že imela, bi lepo bilo imeti še kakšnega otroka. Vsekakor ga bo vzgajla varuška in izolirani bodo v svojih sobah.
Prepričan sem, da si to napisala, ker misliš, da bi bilo to v dobro otrok. To si lahko zamišljaš, ko nimaš še otrok. Če izhajam samo iz tega, da je naravno, da je mladiček pri mamici, sem vse povedal.
Želim, da imaš otroka in takrat se ponovno oglasi. Mislim, da niti pod razno ne bo malček v svoji sobi, pa ne zato, ker je ne bi imela, ampak zato, ker boš mamica.
No, jaz pa sem mamica, pa se strinjam s papico. Vsi pač ne gledamo na otroke tako idealistično in skozi rožnata očala. Dejstvo je, da otroci potrebujejo prostor. Dejstvo je, da potrebujejo oblačila. Ne dragih znamk, pač pa lična oblačila, ki pa niso poceni, tudi če so iz najcenejših trgovin. Majice stanejo od tisoč petsto dalje. Na sezoni jo rabi koliko … Sedem? Če smo zelo skromni. Hlače stanejo od tri tisoč dalje. Na sezono jih rabi koliko? Pet? Dejstvo je, da potrebujejo obuvala. Najcenejše kvalitetno obuvalo stane že za doječka od štiri tisoč naprej. Za vsako sezono potrebuje najmanj dvoje obuval. Pozimi potrebuje bundo. Cene se gibljejo od pet tisoč naprej, za največ šrot. Moj otrok potrebuje očala. Spet strošek. Saj ne, da bi gledala na otroke skozi denar, toda dejstvo je, in pred tem si ne moremo zatiskati oči, da otroci stanejo. In če hočem otroku vse to kupiti, jasno, da nekje zmanjka, ker nismo bogataši. Pa ne gre za noben luksuz, gre za osnovne stvari, ki jih potrebuje vsak otrok. In ja, lahko bi jih imela tudi deset. Samo potem bi hoteli fehtariti na Karitas, videli bi nas pri Mariu.
Tako da papica, ti že prav razmišljaš. Otroku mogoče res ni treba nuditi vsega, sem pa vesela, da mu lahko privoščim plesne v vrtcu, na katere želi (pa to ni draga plesna šola), da se gremo lahko poleti včasih kopat na bazen (čeprav se za vsakdanje kopanje prileže bazen za napihnit), da gremo lahko na morje (najcenejša varianta), da mu lahko kupim omaro, mizo … Vse to stane. Ampak to je standard, od katerega ne odstopam. Vsakdo si pač določi svojega, prek katerega ne gre. Žal te me moram razočarat: Standard, o katerem pišeš ti, ima zelo malo Slovencev.
Študij se je pa zaradi najemnin tako podražil, da je treba na to misliti že zdaj.
Moram pa dati seveda prav tudi en mal mim. O varuškah se gleda praviloma v ameriških nadaljevankah, v praksi pa to malo drugače izgleda.
In tudi naša dva sta obvezno morala imeti sobo, pa je starejši še zdaj, pri petih letih ne uporablja.
Se ne strinjam. To ni zdravstveni poseg, ampak zdravniški poseg. Nosečnica ni bolna ampak noseča.
Tudi poseg v lepotnih operacijah opravlja zdravnik, pa ne vedno v zdravstvenem smislu. Gre za zdravniški poseg, da nekaj odpravi ali popravi. Tak pacient ima lahko zdravstvene težave (tudi psihične) ali pa je to njegova želja ali njegova kaprica (povečanje prsi).
Hja, en mal mim, če bom imela otroke pač ne bom trpela pomanjkanja, kar pa mi ta država v temu trenutku, s takimi ukrepi, cenami in življenjskimi stroški nudi. Tudi jaz nimam takega standarda življenja. In zdi se mi normalno, da bom svje otroke ljubila in spotovala, saj zato pa jim želim omogočiti tudi zasebno življenje prav tako kot jim želim omogočiti, da bodo živeli čustveno polno človeško življenje.